Intervju z evropsko poslanko in podpredsednico SD Tanjo Fajon za tednik Mladina, ki ga je prejšnji teden z njo opravil novinar Borut Mekina.
“Po javnomnenjskih anketah so Socialni demokrati (SD) prejšnji teden prvič po dveh letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?”
Boste naslednja predsednica vlade?
To pa je začetek intervjuja! A mislite, da sem tako ambiciozna?
SD je ta teden spet postala najbolj priljubljena stranka, vi pa ste v SD najbolj priljubljena političarka.
Seveda me veseli, da ima moja stranka, ki ima tradicijo in široko mreżo, za razliko od katere druge, relativno stabilnopodporo volivcev. Veseli me ta rezultat, ki nakazuje, da se stranka spet stabilizira. Čeprav nas čaka veliko dela. Glede mojih ambicij postati nova predsednica vlade pa – predsednik stranke Dejan Židan, s katerim sva se praktično istočasno izoblikovala v tej stranki, ima mojo zelo jasno podporo.
Pred Židanom je bila stranka nestabilna?
Stranka je med zadnjimi volitvami šla skozi težko obdobje, deloma je izgubila podporo volivcev, a se zdaj, kot opažate, spet postavljamo na noge. Zdi se mi, da je nova vodstvena ekipa uspešna. K nam prihaja vse več mladih, povezanost raste, oživljamo forume in centre v mestih in tudi sama sem na zadnji konvenciji stranke začutilo novo energijo.
V zadnjih letih je bilo sicer čutiti novo energijo in nove povezave med strankami nove levice, ki so v Evropi nastale kot odgovor na neuspešne politike stare levice, socialdemokracije. Kaj ste počeli narobe?
Kaj pa je nova levica? Cipras, Podemos….? V Italiji je bilo že v 60-ih in 70-ih letih politično gibanje Nova levica, ki je skušalo izpeljati obsežne reforme na področjih človekovih pravic, pravic istospolnih, splava, vloge spolov, mamil, ipd. Kakorkoli, vznik novih strank vidim kot odgovor na nezadovoljstvo, na stanje duha v družbi, a tu ne gre le za novo levico in nezadovoljstvo s staro levico, ampak nezadovoljstvo z vsemi tradicionalnimi političnimi silami – na levici in desnici. V resnici, če pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank. Prav tako naraščajo populistična gibanja, ki so odraz proti vsemu, in jih ni mogoče postaviti ne na eno in ne na drugo stran.
Ampak če ostanemo pri levici – so vam nove ideje na levici blizu? Vidite potrebo po reformi Socialdemokracije, sprejemate kritiko?
Sprejemam kritiko in se zavedam, da je prenova nujna. Nove ideje so dobrodošle. Grški premier Cipras je bil zamepozitivno presenečenje v politiki, saj je znal pristopiti k ljudem in jih nagovoriti. Žal se glede njegovih obljub verjetno lahko strinjamo, da jih v svojem prvem obdobju prav veliko ni uresničil. A tudi Grčija je bila stisnjena v primež ekonomske in finančne krize in različnih interesov. Grki so trpeli in še trpijo. Veseli me, da se nam Cipras v zadnjem času približuje. Na srečanja Evropskih Socialistov in Socialnih demokratov prihaja kot opazovalec in v času najhujše krize smo mu veliko pomagali, predvsem pri borbi za socialno državo. Sicer pa v PES prenavljamo programe in nameravamo prav to jesen izpeljati pomembno konvencijo, ki bo določila poglavitne usmeritve za napredno, varno in socialno Evropo ljudi.
Kaj pa je Socialdemokracija v zadnjem obdobju naredila narobe? Bivši Ciprasov kolega, nekdanji grški fiančni minister Varoufakis pravi, da je Socialdemokracija v preteklem obdobju sklenila hudičev pakt s finančnoindustrijo, s posojilodajalci, namesto da bi še naprej iskala zavezništva z realno ekonomijo, s sindikati in industrijo.
