Prispevki

Komentar dr. Jernej Pikalo: Dnevi grmenja po volitvah

/in , /by

Stara politična šala gre nekako takole: “Zakaj hipoma ne maraš določenih ljudi? Zato, ker mi to prihrani ogromno časa.” Kar je bila včasih šala, je v današnjem političnem svetu twitterjev, snapchatov, facebookov in drugih orodij za takojšnjo politično zadovoljitev realnost. Politične izjave so na prvo žogo, njihova veljavnost manj kot en dan, povedi enostavčne, obmetavanje z zmerljivkami, žaljivkami in smešenji pa način komuniciranja političnih nasprotnikov.

Sodobno tehnologijo uporabljamo za vzpodbujanje najnižjih čustev. Politične odnose smo zreducirali na primitivizem, ki mu je kakršnakoli argumentirana razprava z iskanjem rešitev tuja. Politični nasprotniki niso več politični sopotniki, temveč so že zdavnaj postali politični sovražniki.

Vsi, ki na takšen ali drugačen način sodelujemo v politiki, imamo odgovornost.

Namesto da bi se obnašali kot gasilci, ki sproti gasijo požare sovraštva, nezaupanja, frustracij in polariziranj v družbi, jih s svojimi dejanji pogosto celo spodbujamo. Ker v svetu hipnih medijskih zadovoljitev pač mukotrpno in dolgotrajno iskanje rešitev ne šteje nič. Vsi vemo, da je to narobe, a prinaša točke. Ko že mislimo, da nižje ne gre več, ugotovimo, da to še ni zadnji krog.

Upamo, da to ne bo imelo vpliva na ustavno in politično ureditev, da bomo še naprej lahko uživali ustavno zagotovljene pravice in svoboščine, a tudi to ni več tako nedvoumno vklesano v kamen, kot je nekoč bilo. Glede na vse, kar se dogaja v naši bližnji in širši okolici, je naš način življenja, kodificiran v ustavnem in političnem sistemu, pod velikim pritiskom. S svojimi dejanji pogosto ne prispevamo k temu, da bi se zmanjšal.

Pritisk na ključne postulate ustavnega in političnega sistema ima še eno posledico: zavira napredek. Ko so politični akterji zaposleni z branjenjem civilizacijskih pridobitev in medsebojnimi neproduktivnimi boji, jim zmanjka moči za tisto, za kar so jih državljanke in državljani pravzaprav izvolili: za vzdrževanje in širjenje polja svobode, za regulacijo novih in razvijajočih se področij, za uvajanje novosti, za rešitve, ki izboljšujejo kvaliteto življenj posameznikov in družin. V tej neskončni igri gasilcev in piromanov, kjer imajo oboji ogromno dela, na koncu vedno ostane pogorišče. Vprašanje je samo, kako veliko. Jasno pa je, da se v tem času novega ni zgradilo nič.

Po volitvah vedno nastopijo dnevi grmenja. Kot v Prešernovem Povodnem možu nad Stari trg pridrvijo črni oblaki, na nebu sliši se strašno gromenje, vetrov sovražno vršenje, potokov derečih šumenje … Politična situacija postaja vedno bolj napeta, a namen vsega skupaj je samo eden: prevesti volilne rezultate v operativni politični konsenz, ki bo dal prepotrebno politično stabilnost političnemu sistemu v naslednjem zakonodajnem obdobju. Rezultate volitev je mogoče prevajati na več načinov, a vedno drži ena: voljo ljudi, izraženo v številu glasov, je treba vedno spoštovati.

Če je nekdo dobil en glas več kot naslednji, je to treba upoštevati pri grajenju zavezništev in konsenzov. Če pade to kvantitativno načelo, potem je odprto vse, kajti ne velja nič.

Tretji je lahko prvi, četrti je lahko vse. V takšni igri premetavanja številk, kjer se rezultati relativizirajo, najslabšo potegne mnenje ljudi, izraženo na volitvah. Če kaj, mora politika doumeti sporočilo volivk in volivcev in primerno, ne glede na osebne želje, rezultate glasovanja prevesti v operativni politični konsenz.

