Med tem ko so zdravstvene delavke in delavci, policija, humanitarne organizacije in civilna zaščita v prvih vrstah boja s Covid19, je naloga vseh nas, ki smo doma, da prispevamo vsaj kako konstruktivno kritično misel in razmislek kako naprej.
Že tedne spremljamo satelitske slike in podatke o izboljšanju zraka v svetovnih velemestih, ribe so spet vidne v beneških kanalih, zaradi zmanjšanega hrupa in prometa so iz gozdov na ceste zašle srne in zajci. Na prvi pogled pravljično, a v javnost prihajajo podatki, da marsikatero podjetje z zaslombo oblasti že opušča dosežene in sprejete okoljske standarde, zakone in pravila. Svetovne korporacije je zaradi zmanjševanja dobičkov zajela panika. V ZDA so že odpravili nekatere okoljske omejitve, podjetja na celotni obli opuščajo razgradljivo embalažo, nevarne so postale tekstilne vrečke za večkratno uporabo …
Zaradi povečane proizvodnje razkužil in razkuževanja javnih površin so se v vodnih virih začele pojavljati kemikalije. Medicinski odpadki v bolnišnicah v Wuhanu so se po poročanju Bloomberga iz dnevnih 50 ton povečali na 200 ton, kje so še vsi odpadki, ki jih zaradi življenja doma (več naročil po spletu, več nakupov hrane v embalažah…) dnevno odlagamo mi. Epidemija mora biti priložnost, da z okoljskimi politikami še dodatno spodbudimo podjetja in ljudi, da prevzamejo odgovornost in sprejmejo nujne okoljske in naravovarstvene ukrepe.
Več ali manj javno preslišan predlog je v prilogi časnika Večer prejšnji teden izpostavila Nina Štros iz Greenpeaca, ki reševanje velikih podjetij z javnim denarjem v času krize vidi ob pogoju, da se podjetja zavežejo k zmanjševanju toplogrednih plinov v skladu z znanstvenimi cilji omejevanja emisij pod 1.5 stopinj Celzija. Vlado pozivam, da ta predlog vključi že v drugi sveženj ukrepov, ki bodo sprejeti do konca meseca aprila.
Izjemnega pomena je tudi poziv Združenih narodov k globalnemu zaprtju “živih tržnic”, kjer se prodajajo divje živali. Ne pozabimo od kje in zakaj je začelo prihajati do vse pogostejših epidemij v zadnjih desetletjih: HIV, SARS, MRSA, ebola, COVID-19, ptičja gripa, prašičja kuga, vse so prešle iz živali na človeka. Pa zato živali niso čisto nič krive, da ne bo nesporazuma. Brez ustavitve prekomernega krčenja gozdov in s tem zmanjšanja življenjskega prostora živali, zaostritve zakonskih omejitev trgovanja z divjimi živalmi, preusmeritvijo intenzivne živinoreje v vzdržno/trajnostno in predvsem našo odgovornostjo, se bodo epidemije le še stopnjevale.
Skrb za okolje je naša edina luč na koncu tunela. Ko bomo čez nekaj časa prebrodili ekonomsko in socialno krizo, ki bosta sledili zdravstveni, ter sešteli svetovni GDP, ki smo ga namenili za rešitev te krize, se bo finančna konstrukcija uresničitve Pariškega sporazuma do 2050 in drugih trajnostnih ciljev zdela poceni.
Če ne bomo vztrajali na pravični razporeditvi bremen in okoljskih ukrepih, bo kriza na koncu ponovno v celoti plačana iz javnega denarja. Potem se bo spet varčevalo – na socialnih pravicah, na zdravstvu, izobraževanju in javno dostopnih stanovanj ne bomo videli še naslednjih 20 let.
Opozicija o kulturi v epidemiji 