Ja, tudi mene obremenjuje vprašanje, zakaj Evropski socialistiin socialni demokrati še posebej v času krize ne uspemo prepričati. Nimam enega ali enostavnega odgovora. Ne strinjam pa se, da smo sklenili hudičev pakt s finančno industrijo. Nasprotno. Ko so konservativci z Merklovo na čelu uvajali strogo zategovanje pasu, smo s proti ukrepi skušali spodbujati vlaganja, ki bi posledično pomenila odpiranje novih delovnih mest. Marsikateri ukrepi bi še znižali socialne standarde že tako najbolj prizadetih v krizi, pa smo uspeli učinek vsaj delno ublažiti. Evropa je v zadnjih letih v precejšnji meri izgubila srednji razred, nastal je sloj izredno bogatih in izredno revnih. Dejstvo je, da smo še vedno najbogatejša celina, a to bogastvo moramo vnovič pravično porazdeliti. Za to si prizadevamo Socialni demokrati, tudi v Sloveniji.
Kaj je torej nova, tretja pot?
Očitno prav ta, da to bogastvo na novo porazdelimo. In to mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke. Treba je torej jasno nasloviti vprašanja najrevnejših, najbolj prizadetih. Njim je treba najprej pomagati in mladim. Ne smemo dopustiti, da imamo visoko izobražene mlade ljudi, ki nimajo vizije. Beg možganov postaja realnost tudi v Sloveniji. Proti temu se moramo boriti in ustvarjati pogoje za razvoj znanja in potenciala doma. Pomembno je tudi zavedanje, da morajo marsikatere politike v času globalizacije delovati izjemno prožno. In da so danes številni naši izzivi naši skupni skupni. Govorim o izzivih terorizma, migracij, podnebnih in energetskih sprememb, davčnih utaj, organiziranega kriminala, ipd. Zato potrebujemo močno in povezano Evropo. In zato potrebujemo močne socialndemokatske sile, ki bodo v času globalizacije, neoliberalizmov, multinacionalk zaščitile najbolj ranljive skupine ljudi.
Kaj lahko v Socialdemokraciji, če vam bo podpora ostala, storite? Kako lahko recimo stare stranke rešijo nove probleme.
Tako, da še naprej varujemo in krepimo demokracijo, ki je ponekod po Evropi močno načeta. Tako, da krepimo skrb za ljudi, za socialno državo, da še naprej vztrajamo pri zaščiti človekovih, pri visokih standardih , ki smo jih pravzaprav skozi desetletja zgradili v Evropi. Med te sodita tudi mir in varnost. Morda bo to zvenelo patetično, a ko smo po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju ljudje vseh nacionalnosti, verstev in državljanstev odšli na trge, smo vsi čutili pripadnost tej Evropi, to je, da smo združeni močnejši v skupnih izzivih in da nam ni vseeeno, kaj se dogaja sočloveku. V težkih trenutkih spoznaš, da je združena Evropa, pa čeprav danes krhka, pravi odgovor. Lahko da se sliši izpeto, a včasih se ne zavedamo, kako izjemno hitro lahko zdrvimo v neljube dogodke, ki smo jih v naši polpretekli zgodovini že preživeli. V resnici pa si ne želimo ograj, želimo si varnost, službe, dostojanstveno življenje, svobodo.
Ampak vseeno, zakaj tudi Evropi stvari uhajajo iz rok?
Šli smo skozi leta kriz. Šli smo skozi ekonomsko in finančno, ob kateri sta nastopili socialna in moralna, to se pa niti končalo ni, ko smo že bili priča krizi z Ukrajino, s terorizmom, begunci, Grčijo in zdaj kriza s Turčijo. Glede na to, da se ukvarjam z vizumsko politiko, vem, da je nemogoče Turčiji odobriti oprostitev vizumske obveznosti ta hip. Turčija kriterijev ne izpolnjuje, a nas izsiljuje, ko grozi, da bo ponovno odprla vrata za begunce. Poleg tega je tudi Turčija v nezavidljivem položaju, pred nekaj meseci sem bila na turško-sirski meji. Samo v Turčiji je milijon in pol notranje razseljenih ljudi in skoraj trije milijoni beguncev. Skratka, za vsako krizo, še preden smo jo sploh uspeli nasloviti, je že prišla nova. Zakaj nam stvari uhajajo iz rok? Ker v teh izrednih razmerah izgubljamo jasen pogled ali strateški cilj naše povezanosti. Seveda, če se EU ali Slovenija ne bosta vrnili k svojemu strateškemu interesu, bodo populizmi še naprej naraščali. To je to, kar se nam ta hip dogaja. Naslednja v vrsti kriz je Brexit, ki utegne imeti široke politične posledice, če bo obdobje nejasnosti trajalo predolgo.
