Prispevki

Komentar pravnice Eve Žunkovič: Politika, morala in pravo

/in , /by

Platon: »Politika je kot vodnjak. Nekateri vanjo nepričakovano padejo, drugi pa se vanjo spustijo po premisleku in tehtni odločitvi. Pomembno je, kako se spustiti v ta politični vodnjak, ne da bi uničili sebe ali pa povzročili škodo skupnosti.«

Živimo v časih, kjer je politika med ljudmi slabo zapisana, skorajda bi lahko rekli, da je v očeh ljudi čisto brez vrednosti. Propadanje podjetij, brezposelnost, revščina, izkoriščanje delavcev, nasilje v družini, utaje davkov in onesnaževanje okolja so le nekateri od problemov s katerimi se soočamo. Med vsakdanjim pogovorom ljudje tako radi rečejo: »Država je kriva za vse! Politika je kriva za vse!« Ampak kdo sploh je država? In kdo politika?

Živimo v svetu kapitalizma in materialnih dobrin, v svetu, kjer na najvišjih mestih kotirajo vrednote kot so vpliv, ugled in denar. Ljudje tekmujemo med seboj, kdo bo imel boljši avtomobil, telefon ali tablico. Kako ne bi, ko pa je okrog nas polno oglasov, izložb in medijev, ki ti dajejo občutek, da ti nekaj manjka, da je treba vedno znova in znova napolniti košarico. Zakaj si raje, namesto gonje po materialnih dobrinah in želje po močnejših bicepsih raje bolj ne prizadevamo za višjo kvaliteto naših odnosov, za večjo povezanost z ljudmi, za spoštovanje človekovega dostojanstva, kot ene izmed najbolj pomembnih človekovih pravic?!

Pravo je skupek nekih pravil in načel, ki urejajo odnose med ljudmi. Je instrument, ki varuje posameznike pred določenimi škodljivi ravnanji in kaznuje tiste, ki ne spoštujejo pravno urejenih odnosov. Problem današnjega prava je v poplavi in nasičenosti pravnih predpisov. Če smo včasih imeli za vsak problem svoj zakon, imamo danes za vsak problem tri različne zakone. Pravniki postajamo preveč »napiflani«. Zakone beremo od besede do besede, od črke do črke.

Pravo bi se moralo razlagati bolj življenjsko,  premalo se poudarja namen zakona, premalo se pravo uporablja skupaj z etiko in moralo, pravičnostjo ter filozofijo. Če smo mislili, da bo vedno večje število zakonov prineslo izboljšanje razmerij med ljudmi, smo sedaj ugotovili, da več zakonov, prinese le še več zmede, nejasnosti in problemov. Številčnost predpisov torej ni problem, problem je izvajanje in spoštovanje teh predpisov ter sankcije za neizvajanje.

Eno izmed najpomembnejših načel sodobne demokracije je delitev državne oblasti. Charles de Montesquieu je v svojem delu »O Duhu zakonov« oblast razdelil na tri veje – sodno, izvršilno in zakonodajno. Vse tri oblasti so relativno samostojne in neodvisne druga od druge, vendar je med njimi vzpostavljen odnos medsebojnega nadzora in omejevanja (t.i. »checks and balances«), tako, da nobena oblast ne more prevladati nad drugo.

Ne glede na to, pa vse tri veje oblasti med seboj sodelujejo. Zakoni se ustvarjajo skozi politiko, saj jih sprejema Državni zbor, ki je najvišji politični organ v Sloveniji. Po drugi strani pa so politični procesi v državi podvrženi, oz. podrejeni pravnim pravilom – ustavi, zakonom. V antičnih časih je politično udejstvovanje veljalo za eno izmed najvišjih oblik človekovega delovanja, ukvarjanje s politiko je bila božanska naloga. V zadnjih nekaj letih je politika prevečkrat padla na izpitu. Afere s kupčkanjem in preračunavanjem, zaposlovanjem »po vezah«, protipravna ravnanja zaradi neizmerne želje po kopičenju zasebnega premoženja in podobne nečednosti. Vse to je povzročilo, da so ljudje začeli politiko dojemati kot najhujšega sovražnika.

Vsak politik si mora, oz. bi si moral prizadevati za krepitev prava in pravne države. Politika mora stremeti k temu, da bodo ljudje boljše živeli, s svojimi potezami in dejanji pa mora  biti vzgled. Odmik posameznika od politike, pasivnost in vdanost v usodo je nekaj najhujšega, kar lahko družbo doleti. Nujno je, da politiko spremljamo in jo kritično ocenjujemo skozi moralni vidik. Kritično pa moramo ocenjevati tudi sebe in svoja dejanja.

Naučiti se moramo zakone spoštovati ne le zato, ker bi drugače bili kaznovani, ampak zato, ker čutimo, da je tako prav in pošteno. In še več, ni nujno, da nekaj ni slabo, če ni v zakonu izrecno prepovedano, oz. sankcionirano. Moralne vrednote niso dane od rojstva, ampak se jih je potrebno naučiti in skozi življenje tudi uporabljati. Ponovno se je potrebno vrniti k vzgoji, ki bo učila tudi o pomembnosti moralnih vrednot. V današnjem sistemu kapitalizma in materializma je to še toliko bolj pomembno. Vzgojiti dobre politike, dobre pravnike, dobre ljudi.

Vsak sleherni posameznik je del sistema. Je del države. In navsezadnje tudi del politike. Miselnost ljudi in celotne družbe kot sistema je pomembna. Država smo mi vsi. In vsi »mi« si moramo prizadevati za dobro. Čut in spoštovanje do sočloveka, humanost, srčnost, poštenost, dobri poslovni običaji, solidarnost. Kvalitetni odnosi in zaupanje med ljudmi. Tega noben predpis, nobena institucija, nobena politika ne more v celoti zagotoviti. Pa naj se sliši še tako naivno, ampak le, če bomo kot družba, kot celota delovali na tak način, takrat bomo lahko zagotovili boljši jutri. Pravo in politika pa morata dati ljudem upanje, da se to lahko zgodi.

Eva Žunkovič, uni. dipl. pravnica

Komentar Tanje Fajon ob 60-letnici podpisa rimske pogodbe: Socialni demokrati pozivamo k hitri oživitvi Evrope!

/in , , /by

Pred nami je Evropski vrh v Rimu. Voditelji Evropske unije in držav članic bodo ob okrogli obletnici ustanovitve skupnosti (podpisa Rimske pogodbe), ki nam že 60 let zagotavlja mir, a njeni šivi žal že dolgo pokajo, razpravljali, kako naprej. Glede na zadnja dogajanja si od Vrha ne upam obetati veliko nove vsebine.

Povod za to je tudi nedavno spisana »Bela knjiga«, ki jo je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker bolj navrgel kot vsebinsko predstavil in je zgolj skupek možnih scenarijev, o katerih naj bi šele začeli razpravljati. Juncker v uvodu sam pravi, da »gre za začetek, ne konec procesa«, in upa, da »se bo odprla poštena in široka razprava.«

Gospod Juncker je pozabil, da mnogi že leta dolgo pozivamo k razpravi. In da razprave tudi potekajo. Tudi v okviru Evropske komisije. In četudi slednja ne more predpisati smeri razvoja držav članic, ima na voljo številne instrumente, na osnovi katerih lahko meri naravnanost evropskih državljanov in tudi jo. Zato sem od predsednika vendarle pričakovala, da bo zavzel neko stališče, izrazil mnenje, preferenco. To možnost vsekakor ima.

