Tanja Fajon je že drugi mandat poslanka v evropskem parlamentu. Še pred dvema letoma se je parlament zdel predvidljiva in počasna institucija. V zadnjem letu pa je doživel, da je britanski poslanec Nigel Farage iz parlamentarne dvorane v Bruslju koordiniral izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije.
Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu. Za sobotni Dnevnikov Objektiv se je s Tanjo Fajon pogovarjal novinar Ervin Hladnik Milharčič.
Zdi se, da je nekaj tako marginalnega, kot so bile kolone beguncev pred poldrugim letom, spremenilo jedro Evropske unije. Tako je videti na periferiji. Panika na vseh koncih, od Bolgarije do Poljske in Slovenije. Je v Evropski uniji res prišlo do radikalne spremembe v razmišljanju?
Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.
Je to nov pojav?
To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.
Zakaj danes bistveno manjše številke ves kontinent spravljajo v paniko?
Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.
Kako se to vidi v Bruslju?
Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.
Bo Evropska unija preživela begunsko krizo?
Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.
Tudi Kohla in Mitterranda ni več.
V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi?
Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.
Kateri bi lahko bili ključni strateški interesi?
Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.
Referendum o izstopu Velike Britanije se je do izida zdel politični iracionalizem. Kako ste se o tem pogovarjali v parlamentu? Ste resno jemali ognjemet Nigla Faragea in njegovo retoriko?
Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.
Kakšni pa so učinki britanskega odhoda danes?
To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.
Ali ni to preveč preprosto? Zdaj govorimo, da populizem lahko zmaga v Franciji, da lahko načne monolitnost nemške družbe in da je v vzhodni Evropi že na oblasti. Ampak kaj to je? Na kaj mislimo, ko rečemo populizem?
Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.
Kako se je ta razmislek kazal pri glasovanju o Ceti? Socialisti ste bili proti…
V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.
Ampak Marine Le Pen je tudi glasovala proti in je imela podobne argumente kot levica. Ali desnica lovi konsenz na terenu, kjer se levica dobro počuti?
Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah.
Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.
Zanimivo je bilo videti, kako je levica glasovala skupaj s politiko, ki jo je Donald Trump naredil tako popularno.
Morda pa je Trump priložnost za Evropo.
Na kakšen način bi to lahko bilo res?
Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.
Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.
Pred letom 2004 je tudi v Sloveniji veljal konsenz, da je Evropska unija najboljša ideja v naši dolgi zgodovini napačnih korakov. Evropska unija je bila dobra. Minilo je nekaj več kot deset let in težko je najti človeka, ki bi tudi danes mislil enako. Kaj se je spremenilo?
Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.
Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.
Ali ni bila ravno to napaka pri presoji brexita? Velika Britanija je na gospodarskem in predvsem finančnem področju več pridobila od članstva v Evropski uniji, kot je izgubila zaradi njega. Volilci, ki niso niti gospodarstveniki niti finančniki in niso v verigi odločanja, pa ne vidijo koristi. Zakaj Evropska unija v govoru svojih institucij ni prepričljiva?
Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno.
Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.
Kaj je šlo narobe? Obljuba Evropske unije je bila blagostanje in varnost. Blagostanje je zagotavljala socialna država. Zakaj je prišlo do njene erozije?
Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.
Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.
Kako deluje Evropska unija brez Velike Britanije?
Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.
Jedro Evrope so bile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Bosta zdaj jedro samo Francija in Nemčija ali bo vstopil kdo drug?
Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.
Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.
Do zdaj ste imeli v evropskem parlamentu levega predsednika, zdaj pa so predsednik komisije, predsednik sveta in novi predsednik parlamenta Antonio Tajani konservativci. Kaj to pomeni za delo parlamenta?
Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.
Povsod sami republikanci. Je Evropa takšna kot Trumpova Amerika?
To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne.
Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.
Koliko Evrope je v evropskem parlamentu? Je to parlament Evrope nacionalnih držav ali kaj drugega?
Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod.
Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.
Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji? Kaj Evropska unija pridobi z nami?
To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.
Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.
Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.
Vstop v Evropsko unijo nam je omogočil, da nismo več samo Slovenci ali samo Madžari, ampak da gradimo evropsko identiteto. S katerimi mehanizmi se lahko gradi evropska identiteta?
Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.
Ampak v evropsko politično govorico sta vstopili nova beseda in nova stavčna zveza. Suverenizem in Evropa nacionalnih držav. Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska razvijajo politiko oddaljevanja od Evropske unije. Kako v Bruslju razumete razvoj te nove politične ideologije?
Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.
Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.
In do kakšnega sklepa pridete?
Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč.
Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.
Strniša: S predlogom novele zakona o kmetijstvu so vzpostavljeni temelji za več donirane hrane
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićVlada je na predlog kmetijskega ministrstva pod vodstvom mag. Dejana Židana danes sprejela predlog novele zakona o kmetijstvu, ki med drugim ureja področje doniranja hrane. “Donatorji bodo oproščeni davka na dodano vrednost (DDV), kmetijsko ministrstvo pa napoveduje tudi javni razpis, s katerim bi sofinancirali nakup pripomočkov za vzdrževanje kakovosti hrane,” je po seji vlade pojasnila državna sekretarka na MKGP mag. Tanja Strniša.
V noveli zakona o kmetijstvu je Strniša izpostavila tri vsebinske novosti. Najprej urejanje področja doniranja hrane za donatorje kot posrednike. Donator, ki bo izpolnjeval pogoje, bo lahko po posebnem pravilniku, ki ga bo izdalo ministrstvo za finance, oproščen davka na dodano vrednost (DDV). “S tem želimo spodbujati več donirane hrane. Potencialni donatorji se največkrat niso odločili za doniranje prav zaradi obveznosti DDV. Tako želimo prispevati tudi k manjšim količinam zavržene hrane ter da ta pride do ljudi, ki so pomoči potrebni,” je dejala Strniša.
Novela omogoča tudi pomoč in sofinanciranje nabave opreme za posrednike. Veterinarska fakulteta je določila smernice za dobro higiensko prakso, ki jo morajo posredniki izpolnjevati. Nevladne organizacije smernice zdaj pregledujejo. Smernice so namenjene temu, da se s pravilnim ravnanjem prepreči, da bi se v procesu do prejemnika pomoči poslabšala kakovost ali varnost hrane. Upravičenci do donirane hrane so določeni po predpisih s področja socialne varnosti, občine imajo svoje sezname upravičencev za pomoč, prav tako pa bodo lahko humanitarne organizacije same presodile, če je posameznik potreben pomoči.
Človekoljubne organizacije hrano že sedaj prevzemajo v trgovinah ali restavracijah, za transportna sredstva pa povečini poskrbijo drugi donatorji. “Na ministrstvo predvidevamo javni razpis, preko katerega bi sofinancirali nakup hladilnikov in drugih pripomočkov za vzdrževanje hrane v stanju, da ohrani kakovost in varnost,” je še dejala Strniša. Želja je, da humanitarne organizacije, ki so vključene v ta proces, ne bi bile pretirano obremenjene s smernicami. Zato jih bodo tudi izobraževali, kako delovati z minimalnimi stroški, a na način, da se zagotovi varnost hrane. V noveli so poleg tega pri shemi izbrana kakovost bolj natančno določili pogoje za poreklo živil in uredili trženje nepakiranih živil (sadje, meso).