A če smo za trenutek konkretnejši: Skupaj z vašo bivšo kolegico Mojco Kleva ste izdelali poročila državam EU glede boja proti davčnim oazam. Protiukrepi so znani, jasni, pa se kljub temu nič ne zgodi. Zdaj, po aferi s Panamskimi dokumenti, ste vi postali članica spet neke nove komisije, kjer boste očitno spet leto dni debatirali.
Res je, če omenjate Panamske dokumente, smo ustanovili preiskovalni odbor z enoletnim mandatom, kjer sem sedaj tudi jaz nadomestna članica. V njem bomo debatirali, ker so davčne malverzacije pereč problem. Sprejeli bomo tudi skupne odločitve, ukrepe. A problem je drugje: med evropskimi vladami je začela popuščati solidarnost in zavezanost k temu, da je treba skupne odločitve tudi izvajati v praksi. Pri boju proti davčnim oazam sva skupaj z Mojco delali na paketu davčnih priporočil. Skoraj nobenih priporočil evropske vlade niso sprejele v svoje zakonodaje. To smo denimo občutili tudi pri begunski krizi, ne samo pri boju proti davčnim oazam. Pri begunski krizi je bilo jasno, da so voditelji v Bruslju obljubili nekaj, ko so prišli domov, pa so počeli čisto drugače, kar je bilo pač všečno domači javnosti. Včasih je EU delovala na podlagi občutka neke pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si tudi doma naredil. Tega zdaj ni več. S tega vidika je ta pogled ali retorika, da Bruselj in EU nič ne naredita, nekako pravilen. EU je namreč 28 vlad, ki vodijo kabinete, ki odgovarjajo za politike te unije. Pa še obe največji politični skupini niti v Evropskem parlamentu nimata več večine, da bi lahko karkoli uresničili.
Pred tem, zadnjih 20 let je večino v EU imela desnica in posledično so bile tudi Evropske komisije temu primerno neoliberalne. Kaj si mislite o tem sistemu, kjer potem bivši predsednik komisije Barroso dobi službo pri Lehman Brothersu?
Se strinjam, da je bila Barrosova dediščina neoliberalna. Nikoli si o njegovi zapuščini nisem mislila dobrega. Njegov čas je prinesel bogatitev multinacionalk na račun delavskega razreda. In je ustvaril tisto, o čemer sva prej govorila – bogati sloj Evropejcev in reveže. Čas Junckerjeve komisije je za odtenek boljši, ker se je ta vsaj na začetku osredotočila na nekaj kritičnih točk, ki jih je želela rešiti, a zdaj še ne sicer ravno uspešno.
Zakaj so evropske institucije, od parlamenta do komisije, v zadnjih dveh desetletjih bile pod nadzorom desnice?
Moj prvi odgovor je, da je to pač posledica volitev. Je pa seveda slednje posledica dejstva, da evropska levica in socialna demokracija v zadnjih letih očitno nista našliodgovorov, ki bi prepričali volivce. Če gledam skozi oči naše politične skupine v parlamentu, kjer sem trenutno podpredsednica, smo v času najostrejšega varčevanja uspeli do neke mere zaščititi še globlje razsežnosti socialnih stisk. Uspeli smo ohraniti minimalne socialne standarde, uspeli smo s predlogom davka na finančne transakcije, s programom jamstva za mlade smo v nekaterih državah zmanjšali brezposelnost mladih. A ko se spomnim zadnjega evropskega kongresa evropskih Socialistov in Socialnih demokratov, se spomnim tudi, da sta tam žal bila le dva pomembna evropska voditelja.