Tako pa scenariji, ki jih je predstavil, niso nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj skupnosti.

Da bi lahko vrh v Rimu postregel z rezultati, ki bi obetali spremembe, bi morali voditelji pred seboj vendarle imeti pravo belo knjigo, smernice, stališča, trdne vizije, ki bi upoštevale preteklost EU in sedanjost sveta ter želje državljanov. EU namreč obstaja prav zaradi njih!

Evropski Socialni demokrati vse evropske voditelje pozivamo, naj Vrh v Rimu zaznamuje predvsem vrnitev k socialnim koreninam Evropske unije. Želimo blaginjo za vse Evropejke in Evropejce, dostojno življenje in delovne pogoje ter priložnosti za izboljšanje življenja. Želimo odprto in tolerantno Evropo, ki bo temeljila na enakosti med vsemi ljudmi ne glede na barvo kože, spol, veroizpoved, spolno pripadnost.

Želimo boljše, trajnejše rešitve za učinkovito upravljanje z migracijami in integracijo prišlekov v svoje družbe. Evropa mora postati bolj samozadostna, ko gre za vprašanja zunanje in notranje varnosti. In postati mora močna globalna sila, krepiti mora mir, človekove pravice, cilje trajnostnega razvoja in boj proti podnebnim spremembam.

Bojim se, da bodo voditelji Vrha zgolj pavšalno razpravljali o vseh posameznih scenarijih. Bojim se, da bodo kot že vse prevečkrat do sedaj obljubljali s figami v žepih ali zagovarjali zgolj zaprte nacionalne interese, da se bodo odločali na osnovi prenapihnjenih strahov, ki se v nekaterih državah širijo zaradi škodljivih populističnih manter.

Namesto moči argumenta so prav populizem, instant sodbe in stereotipi največje masovno orožje mobilizacije državljanov s strani evroskeptikov in desnih in levih skrajnežev. To je nevarno, ker pomeni uničenje naporov tistih, ki vedo, kaj prinaša nesodelovanje, izolacija, kaj pomeni vojna. Zelo lahko je nekaj podreti, a kaj pride za tem?

Prepričana sem, da bi v Rimu v razpravi o EU moral prevladati zgodovinski spomin: da je EU nastala kot mirovni projekt. Zato je edino možno stališče, da imamo eno in edino Evropsko unijo, v kateri mora vladati solidarnosti glede temeljnih vrednot EU, to pa je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštovanja mednarodnih pogodb. Na tej točki si EU ne bi smela dovoliti nikakršne neenotnosti. To bi moral biti edini evropski »meni«.

Voditelji morajo razmisliti, katere so še ostale skupne politike, ki so nujne za povezovanje evropskega tkiva – ali je to bančna unija, varnostna politika, davčna politika, ipd.

Ostale vsebine so verjetno lahko stvar razvoja, ne nazadnje, tesnejšim povezovanjem določenih držav smo priča že sedaj. Tega verjetno v prihodnje ne bomo mogli preprečiti. Vendar to ne pomeni ne Evrope različnih hitrosti, ne izločanja, ne odrivanja. Zahteva pa od držav, tudi od Slovenije, jasno definirane interese, ki seveda ne morejo biti zastavljeni za čas mandatnega obdobja vlad(e) in političnih predvolilnih kampanj, marveč dolgoročno. To je trenutno velik problem v večini evropskih držav.

Upam, da se bodo voditelji zelo iskreno lotili vseh teh izhodišč in v svojih sklepih predstavili zasnove za pravo belo knjigo, ki bo jasno začrtala pot prihodnje Evrope kot vizionarske moderne skupnosti, ki je sposobna dialoga in dejanj. Če tega ne bo, bo rimski Vrh zgolj predstava lažnih rokovanj, objemov in nasmeškov ter seveda praznih besed, ob čemer bodo (in bomo) najkrajšo spet potegnili državljanke in državljani.

Podpredsednica Socialnih demokratov mag. Tanja Fajon je kot evropska poslanka še podpredsednica Skupine Socialistov in Demokratov v Evropskem parlamentu, aktualni komentar pa je bil objavljen tudi na spletnem portalu www.fokuspokus.si.

Komentar dr. France Križanič: Inflacija, deflacija, konjuktura in recesija na Slovenskem

/in , /by

Prebivalke in prebivalci Republike Slovenije imamo »bogate« izkušnje z inflacijo (kaže jo indeks cen življenjskih potrebščin), v zadnjih dveh letih, 2015 in 2016, pa smo se soočili tudi z deflacijo. Gledano od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje smo imeli v Sloveniji prvi večji inflacijski val ob sprostitvi cen med gospodarsko reformo 1965 (povečanje za skoraj 32%). V povprečju so cene v desetletju pred 1965 sicer naraščale povprečno po skoraj 8% letno, vendar v razmerah močne državne regulacije in težav s prilagajanjem ponudbe povpraševanju.

Gospodarska reforma sredi šestdesetih let je povečala samostojnost podjetij ter vplivala na hitrejše prilagajanje gospodarstva razmeram na trgu. Po reformi (1967 do 1972) so v Sloveniji cene naraščale povprečno po 10% letno. Gospodarstvo je bilo ves čas v konjunkturi oziroma v bližini potencialnega proizvoda. Lahko rečemo, da smo imeli takrat inflacijo povpraševanja.

V obdobju t.i. »prvega naftnega šoka«, večkratnega povečanja cen surove nafte na svetovnem trgu, so v Sloveniji cene med 1973 in 1975 naraščale povprečno po 23% letno. V »drugem naftnem šoku« pa so se leta 1979 povečale za 24%. Kriza je imela v svetu stagflacijski značaj (povečanje cen ob recesiji in upadanju zaposlenosti), pri nas pa je recesijo preprečila močna kreditna ponudba financirana z zadolževanjem v tujini. To je bilo ob poplavi t.i. »naftnih dolarjev« (sredstev, ki so jih države izvoznice nafte nalagale v svetovnih finančnih centrih) zlahka izvedljivo. Obrestna mera je bila navidezno nizka a spremenljiva – osnova je bil LIBOR (obrestna mera za medbančna posojila v Londonu).

Sledilo je večini bralk in bralcev Svobodne besede znano obdobje pospeševanja inflacije. Med 1980 in 1986 se je raven cen v Sloveniji povečevala povprečno po 51% letno. Hitra rast cen je prešla v triletno hiperinflacijsko spiralo z vrhom leta 1989, ko so se cene pri nas povečale za 1385%. Vzrok jugoslovanske in z njo slovenske hiperinflacije je bil podoben vzroku nemške weimarske hiperinflacije (1923). Država je morala odplačevati v tujini najete kredite (v Nemčiji pa vojne reparacije), zato je močno povečala povpraševanje po deviznih sredstvih in ga financirala z izdajanjem denarja. Povečala so se inflacijska pričakovanja, večina terminskih pogodb (o plačah, obrestih, najemninah, nakupih surovin, ipd.) je dobilo indeksne klavzule s prilagajanjem končnih zneskov plačila inflaciji. Izpolnjena sta bila oba pogoja za nastanek inflacije – povečana denarna ponudba in večje povpraševanje od ponudbe dobrin. Obenem se je z indeksiranjem začela še inertna ali vgrajena inflacija. Negotovost na trgu je vodila v recesijo. Družbeni proizvod (pokazatelj dodane vrednosti) je začel upadati 1987, število zaposlenih pa 1988. V obdobju velikega povpraševanja po deviznih sredstvih je Slovenija, z najproduktivnejšim gospodarstvom v Jugoslaviji, postala neto izvoznik (v menjavi s tujino je ustvarjala presežek).