Tretja vsebinska sprememba se nanaša na bolj učinkovito preganjanje zavajanja potrošnikov pri označevanju in trženju živil. “Inšpektorjem dajemo orodja za bolj učinkovito postopanje. Na mestu samem bo lahko kaznoval prodajalca z ustno odločbo, če bo ugotovil, da blago narobe ali zavajajoče označeno. Ustno bo lahko odredil umik takih živil s prodaje,” je še pojasnila Strniša. Obenem so se dotaknili tudi zavajanja in kršitev pri spletni trgovini, ki je vse bolj razširjena. Za nekatere spletne trgovce, ki nimajo sedeža v Sloveniji, se je ob kršitvah pojavila težava z vročanjem odločb. Še vedno velja, da je prvi korak izdaja odločbe na kršiteljev naslov, če vročanje ni uspešno, pa se lahko odločba izda z javnim naznanilom na e-portalu in je tako tudi veljavna. Zakon prinaša tudi druge manjše spremembe, ki se nanašajo predvsem na izvajanje in postopke ukrepov skupne kmetijske politike EU.
Poslanka Marija Bačič sprašuje vlado o domnevnem nasilju v mariborskem Mladinskem domu
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićPoslanka Socialnih demokratov Marija Bačič je na Vlado RS naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi z domnevnimi kršitvami v Mladinskem domu Maribor.
Poslansko vprašanje za Vlado Republike Slovenije:
Spoštovani,
v zadnjih letih smo priča številnim primerom, ki nakazujejo vse večjo družbeno, ne nazadnje tudi politično, toleranco do različnih oblik nasilja nad najšibkejšimi, otroki in mladostniki s posebnimi potrebami ter njihovimi vrstniki v težkih družinskih in družbenih razmerah.
Kot družba v celoti smo za take izbruhe nasilja soodgovorni. Kadar pa se nasilje, trpinčenje in poniževanje dogaja v ustanovah, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, pa je stanje še toliko bolj skrb vzbujajoče. Nesprejemljivo je namreč, da država v skrbi za ranljive skupine le-te sprejema pod svoje okrilje, hkrati pa zanje ne zagotovi primernih razmer za dostojno življenje.
V minulih dneh smo v medijih zasledili pretresljiv prispevek o dogajanju v Mladinskem domu Maribor. Izrečenih je bilo veliko hudih obtožb, tudi nasprotujočih se obračunavanj, ki terjajo jasen odziv in nadzor ustanovitelja. V primeru, da držijo navedbe o nasilju in zlorabah v tej vzgojno-izobraževalni instituciji se lahko strinjamo z oceno, da so otroci oz. mladostniki iz težkih družinskih razmer bili premeščeni iz dežja pod kap.
V predstavitvi Mladinskega doma Maribor na spletu je zapisano, da je vizija njihovega dela, da se ustanova odziva na konkretne potrebe otrok in mladostnikov, da ostaja izhodiščni pristop dela odnos, da se ustvarja ugodna klima, kot izhodišče za vzpodbudno odraščanje otrok in mladostnikov z vsemi njihovimi odgovornostmi, pravicami in dolžnostmi. Odnosi v instituciji pa očitno nakazujejo, da realno stanje viziji ne sledi.
Skrb za najšibkejše je ogledalo družbe v kateri živimo. Ne da bi sodili o verodostojnosti v medijskih prispevkih izrečenih obtožb, je nujen takojšen odziv pristojnih z namenom zaščite otrok in mladostnikov. Nujen je zato, da otroci oz. mladostniki začutijo varnost, nujen pa je tudi za družbo, saj je treba krepiti višjo raven zavedanja o pomembnosti skrbi za njene najranljivejše skupine.
V zvezi z navedenim na Vlado RS naslavljam pisno poslansko vprašanje:
S katerimi ukrepi Vlada RS izvaja nadzor nad delovanjem mladinskih domov?
Ali sta Vlada RS oz. ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport seznanjena z domnevnimi kršitvami v Mladinskem domu Maribor?
Katere ukrepe izvajata oziroma načrtujeta Vlada RS oz. ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v zvezi z ugotavljanjem domnevnih kršitev v Mladinskem domu Maribor?
S katerimi ukrepi Vlada RS oz. ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport zagotavljata, da sta vzgojno-izobraževalna in nastanitvena dejavnost Mladinskega doma Maribor usmerjena v dobrobit otrok oz. mladostnikov?
Zahvaljujem se za odgovore.
Marija Bačič
poslanka SD v Državnem zboru RS
Socialni demokrati smo pozvali parlamentarne stranke k podpori sprememb zakona o SDH
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićNa sestanku vodstva Socialnih demokratov (SD) s predstavniki Civilne pobude Sinteza, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in Mladinskega sveta Slovenije (MSS) smo v sredo, 1. marca, skupaj sklenili, da storimo korak naprej pri kakovostnem upravljanju državnega premoženja v korist vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Upravljalec našega skupnega premoženja, Slovenski državni holding (SDH), potrebuje več transparentnosti, več sodelovanja javnosti in več ekonomske demokracije, v kateri sta delo in kapital partnerja, ne pa, da se odločitve sprejemajo nepregledno in le v korist kapitala.
Predlog sprememb Zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH) je v zadnjih mesecih nastajal na pobudo Sinteze in v sodelovanju Socialnih demokratov z ZSSS, ZDUS in MSS.
Ključne rešitve, ki jih predlog novele zakona prinaša:
– širitev nadzornega sveta s 5 predstavniki javnosti (aktivne generacije, upokojencev in mladih) ter zaposlenih,
– jasnejši in bolj transparentni postopki pri dolgoročnem upravljanju in morebitni prodaji podjetij v državni lasti,
– več odgovornosti nadzornega sveta in sodelovanja javnosti pri nastajanju Strategije upravljanja kapitalskih naložb države.
Socialni demokrati smo usklajen predlog novele zakona danes posredovali koalicijskim in vsem drugim parlamentarnim strankam s prošnjo za podporo ter sopodpis za vložitev v parlamentarni postopek.
“Za boljše in bolj odgovorno upravljanje premoženja, ki pripada vsem državljankam in državljanom, moramo postaviti pregleden sistem, v katerem bomo lahko prepričani, da upravljalci pri upravljanju skupnega premoženja zasledujejo predvsem javni interes,” je ob robu sestanka poudaril predsednik SD mag. Dejan Židan.
Predlog novele Zakona o SDH 01-03-2017
Matjaž Han za Svet 24: “Socialni demokrati smo na čelu s predsednikom Židanom pripravljeni prevzeti vlado v naslednjem mandatu in na dolgi rok voditi proces k stabilni, socialdemokratski družbi.”
/in Novice, Poslanska skupina, Stranka /by Denis SarkićVodja Poslanske skupine Socialnih demokratov v Državnem zboru Matjaž Han se je v intervjuju za časnik Svet 24 z novinarjem Matejem Klaričem pogovarjal o prioritetah koalicije v zadnjem letu pred volitvami, o krepitvi socialne demokracije in drugih aktualno-političnih temah, med drugim tudi o pomenu zdravstvene zakonodaje, letošnjih predsedniških volitvah in odnosih med strankami ter povezavah na levici.
Pred dobrim tednom dni je potekal vrh koalicije, kjer ste zakoličili prioritete za nekaj več kot zadnjega leta mandata. Kaj ste se dogovorili?
Koalicijski vrh vidim predvsem kot namero v SMC, da se še pred zaključkom mandata pozicionirajo in konsolidirajo, s tem pa pokažejo, da so še vedno prvi, glavni. Ob tem pa menim, da bo treba več narediti in manj govoriti, se fotografirati. Smo se pa na vrhu koalicije dogovorili, da bomo do konca mandata spravili pod streho zdravstveno reformo, če bo ta usklajena z vsemi ključnimi deležniki.
Kako sicer ocenujete zadnje dogajanje v vladi? Mislite, da je zadnji spor med Cerarjem in Brglezom tudi posledica tega, da si Brglez krepi svojo pozicijo napram Cerarju? Vi ste dejali, da so pripravljeni za funkcije narediti vse in da gre za predstavo za javnost, kaj ste s tem mislili?
