Intervju z evropsko poslanko in podpredsednico SD Tanjo Fajon za tednik Mladina, ki ga je prejšnji teden z njo opravil novinar Borut Mekina.
“Po javnomnenjskih anketah so Socialni demokrati (SD) prejšnji teden prvič po dveh letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?”
Boste naslednja predsednica vlade?
To pa je začetek intervjuja! A mislite, da sem tako ambiciozna?
SD je ta teden spet postala najbolj priljubljena stranka, vi pa ste v SD najbolj priljubljena političarka.
Seveda me veseli, da ima moja stranka, ki ima tradicijo in široko mreżo, za razliko od katere druge, relativno stabilnopodporo volivcev. Veseli me ta rezultat, ki nakazuje, da se stranka spet stabilizira. Čeprav nas čaka veliko dela. Glede mojih ambicij postati nova predsednica vlade pa – predsednik stranke Dejan Židan, s katerim sva se praktično istočasno izoblikovala v tej stranki, ima mojo zelo jasno podporo.
Pred Židanom je bila stranka nestabilna?
Stranka je med zadnjimi volitvami šla skozi težko obdobje, deloma je izgubila podporo volivcev, a se zdaj, kot opažate, spet postavljamo na noge. Zdi se mi, da je nova vodstvena ekipa uspešna. K nam prihaja vse več mladih, povezanost raste, oživljamo forume in centre v mestih in tudi sama sem na zadnji konvenciji stranke začutilo novo energijo.
V zadnjih letih je bilo sicer čutiti novo energijo in nove povezave med strankami nove levice, ki so v Evropi nastale kot odgovor na neuspešne politike stare levice, socialdemokracije. Kaj ste počeli narobe?
Kaj pa je nova levica? Cipras, Podemos….? V Italiji je bilo že v 60-ih in 70-ih letih politično gibanje Nova levica, ki je skušalo izpeljati obsežne reforme na področjih človekovih pravic, pravic istospolnih, splava, vloge spolov, mamil, ipd. Kakorkoli, vznik novih strank vidim kot odgovor na nezadovoljstvo, na stanje duha v družbi, a tu ne gre le za novo levico in nezadovoljstvo s staro levico, ampak nezadovoljstvo z vsemi tradicionalnimi političnimi silami – na levici in desnici. V resnici, če pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank. Prav tako naraščajo populistična gibanja, ki so odraz proti vsemu, in jih ni mogoče postaviti ne na eno in ne na drugo stran.
Ampak če ostanemo pri levici – so vam nove ideje na levici blizu? Vidite potrebo po reformi Socialdemokracije, sprejemate kritiko?
Sprejemam kritiko in se zavedam, da je prenova nujna. Nove ideje so dobrodošle. Grški premier Cipras je bil zamepozitivno presenečenje v politiki, saj je znal pristopiti k ljudem in jih nagovoriti. Žal se glede njegovih obljub verjetno lahko strinjamo, da jih v svojem prvem obdobju prav veliko ni uresničil. A tudi Grčija je bila stisnjena v primež ekonomske in finančne krize in različnih interesov. Grki so trpeli in še trpijo. Veseli me, da se nam Cipras v zadnjem času približuje. Na srečanja Evropskih Socialistov in Socialnih demokratov prihaja kot opazovalec in v času najhujše krize smo mu veliko pomagali, predvsem pri borbi za socialno državo. Sicer pa v PES prenavljamo programe in nameravamo prav to jesen izpeljati pomembno konvencijo, ki bo določila poglavitne usmeritve za napredno, varno in socialno Evropo ljudi.
Kaj pa je Socialdemokracija v zadnjem obdobju naredila narobe? Bivši Ciprasov kolega, nekdanji grški fiančni minister Varoufakis pravi, da je Socialdemokracija v preteklem obdobju sklenila hudičev pakt s finančnoindustrijo, s posojilodajalci, namesto da bi še naprej iskala zavezništva z realno ekonomijo, s sindikati in industrijo.
Ja, tudi mene obremenjuje vprašanje, zakaj Evropski socialistiin socialni demokrati še posebej v času krize ne uspemo prepričati. Nimam enega ali enostavnega odgovora. Ne strinjam pa se, da smo sklenili hudičev pakt s finančno industrijo. Nasprotno. Ko so konservativci z Merklovo na čelu uvajali strogo zategovanje pasu, smo s proti ukrepi skušali spodbujati vlaganja, ki bi posledično pomenila odpiranje novih delovnih mest. Marsikateri ukrepi bi še znižali socialne standarde že tako najbolj prizadetih v krizi, pa smo uspeli učinek vsaj delno ublažiti. Evropa je v zadnjih letih v precejšnji meri izgubila srednji razred, nastal je sloj izredno bogatih in izredno revnih. Dejstvo je, da smo še vedno najbogatejša celina, a to bogastvo moramo vnovič pravično porazdeliti. Za to si prizadevamo Socialni demokrati, tudi v Sloveniji.
Kaj je torej nova, tretja pot?
Očitno prav ta, da to bogastvo na novo porazdelimo. In to mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke. Treba je torej jasno nasloviti vprašanja najrevnejših, najbolj prizadetih. Njim je treba najprej pomagati in mladim. Ne smemo dopustiti, da imamo visoko izobražene mlade ljudi, ki nimajo vizije. Beg možganov postaja realnost tudi v Sloveniji. Proti temu se moramo boriti in ustvarjati pogoje za razvoj znanja in potenciala doma. Pomembno je tudi zavedanje, da morajo marsikatere politike v času globalizacije delovati izjemno prožno. In da so danes številni naši izzivi naši skupni skupni. Govorim o izzivih terorizma, migracij, podnebnih in energetskih sprememb, davčnih utaj, organiziranega kriminala, ipd. Zato potrebujemo močno in povezano Evropo. In zato potrebujemo močne socialndemokatske sile, ki bodo v času globalizacije, neoliberalizmov, multinacionalk zaščitile najbolj ranljive skupine ljudi.
Kaj lahko v Socialdemokraciji, če vam bo podpora ostala, storite? Kako lahko recimo stare stranke rešijo nove probleme.
Tako, da še naprej varujemo in krepimo demokracijo, ki je ponekod po Evropi močno načeta. Tako, da krepimo skrb za ljudi, za socialno državo, da še naprej vztrajamo pri zaščiti človekovih, pri visokih standardih , ki smo jih pravzaprav skozi desetletja zgradili v Evropi. Med te sodita tudi mir in varnost. Morda bo to zvenelo patetično, a ko smo po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju ljudje vseh nacionalnosti, verstev in državljanstev odšli na trge, smo vsi čutili pripadnost tej Evropi, to je, da smo združeni močnejši v skupnih izzivih in da nam ni vseeeno, kaj se dogaja sočloveku. V težkih trenutkih spoznaš, da je združena Evropa, pa čeprav danes krhka, pravi odgovor. Lahko da se sliši izpeto, a včasih se ne zavedamo, kako izjemno hitro lahko zdrvimo v neljube dogodke, ki smo jih v naši polpretekli zgodovini že preživeli. V resnici pa si ne želimo ograj, želimo si varnost, službe, dostojanstveno življenje, svobodo.