Zaradi indeksiranja se je inflacija tudi po razpadu Jugoslavije le počasi umirjala. Pod 100% letno se je znižala 1993, pod 10% letno pa 1996. Država je s plavajočim deviznim tečajem vzdrževala konkurenčnost in Slovenija je ostala neto izvoznica. V obdobju od 1996 do 2003 so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po skoraj 8% letno.

Po vstopu v Evropsko unijo in med pripravami na prevzem evra ter po njegovem prevzemu so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po slabe 4% letno (2004 do 2008). Velika kreditna ponudba je privedla do delovanja gospodarstva v bližini potencialnega proizvoda, večji pospešek inflaciji pa je preprečeval sproščen uvoz dobrin. Slovenija je postala neto uvoznik in bi, v primeru nadaljevanja takšnega trenda, zdrsela na raven strukturno odvisne regije.

Med finančno krizo (2009 do 2014) so se cene v Sloveniji povečevale povprečno o 1.5% letno. Imeli smo t.i. »krizo dvojnega dna«. Recesija v 2009 je bila posledica znižanja izvoza, recesijo 2012 in 2013 pa sta povzročili omejevalna kreditna in fiskalna politika v Sloveniji. V tem obdobju smo prevzeli evropski razvojni model z državnim spodbujanjem uvajanja novih tehnologij in pristopov (»koriščenje evropskih sredstev«), si povečali konkurenčnost ter postali zopet stabilen in tokrat tudi za svoj obseg velik neto izvoznik. Izvoz je naraščal in še narašča hitreje od povečevanja bruto domačega produkta pri naših zunanjetrgovinskih partnerjih, kar kaže da si slovensko gospodarstvo na svetovnem trgu povečuje tržne deleže.

Sredi gospodarske rasti, temelječe na povečevanju izvoza, je v Sloveniji nastopila deflacija. V 2015 in 2016 so cene upadale povprečno po 0.3% letno. Ta deflacija je bila monetarni pojav. Povzročila jo je omejevalna kreditna politika Banke Slovenije. Deflacija sicer ni bila posledica recesije, a je bila vendarle povezana z upadom povpraševanja na domačem trgu, kar je zlasti prizadelo majhna storitvena podjetja.

Komentar Andreje Katič: Slovenija ni milni mehurček varnosti, zato za mir in varnost potrebujemo zavezništva

/in , /by

V Gradencu pri Žužemberku danes odkrivamo spominsko ploščo ameriškim letalcem bombnika B-17, saj mineva dvainsedemdeset let od njegovega nesrečnega padca. Prav je, da spominska obeležja odkrivamo pogumnim možem, ki so pomagali končati drugo svetovno vojno. Zavedati se moramo, da se je ta v Sloveniji dogajala tudi na nebu. Aprila lani sem bila na spominski slovesnosti v Andražu nad Polzelo, kjer smo se poklonili padlim ameriškim letalcem. Dogodka se bom udeležila tudi letos. Veseli me, da zavest o pomoči zaveznikov slovenskemu narodu med drugo svetovno vojno še vedno živi.

Kot predstavnici generacije, ki se je rodila po vojni, mi je v ponos in uteho, da so slovenske  partizanke in partizani ter domačini pomagali marsikateremu sestreljenemu pripadniku zavezniških zračnih sil. S pomočjo partizanov in domoljubnih Slovencev so se mnogi zavezniški letalci uspešno rešili in vrnili v matične baze v Italijo. Med njimi tudi posadka bombnika B-17 483. bombniške skupine, ki se je 9. marca 1945 odpravila na že 34. bojni polet, ki se je končal prav v Gradencu.

V Slovenski vojski so v ospredju vrednote pripadnosti domovini in tovarištva. V njene temelje pa so vgrajena domoljubna izročila preteklih generacij, predvsem borcev generala Maistra, tradicije NOB in partizanskega boja ter osamosvojitvene vojne. Na Ministrstvu za obrambo se zavzemamo, da bi prej omenjene vrednost približali mladim, kajti le tako bomo lahko skupaj živeli v boljšem, prijaznejšem in predvsem varnejšem okolju.

»Zavest o pomenu zavezništva za končanje grozot 2. svetovne vojne je pomembna za razumevanje izjemnega pomena zavezništev v sedanjosti ter prihodnosti za mir in varnost v svetu.«

Grozote 2. svetovne vojne nas morajo spominjati tudi na to, da so nam pomagali prav zavezniki, s katerimi smo bili enotni v želji po svetovnem miru in ki so imeli zmogljivosti, močnejše od naših. Takrat se je izkazalo, da lahko le skupno prizadevanje in sodelovanje zaveznikov dosežeta svetovno premirje. Zato sta bila ustanovljena tudi tako NATO kot EU. Tako kot danes lahko le združena mednarodna skupnost pomaga doseči mir in varnost ljudem v tistih delih sveta, kjer po miru še vedno hrepenijo. Del te mednarodne skupnosti, ki pomaga, smo tudi mi.

Slovenija še vedno sodi v skupino najbolj varnih držav. To pa nikakor ne pomeni, da lahko pozabimo na investiranje v lastno varnost in obrambo. Kot zrel in svobodoljuben narod smo Slovenci danes enakopravni del skupnosti evropskih držav in zveze NATO. Za svetovni mir prevzemamo tudi svoj del odgovornosti. Naša zaveza je, da si aktivno prizadevamo za mir, varnost in sožitje med narodi ter njihovo blagostanje in da sodelujemo na mednarodnih mirovnih misijah. Slovenska vojska je usposobljena za obrambo domovine ter učinkovito ukrepanje ob različnih nevarnostih in grožnjah sodobnega sveta.

»Ob letošnji dvajsetletnici sodelovanja v mednarodnih operacijah in na misijah se moramo še posebej zavedati, da je Slovenija del mednarodne skupnosti in zato za mir prevzema svoj del odgovornosti.«

Letošnje leto v Slovenski vojski obeležujemo že 20-letnico sodelovanja naših pripadnikov in pripadnic v mednarodnih operacijah in misijah in 10 let od prve napotitve civilnih funkcionalnih strokovnjakov na različne misije in operacije. Prispevek Slovenije k mednarodnemu miru in varnosti je bil in je še izjemen. To nam priznavajo vsi najpomembnejši tuji sogovorniki in tudi Nato. V teh letih se je na 25 različnih operacijah in misijah pod okriljem OZN, Nata, EU in OVSE zvrstilo več kot 11 tisoč pripadnikov in pripadnic SV ter drugih civilnih strokovnjakov iz ministrstva.

Slovenija vedno sodeluje le v tistih mednarodnih operacijah in misijah, ki imajo podlago v ustreznih resolucijah Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Njihov namen je vzpostavljanje varnosti in miru. Zato je njihova vloga pri blaženju konfliktov na kriznih žariščih izjemnega pomena. Preprečiti moramo krize, ki vodijo v grozote in posledični beg ljudi iz določenih območij.