Koalicije, ki se gradijo po volitvah, so lahko takšne ali drugačne. Vedno so rezultat racionalnega seštevka pa tudi umetnosti sestavljanja koalicij. Zato je pri ocenjevanju možnosti potencialnih koalicij treba imeti v mislih ne samo številke, ampak tudi sposobnost koaliranja posameznih strank. Volilni izid, ki ga doseže določena stranka, ni enak njeni sposobnosti povezovanja z drugimi. To je namreč posebna kategorija, ki jo ocenjujemo glede na tip strank (inkluzivne, ekskluzivne), njihove potenciale in želje po povezovanju.

Pomembno vlogo igrajo voditelji oziroma njihova sposobnost sodelovanja pa tudi priznavanja primata prvemu. Vlogo igrajo tudi bolj ali manj natančni protokoli sodelovanja v koalicijah, s katerimi si koalicije opredeljujejo notranje načine delovanja. Nimajo vse stranke iste discipline glede sodelovanja v koalicijah niti istih namenov.

A če je v tem trenutku kaj politično pomembno, je to politična stabilnost. Priti do operativnega konsenza, ki bo Sloveniji v prihodnjih letih omogočal, da bo stabilna politična skupnost, ki je ne bodo zamajali niti veliki politični izzivi. Sedaj je čas za potrpežljivo razpravo političnih akterjev, ne pa za njeno zapiranje. Čas za kristaliziranje mnenj in približevanje predlogov. Je čas za resen in trezen premislek, kako naprej. Naj torej na nebu še grmi, naj se krešejo mnenja, naj divjajo možganske nevihte, vse s ciljem napredka in boljših rešitev za vse.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

*Komentar je bil objavljen tudi v sredini izdaji časnika Večer: https://www.vecer.com/po-volitvah-dnevi-grmenja-6501366

Dr. Jernej Pikalo: Dogovor o prihodnosti

/in , /by

Slovenija in svet se spreminjata. Še nikoli nismo bili soočeni s toliko neznankami za prihodnost kot sedaj. Za nami je trpka izkušnja krize, pred nami negotovost. Slovenijo moramo pripraviti na izzive prihodnosti. Kriza nas nikoli več ne sme ujeti nepripravljene. Zato potrebujemo jasno smer za razvoj. Potrebujemo dogovor o prihodnosti.

Slovenija se bo v prihodnosti soočala z veliko razvojnimi izzivi. Čeprav danes tega še ne zaznavamo neposredno, bo v prihodnosti eden ključnih razvojnih izzivov demografska slika Slovenije in s tem povezana starajoča se družba. Trendi v pričakovanem trajanju življenja in rodnosti namreč kažejo, da bo v Sloveniji že do leta 2030 pomembno upadel delež prebivalstva v starosti med 20-64 let (manj bo torej delovno aktivnih ljudi), povečal pa se bo delež starejših od 65 let. To bo imelo pomemben vpliv ne samo na pomanjkanje delovne sile in na drugi strani na poviševanje izdatkov za socialno skrb, ampak bodo spremenjena razmerja med mladimi, srednjo in starejšo generacijo močno vplivala na posameznike in družine ter zahtevale prilagoditve na številnih področjih, če želimo napredovati kot družba.

Obenem se v svetu dogaja industrijska revolucija 4.0, ki bo z digitalizacijo in umetno inteligenco radikalno spremenila dosedanje načine dela in ustvarjanja, da bodo nastajala delovna mesta, za katere danes sploh še ne vemo, da bo prišlo do tehnoloških in družbenih sprememb, ki bodo predrugačile načine dela in preživljanja prostega časa. Če želimo biti del tega novega industrijskega vala, moramo danes začeti razmišljati kako prilagoditi infrastrukturo, da bo omogočala takšne industrije, kako v izobraževalnem procesu pripraviti prihodnje generacije na te izzive, kako opolnomočiti tiste, ki so danes že zaposleni, pa bodo v prihodnosti zaradi spremenjene narave dela potrebovali drugačne veščine, kako in na kakšen način čimbolj uspešno vlagati v raziskave in razvoj, da bi se naše gospodarstvo v svetu globalnih priložnosti bolje razvijalo od drugih.

Zato si slovenska Socialna demokracija zastavlja novo vizijo. Slovenijo želimo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše na svetu. To je ambicija, s katero želimo povezati Slovenijo in v uresničenje nove etape naših ciljev vključiti vso ustvarjalnost, znanje, delo in energijo naših ljudi. Naša prioriteta je jasna – delo za državljanko in državljana.