Ampak vseeno, zakaj tudi Evropi stvari uhajajo iz rok?
Šli smo skozi leta kriz. Šli smo skozi ekonomsko in finančno, ob kateri sta nastopili socialna in moralna, to se pa niti končalo ni, ko smo že bili priča krizi z Ukrajino, s terorizmom, begunci, Grčijo in zdaj kriza s Turčijo. Glede na to, da se ukvarjam z vizumsko politiko, vem, da je nemogoče Turčiji odobriti oprostitev vizumske obveznosti ta hip. Turčija kriterijev ne izpolnjuje, a nas izsiljuje, ko grozi, da bo ponovno odprla vrata za begunce. Poleg tega je tudi Turčija v nezavidljivem položaju, pred nekaj meseci sem bila na turško-sirski meji. Samo v Turčiji je milijon in pol notranje razseljenih ljudi in skoraj trije milijoni beguncev. Skratka, za vsako krizo, še preden smo jo sploh uspeli nasloviti, je že prišla nova. Zakaj nam stvari uhajajo iz rok? Ker v teh izrednih razmerah izgubljamo jasen pogled ali strateški cilj naše povezanosti. Seveda, če se EU ali Slovenija ne bosta vrnili k svojemu strateškemu interesu, bodo populizmi še naprej naraščali. To je to, kar se nam ta hip dogaja. Naslednja v vrsti kriz je Brexit, ki utegne imeti široke politične posledice, če bo obdobje nejasnosti trajalo predolgo.
A če smo za trenutek konkretnejši: Skupaj z vašo bivšo kolegico Mojco Kleva ste izdelali poročila državam EU glede boja proti davčnim oazam. Protiukrepi so znani, jasni, pa se kljub temu nič ne zgodi. Zdaj, po aferi s Panamskimi dokumenti, ste vi postali članica spet neke nove komisije, kjer boste očitno spet leto dni debatirali.
Res je, če omenjate Panamske dokumente, smo ustanovili preiskovalni odbor z enoletnim mandatom, kjer sem sedaj tudi jaz nadomestna članica. V njem bomo debatirali, ker so davčne malverzacije pereč problem. Sprejeli bomo tudi skupne odločitve, ukrepe. A problem je drugje: med evropskimi vladami je začela popuščati solidarnost in zavezanost k temu, da je treba skupne odločitve tudi izvajati v praksi. Pri boju proti davčnim oazam sva skupaj z Mojco delali na paketu davčnih priporočil. Skoraj nobenih priporočil evropske vlade niso sprejele v svoje zakonodaje. To smo denimo občutili tudi pri begunski krizi, ne samo pri boju proti davčnim oazam. Pri begunski krizi je bilo jasno, da so voditelji v Bruslju obljubili nekaj, ko so prišli domov, pa so počeli čisto drugače, kar je bilo pač všečno domači javnosti. Včasih je EU delovala na podlagi občutka neke pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si tudi doma naredil. Tega zdaj ni več. S tega vidika je ta pogled ali retorika, da Bruselj in EU nič ne naredita, nekako pravilen. EU je namreč 28 vlad, ki vodijo kabinete, ki odgovarjajo za politike te unije. Pa še obe največji politični skupini niti v Evropskem parlamentu nimata več večine, da bi lahko karkoli uresničili.
Pred tem, zadnjih 20 let je večino v EU imela desnica in posledično so bile tudi Evropske komisije temu primerno neoliberalne. Kaj si mislite o tem sistemu, kjer potem bivši predsednik komisije Barroso dobi službo pri Lehman Brothersu?
Se strinjam, da je bila Barrosova dediščina neoliberalna. Nikoli si o njegovi zapuščini nisem mislila dobrega. Njegov čas je prinesel bogatitev multinacionalk na račun delavskega razreda. In je ustvaril tisto, o čemer sva prej govorila – bogati sloj Evropejcev in reveže. Čas Junckerjeve komisije je za odtenek boljši, ker se je ta vsaj na začetku osredotočila na nekaj kritičnih točk, ki jih je želela rešiti, a zdaj še ne sicer ravno uspešno.
Zakaj so evropske institucije, od parlamenta do komisije, v zadnjih dveh desetletjih bile pod nadzorom desnice?
Moj prvi odgovor je, da je to pač posledica volitev. Je pa seveda slednje posledica dejstva, da evropska levica in socialna demokracija v zadnjih letih očitno nista našliodgovorov, ki bi prepričali volivce. Če gledam skozi oči naše politične skupine v parlamentu, kjer sem trenutno podpredsednica, smo v času najostrejšega varčevanja uspeli do neke mere zaščititi še globlje razsežnosti socialnih stisk. Uspeli smo ohraniti minimalne socialne standarde, uspeli smo s predlogom davka na finančne transakcije, s programom jamstva za mlade smo v nekaterih državah zmanjšali brezposelnost mladih. A ko se spomnim zadnjega evropskega kongresa evropskih Socialistov in Socialnih demokratov, se spomnim tudi, da sta tam žal bila le dva pomembna evropska voditelja.
Evropska ljudska stranka jih ima več?
Mislim, da se spopadajo z istimi težavami. So tradicionalno bolje organizirani, a so odnosi med njimi podobno skrhani. Na eni strani recimo imate Orbana z njegovim krogom podpornikov, na drugi Merklovo s svojim krogom. Na sploh v Evropi nimamo več močnih voditeljev. Imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.
Predsednik Pahor pravi, da je rešitev federacija, nova ustava.
Čeprav razumem, zakaj to predlaga, želi si velikega preskoka, da ne bi ostali v negotovosti, se bojim, da je ta ideja zdaj preveč drzna. V tem trenutku me še najbolj skrbijo mladi, ki se jim določeni dosežki povezovanja zdijo samoumevni. Samoumevno jim je, da potujejo naokrog, da študirajo v tujini. Da živijo v svobodi in miru, kar je prinesla Evropska unija. Znanje o njej je šibko.
So pa mladi glasovali proti Brexitu.
Da, nekateri, ki so šli na referendum, ampak večina jih sploh ni šla. Sicer pa ste videli, kaj so naslednji dan iskali po Googlu – kaj pomeni EU. Zdi se mi, da včasih še uradne slovenske institucije ne vedo, kaj naj z EU. Vse prepogosto pri svojem delu pogrešam stališče naše države. Če je pred menoj kakšno zapleteno, zakonodajno vprašanje, želim včasih pri Sloveniji preveriti interese in stališča, pa ugotovim, da jih ni.
Ta mesec ste napisali tekst, v katerem trdite, da ima Slovenija zmedeno zunanjo politiko. Zakaj?