V pripravah na mednarodne operacije in misije se pripadnice in pripadniki Slovenske vojske posebej seznanjajo s kulturnimi in drugimi značilnostmi okolja, v katerega odhajajo ter se med drugim tudi usposabljajo za uresničevanje Resolucije Varnostnega sveta OZN 1325 o ženskah, miru in varnosti. Tudi zato imajo v območjih, v katerih delujejo, velik ugled med ljudmi. Na obiskih naših pripadnic in pripadnikov v tujini sem se prepričala o njihovi visoki usposobljenosti ter izjemni požrtvovalnosti pri njihovem delu. Resnično se zavedajo svojega pomembnega poslanstva.

Naj danes, ko se spominjamo vojaškega letalstva iz 2. svetovne vojne, izpostavim, da so med pripadniki v mednarodnih operacijah in na misijah bili tudi pripadniki 15. polka vojaškega letalstva Slovenske vojske, ki ne samo, da podpirajo delovanje ostalih enot Slovenske vojske, ampak sodeluje tudi v Sistemu zaščite in reševanja. Reševanje v gorah, nujna helikopterska medicinska pomoč in v zadnjih letih tudi prevoz organov za presaditev z letalom Falcon so med najbolj plemenitimi in človekoljubnimi dejanji 15. polka in celotne Slovenske vojske.

Nanje smo zelo ponosni. So veliki profesionalci in ljudje z velikimi srcem. Naši letalci nesebično pomagajo tudi v tujini. Lahko povem, da so dežurne helikopterske ekipe v zadnjih desetih letih v Sloveniji opravile preko 1800 intervencij in ob tem prepeljale preko 1900 poškodovanih ali obolelih. Nad pogorišča pa so samo lani odvrgli skoraj milijon litrov vode. Posadka falcona pa je v slabih dveh letih odkar sodelujemo s Slovenija – transplantom prepeljala 19 organov za presaditev. Ponosni smo, da lahko tudi na ta način pomagamo ljudem in trudili se bomo, da bo tako še naprej.

Potrebno je vlaganje v kadre in opremo. Zadovoljna sem, da smo po več let trajajočem padanju obrambnih izdatkov lani uspeli doseči zvišanje obrambnih izdatkov. V svojih sklepih je vlada jasno zapisala namero za zagotovitev nominalne rasti obrambnega proračuna na ravni od 20 do 30 milijonov evrov kar je od 5 do 8 % na leto, pri čemer je vmesni cilj 1,2 % BDP v naslednjem desetletnem obdobju. Te zaveze vlade ob spodbudnih gospodarskih kazalnikih dajejo več možnosti za postopno dvigovanje sredstev, namenjenih obrambi. To bo omogočilo tudi posodobitev Slovenske vojske in s tem zagotovitev večje nacionalne varnosti in varnosti zavezništva, katerega del smo tudi mi.

Andreja Katič

ministrica za obrambo Republike Slovenije

Komentar Samer Khalil: Zakaj sem kot državni svetnik v DS predlagal odložilni veto na novelo zakona o tujcih?

/in , /by

Državni zbor je 26. januarja 2017, na svoji 26. redni seji sprejel novelo Zakona o tujcih. Sprejetje zakona je nemudoma sprožilo veliko medijske pozornosti, še posebej, ker so številni ugledni domači in tuji pravni strokovnjaki, zakonodajno-pravna služba Državnega zbora in tudi nevladne in medvladne organizacije, npr. Svet Evrope, menili, da zakon krši človekove pravice. Sprememba zakona naj bi, tudi po besedah predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza, ki je glasoval proti noveli zakona, kršila Ustavo Republike Slovenije in mednarodne pogodbe, ki jih je Slovenija ratificirala. S tem bi lahko nastale tudi nepopravljive zunanjepolitične in mednarodnopravne posledice za našo državo ter naše interese v mednarodni skupnosti.

Zakon o tujcih je bil sprejet s komaj zadostno podporo 47 poslancev, kar kaže na to, da so imeli mnogi velike pomisleke glede njegovega sprejetja. Poslanska skupina Socialnih demokratov je soglasno glasovala proti sprejemu zakona. S tem je pokazala, da smo v naši stranki zelo občutljivi, ko gre za kršenje človekovih pravic.

Sam sem odraščal v 80-ih letih. Že kot mladinca so me zelo zanimale človekove pravice, pa naj si je šlo za verbalni delikt (zloglasni 133. člen), ugovor vesti ali smrtno kazen. Človekove pravice so bile tako razlog, zakaj sem kot državni svetnik, skupaj z enajstimi ostalimi podpisnicami in podpisniki, zahteval sklic izredne seje Državnega sveta. Le ta ima namreč možnost, da na kateri koli zakon sprejme odložilni veto. Slednje pomeni, da mora Državni zbor še enkrat obravnavati zakon. Za (ponovni) sprejem je potrebnih 46 glasov poslank in poslancev.

Želel sem, da o tako pomembni zadevi, kot je kršenje človekovih pravic, poslanke in poslanci ponovno razmislijo ter prisluhnejo argumentom proti sprejetju zakona. Predlog zakona je namreč Ministrstvo za notranje zadeve pripravljalo po nujnem postopku, glede na zelo občutljivo tematiko pa bi bila potrebna temeljita javna razprava. V prid temeljiti razpravi govori tudi dejstvo, da večjega vala beguncev ni na vidiku, zato bi si morali za takšne odločitve vzeti več časa za tehten premislek. Človekove pravice so namreč izjemno pomembne in kadar se posega v njih je potrebno široko politično soglasje.

Hkrati z zbiranjem podpisov je potekalo tudi pisanje predloga odložilnega veta. Pri pisanju predloga mi je zelo pomagala evropska poslanka Tanja Fajon, za kar se ji iskreno zahvaljujem.

Sama izredna seja Državnega sveta je bila zelo burna. »Glasni« smo bili predvsem podporniki odložilnega veta, saj smo se zavedali, kaj lahko pomeni kršenje človekovih pravic. Tiha večina pa je bila »prestrašena«. Nasedli so govorici ustrahovanja, ki jo je del vladne ekipe vključil v svoj vsakodnevni besednjak. Represivni del državnega aparata mora povsod videti potencialne sovražnike, saj (tudi) tako upravičuje svoj obstoj.

Na seji me je najbolj prizadela razprava državnega svetnika, ki je svoje nasprotovanje vetu utemeljeval s tem, da migranti (beseda begunec se je zadnje čase kar nekako izgubila) prihajajo iz držav, kjer imajo manj zagotovljenih človekovih pravic, kot jih imamo mi tukaj, v Sloveniji. In nič zato, če mi malo kršimo njihove človekove pravice, saj jih itak nimajo v svoji matični državi. Slednje pomeni, da so eni malo več ljudje, drugi pa malo manj ljudje. Kaj je delal nadčlovek v Evropi pred malo več kot 70 leti pa vemo. Desetine milijonov mrtvih povedo vse. In zgleda, da nadčlovek še ni izgubil volje do moči in tako še ni rekel svoje zadnje.

Glasovanje v Državnem svetu je bilo žal v korist podpornikom novelacije Zakona o tujcih. Za veto nas je glasovalo 16, proti pa 19. Zakon je stopil v veljavo. Na koncu si želim le, da bi slovenska varuhinja človekovih pravic, gospa Vlasta Nussdorfer, zbrala pogum in za novelo Zakona o tujcih zahtevala ustavno presojo.

