Kljub temu, da ima 83,24 % vseh gospodinjstev v Sloveniji dostop do interneta, je 700 slovenskih šolarjev v prvem tednu osamitve ostalo brez pouka na daljavo. Razlog za to je bila manjkajoča domača povezava do interneta in potrebna računalniška oprema.
Za strpnost med nami ni dovolj samo dobra volja, tudi uvid v zgodovinsko dediščino naše kolektivne zavesti nam je potreben in iskrena želja, da jo ozavestimo in spremenimo.
Naloga politike je javna raba uma in sposobnost mišljenja medsebojno povezanih posledic konkretnih ukrepov, ne pa lov na čarovnice in obsedeno iskanje krivcev za nazaj.
Velike vojne in velike pandemije so tudi v preteklosti pripeljale do velikih premikov v mednarodni skupnosti in do prerazporeditve sil. A takšne skokovite spremembe v zgodovini niso nič nenavadnega, vse od prvih začetkov razslojevanja, le da živim prekratko, da bi jih imeli ves čas na očeh.
Trenutno globalno dogajanje nam je pokazalo le eno stvar: da smo pozabili na najpomembnejšo vrednoto, sočutje do sočloveka.
Minilo je dobrih 25 let, ko so med sedmerico evropskih držav padle meje in ta trend se je kasneje nadaljeval, tudi za Slovenijo. Slovenci smo v tem času že skoraj pozabili, kako je bilo v preteklosti mučno prehajati mejo in vendar smo se v času begunske krize in danes spričo virusa ponovno znašli na resni preizkušnji.
Imamo se za najbolj napredne, razvite, skoraj bi znali iz vode narediti vino. Pa tako zlahka sprejemamo sistem, ki nas sili k zatiranju drug drugega. Šele ko bomo zares doumeli, da lahko preživimo le, če bomo delovali skupaj, bomo lahko začeli svet spreminjati na bolje.
Tako je iz dneva v dan. Iz leta v leto. Brez velikega pompa in zahval za naše delo. Zato bi vsako leto moralo biti leto medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in babic.
Se pravi, dedukcija vsega skupaj bi zvenela nekako takole: »Edina (nekontaminirana) umetnost je narodnozabavna in tu in tam delček pop kulture, v kolikor jo je mogoče prodati, sicer pa naj živi amaterizem!«
Politika strahu je politika oddaljevanja, torej politika, ki ne objema, ampak gradi zidove in ruši mostove, politika, ki ne pozdravlja ali odzdravlja, ampak gleda proč. To ni politika zaupanja in solidarnosti, pač pa politika nadzora in nezaupanja.