V družbi želimo vzpostaviti novo zaupanje. Okrepiti želimo sposobnost države, vlade in institucij, da bi uresničili pričakovanja ljudi. Da državljankam in državljanom zagotovimo varnost v vseh življenjskih obdobjih in okoliščinah. Da okrepimo znanje in kompetence vseh generacij, da bo Slovenija opolnomočena za priložnosti pred nami. Da izenačimo življenjske priložnosti vsakogar. Da pomagamo drug drugemu, da skrbimo drug za drugega. Da izoblikujemo boljše poslovno okolje in dvignemo poslovno kulturo. Da razvijamo in inoviramo, ker je iznajdljivost del naše identitete. Da zaščitimo našo naravo in saniramo škodljive poteze preteklosti. Da dvignemo ugled Slovenije v svetu, njenemu glasu za mir in sodelovanje pa damo težo napredne in zgledne države. Vse to hočemo narediti, ker hočemo dvig kakovosti življenja. Za vse.

Zmanjševanje neenakosti je za nas eden največjih družbenih izzivov tako doma kot v svetu. Pravičnejša prerazporeditev bremen v družbi je potrebna s hkratno krepitvijo srednjega razreda, ki je v zadnjem desetletju nosil največja bremena krize. Posameznice in posamezniki, ki živijo od lastnega dela, si zaslužijo bolj kvalitetna življenja zase in za svoje otroke.

Verjamemo, da bo Slovenija med najboljšimi na svetu takrat, ko bo v polni meri zagotavljala svobodo, enake možnosti, blaginjo in varnost vsem njenim državljankam in državljanom, in bo skupnost živela in delovala solidarno in povezano. Izenačevati možnosti prihodnjih generacij. Prizadevati si, da v vsem, kar delamo in kakor živimo, za seboj puščamo svet boljši in lepši za vsakogar. To je Socialna demokracija. Ideja o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Dr. Jernej Pikalo: Javno je za vse

/in , /by

V zadnjem času je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.

V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe financiranja osnovnih šol s strani davkoplačevalcev:
1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100% plačuje izvajanje programa,
2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100% financiran iz javnih sredstev,
3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85%,
4. zasebne šole brez javnega financiranja.

Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske itn. pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovem financiranju. Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj in samo biznis in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.

Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85% financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.

Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje zakaj ravno 85%? Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85% financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.

Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. Spoznavanje vere, Vera in kultura, Individualna in skupinska pomoč, Klasična kultura,…). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov? Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.

Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval, itn. Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju. Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin.

V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je in kaj ni v javnem interesu npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks, itn. Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparetno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj. Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.

Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno. Kljub temu, da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem področju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica.

Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja, niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.

Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, npr. mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja. Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.

Dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Komentar dr. Jerneja Pikala ob začetku šolskega leta: Razvoj šolstva

/in , /by

Na pragu četrte industrijske revolucije, ki bo z digitalizacijo uvedla drugačno naravo odnosov med ljudmi in povsem spremenila nekatere družbene procese, je ključno vprašanje kako bodoče generacije pripraviti na to obdobje. Tisti, ki so danes vstopili v šolo, bodo odrasli in pripravljeni na samostojno življenje šele čez petnajst, najverjetneje pa čez 20 let. Do takrat bo v družbi ogromno sprememb, ki bodo vplivale na nova življenja, da si jih po večini danes niti ne znamo predstavljati. Nastalo bo veliko poklicev, ki jih danes še ni in si jih še ne znamo zamisliti, obenem pa jih bo kar nekaj tudi ugasnilo, saj bodo postala zaradi tehnološkega in siceršnjega razvoja nepotrebna ali globalizacijskih trendov preseljena v druge dele sveta.

Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi.

Ko razmišljamo kako primerno opremiti generacije, ki vstopajo v šolo, moramo vedno razmišljati 20 do 30 let vnaprej. Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi. Zato je razmislek o šolskem sistemu vedno razmislek o prihodnosti. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljnji intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Pristop k znanju kot javni dobrini je tisti, zaradi katerega se naš izobraževalni sistem po mnogih raziskavah uvršča med petnajst najboljših na svetu. Da bi ga takega tudi ohranili, je zato treba misliti danes vnaprej, ne pa zgolj za en mandat novoporajajočih se strank.

dr. Jernej Pikalo,
predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Komentar dr. Jerneja Pikala ob zaključku šolskega leta: Javnost ne podpira izenačevanja financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva

/in , /by

Časnik Delo je 21. junija objavil rezultate ankete, s katero so med prebivalci Republike Slovenije želeli ugotoviti razpoloženje glede treh ključnih rešitev predlagane novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki ga je predlagalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Tri ključne spremembe, ki naj bi jih prinesel nov ZOFVI, so izenačitev 100 odstotnega financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol, uvedba nacionalnega preverjanja znanja v tretji razred osnovne šole ter nov način imenovanja ravnateljev s soglasjem ministra.