Na zakonu o tujcih se je na simbolni ravni merilo moči med dvema najmočnejšima stebroma SMC. Kaže pa ta zakon tudi na to, da SMC nima prave političe identitete. Ne ve še ali je leva ali desna stranka, išče svoj politični prostor. Pri glasovanju velikega dela SMC o zakonu je tako šlo bolj kot za vsebino zakona za dobro piarovsko zgodbo, ki jo vodijo Izraelci. Rezultat te bitke pa je navidezno pobotanje zato, da sta oba glavna akterja te zgobe ostala na svojih položajih.
Mislite, da je Brglezovo nasprotovanje temu zakonu njegova predpriprava kandidature na letošnjih volitvah predsednika države?
Ne verjamem, da ima gospod Brglez ambicije kandidirati za predsednika države po vsem, kar se je zgodilo. Pa tudi glede na javno mnenje je očitno, da je proti obstoječemu predsedniku možnosti za zmago malo.
Verjetno boste na teh volitvah v SD podprli svojega nekdanjega predsednika Boruta Pahorja?
Prepričan sem, da ga bomo podprli. Navsezadnje je bil Borut Pahor 15 let predsednik Socialnih demokratov, bili smo in ostajamo njegovi politični sopotniki, četudi ni več aktiven v stranki. Zato se mi zdi podpora naše stranke Borutu Pahorju logična in prava. Menim, da je Borut Pahor dober politik, dobronameren človek in socialdemokrat. Sliši se že v tujini, da je Borut Pahor eden vidnejših in pomembnejših političnih igralcev v evropskem prostoru. Temu pritrjujejo tudi izjave hrvaških politikov, da je edini resni politični akter v regiji.
Kako pa gledate na njegove kontroverznejše poteze?
Nisem pristaš velikega pojavljanja v družbenih medijih. Nimam potrebe po fotografiranju kaj jem, kam grem, koga srečam na ulici. Razumem pa tiste, ki s temi mediji nagovarjajo mlade, tudi Boruta, ki želi politiko približati mlajšim generacijam, ki se jim je politika skozi 25 let zamerila. Sam bi verjetno to delal drugače, to pa ne pomeni, da ta pristop ni dober.
Kaj se obeta na področju zdravstva, vaš predsednik Dejan Židan je dejal, da večjih sprememb v zdravstvu ne gre pričakovati? Bomo spet ostali brez prepotrebnih zdravstvenih reform in ukinitve dopolnilnega zavarovanja, kjer velike dobičke kujejo private zavarovalnice?
Njegova izjava je posledica predolgega čakanja na prepotrebno zdravstveno reformo. Sedaj sta v usklajevanjih dva pomembna zakona, prvi je zakon o zdravstveni dejavnosti, pri katerem se ukvarjamo z zdravstveno mrežo in podeljevanjem koncesij, drugi pa je zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki določa način in obseg financiranja zdravstvenih storitev. Problem je, da se veliko govori kako se dela, premalo pa je konstruktivnih pogovorov, usklajevanj. Ne samo s politiki, temveč tudi z zainteresiranimi deležniki kot so zdravniki, medicinske sestre, drugi zaposleni v zdravstvu, sicer bo zakona težko uskladiti. Ministrstvo za zdravje nekaterih dobronamernih pripomb ne želi slišati in to je velik problem. In se rado zgodi, da smo glede česa že usklajeni pa nas kasneje s strani ministrstva preseneti popolnoma drugačen predlog. Od tu skepsa. Pri zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenemu zavarovanju je za nas bistveno, da se ukine dopolnilno zavarovanje in jasno določi pravice. K temu nas ne nazadnje zavezuje tudi koalicijska pogodba. Nič nam ne pomaga znižanje cen zavarovanja, če bodo bolniki dobili manj storitev. Prav tako se mora presekati z napajanjem lobijev iz sredstev, namenjenih zdravljenju ljudi.
Omenjali ste koncesije, kje je prišlo do nesoglasij. Kakšen je vaš predlog na tem področju?
Smo zagovorniki javnega zdravstva, zavedajoč se, da imamo manjko zdravnikov. Nisem proti koncesijam, vendar morajo biti te podeljene na način, da se zdravstvena mreža krepi, ne siromaši. Vzpostavljen mora biti jasen nadzor, kaj se s koncesionarji in z vsemi ostalimi deležniki javne zdravstvene mreže dogaja in potem je potrebno reagirati. Vendar brez reakcij zaradi osebnih, prijateljskih, sorodstvenih poznanstev, ki se zdi, da so bile povod podeljevanja koncesij v preteklosti.
Slišati je moč, da se glede ustavnih sodnikov SMC spet dogovarja z SDS, ker dvotretjinsko večino potrebuje tudi za sestavo fiskalnega sveta. Ste se o tem pogovarjali v četrtek na koaliciji? Bomo prihodnjih devet let imeli spet bolj konservativno usmerjeno ustavno sodišče? Takšno je v zadnjih letih sprejelo kar nekaj nenavadnih odločitev.
Na Brdu o tem ni bilo govora. Dejstvo pa je, da moramo letos izvoliti še štiri nove ustavne sodnike. Med 24 kandidati je kar nekaj eminentnih ljudi, ki menim, da bi dobro opravljali to funkcijo. Predsedniku države smo povedali naše poglede in on bo v državni zbor predlagal imena, za katera potrebujemo 46 glasov. Glede preteklih odločitev Ustavnega sodišča ne bi želel preveč polemizirati. Je pa bilo zadnja leta veliko teh odločitev – če gledam s stališča politika – v nasprotju z levimi vrednotami; pri istospolno usmerjenih, javnem šolstvu in tako naprej. Kljub temu pa ne smemo dovoliti, da imenovanje ustavnih sodnikov postane politična tržnica. Ko se na ta račun dela gnile kompromise, ne more biti dobrega rezultata. Kot politik in državljan si želim, da imamo sodnike, ki sprejemajo vsebinske odločitve, utemeljene na prepričljivih argumentih. Takšne, ki bodo na dolgi rok krepile zaupanje v pravno, k napredku in strpnosti zavezani družbi. Pri Fisklanem svetu pa je glede na potrebno dvotretinjsko podporo odgovornost na opoziciji in tudi koaliciji, da izvolita predstavnike.
Če ne prej nas naslednjo pomlad oziroma na začetku poletja čakajo nove volitve. Bo SD spet štartala na prvo mesto?
Socialni demokrati smo se na čelu s predsednikom Dejanom Židanom v političnem obdobju zadnjih let konsolidirali. Smo stabilna stranka, ki ni od včeraj. Imamo dobro mrežo po terenu in zvesto članstvo, predsednika Židana pa ljudje prepoznavajo kot najboljšega ministra te vlade. Dragocena izkušnja triletnega vodenja vlade, menim, da v najtežjih trenutkih države, nas je izbrusila. Socialni demokrati smo tako pripravljeni, ne samo, da prevzamemo prvo mesto v vladi v naslednjem mandatu, temveč na dolgi rok vodimo proces k stabilni, socialdemokratski družbi. Prvi pogoj pa je v danem političnem času, da se politika odmakne od populizma in dela za ljudi.
Ko omenjate odmik od populizma na kaj mislite pri tem?
Trump je eden izmed produktov populizma, ki je navzoč tudi v Evropi. Gre za odpiranje kompleksnih tem, z obljubo všečnih, a nerealnih rešitev. Vpogled v zgodovino in trenutno stanje pa kaže, da je socialna demokracija pravi odgovor na te pojave. Vesel sem, da se je Nemčiji »zgodil« Schulz. Ne zgodil, ljudje v socialdemokratski politiki prepoznavajo alternativo populizmu.
