Dr. Lev Kreft nam je v svojem razmšiljanju pred kratkim položil na srce: socialna demokratska drža se danes potrjuje s tem, da pomaga ljudem disciplinirati državo in privatno lastnino. Da ne dospusti, da bi se nam pod pretvezo premagovanja te epidemije zgodilo ravno obratno,

Temeljni izziv je seveda, kako to narediti. Dosledna konstruktivna opozicijska drža v Državnem zboru je izjemno pomembna, a to ni dovolj. Vse, kar lahko naredimo za samoorganiziranost in medsebojno pomoč med ljudmi na način, da morajo ukrepi oblasti na lokalni in državni ravni in ukrepi domačega in mednarodnega kapitala to podpreti, je usodnega pomena.

Zelo se moramo tudi truditi, da se zmanjšata impulzivno in panično odzivanje, še posebno s strani tistih, ki imaj v rokah škarje in platno, a tudi s strani nas samih.

Zdi se mi, da si je zato vredno poizkusiti  naliti čistega vina in se sam in družbeno  soočiti  s tem, da nihče nima preverjenih odgovorov, kako je najbolje ravnati v tej epidemiji.  Imamo na primer vsaj eno evropsko državo, Švedsko, kjer so si zdravstvene oblasti in politika z njo, upale tvegati ubrati drugačno strategijo soočanja z epidemijo od preostale Evrope in večjega dela razvitega  sveta. Pomembno je, da tej državi in njeni oblasti ne moremo pripisati tako sebičnih namenov, kot so očitni na primer v Trumpovem opletanju z epidemijo v ZDA. Temeljna kvalitativna razlika med Trumpovim in švedskim odzivom na epidemijo je, da je Trump najprej poskusil z zanikanjem  možnih resnih posledic epidemije, jo izrabil za dodatno krepitev svoje siceršnje politike gospodarskega supremacizma in zapiranja meja, zdaj pa je le pripravil reševalne ukrepe za kapital, pri tem pa prevalil soočenje z epidemijo na atomizirane posameznike. Medtem pa švedska zdravstvena oblast, ki vodi ta proces, išče razumne strategije za družbeno soočanje z epidemijo z drugačnimi metodami: z ozaveščanjem prebivalstva in s popolno mobilizacijo in krepitvijo svojega javnega nacionalnega in lokalnega zdravstvenega sistema. V članku na švedski strani The Local lahko preberete več o primerjavi učinkov dveh različnih strategij soočanja oblasti in ljudi z epidemijo v nordijskih državah, kot so Švedska na eni strani, na drugi pa Danska in Norveška.

Švedsko ravnanje se utegne izkazati za tragično, a z vidika naše možnosti realističnega presojanja razmer in potrebnih ukrepov, je dobro videti alternativo drugačnih pristopov. Švedski primer je mogoče gledati kot pravi sociološki eksperiment, s kontrolno skupino, ki ga lahko uporabimo za to, da sebi in drugim pomagamo prevzeti konrolo nad lastnimi življenji tudi v taki krizi in po njej.

Prvi pogoj takega prevzema  kontrole nad lastnim življenjem je sposobnost, da dvomiš. Da javno preizkušaš svoje dvome na dejstvih, da sprejemaš omejitve, ki jih pač ne moreš prestopiti, ker so dane empirično, kot na primer tveganje, kako bo virus morda mutiral, ali čas čakanja na učinkovito cepivo, ali trenutno pomanjkanje zaščitnih mask, razkužil in druge zaščitne opreme. To pa pomeni, da primerjanje različnih pristopov ni napad na avtoriteto vlade, ampak da je družbeno koristno javno primerjati informacije o praksah drugih, o svojih ugotovitvah javno razpravljati in poskušati doseči, da vlada prevzame dobre ukepe iz tujih praks. V tem trenutku je na primer je jasno, da so imeli Švedi gotovo prav, ko so se zelo pozorno in s koncentriranjem pomoči in zdravstvene oskrbe osredotočili na starejše in druge ranljive skupine – denimo, tudi na priseljence s pomanjkljivim znanjem švedščine in drugačno kulturo reagiranja v kriznih situacijah. Pri nas pa denimo šele zdaj odgovorni razmišljajo o ločevanju zdravih in bolnih v domovih za ostarele, še pred tem pa je prišel psihološko uničujoč vladin predlog, da naj ljudje svojce, nepovratno za čas trajanja epidemije, in ob plačevanju stroškov čuvanja mesta v domu, vzamejo v svojo oskrbo. Tako so ustvarili psihološki pritisk in občutek krivde na eni strani in občutke odvečnosti in celo neljubljenosti pri tistih, ki bi zdaj najbolj potrebovali moralno spodbudo in podporo.

Katera stroka in katera zdravstvena politika ravna bolj prav, se bo videlo šele v skrbnih primerjalnih analzah po koncu epidemije.Vsekakor pa sočasnost različnega ravnanja v različnih državah omogoča, da se državljani in državljanke aktivno in organizirano branimo pred vsemi nesorazmernimi ukrepi oblasti. Tudi  takšnimi, ki so nam jih pravkar spustili na glavo ali to vsaj poskušajo, kot je ozko omejen čas odhoda v trgovine za upokojence, prepoved gibanja preko meja med  občine bivanja,  vojska s policijskimi pooblastili  na meji, sporna policijska pooblastia za nadzor oseb v osebni karanteni. Zoper nekatere od teh ukrepov se že odziva  državljanska iniciativa, kot je peticija proti omejevanju gibanja ljudi na lastno občino.

To splošno zaprtje v postavljene omejitve namreč vsak dan bolj povzroča družbeno škodo. Ta se ne meri le v izgubi prihodka, delovnega mesta, v kratkoročni in dolgoročni gospodarski škodi, pač pa tudi z velikim socialnimi in psihološkimi posledicami. Te se merijo tudi s povečanim nasiljem v družinah, nad ženskami in otroki, z vseprisotnim strahom in tesnobo, z izgubo zaupanja ne samo v oblast, ampak v prihodnost in v soljudi.

Zelo pomembno se mi zdi, da se vsak dan  trudimo, da se vse, česar se lahko dejansko naučimo iz primerjav različnih praks soočanja z epidemijo , spremlja, proučuje  in uporabi za to, da bodo naše zdravstvene oblasti lažje, bolj demokratično in ob zavestnem soglasju dobro infomranih ljudi, usmerjale ljudi v samozaščitno ravnanje.

Ukrepov množične karantene ne b mogoče vleči v neskončnost. Prej ali slej se bo treba vrniti v “normalno” življenje. To bo mnogo težje, če bo katerakoli vlada z brezglavo “dekretologijo” uničila zaupanje ljudi v njeno pripravljenost ne samo poslušati, ampak tudi slišati in se učiti iz lastnih in tujih napak.

Pazimo drug na drugega in ostanimo zdravi!