Samer Khalil, svetnik v Državnem svetu Republike Slovenije

Komentar dr. Franceta Križaniča: Kakšna je vloga sodobne Socialne demokracije?

/in , /by

Socialna demokracija je v obdobju po drugi svetovni vojni (v skandinavskih državah in v ZDA že med obema vojnama) premislila in vzpostavila delujočo socialno državo, po naftni krizi (1973 in 1979) pa je dodala še aktivno vlogo države pri spodbujanju razvoja. Finančna kriza leta 2008 je pokazala, da trg brez intervencije države ne bi deloval tako, da bi zagotavljal gospodarsko rast ali pa vsaj vzdrževanje dosežene ravni blaginje v razvitih narodnih gospodarstvih.

Okrevanje po tej krizi pa kaže, da bodo potrebne precejšne spremembe v načinu, kako se državna intervencija na trgu izvaja. Za sedaj izgleda kot bi država delovala v korist najbogatejših ljudi in koncentracij kapitala v velikih multinacionalkah. Del tega procesa je tudi izsiljevanje Slovenije kaj vse mora prodati kapitalskim centrom iz tujine.

Če je na globalni ravni jasno, da bodo morale gospodarsko razvite države uvesti univerzalni državljanski dohodek, v mednarodni trgovinski menjavi pa bo potrebno preprečiti davčni, socialni in okoljski dumping, ima Slovenija tudi problem kako preprečiti, da bi naše narodno gospodarstvo zdrknilo na periferijo. Pri tem ima pomembno vlogo zaščita stabilnega lastništva strateških podjetij – naravnih monopolov, komunikacijske, finančne, turistične, transportne in energetske infrastrukture ter multinacionalk, nastalih in razvitih v Sloveniji. Institucija, ki lahko tako stabilno lastništvo zagotovi je demografski rezervni sklad.

Demografski sklad bi bilo po mojem mnenju smiselno oblikovati tako, da bi služil že sedanji generaciji upokojencev, ki so kapital za podjetja vključena v ta sklad tudi akumulirali. Sklad bi moral zajemati kapital v strateških podjetjih obenem pa tudi drugo državno premoženje, s katerim je brez večjih posledic za gospodarski razvoj Slovenije mogoče gospodariti kot s portfolio investicijami.

Za portfolio investicije bi tako veljala prepoved koncentracije lastništva v posameznem vrednostnem papirju ter zahteva po boniteti vrednostnega papirja v lasti demografskega rezervnega sklada (rezultat bo brez dvoma neto izvoz kapitala iz Slovenije – sklad bo premoženje iz tega naslova plasiral po celem svetu). Srednjeročno lahko predpostavljamo, da se ta sredstva ne bodo zmanjšala, dolgoročno pa bodo izpostavljena različnim gospodarskim in političnim turbulencam (inflacija, gospodarska depresija, politične krize večjega obsega, ipd.).

Za strateške investicije naj velja prepoved prodaje in pravilo 50% reinvestiranega neto poslovnega presežka (investicijski potencial bo precej večji, saj vključuje tudi sredstva zbrana iz naslova amortizacije), preostalih 50% poslovnega presežka (po moji oceni gre povprečno za okoli 300 milijonov evrov letno) bi se namenilo za krepitev pokojninske blagajne – na primer za kritje stroškov regresa upokojencev, ipd.

Za vzpostavitev Demografskega rezervnega sklada Republike Slovenije bi se morale tako po mojem mnenju kot strateške državne naložbe vključiti:
– Nova Ljubljanska Banka (NLB) in Abanka (s pridržkom, da ostane lastnina kot rezerva za vračilo verjetno protipravno odvzetega premoženja nekdanjim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic), Slovenska izvozna in razvojna banka (SID),
– Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Sava, Kapitalska družba (KAD) z Modro zavarovalnico,
– Telekom Slovenije, DARS, Slovenske železnice, Luka Koper, Pošta Slovenije,
– Holding slovenske elektrarne (HSE), GEN-I, ELES, vseh pet podjetij za distribucijo električne energije, Petrol, Geoplin – Plinovodi,
– Krka, Gorenje, Talum,
– HIT in ostale igralnice v državni lasti, hotelska veriga Sava, terme Olimia in smučišče Kanin
– ter državno gozdno podjetje SiDG.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance

Tanja Fajon: Po Brexitu in Trumpu leto 2017 priložnost za politično prebujenje Evrope

/in , /by

Vse več Evropejcev, med njimi tudi Slovencev, pozablja, kaj pomeni Evropska unija. Vrednote, kot so mir in blagostanje, »močnejši skupaj«, ne odzvanjajo enako, kot so še pred desetletjem. Posebej ne med mlado generacijo, ki je odrasla v prostoru in času brez vojn in nasilja, v demokraciji, ob spoštovanju človekovih pravic ter vrednot kot sta strpnost in solidarnost.

A brez občutka evropske identitete in brez zavesti o tem, da se je za te stvari bilo potrebno boriti in da je ravno Evropska unija v času porušene Evrope po drugi svetovni vojni ponudila varnost, prijateljske odnose, tesnejše gospodarsko sodelovanje in sčasoma tudi blaginjo. Ni dvoma, da so razlogi za naraščanje populizma ter skrajno desnih in levih strank po vsej Evropi vse splošna jeza ljudi. Prav to vse splošno nezadovoljstvo je povzročilo Brexit (odločitev Velike Britanije o izstopu iz Evropske Unije) in Donaldu Trumpu odprlo vrata v Belo hišo.

Novi  ameriški predsednik odkrito sovražno govori o Evropski uniji. Odkrito sovražno pa o njej govorijo tudi vodje francoske Nacionalne Fronte, stranke Svoboda na Nizozemskem in Alternative za Nemčijo. Politično tveganje za Evropo še nikoli ni bilo tako resno, kot je danes, ko so pred vrati volitve v štirih ustanovnih članicah Unije.  A tako populisti v Evropi kot Trump v Ameriki nimajo prepričljivih odgovorov, kako se bodo spopadli z gospodarskim nazadovanjem, strukturno nezaposlenostjo in upadanjem tekmovalnosti v globalizirani svetovni ekonomiji. Zgolj grozijo ljudem in nabirajo politične točke v negativnih čustvih – jezi in strahu.

Svet je danes veliko bolj razdeljen med bogate in revne, kot je bil še pred četrt stoletja. Vse bolj je med razočaranimi ljudmi navzoč občutek, da bogati kupujejo politični vpliv. Okrepljeni migrantski tokovi so razkrili, kako mnogi na Zahodu (p)ostajajo sovražni do tujcev – od beguncev iz Sirije do poljskih in madžarskih priseljencev. Našo zmožnost, da se zapiramo v skupine enako mislečih, postajamo jezni drug na drugega tudi brez vzroka, so pospešili socialna omrežja in informacijska tehnologija.

Vseh teh groženj se evropski politični vrh še kako dobro zaveda. Evro skepticizem narašča že vse od finančne krize leta 2008. Čeprav so bili vzroki le-te v nepopolni naravi bančne in monetarne unije, je javno mnenje za slabosti napačno okrivilo »preveč Evrope«. Politični voditelji se od »vse tesnejše Unije« umikajo že od kolapsa ambicioznega projekta evropske ustave pred 12-imi leti. Prepogosto so bilo kaznovani s strani volivcev, ko so zagovarjali manj suverenosti svojih prestolnic in bolj odprte roke Bruslja. Danes so le še redki tako pogumni.