Rezultati ankete so za Socialne demokrate potrditev, da delamo za ljudi in v dobro ljudi. Tako kot prevladujoča večina 60 odstotkov vprašanih tudi mi zelo jasno zagovarjamo rešitev, da je financiranje zasebnih šol iz javnih sredstev sicer mogoče, a iz cele vrste razlogov ne more biti izenačeno s financiranjem osnovnih šol, kajti razlike so v programih javnih in zasebnih osnovnih šol, razlike so v pogojih delovanja javnih in zasebnih šol, itn. Ne gre toliko za ideološko vprašanje, kot nam poskušajo sugerirati naši politični tekmeci, ampak za jasno, konsistentno in trdno politično stališče zadnjih 25 let, ki ga ne spreminjamo pod vplivom dnevne politike. Globoko smo namreč prepričani, da je samo kakovostno javno šolstvo, ki je dostopno vsem prebivalcem v enaki meri, garancija bodočega razvoja Slovenije. Javno šolstvo je imelo in bo imelo v nas najjasnejšega in najglasnejšega zagovornika.

V preteklih tednih je bilo v javnosti tudi kar nekaj razprav na temo uvedbe Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) v tretji razred osnovne šole. Ministrstvo namreč predlaga, da bi se poleg eksternega preverjanja v šestem in devetem razredu dodalo še preverjanje v tretjem razredu. Nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu je smiselno s samo enim ciljem: da ugotovimo, kako dobro se je opismenila generacija. V tej starosti se namreč počasi končuje najbolj ugodno razvojno obdobje posameznice ali posameznika za opismenjevanje. Če zamudimo to razvojno „okno priložnosti“ in otrok ne opismenimo dobro do konca tretjega razreda, bomo v višjih razredih in kasneje imeli več težav.

Mednarodne raziskave (PISA) tudi v več ponovitvah kažejo, da za najboljšimi na svetu primerjalno najbolj zaostajamo ravno pri t.i. bralni pismenosti. Namen uvedbe NPZ v tretji razred zato ne more biti, kot razlaga ministrstvo, spremljanje posameznice ali posameznika, ker sta za oceno napredka razvoja posameznice ali posameznika dva predlagana predmeta na NPZ pač precej premalo. Namen mora biti povratna sistemska informacija za šolski sistem, kako dobro se je opismenila celotna generacija, kakšne so razlike, kaj je treba morebiti popraviti v naslednji triadi, itn. Za to ni potrebno testiranje celotnega generacije, ampak samo toliko, kolikor je potrebno, da učitelji in sistem dobijo kakovostno povratno informacijo za bodoče delo.

Socialni demokrati nasprotujemo tudi uvedbi soglasja pri imenovanju ravnateljev. Doslej je imel vsakokratni šolski minister ali ministrica možnost podati mnenje o predlaganem ravnateljici ali ravnatelju, poslej pa bi ta posegal/a v proces imenovanja s soglasjem, od katerega bi bilo imenovanje ravnateljice ali ravnatelja odvisno. Mnenje je nezavezujoče, soglasje je zavezujoče. Odprla bi se možnost političnega poseganja ministra v imenovanje ravnateljev, kar ni dobro za nazorsko nevtralnost šole. Ker bi bilo soglasje ministra zavezujoče, bi to neizbranim kandidatom odprlo možnost pravnih postopkov pred sodišči, kar bi močno zapletlo proces imenovanja, predvsem pa bi vplivalo na kakovostno pedagoško delo v šoli.