Evropska ljudska stranka jih ima več?
Mislim, da se spopadajo z istimi težavami. So tradicionalno bolje organizirani, a so odnosi med njimi podobno skrhani. Na eni strani recimo imate Orbana z njegovim krogom podpornikov, na drugi Merklovo s svojim krogom. Na sploh v Evropi nimamo več močnih voditeljev. Imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.
Predsednik Pahor pravi, da je rešitev federacija, nova ustava.
Čeprav razumem, zakaj to predlaga, želi si velikega preskoka, da ne bi ostali v negotovosti, se bojim, da je ta ideja zdaj preveč drzna. V tem trenutku me še najbolj skrbijo mladi, ki se jim določeni dosežki povezovanja zdijo samoumevni. Samoumevno jim je, da potujejo naokrog, da študirajo v tujini. Da živijo v svobodi in miru, kar je prinesla Evropska unija. Znanje o njej je šibko.
So pa mladi glasovali proti Brexitu.
Da, nekateri, ki so šli na referendum, ampak večina jih sploh ni šla. Sicer pa ste videli, kaj so naslednji dan iskali po Googlu – kaj pomeni EU. Zdi se mi, da včasih še uradne slovenske institucije ne vedo, kaj naj z EU. Vse prepogosto pri svojem delu pogrešam stališče naše države. Če je pred menoj kakšno zapleteno, zakonodajno vprašanje, želim včasih pri Sloveniji preveriti interese in stališča, pa ugotovim, da jih ni.
Ta mesec ste napisali tekst, v katerem trdite, da ima Slovenija zmedeno zunanjo politiko. Zakaj?
Slovenija ni dovolj vidna na mednarodnem prizorišču in ne izkorišča zunanjepolitičnega potenciala, ki ga ima. Enostavno ne vidim, da bi bila konsistentna pri pobudah, ki jih prevzame, pa čeprav imamo zato veliko priložnosti. Imamo recimo zgodovinske izkušnje z Balkanom, imamo znanje, potencial in bi morali imeti tudi interese, da smo na tem področju jasno prisotni. A žal niti na tem področju nimamo enotnega pogleda, kako pristopati kot država. Ali pa vprašanje Palestine. Lani je bilo rečeno, da bo Slovenija priznala Palestino do konca leta. Čakamo in čakamo, leto mine, razprave pa ni. Še najbolj konsistentni smo bili, ko smo v okviru EU zahtevali zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Zaznala sem, da smo zastopali zelo nenavadno stališče. Po eni strani smo poskušali pokazati, da imamo človeški obraz, da želimo ljudem pomagati, da smo odprti in da sodelujemo v evropskih odločitvah. Po drugi smo pa gradili ograje in se trudili, da je prišlo do zapore meja. Majhna administracija ne more delati čudežev. Lahko pa, če ima konsistentno zgodbo in poišče svojo nišo znotraj prostora mednarodnih odnosov. A v Sloveniji po vseh krizah v EU in po Brexitu še vedno ne govorimo o prihodnosti evropskih politikah, zdaj ko bi v politiki, gospodarstvu in akademskih krogih morali o tem največ govoriti.
Katera država pa je vidna?
V zadnjem času pri aktivnostih denimo izstopa Italija s svojim predlogom evropskega partnerstva z afriškimi državami in nasploh s pobudami v smeri ponovnega zagona evropske ideje. Nizozemska je bila vidna v begunski krizi s predlogom glede Turčije. Sicer pa ni novo, da Nemčija krmari evropsko barko. Žal je Francija ta hip oslabljeni del motorja.
Kaj pa, če je Slovenija zavestno zmedena, kaj če igra most med vzhodom in zahodom, med ZDA in Rusijo?