Slovenija ni dovolj vidna na mednarodnem prizorišču in ne izkorišča zunanjepolitičnega potenciala, ki ga ima. Enostavno ne vidim, da bi bila konsistentna pri pobudah, ki jih prevzame, pa čeprav imamo zato veliko priložnosti. Imamo recimo zgodovinske izkušnje z Balkanom, imamo znanje, potencial in bi morali imeti tudi interese, da smo na tem področju jasno prisotni. A žal niti na tem področju nimamo enotnega pogleda, kako pristopati kot država. Ali pa vprašanje Palestine. Lani je bilo rečeno, da bo Slovenija priznala Palestino do konca leta. Čakamo in čakamo, leto mine, razprave pa ni. Še najbolj konsistentni smo bili, ko smo v okviru EU zahtevali zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Zaznala sem, da smo zastopali zelo nenavadno stališče. Po eni strani smo poskušali pokazati, da imamo človeški obraz, da želimo ljudem pomagati, da smo odprti in da sodelujemo v evropskih odločitvah. Po drugi smo pa gradili ograje in se trudili, da je prišlo do zapore meja. Majhna administracija ne more delati čudežev. Lahko pa, če ima konsistentno zgodbo in poišče svojo nišo znotraj prostora mednarodnih odnosov. A v Sloveniji po vseh krizah v EU in po Brexitu še vedno ne govorimo o prihodnosti evropskih politikah, zdaj ko bi v politiki, gospodarstvu in akademskih krogih morali o tem največ govoriti.
Katera država pa je vidna?
V zadnjem času pri aktivnostih denimo izstopa Italija s svojim predlogom evropskega partnerstva z afriškimi državami in nasploh s pobudami v smeri ponovnega zagona evropske ideje. Nizozemska je bila vidna v begunski krizi s predlogom glede Turčije. Sicer pa ni novo, da Nemčija krmari evropsko barko. Žal je Francija ta hip oslabljeni del motorja.
Kaj pa, če je Slovenija zavestno zmedena, kaj če igra most med vzhodom in zahodom, med ZDA in Rusijo?
Če bi to bilo res, bi bila jaz zelo vesela. Dvomim pa, da je to namen naše politike. Občutek, da igramo vlogo mostu, je po moje žal posledica tega, da Slovenija nima strateške vizije. Že iz svojih novinarskih let se spomnim, da Slovenija ni bila ravno pripravljena zastopati neke jasne interese. V prvih vrstah Evrope, kjer nastaja politika, na mizah ni slovenskih iniciativ. Tudi obisk Putina praktično ni doživel nekega odziva. Obisk je bil kratek, Slovenija pa se je še kar naprej opravičevala, da gre za nekakšen pietetni obisk.
Pa je prav, da je Putin prišel v Slovenijo in da gre Pahor sedaj k Putinu?
Sama imam svoje zadržke do ravnanja Rusije v Ukrajini. Sprašujem se tudi, ali Rusija je država demokracije, kljub temu pa jasno podpiram, da z Rusijo vodimo dialog in tega Slovenije ne bi smelo biti sram poudariti. Isto velja za naš odnos do ZDA. Amerika ima in bo imela velik vpliv na Evropo. Jezi me, kaj Amerika delana Bližnjem vzhodu ali Afriki, z vsemi vojaškimi posredovanji, nisem pa za politiko zapiranja vrat do ZDA, kar pomeni, da se bomo morda morali čez čas pogovarjati in dogovarjati tudi s Trumpom. Srčno sicer upam, da na volitvah ne bo zmagal. Tako kot se bomo verjetno morali še naprej pogajati o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki sicer zame v najnovejši, javnosti poznani različici ni sprejemljiv.
In ko boste vi predsednica vlade, kako bo Slovenija pozicionirana?
Ponavljate vprašanje. Sem odgovorila že na začetku. Bi pa vsakemu premieru svetovala, da Slovenija izdela jasno dolgoročno strateško vizijo. To ni vprašanje levih ali desnih vlad, to je vprašanje, ki bi ga morali definirati že ob samostojnosti naše države.
Prej ste dejali, da živimo v norem svetu. Nedavno ste bili v ZDA, na demokratski konvenciji, kjer so demokrati za predsednico ZDA predlagali Clintonovo. Je politika v ZDA kaj manj nora?
Manj? Bolj nora. Najbolj fascinantno mi je bilo, kakodrugačne so njihove politične kampanje. Vsak govor, ki so ga imeli, se je začel z monologom o moji družini, o mojih otrocih, o moji hiši. Vse zelo personalizirano in čustveno, vsak politik tam gradi na svoji osebnosti. Na takšno razgrinjanje zasebnosti v Evropi nismo vajeni.
Skoraj eno uro ste govorili tudi z Bernijem Sandersom. Je Sanders takšen socialist, ki bi mu tukaj rekli komunist?
Tudi v živo me je Sanders navdušil s svojo idejo, da je treba v politiko vključevati mlade, ki se doslej niso angažirali. To je bila tudi srž njegove kampanje. V pogovoru, ki smo ga imeli, je veliko govoril o kampanji, zakaj je on drugačen znotraj demokratov, kaj še želi narediti in podobno. Bil je skupaj z ženo, s katero vodita svoje gibanje znotraj demokratske stranke. Sanders je socialist, ki želi pomagati revnim in izključenim. Ko govori, omenja celo novo politično revolucijo. Kot tak bi verjetno tudi v Evropi požel veliko podpore. Veliko vprašanje zdaj je, koliko bo Clintonova njegovo gibanje znotraj demokratov uspela vključiti v svojo administracijo – v svojem govoru je rekla, da bosta delala skupaj. Nekateri v ZDA so se s Sandersom neverjetno identificirali, na konvenciji sem videla ljudi, ki so jokali, ker je Sanders podprl in se priključil Clintonovi. Zdi se, da Američani tokrat nimajo izbire, kot jo želijo.
Tudi Clintonova ne?
Ko sem bila v Filadelfiji, sem govorila z mnogimi ljudmi. Od voznikov taksijev naprej, od katerih zveš največ. Problemi, ki so jih omenjali – socialne, zdravstvene težave, brezposelnost, razočaranje nad politiko – so dejansko podobni problemom, ki jih omenjamo v Evropi. Zaradi česar si Američani tudi želijo nekaj povsem novega, pa četudi je to Trump s svojo izredno nestrpno retoriko. Vsi vedo, da Hillary Clinton teh sprememb ne bo prinesla, ker je etablirana članica elite. Nobena izbira na teh volitvah ne bo najboljša. Vseeno si pa močno želim zmago demokratov.
Mnogi sicer izpostavljajo, da po svetu skokovito pada zaupanje v demokracijo, da ljudje ne zaupajo več politiki, zaradi česar ali ne volijo ali pa volijo skrajne stranke, ki jim podpora niha. Avstrijski politolog Filzmaier zato poudarja, da lahko to situacijo razrešijo tradicionalne stranke. In smo spet pri vas.
A veste, kaj je bilo najtežje v moji dosedanji karieri?
Kaj?