Pri Schulzu, ki je prevzel krmilo vam sorodne SPD je zanimivo, da je stranki podpora zrasla po tem, ko je dejal, da se ne bi branil koalicije z nemško Levico in Zelenimi.
Tudi mi imamo podobno situacijo z Desusom in Združeno levico ter levim delom SMC. Mislim, da bi lahko bila koalicija teh strank dobra, pred tem pa bi se morali skupaj soočiti s politično realnostjo, kaj lahko naredimo. Namreč tudi levi populizem je lahko nevaren. Predvsem zato, ker zaradi njega vsa politika izgublja podporo. Tudi z Združeno levico bi lahko bili v vladi, če bi se točno dogovorili kje je meja populizma in začetek dela na osnovi realnih ocen.
Kako pa gledate na spore znotraj Združene levice?
V preteklih letih je na levico prišlo in tudi odšlo veliko novih obrazov. In z njimi so v političen prostor vstopale nove stranke, z obljubami, ki so ali mejijo na populizem. Vse te nove stranke imajo skupni imenovalec – kratek rok trajanja. Pa nisem privoščljiv, ampak strankarstvo je več kot enoletni poizkus potrpežljivosti volivk in volivcev. Vendar sem tudi samokritičen, Socialni demokrati smo na drugi strani na nekaterih temah pri nagovarjanju levih volivcev zaspali. Glede novonastalih levih strank se danes kaže, da je bila med temi še najbolj leva stranka Zorana Jankovića. Slednji zase pravi, da je po prepričanju socialnidemokrat, vendar je imel 2011 premalo političnih izkušenj, da bi znal sestaviti vlado. Prepričan sem, da se bodo ljudje na naslednjih volitvah odločali med etablitanimi strankami. Socialni demokrati smo s predsednikom Židanom sposobni zapolniti ta velik prostor, nastal po neuspelih strankarskih poizkusih.
Mislite, da je možno, da Zoran Janković na državnozborskih volitvah dobi lep del glasov?
Možno je, ob tem pa sem prepričan, da smo Socialni demokrati naredili pomembne premike prav z delovanjem na periferiji. Nobena stranka pa ne more zmagati, če nima za sabo tudi velikih mest. In tu se prostor, za realnega, socialdemokratskega politika kot je Židan, širi. Dejan Židan prihaja iz gospodarstva, za saboj ima stabilno politično pot, po prepričanju je socialni demokrat. Mislim, da je on odgovor za naslednji mandat. Ko bo Dejan Židan predsednik vlade, bomo lahko izpeljali socialnodemokratski program in kot rečeno na dolgi rok postavili temelje stabilni socialdemokratski družbi. Zato se teh volitev veselim.
Zgodba s teranom mu očitno ni škodovala?
Ko se je Židan dvignil in začel borbo za naš teran, so ga vsi napadli, že skoraj je dobil interpelacijo. Ko pa je na naši javni televiziji evropski komisar zavajal in lagal, da je celo komisija njegove trditve zavrgla in se kaže, da ima Židan prav, pa je govoriti o teranu postalo popularno. Na začetku te borbe je bil sam in vsi so govorili, da dela slabo. To je dokaz, da je Židan politik, ki se zna brez piarovskih akcij odločno postaviti za prave stvari.
Nekateri npr. Aljuš Pertinač vam očitajo, da ste preveč zapostavili intelektualno bazo in da imajo glavno mesto t.i. traktoristi, kako odgovarjate na te očitke?
Zelo iskreno rečeno lahko sprejmem tudi takšne očitke. Na vrhu stranke smo imeli že intelektualce in dobre rezultate, toda stvari se spreminjajo, nekateri pa se s spremembami ne znajo sprijazniti. Sam mogoče sodim v vodstvo, vrh stranke, nimam se za intelektualca, se pa lahko pogovarjam tudi z njimi. Slišim pa tudi običajnega človeka, za razliko od nekaterih drugih. Socialni demokrati smo navsezadnje stranka delavcev, ti ljudje so tudi na podeželju.
V javnosti presenečajo tudi nastopi podpredsednika SD Janka Vebra, ki je izjemno kritičen tudi do potez SD-ja: javno se je že distanciral npr. do njenega kadrovanja, zavzema se za dvig pokojnin, proti rubežem nepremičnin, izjemno kritičen je tudi do vplivnega Boruta Jamnika, koliko so te njegove izjave usklajene s SD?
Tudi zaradi dolge tradicije je naša stranka drugačna. V stranki imamo različna mnenja, poglede ter ocene stanja za prihodnost. Med nami je pri nekaterih vprašanjih moč najti skrajno leva kot tudi sredinska stališča. Janka Vebra izjemno spoštujem, vendar si sam ne bi upal ocenjevati ljudi brez utemeljenih argumentov. Če je kdo karkoli ukradel, naredil narobe, naj to presojajo in sankcionirajo ustrezne službe. Obsojanje po čez, za pet minut slave pa je izjemno nevarno in to sem mu na štiri oči tudi jasno povedal. Vsak človek pa dela tisto, kar misli, da je prav, on je že 20 let v politiki in ima veliko izkušenj.
Je pa še vedno član poslanske skupine in stranke? V prihodnje še računate tudi nanj?
Zakaj je tako kritičen v zadnjih dveh letih je vprašanje zanj, bil je štirikratni župan in je poslanec z najdaljšim stažem. Ne želim si, da stranka izključuje, temveč vključuje.
Veliko se govori o korupciji pri nas. Emil Milan Pintar je celo dejal, da je pri nas kar tretjina vsega denarja v večjih projektih, kot je Teš 6 šlo za podkupnine političnim strankam. Če to drži gre za več sto milijonov evrov. Sedaj se veliko govori o spornih zadevah pri drugem tiru. Kako preprečiti tovrstne primere v prihodnje?
Ocene o tem, da je v zadnjih 25 letih iz države izginilo veliko denarja so prave. Ne vem pa koliko ga je odšlo in ali bi ga lahko spravili nazaj z davčno amnestijo. Škoda je, da Teš 6, za katerega strokovnjaki pravijo, da je bil potreben zaradi odvisnosti od električne energije, postaja sinonim za krajo. Po moji oceni je bil Teš 6 slabo voden projekt, za kar je kriva tudi politika, ker ni dovolj nadzirala davkoplačevalskega denarja. Za vsemi morebitnimi nepravilnostmi pa stojijo ljudje s priimki in imeni. Te ljudi je treba privesti pred roko pravice in jih v primeru krivde sankcionirati. Zato sem sam zagovornik transparetne kadrovske politike. Politika naj nastavi ljudi na pomembna mesta, a zato tudi nosi odgovornost. Sedaj pa je politika, ko naj bi bili vsi ti kadri neodvisni, dežurni krivec za vse nepravilnosti. Ne verjamem, da so politične stranke na račun tega projekta prišle do kakšnih sredstev. Za našo stranko govorijo marsikaj, ko pa pogledam bilanco stranke, vidim, da smo v minusu. Če bi imeli pri teh poslih kaj zraven, ne verjamem, da bi bilo tako.
V javnosti se je govorilo tudi o prihodu Bratuškove v SD, vendar naj bi se zapletlo pri temu, da je želela v stranko pripeljati nekatere sporne posameznike. Vi se dobro razumete z njo še iz časov, ko je bila premierka. Je mogoče pričakovati njen prihod v stranko ali predvolilno koalicijo?
Še danes se z njo razumem. Sem človek, ki ljudi ne pozablja. Ko je bila predsednica vlade, so vsi želeli biti v njeni bližini, se z njo slikati. Danes je teh ljudi malo. Nisem spremenil mnenja o njej. Mislim, da je bila dobra predsednica vlade v zahtevnih časih. Res pa je, da z Alenko ne prihajava iz iste stranke in da se sedaj ne pogovarjamo o prestopu. Želim ji, da bi delovala še naprej v politiki in bila uspešna, ker je poleg kake napake naredila tudi dobre stvari za državo. Za stranko pa mislim, da je vedno bolje, da ljudje vanjo prihajajo, kot pa obratno.
