Situacija, ko se del slovenske politike na vse pretege trudi popreprostiti našo družbo na naše in njihove, tako rekoč v slogu nogometnih navijačev, je precej dober dokaz, da ta isti del slovenske politike bodisi ni intelektualno dovolj dozorel, da bi razumel odgovornost, ki jo nosi politika v demokraciji, bodisi ni politike dovolj vešč, da bi svojo funkcijo odgovorno uporabljal. Država pač obsega prostor, na katerem živimo zelo različni ljudje, na katerem nas poleg geografske lege povezujejo zgodovina, kultura, jezik, zakoni, gospodarstvo, socialni standardi, vlaganje v to isto državo in še marsikaj drugega. Država je servis, ki nam vsem omogoča boljše in lepše življenje na tem prostoru. Kot rečeno, pa gre za zelo različne ljudi, ki imamo zelo različne interese in poglede na svet, med sabo pa se povezujemo skozi politična združenja, lahko tudi stranke, ki upravljajo našo skupno državo. Čar demokracije pa je ravno v tem, da omogoča soudeležbo več nasprotujočih si strani in iskanju najboljšega kompromisa. Sicer drži, da s kompromisi v celoti ni nikoli zadovoljen nihče, ampak ravno zaradi tega so dobri za vse.

Verjetno ima dr. Irena Šumi prav, ko je izpostavila, da vlada ni najboljši izraz za vodenje države in državljanov, morda je ameriški izraz administracija v resnici bistveno bolje zadene vlogo vlade v demokratični družbi, vendar je še bolj bistveno kot to, da tisti, ki vlado tvorijo, razumejo, da niso absolutni vladarji, da jim ta mandat nikdar ni bil podeljen, pač pa se od njih zahteva, da vodijo državo v sozvočju z opozicijo, v iskanju najboljšega mogočega kompromisa. In ravno to je tisto, zaradi česar si zrela, odrasla politika ne more in ne sme deliti ne sebe in še manj svoje volivce na naše in njihove. Pač, država ni nogometna arena in vladanje ni nogometna tekma, po zaključku katere bi vsi odšli domov. Država je v nasprotju s stadionom naš dom in tukaj živimo skupaj, pa če smo si všeč ali ne.

No, in topogledno je vlada trenutnega predsednika vlade pogrnila na celi črti, še huje, če se vrnem k nogometni primerjavi, si je zabila za prgišče avtogolov. Namreč, ko je največja stranka trenutne vlade marca prevzela vodenje države si je marsikdo med nami zaradi nastajajoče situacije s korono mislil, da je pa tokrat vendarle pravi človek na pravem mestu. Celo glavni vladni govorec je s svojo pojavno asociacijo na leto 1991 deloval posrečeno. Sporočilo je bilo jasno: smo v krizi in krizo bomo skupaj prebrodili, kot smo jo pred tridesetimi leti. Ampak stvari so se obrnile čisto drugače. Zavrnjene so bile vse iniciative opozicije. Kar naenkrat smo se že spet delili na »njihove in naše«. Neznanec je uzurpiral spletne strani kriznega štaba in z njih trosil propagando največje vladne stranke, novinarji in mediji, ki bi si drznili dvomiti o vladni politiki, so postali sovražniki, provladni spletni troli so na družbenih omrežjih privlekli na dan povojne poboje. Še več, predsednik vlade je, da bi discipliniral ostale koalicijske stranke v strnjeno vrsto brez prostora za kritiko ali dvom, vzpostavil vzdušje, v katerem se mu morajo tudi zavezniki poponoma podrediti ali pa bodo padli ne le v politično pozabo, pač pa bodo izpostavljeni vsemu srdu, ki se je nabral v javnosti.

Posledice takšnega načina vladanja so za Slovenijo politično katastrofalne, uničujoče. Pustimo ob strani grozljive posledice, ki jih pušča za seboj korona kriza, pustimo ob strani tudi gospodarsko krizo, proti kateri drvimo z vso hitrostjo, saj se največja vladna stranka raje ukvarja z navidezno vojno z mediji, vlada pa vzpostavlja pogoje za brezsramno opustošenje slovenske narave, kot pa da bi se pripravljala na soočenje z gospodarsko recesijo. Tu mislim na uničujočo krizo slovenske politike. Demagogija skrajne desnice predsednika vlade je ne le odnesla dialog z opozicijo, pač pa tudi popolnoma diskreditirala preostale stranke desne opcije, ki so se raje zavile v molk, kot da bi si drznile motiti besno čivkanje predsednika vlade. Se pravi tudi, ko se bo rok vladanja te vlade iztekel, na desni strani političnega spektra ne bo moč najti zmernega političnega sogovornika. S skrajneži, ki jim največje ugodje predstavlja stanje namišljene vojne z lastnim ljudstvom, pa je tako ali tako nemogoče vzpostaviti pogoje za dialog potreben za vodenje države. Potemtakem bo dialog med obema političnima poloma, konservativnim in progresivnim, ali pa desnim in levim, če vam je ljubše, popolnoma utihnil. Vem, marsikdo, ki se postavlja na progresivno oziroma levo pozicijo, bi bil nad tem vzhičen, pa vendar je to zelo slabo. Namreč, kot sem izpostavil na začetku, je čar demokracije v iskanju kompromisa, ki približno zadovoljuje vse. Na ta način se izognemo preveč progresivnim rešitvam, ki so v teoriji dobre, v praksi pa se ne izkažejo in zdrsnejo na raven družbenega eksperimentiranja, kakršnemu smo bili priča konec osemdesetih prejšnjega stoletja v Jugoslaviji, ki je bilo tudi eden od vzrokov nezadovoljstva z našo nekoč skupno domovino. Po drugi strani pa, če odvzamemo progresivni pol, se hitro znajdemo v človeško uničujoči skrajno desničarski družbi, kot jo tudi danes doživljajo Poljaki in Madžari. Dobra in stabilna družba za učinkovito preživetje in sobivanje pač potrebuje obe strani, vendar v Sloveniji desna kot sogovornik žal izginja. Če torej želimo preživetje zdrave demokratične družbe, bi morali stremeti k preživetju žlahtne, dialoga sposobne desnice v enaki meri kot hočemo imeti žlahtno, odprto levico. Stremeti pa moramo h koncu nesprejemljivih, izključujočih, žaljivih tonov, h koncu uporabe laži in makiavelizma tako iz vokabularja uradne politike kot tudi političnih navijačev. Stremeti moramo k spodobni, sobivajoči, častni in moralni politiki, ki jo je žal trenutna vladna koalicija postavila pred prag vladne palače medtem, ko se trudi državo spremeniti v nogometni stadion.