Zato Socialni demokrati ponovno poudarjamo, da so spremembe v šolskem prostoru sicer potrebne, a jih je vedno znova potrebno podrobno premisliti in uskladiti z vsemi deležniki in akterji znotraj sistema, ker dodatne spremembe dolgoročno vplivajo na kakovost izobraževanja.

dr. Jernej Pikalo

Predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Pikalo o pomenu znanosti za družbo in v družbi

/in , /by

V sredo, 19. aprila, je v Ljubljani potekal protestni shod raziskovalk in raziskovalcev, s katerim so želeli opozoriti na slabšanje razmer v slovenski znanosti. Znanstvenice in znanstveniki se dnevno soočajo s problemi, ki jim otežujejo, včasih pa celo onemogočajo kakovostno in ustvarjalno delo, ki vodi v znanstvena odkritja in inovacije, s katermi se izboljšuje kvaliteta naših življenj. Socialni demokrati smo protest podprli, ker znanost ni zgolj ena izmed mnogih družbenih sfer, ampak ključna za napredek in obstoj slovenske ter evropske družbe.

Po podatkih o financiranju znanosti iz proračuna Republike Slovenije, ki jih je Javna agencija za raziskovalno dejavnost objavila na dan protestov, je mogoče razbrati, da so se v letu 2016 realizirana sredstva za znanost prvič po nekaj letih dvignila, a še vedno ostala pod ravnjo iz leta 2013 in let pred tem. Leta 2015 so bila realizirana najnižja sredstva za znanost v zadnjih desetih letih. Pri tem je pomembno vedeti, da je bila rast BDP v letu 2013 negativna (-1,1%), v letih 2015 in 2016 pa pozitivna (+2,3% in +2,6%).

Socialni demokrati smo, ko smo v madatu vlade 2013-2014 vodili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v zelo zahtevnih javno-finančnih razmerah uspeli iz državnega proračuna nameniti za znanost več denarja kot je to zagotovilo ministrstvo pod vodstvom ministrice iz vrst SMC v letih višje pozitivne gospodarske rasti v letih 2015 in 2016.

To smo Socialni demokrati naredili z jasnim zavedanjem, da bomo kot skupnost lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno. Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno.

V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Ključ je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.

Znanost v Sloveniji, poleg povečanja sredstev, potrebuje tudi spremembe v načinu organiziranja, zastavljenih ciljih in kadrovski politiki. V znanost je potrebno pritegniti več mladih perspektivnih raziskovalcev, jim omogočiti stabilno perspektivo za življenje in delo. In ob tem je potrebno vse tiste, ki so v preteklosti odšli v tujino, poskušati privabiti nazaj v Slovenijo. Na evropski ravni je treba zahtevati enako plačilo za enako delo pri evropskih projektih, predvsem pa uresničevati ukrepe ter smernice iz Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020.

dr. Jernej Pikalo

predsednik Sveta SD za izobraževanja, znanost in šport

Komentar dr. Jerneja Pikala: Modernizacija šolstva in vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov

/in , /by

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. Je tudi eden od najstabilnejših, saj smo ga v Sloveniji kljub krizam, težnjam po njegovi privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostem zakonskem mrcvarjenju in preobremenjevanju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo, uspeli obdržati na zavidljivo visoki ravni. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so naši otroci v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj, od vrtca do univerze. Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med petnajst najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, kar je izjemno v družbi nekaj manj kot dvesto držav sveta.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodnje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Nekateri v družbi so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Za njih naj velja prav posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri delu s tistimi, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi se dela sistematično v osnovni in srednji šoli, na univerzah posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem, ampak pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva, …). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa ga razviti na tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in sprememb v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem. To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti, itn.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je za to potrebno paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene, kajti znano je, da so npr. starejši v Sloveniji na repu Evropske unije po veščinah v uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot zgolj izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja.

Dr. Jernej Pikalo je nekdanji šolski minister, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter profesor na FDV

Izjava Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport glede dogodkov na Univerzi na Primorskem

/in , /by

Svet SD za izobraževanje, znanost in šport z zaskrbljenostjo spremlja dogodke na Univerzi na Primorskem, ki so vezani na proces razdruževanja Znanstvenega in raziskovalnega središča Koper in Univerze na Primorskem. Zavedajoč se avtonomnosti univerzitetnega prostora ne moremo mirno spregledati nekaterih dejanj, ki niso v korist ne primorskemu univerzitetnemu in raziskovalnemu prostoru ne okolju, v katerega je umeščen.