Sprejeti dejstvo, da sem postala političarka. Ko sem bila novinarka, me ni bilo sram poklica. Lahko sem ga s ponosom izpostavila. Danes pa v določenih situacijah težko s ponosom rečem, da sem evropska poslanka. Raje sem tiho. In to je tisto, kar me boli na čisto osebnem nivoju. Vem, da me nekateri ljudje zaradi tega poklica ne spoštujejo, čeprav se mi zdi, da nisem naredila nič kaj tako narobe. Tako čutim, čeprav glede na rezultate anket sodim v skupino tistih politikov, ki uživajo nadpovprečno zaupanje ljudi. Tudi to, da me je raziskavarevije Politico v bruseljskih krogih uvrstila med 40 najbolj vplivnih evropskih poslancev, mi je bilo posebno priznanje. Sicer pa je danes tako, da že ko stopiš v politiko, pade nate etiketa, da si šel na temno stran. Delati v takšnem ozračju ni prijetno. Včasih si rečem – Tanja, sedem let, a mi je treba nenehno se opravičevati za svoj poklic? Kako dolgo je lahko strast, volja močnejša od tega, da si pogosto označen za negativca? Sprašujem se tudi, kaj se dogaja s samimi strankami, ali bodo preživele in kako. Kako jim povrniti ugled. Moja teza je, da najprej znotraj strank narediš čim bolj transparentno delovanje, tudi glede financiranja, porabe denarja, virov.
Teza Gregorja Golobiča je, da je to posledica dejstva, ker ljudje v teh časih od politikov veliko pričakujejo. In ker toliko pričakujejo, vas tudi sovražijo.
S tem se strinjam. Čeprav v resnici politiki nismo nič drugega kot vsak drug, ki ima poklic. Smo ljudje, ki, tako kot vsi, delamo napake in smo enako ranljivi.
A zakaj ste ena najbolj priljubljenih levičark?
Ne vem. Morda zato, ker nisem v Sloveniji? Si kar predstavljam, da ko enkrat prideš nazaj, postaneš hitro nepriljubljen.
Zdaj pa ste cinični.
Morda mi ljudje zaupajo, ker imam veliko stikov z njimi. Večinoma so to majhne, človeške zgodbe. Včasih, ko mi kdo piše pismo, da je na robu obupa, se tudi odpeljem v kakšno vas, kjer mu morda pomagam, kolikor je v moji moči. Mogoče še nisem čisto tipična političarka. Nimam te goreče ambicije, da moram celo življenje opravljati ta poklic. Marsikaj te jezi, ko vidiš, da imaš zvezane roke in ne moreš narediti čudeža. Mi pa je mogoče lažje, ker nisem obremenjena s tem, kaj bodo prinesle naslednje volitve.
Saj veste, kaj pravijo politični analitiki že od Platona naprej: Najboljši politiki so tisti, ki si to ne želijo biti.
Zato pa prijateljem pravim: če boste opazili, da se začenjam spreminjati, odtujevati, me spomnite, da iz tega izstopim. Po srcu sem še vedno idealist. Želim si ustvariti idealni svet, kjer bi bili vsi zadovoljni. Ker je naše življenje tako nepredvidljivo in kratko, je škoda, da si ga omejujemo in delamo težave drug drugemu.
Zakaj v SD nismo podprli predloga ZL za sklic izredne seje DZ o subvencioniranju prehrane učencem v osnovnih šolah?
/in Novice, Poslanska skupina, Stranka /by Denis SarkićSocialni demokrati želimo pojasniti, zakaj nismo podprli predloga ZL za sklic izredne seje DZ na temo subvencioniranja prehrane učencem v osnovnih šolah, saj so se pojavili nekateri zapisi na FB in v nekaterih medijih, iz katerih lahko ljudje pridejo do napačnega sklepa, da za Socialne demokrate tematika subvencioniranja šolske prehrane revnim otrokom ni pomembna, kar pa seveda absolutno ne drži!
Da je bilo v zadnjih letih na tem področju precej narejenega, je bilo sicer včeraj razvidno tudi iz prispevka novinarke v Dnevniku TV Slovenija (http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174424998), ko je ravnateljica Osnovne šole Savsko naselje Verica Šenica Pavletič jasno povedala, da imajo v zadnjem času bistveno manj dolžnikov iz naslova šolske prehrane, prav zaradi višjih subvencij. Prav tako tudi odjav kosila ni, ker starši ne bi mogli plačevati. Če ne gre drugače, pomaga šola, ki pa je spet financirana iz državnega proračuna. Pri tem je dodala še, citiramo: “Lahko pa z gotovostjo trdim, da otroci na naših šolah niso lačni.”
Ključne pri tem so subvencije, ki so se v obdobju od leta 2008 do leta 2016 povečale za več kot 400%. Tudi v letih, ko smo Socialni demokrati vodili vlado in smo se srečevali z ogromnim padcem gospodarske aktivnosti, nižjimi davčnimi prilivi, varčevanjem na vseh straneh, so subvencije za prehrano otrok v šolah vsako leto rasle. Od 2009 do 2011 z nekaj manj kot 7 na 17,5 milijona evrov. Že v letu 2012, ko Socialni demokrati nismo več vodili vlade, se je za to področje namenilo samo še 14 milijonov evrov oziroma 20% manj finančnih sredstev. Problem, ki ga sami vidimo, je tudi v tem, da imamo slabo realiziranost pravice do subvencije za kosila v osnovnih šolah. Kar pomeni, da starši svojih otrok ne prijavljajo na kosila, ne glede na to, da jim subvencija do kosila pripada. To pa je lahko tudi posledica prehitrega spreminjanja zakonodaje.
V Poslanski skupini SD nismo prispevali podpisov za sklic izredne seje DZ na to temo, saj je ukrepe subvencioniranja prehrane možno sprejeti samo na podlagi točnih številk, ki pa jih v tem trenutku še ni, saj se učenci na začetku septembra šele prijavljajo na kosila, njihovi starši pa vlagajo prošnje za subvencije. Ko bo jasna številka prijavljenih in koliko denarja je iz tega naslova ostalo, seveda podpiramo, da se ves denar, ki v proračunu ostane, razdeli za višje subvencije otrokom, ki prihajajo iz manj premožnih družin. Vendar je pri tem ključno, da je ukrep dober, prvi pogoj pa je, da temelji na realnih številkah. V SD poudarjamo, da podpiramo ukrepe za zaščito najšibkejših, ne glede na to, kdo je njihov predlagatelj, kar smo že večkrat dokazali v praksi. Vendar morajo biti ukrepi dodelani, saj se sicer v praksi zgodi, da je nato nastane težava pri njihovi izvedbi. Samo dober namen na žalost pogostokrat ni dovolj.
Židan na ministrskem srečanju v Franciji izpostavil nujnost preživetja manjših lokalnih pridelovalcev
/in EU, Novice, Vlada /by Denis SarkićMinister mag. Dejan Židan z delegacijo se je na povabilo francoskega ministra za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo Stéphana le Folla udeležil ministrskega posveta o prihodnosti Skupne kmetijske politike EU v francoskem Chambordu. Glavni namen ministrskega srečanja je bil strateški razmislek in izmenjava mnenj o bodoči vlogi Skupne kmetijske politike v EU 27, glavnih izzivih, s katerimi se sooča evropsko kmetijstvo in katera področja kmetijske politike je potrebno tudi v bodoče urejati na EU ravni.