Če bi to bilo res, bi bila jaz zelo vesela. Dvomim pa, da je to namen naše politike. Občutek, da igramo vlogo mostu, je po moje žal posledica tega, da Slovenija nima strateške vizije. Že iz svojih novinarskih let se spomnim, da Slovenija ni bila ravno pripravljena zastopati neke jasne interese. V prvih vrstah Evrope, kjer nastaja politika, na mizah ni slovenskih iniciativ. Tudi obisk Putina praktično ni doživel nekega odziva. Obisk je bil kratek, Slovenija pa se je še kar naprej opravičevala, da gre za nekakšen pietetni obisk.
Pa je prav, da je Putin prišel v Slovenijo in da gre Pahor sedaj k Putinu?
Sama imam svoje zadržke do ravnanja Rusije v Ukrajini. Sprašujem se tudi, ali Rusija je država demokracije, kljub temu pa jasno podpiram, da z Rusijo vodimo dialog in tega Slovenije ne bi smelo biti sram poudariti. Isto velja za naš odnos do ZDA. Amerika ima in bo imela velik vpliv na Evropo. Jezi me, kaj Amerika delana Bližnjem vzhodu ali Afriki, z vsemi vojaškimi posredovanji, nisem pa za politiko zapiranja vrat do ZDA, kar pomeni, da se bomo morda morali čez čas pogovarjati in dogovarjati tudi s Trumpom. Srčno sicer upam, da na volitvah ne bo zmagal. Tako kot se bomo verjetno morali še naprej pogajati o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki sicer zame v najnovejši, javnosti poznani različici ni sprejemljiv.
In ko boste vi predsednica vlade, kako bo Slovenija pozicionirana?
Ponavljate vprašanje. Sem odgovorila že na začetku. Bi pa vsakemu premieru svetovala, da Slovenija izdela jasno dolgoročno strateško vizijo. To ni vprašanje levih ali desnih vlad, to je vprašanje, ki bi ga morali definirati že ob samostojnosti naše države.
Prej ste dejali, da živimo v norem svetu. Nedavno ste bili v ZDA, na demokratski konvenciji, kjer so demokrati za predsednico ZDA predlagali Clintonovo. Je politika v ZDA kaj manj nora?
Manj? Bolj nora. Najbolj fascinantno mi je bilo, kakodrugačne so njihove politične kampanje. Vsak govor, ki so ga imeli, se je začel z monologom o moji družini, o mojih otrocih, o moji hiši. Vse zelo personalizirano in čustveno, vsak politik tam gradi na svoji osebnosti. Na takšno razgrinjanje zasebnosti v Evropi nismo vajeni.
Skoraj eno uro ste govorili tudi z Bernijem Sandersom. Je Sanders takšen socialist, ki bi mu tukaj rekli komunist?
Tudi v živo me je Sanders navdušil s svojo idejo, da je treba v politiko vključevati mlade, ki se doslej niso angažirali. To je bila tudi srž njegove kampanje. V pogovoru, ki smo ga imeli, je veliko govoril o kampanji, zakaj je on drugačen znotraj demokratov, kaj še želi narediti in podobno. Bil je skupaj z ženo, s katero vodita svoje gibanje znotraj demokratske stranke. Sanders je socialist, ki želi pomagati revnim in izključenim. Ko govori, omenja celo novo politično revolucijo. Kot tak bi verjetno tudi v Evropi požel veliko podpore. Veliko vprašanje zdaj je, koliko bo Clintonova njegovo gibanje znotraj demokratov uspela vključiti v svojo administracijo – v svojem govoru je rekla, da bosta delala skupaj. Nekateri v ZDA so se s Sandersom neverjetno identificirali, na konvenciji sem videla ljudi, ki so jokali, ker je Sanders podprl in se priključil Clintonovi. Zdi se, da Američani tokrat nimajo izbire, kot jo želijo.
Tudi Clintonova ne?
Ko sem bila v Filadelfiji, sem govorila z mnogimi ljudmi. Od voznikov taksijev naprej, od katerih zveš največ. Problemi, ki so jih omenjali – socialne, zdravstvene težave, brezposelnost, razočaranje nad politiko – so dejansko podobni problemom, ki jih omenjamo v Evropi. Zaradi česar si Američani tudi želijo nekaj povsem novega, pa četudi je to Trump s svojo izredno nestrpno retoriko. Vsi vedo, da Hillary Clinton teh sprememb ne bo prinesla, ker je etablirana članica elite. Nobena izbira na teh volitvah ne bo najboljša. Vseeno si pa močno želim zmago demokratov.
