V Državnem zboru je potekala izredna seja na kateri so poslanke in poslanci z večino glasov sprejel zakon za zaščito vrednosti kapitalske naložbe države v NLB. Zakon določa, da se iz sklada za nasledstvo NLB povrne finančna vrednost, če pride do prisilnih izvršb na premoženje NLB na Hrvaškem. Da je nujno zavarovanje premoženja pred škodljivimi posledicami hrvaških sodišč, je v predstavitvi stališča Poslanske skupine SD povedal Jani Prednik. “Vsem nam mora biti v interesu, da se konča obdobje negotovosti za NLB. Pa tudi, da se konča obdobje omejitvenih ukrepov za NLB,” je poudaril Prednik.
Stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil poslanec Jani Prednik, si lahko preberete v nadaljevanju:
“Razlogi, zaradi katerih danes obravnavamo ta predlog zakona, so raznoliki, za vse pa velja, da njihov izvor sega leta in desetletja v preteklost. Danes na dnevnem redu ni odločitev o prodaji oziroma neprodaji banke. Tudi morebitna privatizacija in njen model nista predmet te razprave, čeprav se tej temi danes gotovo ne bo moč izogniti.
Strategija upravljanja kapitalskih naložb države Novo Ljubljansko banko uvršča med pomembne naložbe, v kateri bo država ohranila 25-odstotni delež in hkrati ostala tudi največji posamezni lastnik. Ker bo država ostala velik in najpomembnejši lastnik, Nova Ljubljanska banka pa še naprej največji igralec na slovenskem bančnem trgu, je v vsakem primeru nujno, da se to premoženje zaščiti pred škodljivimi posledicami odločitev hrvaških sodišč. Temeljni namen in cilj zakona je zato zaščititi vrednost naložbe, ki jo ima država v Novi Ljubljanski banki, pred posledicami nezakonitih ravnanj hrvaških sodišč, ki niso v skladu ne s slovensko zakonodajo, ne s sklenjenimi mednarodnimi sporazumi.
Zgodovine, ki je Novo Ljubljansko banko privedla v situacijo, da je kot tožena stranka potencialno izpostavljena sodno izterljivi škodi v drugi državi, ne bomo ponavljali. V vsakem primeru pa lahko taka izpostavljenost – četudi izvira iz spora, ki bi moral biti v normalnih okoliščinah že davno rešen – vpliva tako na poslovanje banke kot na vrednost naložbe.
S sprejemom zakona Republika Slovenija prevzema obveznost, da bo banki povrnila škodo, ki bi nastala zaradi prisilnega izvrševanja odločitev hrvaških sodišč v primerih, ki izvirajo iz nerešene problematike nekdanjih deviznih varčevalcev. To ni pomembno – kot bodo trdili nekateri – zaradi koristi morebitnih bodočih lastnikov. Pomembno je zaradi interesov Slovenije, ki JE – in še naprej ostaja – lastnik Nove Ljubljanske banke.
Tudi in predvsem zato, ker namerava Slovenija ostati pomemben lastnik Nove Ljubljanske banke, nam mora biti vsem v interesu, da se zanjo konča obdobje negotovosti. V interesu nam mora biti tudi, da se končajo omejitve poslovanja, ki so bile uvedene kot pogoj za dodelitev državne pomoči in danes banki dovoljujejo le ozek spekter poslovne dejavnosti. Lastnina je bila, je in ostaja odgovornost lastnika. Če se lastnik tej svoji odgovornosti izogiba, ima to (škodljive) posledice, kot smo lahko videli že tolikokrat doslej.
Socialni demokrati smo, odkar se je izpostavila potreba po zakonskih rešitvah za to področje, vztrajali predvsem, da se vse garancije države dajo ob jasnih zagotovilih proaktivnosti. To pomeni, da tako od upravljalca kot od banke pričakujemo, da z vsemi močmi zastopajo svoj interes v sproženih pravnih postopkih. Želeli bi si, da bi zakon poleg zagotovil stabilnosti pomenil tudi jasen signal vodstvu podjetja in upravljalcem, da izpostavljenost premoženja NLB na Hrvaškem zmanjšajo na mimimum.
Vztrajali smo, da v primeru uveljavljanja povračil škode nad tem procesom bdi pooblaščenec države, ki ima dostop do informacij in poslovnih odločitev uprave banke. Glede na amandmaje, ki jih je sprejel odbor, bo to vlogo opravljal visoki predstavnik za nasledstvo; to se nam zdi smiselna rešitev glede na to, da vsi pričakujemo, da se bo izvorni spor na koncu te poti vendarle pobotal v okviru pogajanj o nasledstvu SFRJ.
Socialni demokrati bomo predlog zakona večinsko podprli in pričakujemo, da se s tem vprašanje deviznih varčevalcev Ljubljanske banke končno loči od vprašanj upravljanja z državno naložbo v NLB; da bo ta lahko v prihodnosti našim ljudem v korist, ne v breme.”