Ideje populistov, da ljudem vrnejo, kar želijo, se zdijo všečne, a so zmotne. Prepričevanja, da bomo z ograjami ustavili val beguncev ali da bodo države, ki gredo ven iz Unije na boljšem, so laži. Nobena ograja ne bo ustavila človeka na begu, migracije od nekdaj veljajo za neustavljiv, popolnoma naraven pojav. Probleme je potrebno reševati pri izvoru, torej osredotočiti se moramo na rešitve, ki bodo ustavile vojne in ublažile številne krize.

Pa vendar ne morem mimo vprašanja: je to, kar želijo ljudje, ki volijo populiste in skrajneže, res tako nestrpno, kot je nestrpna ali nasilna retorika njihovih voditeljev? Ne verjamem. Prepričana sem, da ljudje želimo živeti v Evropi, ki nam bo nudila gospodarsko in socialno varnost pred globalnimi izzivi 21. stoletja.

Ravno tako sem prepričana, da imamo Socialni demokrati pravi odgovor na trenutno situacijo: na predolgo trajajočo politiko zategovanja pasu bomo odgovorili z več vlaganji, več delovnih mest in socialno varnejše ter bolj humane pogoje za naše delavce; na zaskrbljujoč trend sovražnega govora, zlasti v diskurzu o migrantih in beguncih, bomo odgovorili z več solidarnosti, strpnosti in človečnosti; na zatiranje človekovih pravic in omejevanje svobodnega izražanja posameznikov bomo odgovorili s spoštovanjem raznolikosti; na argumente, ki se naslanjajo na protekcionizem in nacionalizem bomo odgovorili z več Evropske unije, ki je vplivna.

Kajti v »postfaktični« družbi, kjer resnica in dejstva izgubljajo bitko pred neresnico in lažmi, druge rešitve ni. Tako kot ni drugega odgovora na neizogibno dejstvo, da je naš svet izjemno povezan, kot to, da so naše družbe strpne, naši državljani solidarni in odprtih nazorov, naša evropska družina pa močna in enotna.

Brexit ali Donald Trump sta lahko darilo izgubljeni evropski solidarnosti. Prav področja, ki bodo izziv v odnosih med VB in EU in ZDA in EU – od trgovine do varnosti – so tista, na katerih nobena evropska država, ne velika Nemčija in gotovo ne majhna Slovenija, v svetu globalizacije ne more preživeti sama. Če se Evropa ne bo zbudila, če politični voditelji Evropske unije ne bodo vzeli v roke usode lastnih držav, bodo volitve na Nizozemskem, v Italiji, v Franciji in Nemčiji še okrepile skrajno desne populiste in nacionaliste po vsej Evropi. Evropska socialna demokracija pa bo namesto prebujenja doživela politični zlom.

Naj nas ob mednarodnem  dnevu spomina na žrtve holokavsta spomnim, da se je v obdobju populizma in normalizacije radikalne desnice še bolj kot kadarkoli prej pomembno spomniti vseh grozot holokavsta. Ta mesec obeležujemo odločitev izpred 75-ih let namernega in sistematičnega poboja celotne nacije v Evropi, ki je za vedno zaznamovala tako preteklost kot prihodnost stare celine. V treh letih po tej odločitvi je nacistični režim, skupaj s somišljeniki, umoril več kot šest milijonov Judov, dva milijona Romov in več kot 250.000 ljudi s posebnimi potrebami. Tega ne smemo nikoli pozabiti!

V želji po medijski pozornosti smo v zadnji tednih priča večim poskusom napada na spomin holokavsta s strani skrajno desnih politikov. Ta grozota, genocid kar osmih milijonov je postal zgolj eno izmed komunikacijskih orodji populistov. Dolžnost odgovornih na obeh polih političnega spektra je, da se temu odločno zoperstavimo. Boriti se moramo proti lažnim novicam in poskusom spreminjanja zgodovinskih dejstev Evrope. V nasprotnem primeru tvegamo ne samo pozabe zločinov nacionalizma 20. stoletja, ampak tudi možnost njihovega podoživljanja. Vrednote, ki jih zagovarjamo socialisti in demokrati, so že več krat v zgodovini premagale zatiranje in omejevanje človekovih pravic. Bodimo odgovorni državljani, nenehno se borimo za strpno in odprto družbo in ne dovolimo, da se nam zgodovina ponovi!

mag. Tanja Fajon
evropska poslanka SD in podpredsednica Skupine Socialistov & Demokratov v Evropskem parlamentu

Dr. France Križanič o slovenskih družbeno-ekonomskih razmerah

/in , /by

Z narodnogospodarskega vidika je Slovenija v dobri kondiciji. V prvi polovici 2016 je bil naš bruto domači produkt (BDP) za 3.7% večji kot v enakem obdobju lani ter 11.6% nad svojo ravnjo v prvem polletju 2013. To je v letu, ko je bilo doseženo drugo dno recesije, ki je Slovenijo zajela po nastopu svetovne finančne krize. V prvi polovici 2016 je bil slovenski BDP (merjeno v evrih) že 5% nad primerljivo ravnjo med konjunkturo 2008. Če upoštevamo inflacijo (v žargonu »realno«), je naš BDP letos vendarle še za 4% manjši kot pred finančno krizo.

Ob nadaljevanju takšne rasti, kot jo imamo zadnje tri leta, bo tudi realno predkrizna raven BDP v Sloveniji kmalu presežena. Na to kažeta zlasti stabilnost na domačem trgu (avgusta letos je bila raven cen na drobno enaka kot avgusta lani) ter presežek v zunanji menjavi. Lani smo imeli na tekočem računu plačilne bilance (poleg menjave z blagom ter storitvami upošteva tudi plačila in prejemke iz naslova različnih dohodkov ter transferjev) presežek v višini 2.8 milijarde evrov, kar je predstavljalo 7% našega BDP. Letos se je ta presežek celo povečal.

Ob stabilni gospodarski rasti se izboljšuje zaposlenost. Julija je bilo v Sloveniji 23 tisoč več delovno aktivnih kot v enakem mesecu 2013, a vendarle 62 tisoč manj zasedenih delovnih mest glede na julij 2008 (pred nastopom krize dvojnega dna). Pričakovati je, in ankete o gospodarski klimi kažejo, da se bo zaposlenost (ob sezonskem nihanju) še naprej izboljševala z njo pa postopoma tudi socialni položaj najbolj ranljivih skupin našega prebivalstva.

Z gospodarsko rastjo se stabilizira javnofinančno ravnotežje. V prvi polovici 2016 je znašal deficit slovenske konsolidirane bilance javnega financiranja (vsota proračuna centralne države, občin, zdravstvene in pokojninske blagajne) le še 157 milijonov evrov, kar nakazuje, da bo v celem letu tudi v primeru nekoliko višje ravni v drugem polletju (visok primanjkljaj je značilen zlasti za december) predstavljal med 1% in 2% našega BDP. Odločno znotraj Maastrichtskega kriterija 3%.

