Neva Grašič:
Ženske naše preteklosti in naše prihodnosti

Mednarodni dan žensk, ki ga obeležujemo 8. marca, črpa svoj pomen in svojo moč iz skoraj dvestoletne zgodovine boja za enakopravnost žensk. Časti žensko gibanje in je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Služi kot opomin, da pravice žensk, vključno z volilno pravico, niso bile podarjene, ampak izborjene. A hkrati opominja, da te pravice niso dane za vselej, zato boj za enakopravnost žensk še zdaleč ni končan in ostaja ena glavnih nalog tudi sodobnih, mladih žensk.

Jaz črpam svojo moč iz osebne zgodbe. Moja družina sta mami in mlajša sestra, dve ženski, ki sta moj velik povod za to, da sem politično in širše družbeno aktivna. Predvsem pa zakaj ostajam zvesta ideji socialne demokracije.

Nisem iz politične družine, kjer bi mi bila ta usmeritev nakazana že od majhnega. Sicer smo se doma o politiki pogovarjali, tudi aktivno sodelovali v lokalni skupnosti, vendar nisem bila obkrožena s situacijami, ki bi me spodbudile za aktivno politiko v kasnejših letih. Moje politično delovanje za nek konkreten cilj ali vizijo nikakor ni bilo samoumevno.

Mami je, po smrti mojega očeta, od mojega desetega in sestrinega četrtega leta samohranilka. Dve šolajoči dekleti z nešteto obšolskimi dejavnostmi, redna služba za eno plačo, skrb, ne le za svoja starša, njuno hišo, tudi za tasta in taščo, vso delo doma. Vsakdanja realnost kar nekaj družin pri nas. O skritih in neskritih ovirah žensk v družbi jasno spregovori tudi statistika.

Danes je v družbi prisotna norma idealnega delavca in delavke, ki je delodajalcu pripravljen biti razpoložljiv v vsakem trenutku in stoodstotno predan svojemu delu. Tudi ko mlade ženske vstopajo na trg dela, so avtomatsko v slabšem položaju, saj delodajalec tehta ali bo kmalu šla na porodniško, ali bo zaradi majhnih otrok veliko na bolniški. Za otroško varstvo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU izjemno dobro poskrbljeno, večje breme žensk je skrb za starejše družinske člane, ki potrebujejo nego in pomoč.

Od tu izhaja velik pritisk, tudi na njihovo zdravje, ima posledice na njihovo udeležbo na trgu dela. Pogosto se odločajo za krajši delovni čas ali celo umik iz trga dela, preden dosežejo polno pokojninsko dobo, kar ima konkretne ekonomske učinke na njihov položaj danes in v njihovi prihodnosti.

Ta neenakost se vedno predstavlja kot konflikt med moškimi in ženskami. A vendar gre predvsem za konflikt med ženskami in državo oz. javnimi politikami, ki jih država vodi. Še več, gre za konflikt med ženskami in kapitalom.

Zato tudi trdim, da je partnerstva v boju za enakopravnost žensk mogoče graditi med moškimi in ženskami, med civilno družbo in politiko, med generacijami.

Ženske smo močne, kadar stopimo skupaj, še močnejši smo, če za enoten cilj enakopravnosti in pravičnosti deluje celotna družba. Začne se z enim glasom, konča z (r)evolucijo. Od tu črpa svojo moč socialna demokracija!

Konflikt med ženskami in kapitalom je tisti, proti kateremu so se v preteklosti borile ženske, ki so zahtevale svoje ekonomske in delavske pravice. Ko so se leta 1857 delavke, zaposlene v tekstilnih tovarnah v organiziranem protestu uprle nečloveškim delovnim pogojem. Ko je 15.000 žensk leta 1908 na ulicah New Yorka pod sloganom ‘Kruh in vrtnice’ zahtevalo krajše delovne ure in boljše plačilo. Ko so se od konca 19. stoletja organizirale v zveze društev za boj za volilno pravico žensk.

Že vseskozi je jasno, da ženske svoj politični angažma razumemo širše in smo bolj pripravljene delovati za doseganje nekih družbenih ciljev, manj pogosto iz ideoloških razlogov. V politiko stopamo s konkretnimi načrti, govorimo jasno. Vendar nič manj trmasto, ker nam ni vseeno kakšen bo naš jutri.

Če naše vizije družbe ni mogoče najti znotraj obstoječega sistema in politično mogočega, je potrebno spremeniti sistem kot tak. Navdih za to nam dajejo Greta Thunberg, Malala Yousafzai, Emma Gonzales in druge. Močne ženske naše preteklosti in naše prihodnosti.

Neva Grašič, svetovalka predsednika DZ in kandidatka SD za evropsko poslanko