Ne izključujete morda tudi kakšne predvolilne koalcije?
Če se spomnite, smo imeli pred zadnjimi volitvami dogovor s Solidarnostjo. Mediji so nam pred tem očitali, da se ne povezujemo, nato pa zakaj se povezujemo. Tudi s Krščanskimi socialisti smo se 2008 povezali in z Desusom smo 2014 imeli socialnodemokratski blok. Smo ena redkih strank, ki se je povezovala že pred volitvami. Izkušnje pa nas učijo, da je najboljše, da se naslonimo na svoje znanje, ker tudi denarja za izraelske svetovalce nimamo. Na tej poti pa vabimo v stranko ljudi, ki prihodnost države vidijo v socialdemokratski družbi.
To vlado bo gotovo zaznamovalo tudi povečevanje represivnih ukrepov te vlade (uvedba paralizatorjev, policijska pooblastila vojski, zapiraje meja pred tujci oziroma begunci). Če bi take ukrepe predlagala Janševa vlada, bi verjetno na ulicah videli tisoče protestnikov. Vse te zadeve se zdijo kot tlakovanje poti avtoritarnemu voditelju v prihodnosti.
Če beremo levo teorijo, je ocena absolutno prava. Ampak kot Slovenec zaupam slovenski policiji in vojski. Morda je teh represivnih ukrepov tudi zaradi mednarodnih razmer več in sprejem teh je zgoščen na relativno kratek čas. Ne moremo pa mimo realnosti, da smo zavoljo vseh pametnih telefonov, kamer smo že vsi v svetu Big Brotherja, kjer nihče ne more biti povsem sproščen in neopažen. Kar se tiče zakona o policijskih pooblastilih sem sam glasoval za, tudi zato, da lahko policisti ukrepajo zoper terorizem. Nismo izvzeti iz tega. Imel bi slab občutek, če ne bi zavaroval življenj naših ljudi, ker bi bil ideološko preveč na neki strani. Sam ideološko ločujem teme kot so javno zdravstvo, šolstvo, Vprašanje varnosti pa zame ni le ideološko vprašanje.
Velik problem ne samo pri nas ampak tudi drugod je vse večje število ljudi s prekarnimi (nestanovitnimi službami). Tu bodo potrebne neke rešitve, vse več se govori o univerzalnem temljenem dohodku. Velika večina mladih bo drugače živela mnogo slabše kot njihovi starši (z nižjimi plačami, brez pokojin, brez osnovne socialne varnosti, ki bi omogočala načrtovanje prihodnosti npr. družine in nakup stanovanja).
Bil bi zelo neiskren, če bi rekel, da imamo rešitve za odpravo prekarnega dela v rokavu. A ne smemo zanemariti dejstva, da je za prekarstvo krivo tudi slabo gospodarstvo in slabe politične odločitve. Gre pa tudi za nezaupanje mladih v pokojninski sistem, ko veliko njih prihaja k privatnikom in si želijo biti SP-ji. Želijo si plačevati čim manj za pokojnine, ker ne zaupajo v pokojninski sistem ter da bodo imeli več sredstev, da bodo lahko normalno preživeli delovno okolje. Dokler pa ne bo pogojev gospodarstvu, da bo lahko zaposlovalo, se bo prekarstvo še povečevalo.
Problem je, da so mnogi tudi prisiljeni v prekarstvo…
Da se razumemo, 90 odstotkov jih je prisiljenih. Imamo nek status quo. Morali bi se pogovoriti, kaj narediti, da bodo ljudje zaposleni na bolj varen način. Če ne bodo sindikati, gospodarstveniki in politika vsaj malo popustili pri svojih zahtevah, se bo dogajalo to, kar se.
Še en problem te vlade, ki se večinoma spregleda je to, da naša vlada (predvsem njen premier Cerar in gospodarski minister Počivalšek) ponosno podpira nizko plačana in težaška delovna mesta (Uber, Revoz, Magna Steyr). Verjetno to ne more biti ravno pravi model razvoja Slovenije?
Se strinjam, sicer je v redu, da se odpirajo nova delovna mesta ne morem pa pristati, da se na račun delovnih mest na drugi strani ljudi izkorišča. Ne želim, da smo v tem pogledu Bolgarija, želim, da imajo ljudje dostojno plačo. Podpiram Revoz, Yaskavo, Magno, a problem je, da imamo pri nas ogromno podjetnikov, ki so temelj našega gospodarstva. Za Magno Steyr smo pripravljeni narediti vse in je piarovsko gledano zgodba o uspehu. Vprašanje pa je kaj smo pripravljeni narediti za naše podjetnike. Podjetnik, ki hoče 50 dodatnih kvadratnih metrov delavnice, mora dobiti hitro gradbeno dovoljenje in poceni kredit. To mora država spodbujati. Če bi bil kdaj gospodarski minister, bi zahteval, da imajo vsi enake pogoje v državi. Johann in Janez. Tu smo naredili premalo, preveč je administracije in premalo angažiranosti za naša, slovenska podjetja.
Takšno stanje bi na globalni ravni še bolj zakoličila Ceta, sporazum, ki preferira korporacije in njihove dobičke na račun ljudi. Pretekli teden jo je potrdil evropski parlament. Vaša Tanja Fajon je glasovala proti sporazumu, kakšno pa je mnenje v SD?
Evropa je brezcarinska cona, želeli smo si, da ni več meja. Ceta je dogovor s Kanado, eno najbolj zelenih držav na svetu. Kanada tudi ne izkorišča svojih ljudi, kot na primer Kitajska. V stranki se bomo o tem še pogovorili. Če bi me danes vprašali, bi glasoval za ta dogovor. Sem pa se pripravljen prilagoditi stranki. Glasovanje Fajonove pa vidim kot rezultat vseh dilem, ki jih tudi Ceta ima.
Ključni problem je verjetno mehanizem ICS prek katerega lahko korporacije tožijo države, če je ogrožen njihov dobiček.
Ko smo Socialni demokrati pri sprejemi protitobačnega zakona opozorili na morebitne tožbe smo bili označeni za zlobirane, čeprav smo povedali, da lahko v posebnem zakonu pravila glede škatlice cigaret določimo že prej. Verjetno je pametno, da pri Ceti sodelujemo z Evropo, čeprav je res, da bi se včasih morali tudi Evropi postaviti po robu.
Kako komentirate Trumpove prve poteze?
Gre za populista, v tem trenutku se ne strinjam niti z eno njegovo potezo. Vendar je dosleden. Vse to je obljubljal pred volitvami. Vsi pa smo mislili, da ga bo administracija omejila, ko bo prišel do ovalne pisarne. Tega zenkrat ne kaže. Gre svojo pot in malo se bojim njegovih odločitev…
Vprašanje glede Melanijinih staršev, ste se po Trumpovi izvolitvi kaj pogovarjali z Amalijo in Viktorjem Knavs? Pisali smo že o temu, da ste družinski prijatelji.
Po volitvah sem bil pred inavguracijo v stiku z očetom Melanie, Viktorjem, ko je ta prišel v Slovenijo. Po pogovoru z njim sem ugotovil, da so odnosi ostali isti, kljub temu, da sam nimam več očeta in mame preko katerih sem ga spoznal. Cenim, da je ostal isti kot prej. Vsej družini želim vse najboljše. Vem pa da jim ni vse lepo in prijazno. Včasih je sicer lepo biti v “zlatih kletkah”, toda na dolgi rok takšno življenje ni najboljše. Upam, da bodo zdržali ta pritisk in bodo za Slovenijo naredili, kar se da, ko bo kakšna priložnost.