Ministrsko srečanje, ki se ga je udeležilo 21 ministrov držav EU, je potekalo v konstruktivnem in odprtem vzdušju. Ministri so imeli politično razpravo o tem, kakšno vlogo ima Skupna kmetijska politika (SKP) v Evropski uniji, ki se sooča tudi s številnimi drugimi izzivi. V razpravi je bilo poudarjeno, da se je SKP skozi petdesetletno zgodovino ves čas nadgrajevala in prilagajala na spremenjene družbene razmere in pričakovanja, vseskozi pa je ohranjala temeljne cilje, zapisane v Pogodbi, ki so še danes aktualni.
Hkrati pa se evropsko kmetijstvo sooča z novimi izzivi, povezanimi predvsem z okoljem in podnebnimi spremembami ter ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Nenazadnje je treba izpostaviti, da se s povečanimi izzivi osebne in državne varnosti v ospredje postavlja tudi vprašanje prehranske varnosti. S tem SKP ohranja svojo legitimnost in potrebo po ohranitvi močne skupne kmetijske politike na ravni EU. Ne glede na različnost situacij v državah članicah, nedvomno obstajajo utemeljeni razlogi za nadaljnjo skupno ukrepanje na ravni EU.
Minister Dejan Židan je izpostavil, da se je Slovenija na to razpravo dobro pripravila, saj je o ključnih izzivih SKP za Slovenijo in o tem, kakšno kmetijsko politiko in kmetijstvo želimo v letu 2021, sprejel zaključke Svet za kmetijstvo in podeželje RS. Prav tako pa so bila opravljena prva posvetovanja s specialisti za agrarno politiko. Minister je pri tem najprej izpostavil dejstvo, da so pričakovanja do kmetijstva in podeželja vedno večja, zato potrebujemo tudi v prihodnosti močno skupno kmetijsko politiko EU in proračunska sredstva zanjo. “SKP mora omogočiti, da je evropsko kmetijstvo globalni igralec, hkrati pa je nujno, da zagotovi, da preživijo tudi manjši lokalni pridelovalci.”
Minister je ob tem dodal, da je zato za Slovenijo ključnega pomena, da se ohranijo in okrepijo ukrepi SKP, ki podpirajo kmetijstvo na območjih s težjimi pogoji za pridelavo. Kot pravilni pristop je ocenil, da se v okviru SKP naslavljajo tudi okoljska vprašanja, saj bodo tu izzivi vedno večji. “Kmetijstvo tu lahko ponudi rešitve, zato bo treba v bodoče ta del v SKP še okrepiti; pri tem že zdaj dobro naslavljamo vprašanje ohranjanja kakovosti pitne vode,” je še poudaril Židan in dodal, da imamo sicer številne ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti, vendar so tu kazalci manj spodbudni. Minister tudi meni, da bi potrebovali tudi uspešne inštrumente za ohranjanje kvalitetnih kmetijskih zemljišč in tal. “Slovenija želi tudi v prihodnje ohraniti podpore za investicije, vendar morajo biti bolj ciljno usmerjene, predvsem k mladim kmetom in v razvoj dopolnilnih dejavnosti.”
Minister je poudaril, da so neposredna plačila pomembna dohodkovna podpora, nimamo pa ustreznih inštrumentov za soočanje z nihanjem cen na kmetijskih trgih in proizvodna tveganja, povezana z naravnimi nesrečami. Zato bi se bilo po njegovih besedah treba čim prej dogovoriti o primernih ukrepih za obvladovanje tveganj, da bi se na njih lahko pripravili do leta 2020. Minister Židan je posebej izpostavil še, da je strateškega pomena, da se naslovi problem premoči koncentracije trgovine proti primarnim pridelovalcem, če želimo zagotoviti vzdržno kmetijstvo.
Skupni zaključki konference so bili, da je za nadaljevanje skupnega evropskega projekta potrebno ohraniti Skupno kmetijsko politiko, z zadostnimi proračunskimi sredstvi, ki bodo zagotavljala doseganje zastavljenih ciljev. Ta politika mora vključevati tudi druge vidike in politike, kot npr. varnost hrane, okolje, podnebne spremembe, biotsko raznovrstnost, energetiko, upoštevati pa je treba tudi spremenjena pričakovanja potrošnikov. SKP mora ostati prilagodljiva, da se lahko odzove na spremenjene razmere.
Področje, ki ga mora bodoča SKP nasloviti, je zlasti oblikovanje ustreznih orodij, s katerimi bomo pomagali kmetom obvladovati vse vrste tveganj in za ureditev razmer v kmetijsko prehranski verigi. Ob tem mora SKP postati bolj enostavna za izvedbo za kmete in bolj razumljiva za državljane. S temi zaključki so ministri podali močno politično sporočilo, da je skupna kmetijska politika nujna za nadaljnji razvoj Evropske ideje, hkrati pa so sprejeli tudi zavezo za sprejem potrebnih sprememb.
Ministrica Kopač Mrak: Načrtujemo ukrepe za dvig stopnje delovne aktivnosti starejših
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićVlada Republike Slovenije se je na današnji seji seznanila z dokumentom ministrstva za delo “Starejši in trg dela v Sloveniji”, ki naslavlja izzive starajoče družbe. Ključni cilj je dvig stopnje delovne aktivnosti starejših, je na novinarski konferenci po seji vlade dejala ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak, ki meni, da bo v družbi potrebna sprememba odnosa do zaposlenih, tudi starejših. Dokument, s katerim se je seznanila vlada, bo v nadaljevanju obravnaval Ekonomsko-socialni svet, ministrstvo pa ima do 15. oktobra čas, da na njegovi podlagi pripravi akcijski načrt. Vlada bo končni dokument skupaj z akcijskim načrtom sprejela po obravnavi dokumenta s socialnimi partnerji.
Ministrica Kopač Mrak je ocenila, da gre za celovit dokument, ki vključuje demografske napovedi, oceno stanja in prihajajočih izzivov. Kaže tudi, da je treba začeti reševati težave in položaj starejših na trgu dela, pri tem pa je potrebna celovita obravnava. “Če tega ne bomo naredili, bomo težko pričakovali, da bodo ljudje delali dlje,” je dejala ministrica za delo iz vrst SD. Dokumentu, ki med drugim naslavlja vprašanja zdravega delovnega okolje za vse generacije, izobraževanja in vseživljenjskega učenja, bodo sledili predlogi ukrepov, o katerih pa ministrica danes še ni podrobneje govorila. Na novinarsko vprašanje, ali bo ministrstvo predlagalo drugačne davčne obravnave starejših, je ministrica Kopač Mrak odgovorila, da so “bili danes na vladi že opozorjeni, da morajo biti fiskalno nevtralni”.
Kot je zapisano v osnutku dokumenta, objavljenega na spletnih straneh vlade, sta bili temeljni izhodišči pri njegovi pripravi zelo nizka delovna aktivnost starejših od 50 let v Sloveniji in pričakovana demografska gibanja, na podlagi katerih je pričakovati spremenjeno starostno strukturo prebivalstva z manjšim število delovno sposobnega prebivalstva in večjim deležem starejših. Dokument vključuje tudi nabor možnih ukrepov, ki bi lahko prispevali k višji stopnji delovne aktivnosti starejših, daljšemu ostajanju v zaposlitvi ter izboljšanju zaposljivosti starejših. Med predlogi je v osnutku navedena podrobnejša preučitev institutov, ki predstavljajo pozitivno diskriminacijo starejših v primerjavi z ostalimi delovno aktivnimi, njihov vpliv na zaposljivost starejših in predvsem na ohranitev njihove zaposlitve.