Mnogi sicer izpostavljajo, da po svetu skokovito pada zaupanje v demokracijo, da ljudje ne zaupajo več politiki, zaradi česar ali ne volijo ali pa volijo skrajne stranke, ki jim podpora niha. Avstrijski politolog Filzmaier zato poudarja, da lahko to situacijo razrešijo tradicionalne stranke. In smo spet pri vas.
A veste, kaj je bilo najtežje v moji dosedanji karieri?
Kaj?
Sprejeti dejstvo, da sem postala političarka. Ko sem bila novinarka, me ni bilo sram poklica. Lahko sem ga s ponosom izpostavila. Danes pa v določenih situacijah težko s ponosom rečem, da sem evropska poslanka. Raje sem tiho. In to je tisto, kar me boli na čisto osebnem nivoju. Vem, da me nekateri ljudje zaradi tega poklica ne spoštujejo, čeprav se mi zdi, da nisem naredila nič kaj tako narobe. Tako čutim, čeprav glede na rezultate anket sodim v skupino tistih politikov, ki uživajo nadpovprečno zaupanje ljudi. Tudi to, da me je raziskavarevije Politico v bruseljskih krogih uvrstila med 40 najbolj vplivnih evropskih poslancev, mi je bilo posebno priznanje. Sicer pa je danes tako, da že ko stopiš v politiko, pade nate etiketa, da si šel na temno stran. Delati v takšnem ozračju ni prijetno. Včasih si rečem – Tanja, sedem let, a mi je treba nenehno se opravičevati za svoj poklic? Kako dolgo je lahko strast, volja močnejša od tega, da si pogosto označen za negativca? Sprašujem se tudi, kaj se dogaja s samimi strankami, ali bodo preživele in kako. Kako jim povrniti ugled. Moja teza je, da najprej znotraj strank narediš čim bolj transparentno delovanje, tudi glede financiranja, porabe denarja, virov.
Teza Gregorja Golobiča je, da je to posledica dejstva, ker ljudje v teh časih od politikov veliko pričakujejo. In ker toliko pričakujejo, vas tudi sovražijo.
S tem se strinjam. Čeprav v resnici politiki nismo nič drugega kot vsak drug, ki ima poklic. Smo ljudje, ki, tako kot vsi, delamo napake in smo enako ranljivi.
A zakaj ste ena najbolj priljubljenih levičark?
Ne vem. Morda zato, ker nisem v Sloveniji? Si kar predstavljam, da ko enkrat prideš nazaj, postaneš hitro nepriljubljen.
Zdaj pa ste cinični.
Morda mi ljudje zaupajo, ker imam veliko stikov z njimi. Večinoma so to majhne, človeške zgodbe. Včasih, ko mi kdo piše pismo, da je na robu obupa, se tudi odpeljem v kakšno vas, kjer mu morda pomagam, kolikor je v moji moči. Mogoče še nisem čisto tipična političarka. Nimam te goreče ambicije, da moram celo življenje opravljati ta poklic. Marsikaj te jezi, ko vidiš, da imaš zvezane roke in ne moreš narediti čudeža. Mi pa je mogoče lažje, ker nisem obremenjena s tem, kaj bodo prinesle naslednje volitve.
Saj veste, kaj pravijo politični analitiki že od Platona naprej: Najboljši politiki so tisti, ki si to ne želijo biti.
Zato pa prijateljem pravim: če boste opazili, da se začenjam spreminjati, odtujevati, me spomnite, da iz tega izstopim. Po srcu sem še vedno idealist. Želim si ustvariti idealni svet, kjer bi bili vsi zadovoljni. Ker je naše življenje tako nepredvidljivo in kratko, je škoda, da si ga omejujemo in delamo težave drug drugemu.