Omenja se tudi možnost odmevnega srečanja med Trumpom in Putinom v Ljubljani, tu bi gotovo lahko priskočili na pomoč.
Bil sem na kosilu s Putinom v Rusiji in tam je bilo govora o tem obisku. Predsednik ruske federacije je bil temu naklonjen. Verjamem, da bo naklonjenost prišla tudi s strani ameriške administracije, predvsem predsednika. Enkrat smo že imeli takšno srečanje. Sedaj so pričakovanja še večja.
Ste tudi predsednik Skupine prijateljstva DZ z Rusijo, kako komentirate dejstvo, da bi po Gallupovi anketi večina Slovencev v primeru vojaške ogroženosti raje videla pomoč s strani Rusije kot Nata?
Upam, da do te situacije sicer ne bo nikdar prišlo. Je pa zaradi akcij Nata v zadnjih 15 letih prišlo do tega, da javnost vidi nekatere odločitve kot slabe. Sami pa smo tudi slovanski narod z dolgo tradicijo sodelovanja z Rusijo. Prav tako smo gospodarsko bolj vezani na njih. Zato se ne čudim tej anketi.
Tanja Fajon za Dnevnikov Objektiv: Evropska komisija nima več moči. Moč se je preselila v prestolnice.
/in EU, Novice /by Denis SarkićTanja Fajon je že drugi mandat poslanka v evropskem parlamentu. Še pred dvema letoma se je parlament zdel predvidljiva in počasna institucija. V zadnjem letu pa je doživel, da je britanski poslanec Nigel Farage iz parlamentarne dvorane v Bruslju koordiniral izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije.
Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu. Za sobotni Dnevnikov Objektiv se je s Tanjo Fajon pogovarjal novinar Ervin Hladnik Milharčič.
Zdi se, da je nekaj tako marginalnega, kot so bile kolone beguncev pred poldrugim letom, spremenilo jedro Evropske unije. Tako je videti na periferiji. Panika na vseh koncih, od Bolgarije do Poljske in Slovenije. Je v Evropski uniji res prišlo do radikalne spremembe v razmišljanju?
Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.
Je to nov pojav?
To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.
Zakaj danes bistveno manjše številke ves kontinent spravljajo v paniko?
Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.
Kako se to vidi v Bruslju?
Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.
Bo Evropska unija preživela begunsko krizo?
Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.
Tudi Kohla in Mitterranda ni več.
V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi?
Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.
Kateri bi lahko bili ključni strateški interesi?
Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.
Referendum o izstopu Velike Britanije se je do izida zdel politični iracionalizem. Kako ste se o tem pogovarjali v parlamentu? Ste resno jemali ognjemet Nigla Faragea in njegovo retoriko?
Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.
Kakšni pa so učinki britanskega odhoda danes?
To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.
Ali ni to preveč preprosto? Zdaj govorimo, da populizem lahko zmaga v Franciji, da lahko načne monolitnost nemške družbe in da je v vzhodni Evropi že na oblasti. Ampak kaj to je? Na kaj mislimo, ko rečemo populizem?
Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.
Kako se je ta razmislek kazal pri glasovanju o Ceti? Socialisti ste bili proti…
V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.
Ampak Marine Le Pen je tudi glasovala proti in je imela podobne argumente kot levica. Ali desnica lovi konsenz na terenu, kjer se levica dobro počuti?
Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah.
Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.
Zanimivo je bilo videti, kako je levica glasovala skupaj s politiko, ki jo je Donald Trump naredil tako popularno.
Morda pa je Trump priložnost za Evropo.
Na kakšen način bi to lahko bilo res?
Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.
Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.
Pred letom 2004 je tudi v Sloveniji veljal konsenz, da je Evropska unija najboljša ideja v naši dolgi zgodovini napačnih korakov. Evropska unija je bila dobra. Minilo je nekaj več kot deset let in težko je najti človeka, ki bi tudi danes mislil enako. Kaj se je spremenilo?
Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.
Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.
Ali ni bila ravno to napaka pri presoji brexita? Velika Britanija je na gospodarskem in predvsem finančnem področju več pridobila od članstva v Evropski uniji, kot je izgubila zaradi njega. Volilci, ki niso niti gospodarstveniki niti finančniki in niso v verigi odločanja, pa ne vidijo koristi. Zakaj Evropska unija v govoru svojih institucij ni prepričljiva?
Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno.
Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.
Kaj je šlo narobe? Obljuba Evropske unije je bila blagostanje in varnost. Blagostanje je zagotavljala socialna država. Zakaj je prišlo do njene erozije?
Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.
Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.
Kako deluje Evropska unija brez Velike Britanije?
Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.
Jedro Evrope so bile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Bosta zdaj jedro samo Francija in Nemčija ali bo vstopil kdo drug?
Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.
Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.
Do zdaj ste imeli v evropskem parlamentu levega predsednika, zdaj pa so predsednik komisije, predsednik sveta in novi predsednik parlamenta Antonio Tajani konservativci. Kaj to pomeni za delo parlamenta?
Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.
Povsod sami republikanci. Je Evropa takšna kot Trumpova Amerika?
To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne.
Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.
Koliko Evrope je v evropskem parlamentu? Je to parlament Evrope nacionalnih držav ali kaj drugega?
Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod.
Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.
Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji? Kaj Evropska unija pridobi z nami?
To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.
Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.
Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.
Vstop v Evropsko unijo nam je omogočil, da nismo več samo Slovenci ali samo Madžari, ampak da gradimo evropsko identiteto. S katerimi mehanizmi se lahko gradi evropska identiteta?
Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.
Ampak v evropsko politično govorico sta vstopili nova beseda in nova stavčna zveza. Suverenizem in Evropa nacionalnih držav. Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska razvijajo politiko oddaljevanja od Evropske unije. Kako v Bruslju razumete razvoj te nove politične ideologije?
Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.
Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.
In do kakšnega sklepa pridete?
Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč.
Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.
Komentar Petra Pogačarja: Prihodnost dela
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićV začetku tedna sem sodeloval na odlično pripravljeni mednarodni konferenci v organizaciji Društva Progresiva in Evropske fundacije za progresivne študije (FEPS) z naslovom “Prihodnost dela, socialna in pravna varnost”, ki je potekala v ljubljanskem kreativnem centru Poligon. Odprli so pravo temo ob pravem času, ki ga aktivno živimo. Spremembe v delovnih okoljih so vse hitrejše in globlje. Dejstvo je, da nove tehnologije v celoti spreminjajo načine, kako živimo in delamo, kot tudi načine, kako razmišljamo in dojemamo sebe in svet okoli nas.
V celoti ne moremo natančno predvideti, kako bo prihodnost dela izgledala, vendar se spremembe že dogajajo in zato zahtevajo politično pozornost in upravljanje. Na spremembe v delovnih okoljih danes vpliva niz dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši naslednji: hiter razvoj tehnologij in drugi znanstveni preboji, novi načini organizacije dela, nova delitev dela na globalni ravni in demografske spremembe.
Po eni strani inovativne storitve in poslovni modeli, ki jih omogoča digitalizacija, omogočajo povečanje učinkovitosti na raven, ki si je prej ni bilo mogoče predstavljati, ter potrošnikom ponujajo večjo izbiro. Po drugi strani pa imajo znatne posledice za trg dela in organizacijo dela, kot so povečanje dohodkovnih neenakosti in zmanjšanje dostopa do sistemov socialne varnosti, kar bi se lahko za nekatere skupine delavcev izkazalo za negativno, če ne bo ustreznega ukrepanja.