Prav tako je navedena možnost uvedbe spodbud delodajalcem za vlaganje v človeški kapital, predvsem v zdravje in usposabljanje delavcev. Med predlogi pa je tudi zagotavljanje posebnega pravnega varstva pred odpovedjo tudi starejšim delavcem, ki jim je zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za brezposelnost do izpolnitve pogojev za starostno pokojnine.
Več o dokumentu si lahko preberete na povezavi MDDSZ: http://www.mddsz.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/1939/7981/
Komentar dr. Jerneja Pikala: Izobraževanje kot generator razvoja
/in Mnenja, Novice, Stranka /by Denis SarkićIzobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. V vsakem trenutku je vanj neposredno vpetih več kot 300.000 oseb oziroma skoraj vsak šesti državljan ali državljanka Republike Slovenije. Če k tej številki prištejemo še vse tiste, ki so na različne načine povezani z izobraževalnim sistemom (družine, podjetja, druge javne ustanove, …), lahko ugotovimo, da je vsaj polovica prebivalcev in prebivalk Slovenije na ta ali oni način povezana z izobraževanjem. Šolstvo je tudi eden od najbolj stabilnih podsistemov, ki vsak dan zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj – od vrtca do univerze. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so njihovi otroci v dobrih in strokovnih rokah.
A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. Namesto tega moramo pogledati dvajset, trideset let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.
Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.
Zato si velja zastaviti vprašanje: kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih imela eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika – saj zanju gre.
Socialni demokrati in socialne demokratke globoko verjamemo, da so znanje in veščine ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.
Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njegove ali njene talente do maksimuma njegovih ali njenih sposobnosti. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki in vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. V katero smer bodo posamezniki razvijali svoje talente, je njihova stvar, naloga sistema pa je, da jim to v največji meri tudi omogoči.
Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in si ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh pa ne majhne oziroma (pol)periferne države.
Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo. Socialni demokrati smo najbolj konsistentna in odločna politična sila v zagovarjanju javnega šolstva na Slovenskem. Za to smo se in se bomo borili na vse načine. Ker vemo, kaj pomeni in prinaša privatizacija ali nižanje standardov v izobraževanju.
Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. Znanje je javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost.
Star slovenski pregovor pravi, da kar si sejal, to boš žel. Za izobraževanje to velja celo še bolj kot za druga področja.
dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport
Poslanska pobuda Janka Vebra vladi za skrajšanje čakalnih vrst v zdravstvu
/in Novice, Poslanska skupina, Vlada /by Denis SarkićPoslanec SD Janko Veber je v poslanski pobudi vladi predlagal, da vse čakalne dobe v zdravstvu takoj omejijo na največ 90 dni. Vlada naj v treh mesecih posreduje DZ program sistemskih ukrepov za zdravstvo, zlasti za področje pomanjkanja kadra, opreme in sredstev, da bi zagotovili delovanje zdravstvenega sistema in dolgoročno uredili zmanjšanje čakalnih dob.
Veber je navedel, da je primerno delujoče zdravstvo in primeren dostop do brezplačnih zdravstvenih storitev za vse državljane strateški interes Slovenije. “Vlada je dolžna zagotoviti nujno delovanje zdravstvenega sistema in dolžna temu cilju podrediti svoje prioritetno delovanje,” je poudaril Veber. Po njegovem mnenju “slovenski državljani ne smejo biti talci politike, ki ni sposobna pravočasno sprejeti ustrezne zdravstvene reforme in celovito urediti zdravstva v državi”.
Kot je zapisal Veber, se na sprejem zdravstvene reforme ne sme čakati še mesece in leta. Na najbolj občutljivih mestih, kjer se kažejo vse napake neprimernega dela na zdravstvenem resorju zadnjih 25 let, je treba ukrepati takoj. “Vlada je dolžna temu cilju prednostno podrediti svoje organizacijsko in javnofinančno delovanje,” je prepričan Veber.
Tako je Veber vladi predlagal, da v enem mesecu uredi sistem prerazporeditve bolnikov na tiste bolnišnice po državi, kjer so čakalne dobe manjše. Če bi bolnik zavrnil obravnavo ali poseg v bolnišnici, ki je krajevno oddaljena, pa je po prepričanju Vebra “treba razmisliti o sistemu delnega prevzemanja stroškov obravnave ali posega”. Dodatni stroški prevozov in drugi stroški, ki pri tem nastajajo, po Vebrovem mnenju ne bi smeli ovirati takojšnje uvedbe sistema prerazporeditve bolnikov.
“Pomanjkanje denarja ne sme biti izgovor za neukrepanje, zaradi predolgih čakalnih dob v zdravstvu ne sme umreti noben slovenski državljan več, ne bolnik, ne zdravnik in ne policist ali kdo drug,” je opozoril Veber. “Za prednostno financiranje čakalnih vrst preko 90 dni pa naj vlada po potrebi uporabi proračunsko rezervo ali prerazporeditve z drugih manj nujnih proračunskih postavk,” je še predlagal poslanec SD.
Poslanska pobuda Janka Vebra za zmanjšanje čakalnih vrst v zdravstvu naslovljena na ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc:
“Spoštovani,
v poslanski pobudi predlagam vladi, da se vse čakalne dobe v zdravstvu takoj omejijo na največ 90 dni. V treh mesecih naj vlada predlaga Državnemu zboru program sistemskih ukrepov na zdravstvenem področju, še posebej na področju pomanjkanja kadra, opreme in sredstev, da se primerno zagotovi delovanje zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji in zmanjšanje čakalnih dob uredi dolgoročno.
Primerno delujoče zdravstvo in primeren dostop do brezplačnih zdravstvenih storitev za vse naše državljane je strateški interes Republike Slovenije. Vlada je dolžna zagotoviti nujno delovanje zdravstvenega sistema in dolžna temu cilju podrediti svoje prioritetno delovanje. Slovenski državljani ne smejo biti talci politike, ki ni sposobna pravočasno sprejeti ustrezne zdravstvene reforme in celovito urediti zdravstva v državi. Na sprejem zdravstvene reforme ne smemo čakati še mesece in leta. Na najbolj občutljivih mestih, kjer se kažejo vse napake neprimernega dela na zdravstvenem resorju zadnjih 25 let, moramo ukrepati takoj. Vlada je dolžna temu cilju prednostno podrediti svoje organizacijsko in javnofinančno delovanje.
Vladi dajem tudi poslansko pobudo, da se v roku enega meseca uredi sistem prerazporeditve bolnikov na bolnišnice v državi, kjer so čakalne dobe manjše. V primeru, da bolnik zavrne obravnavo ali poseg v bolnišnici, ki je krajevno oddaljena je potrebno razmisliti o sistemu delnega prevzemanja stroškov obravnave ali posega. Dodatni stroški prevozov in drugi stroški, ki pri tem nastajajo ne bi smeli ovirati takojšnje uvedbe sistema prerazporeditve bolnikov na bolnišnice s krajšimi čakalnimi dobami.
