Leta debelih krav se z letom 2020 bližajo koncu in pred vrati Evrope je nova gospodarska kriza, ki bo staro celino ponovno dala na preizkus solidarnosti med narodi.

Znana fraza Karla Marxa pravi, da je edina prava znanost znanost zgodovine in tako najprej moramo pogledati napake, ki so bile storjene vse od leta 2008. Do takrat nobena pretekla kriza ni imela na integracijski proces tako usodnega vpliva, kot je bila finančna kriza oziroma dolžniška kriza evroobmočja, ki se je začela leta 2008 in je prinesla gospodarski zastoj, padec proizvodnje in zaposlenosti ter posledično prerasla v resno politično krizo. Valovi, ki so krizi sledili, so povzročili razpoke in paniko, obnovil se je dvom o vzdržnosti kapitalizma kot družbenega sistema, stopnjevalo se je nezaupanje v demokratične institucije.

Evropska unija ni bila sposobna učinkovito reševati te krize, kjer pa je poskusila, je naletela na močan odpor. Korenite spremembe trga dela v perifernih državah so vodile v prekarizacijo dela in dolgotrajno socialno krizo, ki je dobila odmev tudi v tektonskih političnih premikih. Tako imenovana »trojka«, ki so jo sestavljale Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad, je vsilila številne nepriljubljene ukrepe, ki so zaznamovali prebivalstvo najbolj zadolženih držav. Evropska unija si še ni opomogla od ekonomskih in političnih pretresov, ko jo je zadela nova, tokrat migrantska kriza, ki je sledila množici konfliktov na Bližnjem vzhodu in na severu Afrike. Države članice EU niso zmogle konsenza o načinu reševanja krize, države, ki so bile najbolj na udaru, so uporabile radikalne ukrepe, gradile bodeče žice in zapirale meje. Tovrstne represije se je, vključno s kršenjem mednarodnih konvencij, človekovih pravic beguncev in iskalcev azila, poslužila vrsta držav, tamkajšnje nacionalistične in evroskeptične stranke so s politiko strahu, groženj in napovedovanjem apokalipse okrepile svoj položaj in onemogočile racionalno razpravo, ki bi iskala demokratične rešitve v okviru evropskega in mednarodnega prava. Prevladujoča (t. i. mainstream) politika ni našla recepta, kako se odzvati na populizem, ksenofobijo in širjenje strahu, nacionalistom je šel pri tem na roko tudi mednarodni kontekst (izvolitev D. Trumpa v ZDA, britanska odločitev o izstopu iz EU itd.).

Rešitev za prihajajočo gospodarsko krizo je vrnitev v preteklost, torej k politiki, ki je zagovarjala socialno Evropsko unijo. Interese ljudi moramo postaviti pred interese kapitala in tako prenehati z ustaljeno politiko, ki dolg države rešuje z večjim dolgom ter tako ljudi sili v socialno stisko in obup.

Ideja o skupnem dolžniškem instrumentu, ki ga predlagajo voditelji Belgije, Francije, Grčije, Irske, Italije, Luksemburga, Portugalske, Slovenije in Španije, je prava pot za drugačno, napredno, solidarno in pravično Evropo.

Škarje in platno tako v rokah drži Evropska centralna banka, ki bi nadaljnjo finančno pomoč pogojevala z odpisom dela dolgov prezadolženih držav Evropske unije. Pogajalska moč Evropske centralne banke je v njeni nenehni skrbi za likvidnost evropskih bank, ki bi lahko prisilila k drugačnemu pristopu reševanja krize. Velikost državnih dolgov in posledično plačevanje visokih obrestnih mer bi lahko zmanjšali z obveznicami, ki bi jih izdala Evropska centrala banka. Predpogoj za takšno elegantno rešitev je prenos dela javnega dolga držav članic na Evropsko centralno banko v nominalni višini 60 % BDP, kot to dovoljuje maastrichtska pogodba. Tretji in hkrati tudi zelo pomembni korak so prepotrebne investicije pri katerih bi s pomočjo Evropske investicijske banke podprli območje evra. Poroštvo za financiranje takšnih projektov bi pa zaradi slabega finančnega stanja držav članic morala dati Evropska centralna banka, s pomočjo izdajanja obveznic. Scenarij, ki sem ga orisal zgoraj, bi Evropski uniji prinesel hitrejši izhod iz krize in zmanjšal možnost slabe socialne slike, ki smo ji bili priča zadnjih nekaj let.

Vrnitev k socialni politiki bo Evropsko unijo naredila močnejšo in takšno, kakršna govori da je, torej solidarno. Takšna solidarnost med narodi bo izhodišče, s katerimi bo unija rešila svoje finančne in migrantske težave ter se posvečala prihodnosti.