Da bi preprečili povečanje dohodkovnih neenakosti, ki jih deloma povzroča digitalizacija, je potrebno podpirati kolektivna pogajanja na vseh ravneh, zlasti v panogah in podjetjih, ki jih je prizadela digitalizacija. S tem se zagotovi, da nove oblike digitalizirane organizacije dela izboljšujejo kakovost delovnega mesta, namesto da jo poslabšujejo. V dialogu s socialnimi partnerji je treba preučiti strategije za prilagoditev področja veljavnosti socialnih in delovnopravnih standardov, da bodo odražali pogoje novega delovnega okolja.
Logična posledica je tudi, da je treba ustrezno posodabljati učne načrte poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Uradni podatki Evropske komisije namreč kažejo, da je kar 47% delovne sile v EU brez zadostnih e-znanj.
Nadalje, mednarodne raziskave kažejo, da se na delovnih mestih vse bolj povečujejo tako časovni pritiski kot tudi obseg dela. Nove tehnologije vodijo v vse pogostejše zahteve po stalni dostopnosti. Prilagodljiva organizacija dela zaposlenim običajno omogoča visoko raven delovne samostojnosti in lahko izboljša kakovost delovnega mesta ter poveča in olajša usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Vendar take prilagodljive oblike dela ustvarjajo tudi tveganja, če se zaposleni čutijo obvezane, da so ves čas na voljo.
Medtem, ko so socialni sistemi v Evropi še pred nekaj leti vzdrževali zavidljivo raven socialne varnosti in blaginje, danes temu ni več tako. Močna rast nestandardnih oblik zaposlovanja, ki jih prinaša digitalizacija, pomeni, da vse večji delež delovne sile ne prispeva v uveljavljene sisteme socialne varnosti in jih ne koristi, npr. zavarovanje za primer brezposelnosti ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so bili sistemi socialne varnosti na področju pokojnin, bolezni in invalidnosti večinoma vzpostavljeni konec 19. stoletja, ko je na trgu dela prevladovalo delo za nedoločen in polni delovni čas. Povedano drugače, socialna varnost se s takšnim sistemom lahko zagotavlja le za tiste, ki imajo stabilno zaposlitev in skozi življenje redno plačujejo prispevke.
Danes pa smo priča velikim spremembam na trgu dela, kjer je vse več atipičnih oblik zaposlitve, dela za polovični delovni čas in prekarnih oblik dela. Če želimo kot družba ohraniti najvišje možne standarde socialne države in države blaginje so spremembe sistemov in trga dela nujne.
V zanosu uvajanja novih tehnologij tako ne smemo ogroziti strukture evropskega socialnega modela, ki temelji na močni javni udeležbi pri financiranju in zagotavljanju storitev splošnega pomena ter učinkovitih sistemov socialne varnosti.
Glavni cilji reforme trga dela iz leta 2013 je bil zmanjšanje segmentacije na trgu dela med pogodbami za določen čas in pogodbami za nedoločen čas. Dobra tri leta kasneje ugotavljamo, da rezultati so in da se ta razkorak zmanjšuje. A hkrati so se na trgu dela pojavili novi strukturni izzivi, ki povečujejo prepad med zaposlenimi, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ter tistimi, ki delo opravljajo v drugih oblikah dela.
Trdno verjamemo, da ni pomembna zgolj stopnja delovno aktivnega prebivalstva, ampak tudi zagotovitev kakovostnih delovnih mest, ki posamezniku omogočajo ustrezno socialno, ekonomsko in pravno varnost. Zato je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo dokument »Za dostojno delo«, ki predstavlja nabor ukrepov, ki lahko kot paket predstavljajo preboj za dostojno delo vseh državljank in državljanov.
S proaktivnim oblikovanjem politike na nacionalni in evropski ravni se mora zagotoviti, da se izkoristi priložnosti in sooči z negativnimi posledicami. Pri tem pa je ključno zagotavljati, da delo ostaja kot temeljna vrednota in človekova pravica, ki omogoča preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa daje dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.
Peter Pogačar je univ. dipl. pravnik in državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Predsedstvo SD predvsem o akutnih težavah v zdravstvu in procesu priprave predvolilnega programa ter pripravah na letošnje predsedniške in volitve prihodnje leto
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićPredsedstvo SD je v četrtek, 23. februarja, na seji v Ljubljani razpravljalo o aktualno-političnih zadevah, s poudarkom na zdravstveni reformi in še zlasti pričakovanjih do skrajšanja čakalnih vrst, je za medije pojasnil glavni tajnik SD mag. Dejan Levanič. “Kot je bilo pričakovano, so med razpravo o aktualnih temah članice in člani predsedstva spregovorili tudi o kadrovanju v SDH in ob tem zastavili pričakovanja, ki jih imamo do te institucije,” je povedal predsednik SD in minister mag. Dejan Židan in dodal, da Socialni demokrati izpostavljamo velika pričakovanja do Slovenskega državnega holdinga (SDH) posebej letos, ko je na mizi kar nekaj postopkov za privatizacijo, do katere smo zelo skeptični”. Med prvimi vidnimi postopki je banka NLB.
“Predsedstvo SD je sprejelo tudi strukturo volilnega štaba oz. način priprave na prihajajoče volitve, torej volitve za predsednika republike, državnozborske in lokalne volitve,” je povedal Levanič. Kot je pojasnil Levanič, na terenu potekajo pogovori glede organiziranosti kampanje za predsedniške volitve oz. glede podpore aktualnemu predsedniku republike Borutu Pahorju, ki vnovič kandidira. Za zdaj po Levaničevih besedah kaže, da je v stranki veliko več naklonjenih temu, da podprejo njegovo kandidaturo, kot pa je tistih proti.
Načeloma sicer v SD za vsake volitve sprožijo postopek evidentiranja kandidatov, v tem primeru pa lahko predsedstvo samo odloči, kako bo stranka ravnala. Glede na odziv na terenu lahko torej predsedstvo odloči, ali bodo podprli Pahorja, svojega kandidata na predsedniških volitvah leta 2012, ali pa odprli postopek evidentiranja kandidatov. O tem se predsedstvo ni odločalo, pač pa se bo stranka o tem odločila glede na dinamiko drugih strank v zvezi s predsedniškimi volitvami.
Predsednik SD mag. Dejan Židan je v izjavi za medije ocenil, da ni pričakovati velikih presenečenj in težav pri podpori Pahorjevi kandidaturi. Tudi sam ga podpira. Spomnil je, da Pahor izvira iz socialne demokracije in je bil 15 let tudi strankin predsednik. To po Židanovih besedah ne pomeni, da se strinjamo z vsakim njegovim dejanjem, a spoštujemo njegovo dosedanje delo ter stališča za bolj enotno Slovenijo.
Židan je komentiral tudi pisanje nekaterih medijev v zadnjih dneh o domnevnih notranjih nesoglasjih v SD. Po njegovih besedah je za SD značilno, da ne uniformirajo razmišljanja ljudi, pač pa cenijo njihova razmišljanja. “Pri Socialnih demokratih je razvita notranja demokracija in tako bo tudi v prihodnje,” je zagotovil predsednik Židan. Zaveda se, kot je dodal, da bo pisanja o SD še več, ker nam podpora javnosti narašča. “To pomeni, da so naši konkurenti postali nekoliko bolj živčni,” je prepričan Židan. Pojasnil je še, da stranka SD pripravlja tudi predvolilni program, ki bo ponudil možnost za boljšo Slovenijo.
Na javni tribuni Foruma starejših SD pozivi k reorganizaciji vodenja v zdravstvu
/in Forum starejših, Novice, Stranka /by Denis SarkićV Ljubljani je potekala javna tribuna Foruma starejših Socialnih demokratov o dostopnosti do zdravstvenih storitev, na kateri so sodelovali nekdanji ministri za zdravje in direktorjev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), vodil pa jo je predsednik foruma mag. Franc Hočevar. “Aktualne čakalne vrste v zdravstvu so nedopustne,” je na tribuni poudaril Hočevar, ki so mu pritrdili tudi nekateri od nekdanjih zdravstvenih ministrov in direktorjev zavoda za zdravstveno zavarovanje. Eden najbolj pogostih pozivov sodelujočih pa je bil poziv k reorganizaciji vodenja v zdravstvu.
