Da je knjiga orožje, je zapisal že Bertolt Brecht. In ravno zato pravzaprav nisem bil presenečen nad spletnim odzivom iz znane kleti na znani lokaciji, ko sem vlado in ministrstvo za kulturo na Twitterju opozoril, da bodo v Nemčiji oziroma natančneje v Berlinu v ponedeljek, 20. aprila, odprli knjigarne. Pogromov v obliki zmerjanja in groženj sem od spletnih anonimnežev sicer že vajen, slabih šal in neumnih primerjav ter argumentov taktike slamnatega moža agitatorjev (alt-right) desnice in drugih pa tudi. Pa tokrat ni šlo za ponesrečeno navezavo na ameriško popkulturo, ampak za skromno navedbo dejstva, kaj delajo oblasti v Nemčiji.

Simbolika je v politiki pomembna. In izvršilna oblast s svojimi ravnanji in odločitvami kaže svoj obraz, prioritete in vrednote. Najsi gre za izjavo uradnega vladnega govorca, da si ženske želijo »sanirati narastek«, ki je vredna Bodeče Neže, ali za »vesele« novice, da čeprav še vedno ne moremo prosto prehajati med 212 slovenskimi občinami, bomo po novem lahko igrali golf. Čudno, da nam izjemoma ne omogočijo recimo še čarterskih popotovanj na Mauricius, kamor elita sama rada odhaja na partije golfa s kompanjoni, medtem ko njene sestrične skrbijo za plačevanje računov. Vsaj nekaj, če že ni jasno, ali bomo poleti lahko obiskali kampe na hrvaški obali.

Kakor da bi se užaljene snežinke v moji objavi prepoznale v tem, da naj bi z omenjanjem knjigarn simbolno pokazal na njihov antiintelektualizem. Lahko bomo igrali golf in avto bomo lahko peljali v avtopralnico, na knjigarne (in bog ne daj antikvariate) pa bomo še morali počakati. Ali gre pri tem za (zgrešene) prioritete in vrednote vladajočih, presodite sami.

V teh nenavadnih časih velja spomniti na Georgea Orwella in Margaret Atwood. Orwell v romanu 1984 prikazuje distopično prihodnost konstantne vojne proti neprijatelju, enkrat temu, potem onemu. Če njegove teze preslikamo v današnji prostor in čas, ugotovimo, da je režim tudi sedaj z nekom v konstantni vojni: ob virusu so to migranti ali pa »komunistični mediji« in vedno prisotni »udbaši«. Deklina zgodba Margaret Atwood pa kaže, česa vsega je zmožen totalitarni režim, če gre za »pravo stvar«; pokaže nam, kako se v loncu vode počasi skuha žaba, ki niti ne opazi, kako iz teh ali onih resničnih ali neresničnih razlogov pristane v moreči alternativni realnosti.

Virus in epidemijo bomo premagali. A premagati moramo tudi duhomornost, brezbrižnost in enoumje. Krizo lahko oblast (kot je slikovito povedal nekdanji vodja Obamovega kabineta Rahn Emanuel) izkoristi kot priložnost, da naredi stvari, ki jih sicer ne bi mogla. Obama je čas krize izkoristil za dobro in z državno intervencijo rešil ameriško avtoindustrijo. Kaj bo tokratna kriza prinesla Sloveniji, bomo še videli; ne pozabimo pa, da je prejšnjo druga Janševa vlada z ZUJF-om in drugimi ukrepi izkoristila za obračun s tistim delom družbe, ki ji je bil v napoto, ter za izvrševanje svojih ideološko zaslepljenih in zgrešenih thatcherističnih ekonomskih idej.

Že sedaj je prav neverjetno, kako desna politika danes uvaža prav vse najslabše možno iz tujine. Evropski poslanec SDS recimo z veseljem objavi blog z vsebino in izrazoslovjem, kakršnega so že teden prej, ko ga je uporabil Trump, v ZDA označili za rasizem in ksenofobijo. Celo Trump je zato spremenil svoje besedišče, naši desničarji pa očitno kasno palijo. A to ni niti ni najhujša stvar, ki jo želijo uvoziti. Samo upamo lahko, da ko bomo končno lahko zapustili svoja domovanja, ne bomo ugotovili, da Slovenija ne sodi več med jedrne države EU, saj smo se pridružili višegrajskim državam na čelu z Orbanovo Madžarsko. Na Madžarskem nimajo težav samo s knjigarnami, temveč jih motijo tudi neposlušne in avtonomne univerze.

Vse dokler ne premagamo virusa, se ne odprejo knjigarne in se ne vrne javno življenje, moramo ostati kritični in odprtih glav. Politika strahu najlažje prevlada nad neuko množico, zato so knjigarne (in seveda tudi knjižnice!) še kako simbolno pomembne. Kot je zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Včasih so se avtorji Nove revije dobivali v Pen klubu, nad sedežem društva slovenskih pisateljev; danes njihovi kobajagi nasledniki na desnici preganjajo »komuniste«, ki želijo, da se ob trgovinah z gradbenim materialom odprejo tudi knjigarne.