Politika strahu je politika oddaljevanja, torej politika, ki ne objema, ampak gradi zidove in ruši mostove, politika, ki ne pozdravlja ali odzdravlja, ampak gleda proč. To ni politika zaupanja in solidarnosti, pač pa politika nadzora in nezaupanja.
Kakšen bo svet, v katerega se bomo zbudili po koncu karantene, ne ve nihče. Toda vsi se strinjamo, da bo drugačen. Trenutne smernice zaostrovanja razmer namreč kažejo zaskrbljujoč negativen trend na vseh področjih človeškega obstoja.
Zelo lahko je prestrašiti ljudi, predstaviti popačene informacije, manipulirati, in uvesti nadzor. Zelo težko pa je vzpostaviti zaupanje, ki je danes v veliki krizi. Tudi v Sloveniji.
Zadnje poteze madžarske vlade so ponovno pokazale, da je naša evropska in demokratična prihodnost ogrožena s strani posameznikov, ki so za svoj obstoj pripravljeni iti čez mejo dopustnega.
Če se ne bi velika večina ljudi zavedala resnosti situacije, bi človek pomislil, da smo res v velikanskem družbenem eksperimentu, kjer se s pomočjo strahu za zdravje in življenje izvaja programiran inženiring za popolno sprejemljivost nadzora in ukinjanja tako individualne kot kolektivne svobode.
Mogoče pa iz vsega tega le odnesemo nekaj pozitivnega. Mogoče bomo po vsem tem znali vsake toliko časa malo obstati, in pogledati skozi okna.
Kot pravi pogosto uporabljena, a resnična trditev, je zato kriza tudi priložnost. Najbolj neodgovorno je to priložnost zapraviti in se vrniti k staremu “normalnemu” delovanju, ter s tem pozabiti izjemen prispevek tistih, ki so se izpostavili za to, da drugi ostanemo na varnem in zdravi.
Primerjanje različnih pristopov iz različnih držav ni napad na avtoriteto vlade, ampak da je družbeno koristno javno primerjati informacije o praksah drugih, o svojih ugotovitvah javno razpravljati in poskušati doseči, da vlada prevzame dobre ukepe iz tujih praks.
Priznam, da me je strah virusa. A bistveno bolj se bojim nepovratnih sprememb, ki jih seje ta vseprisoten strah. Potreben je čas, da se spreminja družbena miselnost. To lahko vidimo v spremembah družbenega mindseta v zadnjem deseletju. Ampak v krizi se miselnost spreminja hipno. Ker jo spreminja strah.
Zaskrbljujoče je, da je na videz z enako histerijo in popolnoma brezglavo reagirala tudi vlada! Zakoni, ki jih je sprejela so odraz njene panike. Vendar gre za drugačno paniko kot zajema državljane: ne gre za paniko, ki bi jo povzročilo razbohotenje zlohotnega virusa. Nasprotno, vlada je bila v krču, ker ni mogla stopnjevati restriktivnosti.
