Dr. Anja Kopač Mrak: »Socialna demokracija je ideja o družbi, ki izenačuje življenske priložnosti vsakogar.«

Letošnji mednarodni dan boja proti revščini zaznamuje 25. obletnica razglasitve s strani Generalne skupščine Združenih narodov. Oskrba najranljivejših skupin potrebuje našo posebno pozornost in okoli teh vprašanj moramo graditi družbeni konsenz. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi njeni ljudje. V procesu okrevanja stanja v državi pa ne smemo pozabiti na tiste posameznike, ki jih je kriza najbolj prizadela in ki so za stabilizacijo razmer žrtvovali največ.

Stopnja tveganja revščine v Sloveniji v letu 2016 13,9-odstotna in pada že drugo leto zapored, prav tako kot tudi ostali kazalniki, ki kažejo na socialno izključenost različnih skupin. Pod pragom tveganja revščine je lani živelo približno 280.000 oseb, kar je 7.000 manj kot v prejšnjem letu. Tudi trendi zaposlovanja so zelo vzpodbudni, saj beležimo eno najnižjih stopenj brezposelnosti v zadnjem desetletju.

Od vseh oseb pod pragom tveganja revščine je bilo 83.000 upokojencev, od tega kar enkrat več upokojenih žensk kot upokojenih moških. Ne glede na to, da se socialne razmere in revščina v Sloveniji v splošnem izboljšuje, pa je le-ta med starejšimi, zlasti samskimi, še vedno višja kot pri splošni populaciji. Pomemben korak je bil zato narejen z uvedbo minimalne pokojnine, ki ob izpolnjenih polnih upokojitvenih pogojih znaša 500 evrov.

Zmanjšala se je revščina otrok. Beležimo manjšo stopnjo revščine kot jih imajo na primer Avstrija, Belgija ter Švedska in smo 3% pod evropskim povprečjem. Kar petnajst zahodnoevropskih držav ima prag tveganja revščine višji od slovenskega. Italija in Hrvaška imata višjo stopnjo tveganja revščine (približno 20-odstotno), pod pragom tveganja revščine tako živi vsak 5. prebivalec teh dveh držav.

K dobrim kazalcem in izhodiščem na področju socialne izključenosti so nedvomno pripomogli hitri in odločni ukrepi, ki jih je Slovenija sprejela v času krize. Smo ena izmed redkih držav v Evropi, ki smo celo višali socialne transferje za tiste skupine, ki so bile najbolj ogrožene in podvržene socialnim stiskam.

Na področju denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka se je s 1. januarjem 2016 osnovni znesek minimalnega dohodka zvišal na 288,81 evrov, kar pomeni, da se je povišal znesek redne denarne socialne pomoči in izredne denarne socialne pomoči ter tudi znesek pogrebnine in posmrtnine.

V začetku leta 2016 smo v veliki meri odpravili varčevalne ukrepe. Na področju otroškega dodatka so se zneski le-tega v petem in šestem dohodkovnem razredu zvišali za 10 %, tj. na raven pred uveljavitvijo varčevalnih ukrepov, pri državni štipendiji pa se je delno uvedel 5. dohodkovni razred, zaradi česar so sedaj lahko do državne štipendije upravičeni tudi tisti s povprečnim mesečnim dohodkom do 56 % na družinskega člana. Zaradi tega državno štipendijo prejema 3000 več dijakov in študentov. V začetku leta 2017 smo uvedli brezplačno kosilo za otroke iz družin, ki so uvrščene do vključno 3. dohodkovnega razreda.

V 2018 bomo odpravili še zadnje varčevalne ukrepe, ki se nanašajo na prejemanje otroškega dodatka. Zavezani smo, da tudi ostale postopoma odpravimo v celoti.

Prav tako smo za najbolj ranljivo skupino vpis zaznamb zaradi upravičenosti do pravice ter možnost vračila sredstev v zapuščinskih postopkih ohranili samo za zelo ozek krog upravičencev. S tem smo omogočili večjo dostopnost do ključnih socialnih transferjev, kot sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek.

Število prejemnikov varstvenega dodatka je bilo meseca decembra 2016 11.000, po spremembi pa je to število naraslo na že na 17.500 oseb. Med temi je nekaj več kot 9.500 starejših od 65 let, med njimi pa prevladujejo samske osebe, ki so najbolj podvržene revščini in socialni izključenosti – teh je bilo kar 7.400.

Kljub pozitivnim trendom pa se med ljudmi krepi občutek nepravičnosti in neenakosti. Kriza je močno zmanjšala zaupanje v stebre socialne države in v drug drugega. S preverljivimi kriteriji za ugotavljanje upravičenosti do temeljnih socialno varstvenih prejemkov, v Sloveniji dosegamo visoko ciljnost in učinkovitost vpliva socialnih transferjev na zmanjšanje revščine. Po podatkih Svetovne banke imajo samo še štiri države v EU boljše rezultate glede na obseg sredstev in njihovo učinkovitost. Transferji vplivajo na zmanjšanje revščine z več kot 42%, medtem ko je evropsko povprečje nekaj desetink nad 35%.

Vendar pa prerazdeljevanje denarja v državnem proračunu ne more biti ključen vir zagotavljanja socialne države. Socialno državo in pogoje, da ljudje v njej dobro živijo zagotavlja predvsem gospodarska moč države in močan srednji razred.

Pomen socialne politike ne smemo zreducirati samo na njeno preživetveno funkcijo, temveč mora država s svojo socialno politiko biti glavni akter razvoja pravične družbe.

K izkoreninjanju revščine in preprečevanju socialne izključenosti moramo pristopiti s širokim naborom sistemskih ukrepov, s spodbujanjem vključujoče gospodarske rasti, ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest, višjo minimalno plačo, s pravičnim in dostopnim sistemom socialne zaščite. Naša najpomembnejša prioriteta mora biti napredek kakovosti življenja posameznic in posameznikov, družin in skupnosti.

Kljub posameznim ukrepom in mrežo socialno varstvenih programov na katero smo v Sloveniji lahko ponosni pa nimamo razvite ustrezne institucionalne mreže, ki bi vodila k celostni obravnavi posameznikov, ki so v času krize postali ujetniki začaranega kroga dolgotrajne brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti.

Zato je ključno, da smo na ministrstvu s socialno aktivacijo povezali vse lokalne in druge institucije in obstoječe sisteme na tem področju ter vzpostavili nov model, ki bo zagotovil celostno in usklajeno obravnavo kategorijo dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči. Ta se namreč kljub zelo ugodnim trendom zaposlovanja ne zmanjšuje.

Te osebe so zaradi dolgotrajne odsotnosti od trga dela in posledično nakopičenih socialnih in zdravstvenih težav izredno težko zaposljive in potrebujejo posebne pristope – aktivno, poglobljeno socialno delo in vključitev primerne programe socialne aktivacije. Programi, morajo biti kvalitetni in dostopni, se med seboj povezovati in imeti možnosti prehajanja med njimi. Pomembno je tudi povezano delovanje vseh deležnikov.

Socialna politika je ključno vezivo te družbe in ne smemo pozabiti kaj vse smo skupaj že dosegli z zmanjševanjem razlik. Za blaginjo vseh generacij bo ključna politika, ki bo sprejeta s konsenzom in na podlagi odgovornega sodelovanja ter solidarnosti med vsemi generacijami. Ključno bo zavedanje širše javnosti in vsakega posameznika o pomenu zavezanosti k skupnemu dobremu. Za Slovenijo, ki bo živela in delovala solidarno in povezano.

Predsednica Sveta SD za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak