Dr. Jernej Pikalo: Javno je za vse
V zadnjem času je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.
V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe financiranja osnovnih šol s strani davkoplačevalcev:
1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100% plačuje izvajanje programa,
2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100% financiran iz javnih sredstev,
3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85%,
4. zasebne šole brez javnega financiranja.
Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske itn. pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovem financiranju. Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj in samo biznis in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.
Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85% financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.
Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje zakaj ravno 85%? Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85% financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.
Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. Spoznavanje vere, Vera in kultura, Individualna in skupinska pomoč, Klasična kultura,…). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov? Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.
Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval, itn. Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju. Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin.
V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je in kaj ni v javnem interesu npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks, itn. Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparetno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj. Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.
Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno. Kljub temu, da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem področju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica.
Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja, niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.
Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, npr. mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja. Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.
Dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport
