Verjetno ni bilo nikogar, ki bi predvideval, da bo svet aprila 2020 takšen, kot je. Zato morebiti bolje razumemo, kaj so čutili med srednjeveškimi epidemijami. Verjetno je večina verjela, da je prišel konec sveta. Za tiste, ki umirajo, je konec sveta resničnost. Epidemije so korenito spremenile odnose med ljudmi, korenito so se spremenili politični odnosi, lastninska razmerja… Korenito se je spremenila tudi ekonomija, tako na opustelih kmetijah kot v manufakturi, spremenili so se odnosi med vladajočimi in vladanimi.

Če je v srednjem veku kuga pobrala tretjino prebivalstva, si lahko zamislimo, kako bi bilo, če bi še naprej obstajala srednjeveška higiena ali neznanje. Samo v Sloveniji bi žrtve šteli v stotisočih.

Po takšnih pretresih ima svet pogosto le dve alternativi.

Prva je, da se demokracija poglobi. Druga alternativa pa je, da se avtokratični pritiski še povečajo in se družba spremeni v strogo bipolarno, v kateri politiki postanejo kratkovidni narcisi, ki jim je kriza le instrument za doseganje njihovih ciljev, obenem pa se državljani spreminjamo v apatične in neumne egoiste. V zgodovini smo imeli veliko takih primerov, nenazadnje imamo tako grožnjo že v tem trenutku na naši severovzhodni meji.

Pri nas je kataklizma sovpadla z odstopom premierja Šarca. Njegova odločitev je prišla v nepravem trenutku, verjetno kot posledica pomanjkanja strateške vizije in političnih izkušenj. To niti ni presenetljivo, glede na to, kakšna je zgodovinsko gledano slovenska družba in kako vpliva na posameznika: na eni strani proizvaja povprečne politike, na drugi karizmatične in sposobne v kali zatira, tako da nikdar ne pridejo v položaj, da se njihove kvalitete izkažejo.

Težki časi pogosto pripeljejo na površje spoznane ali anonimne heroje. Če ne bi bilo reformacije, ne bi bilo Primoža Trubarja. Če ne bi bilo dekadentne Avstro-Ogrske, ne bi bilo Prešerna, ne bi bilo Slomška, ne bi bilo Antona Korošca. Če ne bi bilo prve svetovne vojne, ne bi bilo države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Če ne bi bilo okupacije 1941, ne bi bilo narodnoosvobodilnega boja. Če ne bi bilo sedanje pandemije, ne bi vzniknila ideja o Novem Marshallovem planu. Upajmo, da bo tudi sedanji trenutek priložnost za vzpon sposobnih.

Zato je Novi Marshallov plan, o katerem govorijo v Evropski komisiji, ne le dobra ideja, temveč tudi nuja. V današnjem času, ko je tehnologija na neprimerno višji ravni kot po drugi svetovni vojni, je moč korenito spremeniti družbo veliko lažje kot pred 70-imi leti, ko je bila proizvodna moč močno okrnjena zaradi vojne in utrujenosti od vojne.

Čeprav je v prvi vrsti poudarek na boju proti virusu, je vzporedno potrebno že delati na novem življenju. Na eni strani se številni borijo, da bi z najnujnejšimi ukrepi omejili škodo, poskrbeli za osnovno proizvodnjo za preživetje in samozadostnost, za proizvodnjo zaščitnih mask in respiratorjev, za vzdrževanje infrastrukture, električnih sistemov, pomožnih akumulatorjev, od katerih so neposredno odvisna življenja, za pospešeno iskanje zdravila. Torej vse tisto, kar je povezano z neposrednim bojem s pandemijo.

Po drugi stani pa je potreben globok premislek in zaključek, da sedanji način življenja mora doživeti spremembe. Začnimo s sivo ekonomijo in delom na črno. Ta nastaja predvsem tam, kjer je sistem na strani kapitala, kjer so na očeh odločujočih številke, ne pa ljudje. Škoda, ki jo povzroča utaja med velikimi podjetji, se ne more primerjati z delom na črno. Delo na črno predvsem služi preživetju, utaja davkov v podjetjih pa služi predvsem povečanju bogastva posameznikov. Ne le, da je črna ekonomija neposredna posledica izključenosti iz formalne ekonomije in zanjo posameznik ni kriv, temveč je delo na črno svojevrsten ventil, ki lajša breme socialne politike. To občasno opazimo v statistikah, v ti. »uradni nezaposlenosti«, ki se ne skladajo z resničnim stanjem nezaposlenosti. V času pandemije, ko je v nekaterih državah do 30% ekonomije na drugi strani, mora politika krepko razmisliti. Za te posameznike, denimo v Italiji številke govorijo o kar štirih milijonih, bo potrebno najti rešitev. Zato potrebujemo novo kategorijo mikro podjetij, v kateri bodo posameznikom dane možnosti, da najprej delajo za lastno preživetje, ne pa za državno administracijo in njene plače. Rešitev je v tem, da te ljudi osvobodimo administracije, da jim omogočimo, da si plačujejo pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in da jih osvobodimo vseh ostalih davkov in administracije, dokler ne postanejo dovolj močni, da prerastejo v pravo podjetje. Tako bomo razrešili dve stvari: zmanjšali bomo pritisk na socialne transferje, po drugi strani pa dali možnost razmahu inovativnosti in spretnosti.

Tako pridemo do predpogoja za rešitev vprašanja dela na črno, to pa je uvedba temeljnega državljanskega prihodka (TDP).  Po eni strani bo omilil socialne posledice, po drugi bo dal ljudem več časa za izobraževanje, kulturo, zdravje in šport, razmišljanje in inovativnost.

Največjo korist iz vsake krize imajo multinacionalke in visoki kapital. Visoki kapital že močno posega na področje delovanja države in ponekod jo tudi nadomešča (stanovanjska politika, izobraževalni sistem, da ne govorimo o davčni, industrijski in drugih politikah, ki jih kapital usmerja v svojo korist). Tukaj bo posebno vlogo imel evropski parlament.

Potrebno bo decentralizirati ekonomijo in podpreti tehnološko prenovo manjših. Robotizacijo in avtomatizacijo pripeljati tudi v mala podjetja. Odpuščanje, ki bo sledilo, pa omiliti delno s TDP ter vlaganjem v nove panoge.

Potrebno je ustvariti pogoje za krajšanje delovnega časa.

Spodbuduti je potrebno nove ideje in inovacije.

Epidemija že kaže, da je mogoče racionalizirati življenje in delovne procese, pa tudi zmanjšati nepotrebno trošenje in opustiti izdelke, ki okolje močno obremenjujejo.

Določiti je potrebno tiste genetsko spremenjene proizvode, za katere ugotovimo, da so varni.

Preprečiti je potrebno, da se svet vrne v iste stare tirnice.

Skratka, pripraviti je potrebno nov koncept, ki bi postal temelj dela ne le poslancev v evropskem parlamentu ali državnem zboru, pač pa tudi osnova za širšo razpravo v Sloveniji.

Navedel sem le del odprtih vprašanj. Rezultati bodo močno odvisni od novega razmerja sil v svetu, ki pa jih še vedno ni moč natančno predvideti. Velike vojne in velike pandemije so tudi v preteklosti pripeljale do velikih premikov v mednarodni skupnosti in do prerazporeditve sil. Da bo moč Kitajske še rasla in da bodo ZDA še več moči porabile za ohranitev prestiža, je na dlani. Je pa zelo nevarno, če ZDA z nevarnimi ukrepi poskusijo ohranjati svoj položaj. Podobno nevarno je tudi, če bo prišlo do nesorazmernega odpora na mikro ravni, predvsem v vrstah vodilnih podjetij in med posamezniki. Zato bo potreben razmislek tudi v tej smeri, predvsem pa veliko znanja, diplomacije in tudi denarja, da najdemo način kako z najmanj škode uvajati nove odnose. A takšne skokovite spremembe v zgodovini niso nič nenavadnega, vse od prvih začetkov razslojevanja, le da živim prekratko, da bi jih imeli ves čas na očeh.