Hočevar je pri tem opozoril na ključno zadevo, da mora aktualna politika spoznati, da so zadeve z malo več angažiranosti na vseh straneh rešljive, ne samo z večjim finančnim vložkom, ampak še posebej z reorganizacijo znotraj zdravstvenega sistema, kjer sam vidi še veliko rezerv za izboljšave na področju vodenja samega zdravstvenega sistema.
Po mnenju predsednika foruma Franca Hočevarja so starejši še posebej zainteresirani, da se uredijo problemi, ki so povezani z dostopnostjo do zdravstvenih storitev. Te niso povezani le z dolgimi čakalnimi vrstami, ampak tudi z drugimi težavami in vzroki. “Dolge čakalne vrste so eden od ključnih kazalnikov za oceno organiziranosti zdravstvenih zavodov, razporeditve zmogljivosti oz. mreže, stanja zdravstvene informatike, predvsem pa za oceno operativne usposobljenosti zdravstvenih institucij, splošnega razpoloženja in zaupanja do sistema zdravstvenega varstva,” je poudaril Hočevar.
“Dostopnost do zdravstvene storitve, še zlasti takrat, ko jo nujno potrebujemo, je eden od ključnih dejavnikov za ocenjevanje kakovosti zdravstva, njegove učinkovitosti in kakovosti življenja,” je povedal predsednik foruma Hočevar. “V Forumu starejših Socialnih demokratov smo se zato odločili, da izpostavimo to težavo, da ocenimo in presodimo ali nova zakonodaja in aktivnosti, ki jih izvajajo državne institucije s področja zdravstva, ponujajo prave rešitve, in da povemo, kaj je po našem mnenju prav in kaj je narobe,” je še pojasnil Hočevar.
Nekdanji minister za zdravje in nekdanji direktor ZZZS Borut Miklavčič je tribuni dejal, da je vodenje slovenskega zdravstva v krizi. Izvirni problem pa je upravljanje z razpoložljivimi sredstvi, namenjenimi za zdravstvo. “Tu smo slabi na vseh ravneh,” je poudaril Miklavčič.
Mag. Martin Toth iz ekspertne skupine v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS), v času aktivnega življenja pa je bil med drugim svetovalec generalnega direktorja ZZZS, je dejal, da je boljša organizacija v zdravstvu mogoča že ob obstoječi zakonodaji. Dostopnost je po njegovih besedah odvisna od številnih sistemskih sprememb, toda najprej je treba uresničiti že veljavna določila za večjo dostopnost. Menil je tudi, da vseh potreb ni mogoče zagotoviti iz javnih sredstev.
Nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber je ob zadnji Tothovi ugotovitvi opozoril, da je zdravstvene pravice, ki jih ljudje nujno potrebujejo, treba zagotoviti z javnimi sredstvi. Glavna usmeritev predlagane zdravstvene reforme, ki ukinja dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pa je po njegovi oceni dobra. Tisti trenutek, ko je treba nekaj dodati iz svojega žepa, kar nekateri naredijo težje, se začne razslojevanje, je izpostavil. “Predlog ohranja javni zdravstveni sistem, hkrati pa naroča, kaj se mora še popraviti,” je menil Keber.
Po opozorilu nekdanjega zdravstvenega ministra mag. Andreja Bručana javno zdravstveno službo lahko izvajajo tisti, ki delujejo pod enakimi pogoji evropskega pravnega reda. Vendar bi moralo biti tržno delo koncesionarjev strogo ločeno od dela, ki ga opravljajo kot koncesionarji. “Nujen je strog nadzor, vendar ne samo nad koncesionarji, ampak tudi nad javnimi zavodi,” je dejal Bručan.
Po besedah nekdanjega ministra za zdravje dr. Božidarja Voljča naj bi čakanje na zdravstvene storitve pravično urejale čakalne liste. “Če so te objektivne, so pomembno orodje za načrtovanje ukrepov,” je dejal Voljč. Pomanjkanje podatkov pa po njegovem opozorilu ne omogoča dobrega nadzora in vodenja. “Za večjo dostopnost do zdravstvenih storitev so potrebna tudi dodatna sredstva,” je dejal nekdanji direktor ZZZS Franc Košir. Spomnil pa je na ugotovitve, da ni dovolj le vodenje čakalnih dob, ampak je treba opraviti še vrsto drugih nalog, denimo preverjati pogoje za zdravstveni poseg.
Tribune so se med drugimi udeležili tudi predsednik SD mag. Dejan Židan, predsednik ZDUS Janez Sušnik in predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek Travnik ter številni drugi gostje. Predsednik SD je v uvodu razprave izpostavil, da je pravica vsakega državljana, da ima dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev, zato se Socialni demokrati borimo za zdravstvo, ki bo solidarno in dostopno za vse ljudi.
Han: “Če se je lahko sprejel poseben zakon za Magno Steyr, se lahko tudi zakon za reševanje podjetja Cimos in delovnih mest.”
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićVodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han se je odzval na vse večje težave podjetja Cimos, od nakupa katerega je svoj odstop napovedal italijanski sklad Palladio Finanziaria. “Dovolj je bilo govora o politični odgovornosti takrat, ko se pojavijo komplikacije. Vsi se obračamo na korporativno, neodvisno upravljanje, pa vidimo, kam nas je to pripeljalo,” je bil jasen Han ob novinarskem vprašanju politične odgovornosti glede nastale situacije.
Po njegovem mnenju mora krmilo v roke vzeti vlada ter s tem prevzeti odgovornost za reševanje več kot 4000 delovnih mest, od tega 1800 v Kopru, 800 v Mariboru, 300 v Vuzenici in kopico podjetij, vezanih na Cimos. Han je ob tem izrazil pričakovanje, da politika pomaga podjetju. “Če smo lahko sprejeli poseben zakon za Magno Steyr, verjemam, da lahko tudi zakon za reševanje Cimosa in delovnih mest v Sloveniji,” je poudaril Han.
Han je povedal, da je to razlog njegovega poziva koaliciji, da se nemudoma sestane in najde rešitev, ki bo Cimos obvarovala pred stečajem in izgubo delovnih mest, ne glede na to, kaj poreče Evropa zaradi t.i. državnih pomoči. Ob tem je Han spomnil na ukrep nemške vlade, ki je kupila podjetje Opel v težavah ter ga s tem tudi rešila.
Komentar dr. Jerneja Pikala: Modernizacija šolstva in vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićIzobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. Je tudi eden od najstabilnejših, saj smo ga v Sloveniji kljub krizam, težnjam po njegovi privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostem zakonskem mrcvarjenju in preobremenjevanju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo, uspeli obdržati na zavidljivo visoki ravni. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so naši otroci v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj, od vrtca do univerze. Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med petnajst najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, kar je izjemno v družbi nekaj manj kot dvesto držav sveta.
A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodnje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.
Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.
Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.
Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.
Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.
Nekateri v družbi so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Za njih naj velja prav posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri delu s tistimi, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi se dela sistematično v osnovni in srednji šoli, na univerzah posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem, ampak pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva, …). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa ga razviti na tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.
Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.
V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in sprememb v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem. To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti, itn.
Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je za to potrebno paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene, kajti znano je, da so npr. starejši v Sloveniji na repu Evropske unije po veščinah v uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot zgolj izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja.
Dr. Jernej Pikalo je nekdanji šolski minister, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter profesor na FDV