Zastopnica pacientovih pravic v Republiki Slovenije je ugotovila: »Nemalokrat se pacienti znajdejo v situaciji, ko ob sumu na težko diagnozo ali pa že ob znani takšni diagnozi čakajo najprej na nadaljnjo diagnostiko in potem šele na sprejem na zdravljenje po več mesecev. Ali pa, ko jim njihovo sicer ne življenjsko ogrožajoče stanje povzroča hude bolečine in morajo v vmesnem času prejemati razne protibolečinske terapije in čakati na zdravljenje v bolniškem staležu«. Zastopnica hkrati opozarja tudi na dejstvo, da so pacienti včasih premalo seznanjeni z možnostmi, da si za posamezne zdravstvene storitve poiščejo drugega izvajalca zdravstvenih storitev, kjer so čakalne dobe sprejemljive in ustrezajo z napotnico predpisani dobi glede na stopnjo nujnosti.
Pomanjkanje denarja ne sme biti izgovor za ne ukrepanje, kot je bilo že neštetokrat prej. Zaradi predolgih čakalnih dob v zdravstvu ne sme umreti noben slovenski državljan več. Ne bolnik, ne zdravnik in ne policist ali kdo drug. Za prednostno financiranje čakalnih vrst, preko 90 dni naj vlada po potrebi uporabi proračunsko rezervo ali prerazporeditve iz drugih manj nujnih proračunskih postavk.”
Janko Veber
poslanec SD
Pikalo: “Socialni demokrati smo za ohranitev mreže javnih šol in smo proti zapiranju podružničnih šol zgolj iz ekonomskih razlogov.”
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićPredsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je skupaj s predsednikom Mladega foruma SD Žigo Štajnbaherjem pred začetkom novega šolskega leta na novinarski konferenci v Ljubljani predstavil poglede stranke na nekatera aktualna vprašanja v šolstvu. Med drugim je Pikalo poudaril, da v SD nasprotujemo ukinjanju podružničnih šol iz zgolj ekonomskih razlogov. Opozoril je tudi, da veliko učbenikov, ki jih bodo letos zamenjali, še vedno ni natisnjenih, kar ni dobro.
Pikalo je prepričan, da podružničnih šol ne bi smeli zapirati izključno iz ekonomskih razlogov, pač pa bi bilo treba gledati širše. “V mnogih podružničnih šolah, kjer sem bil še kot minister za izobraževanje, je šola več kot samo šolski prostor. Je družbeni in družabni prostor neke vasi, zato je treba pri odločanju o tem, ali bo ukinjena, upoštevati tudi ta vidik,” je dejal nekdanji šolski minister. Še posebej pa bi bilo treba po njegovem mnenju ohranjati podružnice na mejnih območjih.
Z novim šolskim letom zaradi pomakanja učencev vrata zapira pet podružnic, med njimi tudi obmejna podružnična šola v občini Osilnica. Mati enega izmed dveh učencev, ki bi morala podružnično šolo obiskovati v novem šolskem letu, je že napovedala, da bo otroka protestno vpisala v bližnjo hrvaško šolo, kar je po mnenju Pikala zelo slabo sporočilo in se morajo pristojni vprašati, ali res ni možno najti drugačne rešitve za ta problem.
V zvezi z učbeniki je Pikalo opozoril, da mnogi še vedno niso natisnjeni in da se bo to zgodilo šele dva ali tri tedne po začetku pouka. Krivec za to je po njegovem mnenju ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki da je v zadnjih treh mesecih izdalo šest okrožnic, v katerih je različno navedlo učbenike, ki jih bodo letos zamenjali. Posledično po Pikalovih besedah založbe učbenikov niso natisnile, saj si ne želijo delati prevelikih zalog.
Nedavni dogovor med Slovensko avtorsko in založniško organizacijo za pravice reproduciranja (Sazor) in šolskim ministrstvom, po katerem bo slednje v zameno za kopiranje avtorskih del v osnovnih in srednjih šolah ter vrtcih letno plačalo okoli pol milijona evrov, je Pikalo označil kot pomemben korak v pravo smer. A je opozoril, da je bil dogovor sklenjen, ne da da bi bile narejene analize, koliko se v šolah in vrtcih dejansko kopira. Kot je dejal, si ne predstavlja, da bi država subvencionirala malice v šolah na način, da ne bi vedela, koliko učencev je dejansko malicalo.
Pikalo je danes tudi ponovil, da si bo SD še naprej zavzemala za ustavno spremembo, s katero bi ohranili obseg državnega financiranja programov zasebnih šol v višini 85 odstotkov. Pikalo je dodal, da Ustavno sodišče odloča o tem, ali so zakoni v skladu z ustavo, se pa lahko DZ kot pozitivni zakonodajalec tudi odloči, da ustavo spremeni.
“Potrebno narediti vse, da v Sloveniji ohranimo kvaliteten sistem javnega šolstva in mreže javnih šol,” je poudaril Pikalo. Ob tej priložnosti je spomnil tudi na peticijo civilne družbe Ohranimo javno šolstvo, katero smo podprli in se ji pridružili tudi Socialni demokrati in Mladi forum SD z aktivnim zbranjem podpisov na terenu. Peticijo je do danes podprlo že več kot 3.200 državljank in državljanov, Pikalo pa je napovedal tudi nadaljne aktivnosti pri zbiranju podpisov podpore.
Predsednik Mladega foruma SD Žiga Štajnbaher pa je izpostavil, da si v forumu zelo prizadevajo za ponovno več subvencioniranja šolske prehrane, prav tako pa opozarjajo na nekatere slabosti pri sistemu fotokopiranja v šolah. Oba skupaj pa sta v zaključku vsem prvošolčkom, učencem in dijakom ter pedagoškim delavcem zaželela vse dobro ob začetku novega šolskega obdobja in predvsem varno pot do šol.
Socialni demokrati zaenkrat ne vidimo možnosti za sprejetje sporazuma TTiP, a dopuščamo možnost nadaljevanja pogajanj med EU in ZDA
/in EU, Novice, Stranka /by Denis SarkićSlovenski Socialni demokrati po vseh informacijah s katerimi danes razpolagamo, ne verjamemo v sprejetje prostotrgovinskega sporazuma TTiP med EU in ZDA. Socialni demokrati smo, tako kot francoski Socialisti in nemški Socialdemokrati ter tudi nekatere druge države EU, mnenja, da sporazum TTiP ne more biti sprejet, saj v Evropi z njegovo vsebino nismo zadovoljni. V SD sicer še vedno dopuščamo možnost nadaljevanja pogajanj med EU in ZDA o sporazumu, a žal ne vidimo večjih možnosti napredka.