Skrbi nas za prihodnost univerzitetnega in raziskovalnega prostora na Primorskem in pozitivnega vpliva, ki ga ima na gospodarstvo, družbo in kulturo. Temelj vsake univerze so naravoslovne, družboslovne in humanistične vede, zato je treba skrbeti za enakomeren razvoj le-teh. Ne sme se dogajati, da bi zaradi institucionalnih sporov kakorkoli trpel študijski proces ali kvaliteta pedagoškega dela. Dobrobit študentov mora biti na prvem mestu.

Zaradi tega priporočamo obema stranema, da v najkrajšem času dokončata že dogovorjen proces razdruževanja v duhu korektnih medsebojnih odnosov. Ustanovitelja, Republiko Slovenijo in v njenem imenu Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa pozivamo, da v okviru zakonskih pooblastil in ustanoviteljskih pravic naredi vse, da do podobnih sporov ne bo več prihajalo oz. da se bodo razreševali na akademski način.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Voščilo ob svetovnem dnevu učiteljic in učiteljev

/in , /by

Ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljic in učiteljev, želimo Socialni demokrati čestitati in se zahvaliti vsem učiteljem in učiteljicam na vseh stopnjah izobraževanja, ki opravljajo to poslanstvo, ki je več kot samo poklic. Je izjemno družbeno odgovorno delo, saj je od kakovostnega dela učiteljic in učiteljev odvisna prihodnost naše družbe in države. Izzivi, s katerimi se soočate, so večji kot kadarkoli. Potrebno je veliko znanja in sposobnosti pedagoške empatije, da bi lahko razumeli posebnosti vsakega otroka in mladostnika. Potrebno je povezovati včerajšnje in jutrišnje, globalno in lokalno, tuje in domače, da bi bile prihodnje generacije pripravljene na izzive 21. stoletja.

Slovenska šola je dobra šola. Temelji na zavesti ljudi, da je vlaganje v znanje najboljša popotnica našim otrokom in mladini. To poslanstvo najbolje izpolnjujemo s kakovostno in dobro razvito mrežo javnih šol. Ta nam zagotavlja visoko raven izobraženosti vseh generacij, to je temelj učeče se družbe, ki želi napredovati in postajati vedno boljša. Naša šola zagotavlja dostopnost za vse, pravičnost in enakost v izobraževalnem procesu.

Prosim, prejmite naše iskrene čestitke z željo, da bi nadaljevali vaše dobro delo.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Komentar dr. Jerneja Pikala: Izobraževanje kot generator razvoja

/in , , /by

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. V vsakem trenutku je vanj neposredno vpetih več kot 300.000 oseb oziroma skoraj vsak šesti državljan ali državljanka Republike Slovenije. Če k tej številki prištejemo še vse tiste, ki so na različne načine povezani z izobraževalnim sistemom (družine, podjetja, druge javne ustanove, …), lahko ugotovimo, da je vsaj polovica prebivalcev in prebivalk Slovenije na ta ali oni način povezana z izobraževanjem. Šolstvo je tudi eden od najbolj stabilnih podsistemov, ki vsak dan zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj – od vrtca do univerze. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so njihovi otroci v dobrih in strokovnih rokah.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. Namesto tega moramo pogledati dvajset, trideset let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.

Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje: kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih imela eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika – saj zanju gre.

Socialni demokrati in socialne demokratke globoko verjamemo, da so znanje in veščine ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njegove ali njene talente do maksimuma njegovih ali njenih sposobnosti. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki in vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. V katero smer bodo posamezniki razvijali svoje talente, je njihova stvar, naloga sistema pa je, da jim to v največji meri tudi omogoči.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in si ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh pa ne majhne oziroma (pol)periferne države.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo. Socialni demokrati smo najbolj konsistentna in odločna politična sila v zagovarjanju javnega šolstva na Slovenskem. Za to smo se in se bomo borili na vse načine. Ker vemo, kaj pomeni in prinaša privatizacija ali nižanje standardov v izobraževanju.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. Znanje je javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost.

Star slovenski pregovor pravi, da kar si sejal, to boš žel. Za izobraževanje to velja celo še bolj kot za druga področja.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Link to: Pristopna izjava
Pridruži se socialnim demokratom!
Link to: Doniraj
Podpri socialno demokracijo!
Link to: Prijava na novice
Prijavi se na naše e-novice!
Follow a manual added link
Poveži se v digitalno skupnost SD!
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!