In vendar. Slovenski javni dolg znaša 32.6 milijarde evrov. Od tega je kar 14.4 milijarde evrov sredstev plasiranih v banke in gospodarstvo ali pa prevzetih obveznosti. Slovenija ima 4.9 milijarde evrov depozitov v bankah (podatek za konec 2015), 4.8 milijarde evrov je znašala dokapitalizacija bank, 4.7 milijarde evrov pa predstavljajo dokapitalizacije, plasma državnega kapitala v tujino (Grčija) in prevzemanje različnih obveznosti (hrvaški in bosanski varčevalci).

Slovenija letno za servisiranje javnega dolga (predpostavljena je 3% obrestna mera), ki ni povezan s financiranjem proračunskega primanjkljaja, porabi okoli 440 milijonov evrov ali več kot 1% BDP. To so sredstva, ki bi jih lahko namenili financiranju normalne ravni družbene reprodukcije v gospodarstvu na postindustrijski fazi svojega razvoja: kultura, šolstvo, znanost, zdravstvo, socialna in družinska politika, varnost, ipd. Pa jih ne. Sedaj so ta sredstva (vsaj del plasiran v dokapitalizacijo bank) očiten cilj različnih »lastninjenj«.

Posebno poglavje predstavlja delovanje našega bančnega sistema. Od 2010 do sredine 2016 so krediti bank gospodarstvu (t.i. nefinančne družbe) upadli za 12 milijard evrov ali kar za 57%. Po tem bizarnem rezultatu je Slovenija unikum v območju evra, v EU in v svetu. Ob pomanjkanju ponudbe kreditov se odvija prodaja podjetij in bank v brezcenje.

Na primer:
– NKBM je bila vredna 400 milijonov evrov, dokapitalizirali smo jo za 870 milijonov evrov in prodali za 250 milijonov evrov, izguba je torej ena milijarda evrov ali protivrednost avtoceste Ljubljana – Brežice
– Cimos je bil prodan po ceni, ki je ostala tajnost
– Paloma je bila prodana konkurentu iz Slovaške
– Mercator je bil prodan konkurentu iz Hrvaške
– Pivovarna Laško – Union je bila prodana konkurentu iz Nizozemske
– Helios je bil prodan konkurentu iz Avstrije

Podjetja se prodajajo po likvidacijski vrednosti, to je po cenah nižjih od njihove knjižne vrednosti (ali v bližini nje). Očitno gre za poseben projekt (organizirano, premišljeno in vodeno aktivnost), ki ga mora država Slovenija zaustaviti, odgovorne zanj pa postaviti pred sodišče.

Razprodaja slovenskih podjetij bo imela velike gospodarske in politične posledice. Postali bomo polkolonija brez možnosti vodenja razvoja in odpiranja kvalitetnih delovnih mest. Nove generacije ne bodo imele perspektive za delo, kaj šele za kariero v Sloveniji. Sledilo bo izseljevanje in nadaljnji padec rodnosti. Poglejmo si demografske učinke, ki jih je imel podoben razvojni model (poceni razprodaja ključnih gospodarskih subjektov) kot ga od 2012 dalje izvaja Slovenija, v državah, ki so z njim začele že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Od 1989 do 2015 se je število prebivalcev v Sloveniji povečalo za 67 tisoč ali 3%, medtem ko se je v Latviji zmanjšalo za 680 tisoč ali 25%, v Litvi za 754 tisoč ali 21%, v Estoniji za 252 tisoč ali 16% in na Madžarskem za 733 tisoč ali 7%.

Razprodaja Slovenije bo brez dvoma imela tudi politične posledice. Če bo šlo tako naprej in če se projekt prodaje podjetij (imenovane »obljubljena privatizacija«) ne ustavi, se bo v volilnem letu 2018 v Sloveniji odprl prostor za ustavno večino desnemu populistu z vsemi atributi, ki sodijo zraven, na čelu z zavračanjem svobode, bratstva in enakosti na katerih sta pred petinšestdesetimi leti temeljila povezava protifašistične koalicije v svetu ter ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zato predlagam, da socialdemokratska politika izrazi skrb nad vlogo države pri nepremišljeni razprodaji slovenskih podjetij in predlaga, da se izvede revizija projekta sanacije bank iz decembra 2013, ki je takšno ravnanje omogočil. Obljuba o prodaji točno določenih podjetij je bila nesprejemljivo popuščanje vplivnim lobijem iz tujine.

Komentar dr. Jerneja Pikala: Izobraževanje kot generator razvoja

/in , , /by

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. V vsakem trenutku je vanj neposredno vpetih več kot 300.000 oseb oziroma skoraj vsak šesti državljan ali državljanka Republike Slovenije. Če k tej številki prištejemo še vse tiste, ki so na različne načine povezani z izobraževalnim sistemom (družine, podjetja, druge javne ustanove, …), lahko ugotovimo, da je vsaj polovica prebivalcev in prebivalk Slovenije na ta ali oni način povezana z izobraževanjem. Šolstvo je tudi eden od najbolj stabilnih podsistemov, ki vsak dan zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj – od vrtca do univerze. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so njihovi otroci v dobrih in strokovnih rokah.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. Namesto tega moramo pogledati dvajset, trideset let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.

Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje: kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih imela eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika – saj zanju gre.

Socialni demokrati in socialne demokratke globoko verjamemo, da so znanje in veščine ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njegove ali njene talente do maksimuma njegovih ali njenih sposobnosti. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki in vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. V katero smer bodo posamezniki razvijali svoje talente, je njihova stvar, naloga sistema pa je, da jim to v največji meri tudi omogoči.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in si ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh pa ne majhne oziroma (pol)periferne države.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo. Socialni demokrati smo najbolj konsistentna in odločna politična sila v zagovarjanju javnega šolstva na Slovenskem. Za to smo se in se bomo borili na vse načine. Ker vemo, kaj pomeni in prinaša privatizacija ali nižanje standardov v izobraževanju.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. Znanje je javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost.

Star slovenski pregovor pravi, da kar si sejal, to boš žel. Za izobraževanje to velja celo še bolj kot za druga področja.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Milena Kramar Zupan: Socialni demokrati za solidarnost, javno zdravstvo in več podjetnosti v zdravstvu

/in , /by

V zadnjih 15 letih si je vsakokratna vlada za cilj postavila reformo zdravstva. Reforma pomeni zavestno odločitev za potrebne spremembe. Vsakršne spremembe pa nujno povzročijo konflikte. Reforme ni mogoče izpeljati na način, da ne bi nikogar nič zmotilo. Posamezne skupine udeležencev v zdravstvu (delodajalci, stanovska združenja, dobaviteljske verige, …) se zbojijo, da bi se njihov položaj poslabšal ali da bi izgubili svoje pridobljene privilegije. In nenazadnje so pri reformah previdni tudi pacienti, ki se bojijo, da bi v času krčenja javnofinančnih sredstev reforma prinesla slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev. Zato vse skupine izražajo potrebo po reformi, vendar le, dokler le-ta ne doseže njih. V zadnjih 15 letih se je vedno našel kdo, katera od skupin, ki je nasprotovala temeljnim postavkam reforme, še preden se je karkoli zgodilo v smeri izboljšav in razvoja zdravstvenega sistema. In tudi tokrat ni nič drugače.

Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji iz januarja 2016, ki jo je naročila ministrica za zdravje, jasno in nedvoumno, kot že večkrat doslej, potrdi, da imamo v Sloveniji sicer dober sistem zdravstvenega varstva z vgrajenim mehanizmom »socialne varnosti«, ki mora biti bistvo vseh socialnih reform, tudi zdravstvene. V ta sistem imamo vgrajeno »solidarnost«, ki je pogojena z obveznim zdravstvenim zavarovanjem in se zrcali v enakem dostopu do osnovnih zdravstvenih storitev za vse, ne glede na njihov socialni položaj. Solidarnost je potrebno ohraniti tudi v novih prihajajočih političnih razmerah in omejenih ekonomskih zmožnostih narodnega bogastva. V vsakdanjem življenju slehernega posameznika sta v prvi vrsti pomembna dostopnost do zdravstvene oskrbe ter kakovostna in varna zdravstvena obravnava. Zdravstvene storitve morajo biti dostopne vsem državljanom, dostopnost mora temeljiti na bolnikovih potrebah in ne na njegovi sposobnosti plačila. Tu – v dostopnosti pa se kažejo prve resne težave našega zdravstva – (pre)dolge čakalne vrste. In kje so vzroki?

Eden od resnih problemov in vzrokov je zagotovo postavitev mreže javne zdravstvene službe, ki je ni enostavno narediti, saj je bila nazadnje narejena pred več kot 15 leti, še manj v širši javnosti razložiti, zakaj je ta tako pomembna. Z njo je potrebno razložiti, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom, kar občutimo šele, ko stopimo v polno ali prazno čakalnico, ko vstopimo v naš javni zdravstveni sistem (zdravstveni dom, bolnišnico ali koncesionarju), kjer smo deležni čakanja zaradi dolgih čakalnih vrst, raznih plačil ali doplačil za zdravstvene storitve, ki bi morale biti krite iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Da ima naš sistem pomanjkljivosti, se zavemo, ko čakamo na pregled, na obravnavo, na izvide, na pojasnila zakaj smo morali tako dolgo čakati, na nejasna napotila, kje se lahko naročimo na nove preglede in posege. Z vzpostavitvijo nove mreže javne zdravstvene službe – to ni nič drugega kot pregled zagotavljanja zdravstvenih storitev in njihovih izvajalcev glede na potrebe prebivalstva ter ovrednotenje upravičenosti dolgih čakalnih dob – bo vzpostavljen prvi pogoj za ugotavljanje, kakšna je dejanska dostopnost do javnega zdravstva. Tak pregled bo omogočil boljšo razporeditev in izkoriščenost virov za izvajanje zdravstvenih storitev in s tem hitrejši dostop do zdravnika in zdravstvenih storitev za državljane.

Ločiti moramo javno zdravstvo od zasebnega in urediti koncesije, da bodo koncesionarji in javni zavodi delali pod istimi pogoji, česar sedanja praksa ne omogoča. Javni zdravstveni zavodi delajo pod pogoji, ki jih določa Zakon o zavodih, koncesionarji pa pod pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah. V okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti ali s posebnim zakonom je potrebno posodobiti upravljanje in vodenje javnih zdravstvenih zavodov. Nova zakonodaja mora v prvi vrsti vsebovati zahteve po profesionalnem in odgovornem menedžmentu v zdravstvu, ki bo učinkovito in uspešno vodil javne zdravstvene organizacije. Pri tem je potrebno taistemu menedžmentu dati menedžerska orodja: možnost kadrovanja, nagrajevanja in stimuliranja zaposlenih oziroma možnost vzpostaviti spodbuden sistem nagrajevanja v zdravstvu za vse, ki dobro delajo in kakovostno izvajajo zdravstvene storitve ali celo naredijo več za isto plačilo.

Nujno je potrebno preveriti ustreznost financiranja zdravstvenih storitev, jasno razmejiti in okrepiti sodelovanje med ministrstvom za zdravje in zdravstveno blagajno. Prispevke za zdravstveno blagajno je potrebno razširiti na vse oblike dela, iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pa črtati določene stvari kot npr. znanstveno raziskovalno delo in izobraževanje specializantov, bistveni del investicij v zdravstvo, kar vse mora prevzeti državna blagajna. Okrepiti je potrebno notranji in zunanji nadzor v zdravstvu ter vzpostaviti mehanizem za spremljanje kakovosti v zdravstvu na nacionalni ravni; urediti in razvijati področje čezmejne zdravstvene dejavnosti.

Vseh navedenih izzivov v zdravstvu se zaveda tudi sedanja vlada, ki si je tako, kot predhodne vlade, spet za cilj zadala reformo zdravstvenega sistema. Žal gre tudi tokratni vladi zdravstvena reforma (pre)počasi od rok. Do sedaj je bila na predlog ministrice za zdravje izvedena Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo WHO (januar 2016) ter sprejeta Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 »Skupaj za družbo zdravja« (aprila 2016). Dopolnjen oziroma delno prenovljen Zakon o zdravstveni dejavnosti (predvsem v delu urejanja koncesij v zdravstvu) je v koalicijskem usklajevanju, Zakon o lekarniški dejavnosti je vlada sprejela in je v proceduri za sprejem v Državnem zboru, Zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki ureja financiranje zdravstvene dejavnosti, pa je še v zelo zgodnji fazi priprave.

Vlada se je letos, zavedajoč se problema (pre)dolgih čakalnih vrst, sicer odločila za spodbujanje dodatnih pregledov in posegov ter zato namenila nekaj več denarja, s čimer naj bi se zmanjšale čakalne vrste za nekatera najbolj kritična obolenja. Bolnišnice pa žal niso sprejele izvedbo vseh možnih dodatnih programov, saj je večina programov (pregledov in posegov) podfinanciranih oziroma jih bolnišnice zaradi neustrezne organiziranosti, podkapitaliziranosti, neustreznega upravljanja in vodenja niso sposobne izvesti. Vse to narekuje nujnost sprejetja ustreznih zakonskih rešitev za posodobitev upravljanja in vodenja javnih zdravstvenih zavodov v smeri učinkovite ter uspešne organiziranosti in vodenja, ter Zakona o zdravstvenem varstvu, ki bo prevetril in uredil financiranje zdravstvene dejavnosti.

Učinkovita in prožna organiziranost javnih zdravstvenih zavodov, boljša razporeditev in izraba virov ter infrastrukture v zdravstvu, stimulativno nagrajevanje zaposlenih po dosežkih, profesionalen in odgovoren menedžment v zdravstvu z ustreznimi menedžerskimi orodji ter ustrezen sistem financiranja, ki bo temeljil na ustrezni zdravstveni mreži in razmejenimi viri financiranja, so ključni izzivi reforme zdravstva v Sloveniji. Ti izzivi pa so nujni za resnično zmanjšanje čakalnih vrst in s tem dostopnost zdravstvenih storitev vsem državljanom, ki so poleg kakovosti in varnosti glavni pokazatelj dobrega zdravstva v državi. Na vladi in resornemu ministrstvu za zdravje je, da čim prej zagrize v »kislo jabolko« izzivov in pospešeno pripravi ter spelje ustrezno zakonodajo za ureditev opisanih razmer v zdravstvu. Navkljub vsem nasprotovanjem vseh možnih interesnih skupin!

doc. dr. Milena Kramar Zupan
predsednica Sveta SD za zdravje

Link to: Pristopna izjava
Link to: Doniraj
Link to: Prijava na novice
Follow a manual added link
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!