Pisalo se je leto 2016, ko sem v podjetju prevzel sindikat, ki je kratkem času prerasel v regijskega in od tam sem postal podpredsednik Konfederacije slovenskih sindikatov KSS. Od prvega dne svojega sindikalnega delovanja poslušam govore nekaterih vsevedov, kako so sindikati krivi za to in za ono in za vse, kar se je odvijalo skozi zgodovino naše mlade države, da pa v bivši državi je delavec nekaj štel… Ja seveda je delavec štel, celo bali so se sindikatov, ki so v močnih podjetjih povsod imeli tudi svoje delavske direktorje, kar je danes prava redkost. A vsi ti vsevedi pozabljajo na dejstvo: v bivši državi je bila sindikaliziranost delavske populacije več kot 90 %, danes pa je sindikaliziranost med 15 in 18 % delavske populacije v državi. In od sindikatov se pričakuje, da bodo lahko odločno in odločno zastopali delavce, ki sindikalno gibanje tako v manjšini podpirajo? Medtem je sindikaliziranost v razvitih državah, kot so Nemčija (okoli 40 %), Nizozemska (okoli 55 %) ali Avstrija (okoli 40 %), bistveno močnejša. Povprečje EU se vrti okoli 40 % sindikaliziranosti po članicah, povsod, kjer so sindikati močni na nivoju cele države, pa je standard delovnih ljudi mnogo višji. Se vam ne zdi?

Smo v času, ko se svet spreminja in ko dan za dnem ugotavljamo, kako je potrebno držati skupaj (skupaj – narazen), da uspemo. Tudi ta virus, ki je prišel spremeniti naša življenja, deluje po principu mreženja, njegova moč je odvisna od tega, koliko ljudi okuži, nastal je iz nič in če smo ravnodušni in nam je vseeno, lahko uniči ne samo naše zdravje in ubije nas ali naše ljubljene, prijatelje, sosede. Zato se moramo držati navodil, ki so v tem času bistvenega pomena. Kolikor vidimo, nam je skupaj uspelo zajeziti in umiriti trend naraščanja števila okuženih in krivulja bo počasi padla. Življenje pa se bo postavilo na neke nove tire.

Kakšni bodo ti tiri pa je odvisno zopet od vseh nas. Določeni vodstveni ljudje v državi, predstavniki vlade, že govorijo o spremembah, kot so odpuščanje iz poslovnih razlogov, kjer bo vseeno ali imaš službo za nedoločen čas ali za pol leta ali za 14 dni, nobene varnosti zaposlitve ne bo več. Potem je tukaj tudi namera ali ponudba gospodarskega ministra o regresu v obliki bonov, ki jih bi porabili za dopust v Sloveniji ob nezavedanju, da nekateri svojega regresa sploh ne porabijo za dopust, ampak da z njim rešujejo svoje finančno stanje, odplačujejo zapadle obveznosti, kupijo svoji družini nova oblačila in podobno. Te predloge lahko označim za nesprejemljive in poniževalne do delavcev, ki jim iz stropov pač ne visijo kristalni lestenci in se kljub poštenemu delu soočajo finančnimi stiskami. Takšnih in podobnih predlogov, ki bodo uničevali delavske pravice, bo še prišlo na plano.

Ko se ta virusna kriza zaključi, prihaja kriza v gospodarstvu, če delavci zdaj takoj ne bomo znali stopiti skupaj. Če zdaj ne bomo pričeli organizirano delovati in širiti sindikalnega gibanja vsepovsod, bomo ostali brez vsega in postali zopet popolnoma izkoriščani sužnji, ki bodo delali že za slabše plačilo kot do zdaj, pa ne samo to, varnosti zaposlitve ne bo več nobene.

Nesmiselna trditev velike večine delavcev, da so sindikati krivi za vse slabo in za puhtenje delavskih pravic, mora zamenjati enostavna trditev: Mi delavci smo sindikat! S tem bomo preprečili mnogo slabih nameravanih potez kapitala, ki v želji podrejanja ne pozna meja, če mu jih delavstvo ne bo znalo  postaviti samo.