Kot je javnosti že pojasnil predsednik SD mag. Dejan Židan, smo slovenski Socialni demokrati zahtevali javnost in transparentnost pogajanj o sporazumu TTiP, pa tudi večjo pristojnost parlamentov držav članic EU. Vsa dogajanja v zvezi s TTiP zdaj dokazujejo, da so bile naše zahteve po sprejemanju tovrstnega dokumenta v nacionalnih parlamentih in ne le v evropskem parlamentu povsem upravičene.
Sporazum TTiP za SD niti slučajno ne more biti sprejemljiv, dokler tveganja niso odpravljena. V EU in ZDA namreč povsem drugače razumemo standarde na področju varovanja okolja in hrane ter zaščite delavskih in socialnih pravic. Naši partnerji na drugi strani Atlantika očitno te standarde razumejo predvsem kot oviro pri trgovanju, EU pa mora storiti vse za zaščito svojih standardov.
Evropski sistem je sicer zgrajen na previdnostnem principu, ki ga je treba v celoti ohraniti. Slovenski Socialni demokrati zato odločno zahtevamo, da EU ne bo dopustila nižanje socialnih, delavskih, prehranskih in okoljskih standardov ter tudi standardov dobrobiti živali.
Tanja Fajon za Mladino: “V Evropi imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.”
/in EU, Mediji, Novice, Stranka /by Denis SarkićIntervju z evropsko poslanko in podpredsednico SD Tanjo Fajon za tednik Mladina, ki ga je prejšnji teden z njo opravil novinar Borut Mekina.
“Po javnomnenjskih anketah so Socialni demokrati (SD) prejšnji teden prvič po dveh letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?”
Boste naslednja predsednica vlade?
To pa je začetek intervjuja! A mislite, da sem tako ambiciozna?
SD je ta teden spet postala najbolj priljubljena stranka, vi pa ste v SD najbolj priljubljena političarka.
Seveda me veseli, da ima moja stranka, ki ima tradicijo in široko mreżo, za razliko od katere druge, relativno stabilnopodporo volivcev. Veseli me ta rezultat, ki nakazuje, da se stranka spet stabilizira. Čeprav nas čaka veliko dela. Glede mojih ambicij postati nova predsednica vlade pa – predsednik stranke Dejan Židan, s katerim sva se praktično istočasno izoblikovala v tej stranki, ima mojo zelo jasno podporo.
Pred Židanom je bila stranka nestabilna?
Stranka je med zadnjimi volitvami šla skozi težko obdobje, deloma je izgubila podporo volivcev, a se zdaj, kot opažate, spet postavljamo na noge. Zdi se mi, da je nova vodstvena ekipa uspešna. K nam prihaja vse več mladih, povezanost raste, oživljamo forume in centre v mestih in tudi sama sem na zadnji konvenciji stranke začutilo novo energijo.
V zadnjih letih je bilo sicer čutiti novo energijo in nove povezave med strankami nove levice, ki so v Evropi nastale kot odgovor na neuspešne politike stare levice, socialdemokracije. Kaj ste počeli narobe?
Kaj pa je nova levica? Cipras, Podemos….? V Italiji je bilo že v 60-ih in 70-ih letih politično gibanje Nova levica, ki je skušalo izpeljati obsežne reforme na področjih človekovih pravic, pravic istospolnih, splava, vloge spolov, mamil, ipd. Kakorkoli, vznik novih strank vidim kot odgovor na nezadovoljstvo, na stanje duha v družbi, a tu ne gre le za novo levico in nezadovoljstvo s staro levico, ampak nezadovoljstvo z vsemi tradicionalnimi političnimi silami – na levici in desnici. V resnici, če pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank. Prav tako naraščajo populistična gibanja, ki so odraz proti vsemu, in jih ni mogoče postaviti ne na eno in ne na drugo stran.
Ampak če ostanemo pri levici – so vam nove ideje na levici blizu? Vidite potrebo po reformi Socialdemokracije, sprejemate kritiko?
Sprejemam kritiko in se zavedam, da je prenova nujna. Nove ideje so dobrodošle. Grški premier Cipras je bil zamepozitivno presenečenje v politiki, saj je znal pristopiti k ljudem in jih nagovoriti. Žal se glede njegovih obljub verjetno lahko strinjamo, da jih v svojem prvem obdobju prav veliko ni uresničil. A tudi Grčija je bila stisnjena v primež ekonomske in finančne krize in različnih interesov. Grki so trpeli in še trpijo. Veseli me, da se nam Cipras v zadnjem času približuje. Na srečanja Evropskih Socialistov in Socialnih demokratov prihaja kot opazovalec in v času najhujše krize smo mu veliko pomagali, predvsem pri borbi za socialno državo. Sicer pa v PES prenavljamo programe in nameravamo prav to jesen izpeljati pomembno konvencijo, ki bo določila poglavitne usmeritve za napredno, varno in socialno Evropo ljudi.
Kaj pa je Socialdemokracija v zadnjem obdobju naredila narobe? Bivši Ciprasov kolega, nekdanji grški fiančni minister Varoufakis pravi, da je Socialdemokracija v preteklem obdobju sklenila hudičev pakt s finančnoindustrijo, s posojilodajalci, namesto da bi še naprej iskala zavezništva z realno ekonomijo, s sindikati in industrijo.
Ja, tudi mene obremenjuje vprašanje, zakaj Evropski socialistiin socialni demokrati še posebej v času krize ne uspemo prepričati. Nimam enega ali enostavnega odgovora. Ne strinjam pa se, da smo sklenili hudičev pakt s finančno industrijo. Nasprotno. Ko so konservativci z Merklovo na čelu uvajali strogo zategovanje pasu, smo s proti ukrepi skušali spodbujati vlaganja, ki bi posledično pomenila odpiranje novih delovnih mest. Marsikateri ukrepi bi še znižali socialne standarde že tako najbolj prizadetih v krizi, pa smo uspeli učinek vsaj delno ublažiti. Evropa je v zadnjih letih v precejšnji meri izgubila srednji razred, nastal je sloj izredno bogatih in izredno revnih. Dejstvo je, da smo še vedno najbogatejša celina, a to bogastvo moramo vnovič pravično porazdeliti. Za to si prizadevamo Socialni demokrati, tudi v Sloveniji.
Kaj je torej nova, tretja pot?
Očitno prav ta, da to bogastvo na novo porazdelimo. In to mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke. Treba je torej jasno nasloviti vprašanja najrevnejših, najbolj prizadetih. Njim je treba najprej pomagati in mladim. Ne smemo dopustiti, da imamo visoko izobražene mlade ljudi, ki nimajo vizije. Beg možganov postaja realnost tudi v Sloveniji. Proti temu se moramo boriti in ustvarjati pogoje za razvoj znanja in potenciala doma. Pomembno je tudi zavedanje, da morajo marsikatere politike v času globalizacije delovati izjemno prožno. In da so danes številni naši izzivi naši skupni skupni. Govorim o izzivih terorizma, migracij, podnebnih in energetskih sprememb, davčnih utaj, organiziranega kriminala, ipd. Zato potrebujemo močno in povezano Evropo. In zato potrebujemo močne socialndemokatske sile, ki bodo v času globalizacije, neoliberalizmov, multinacionalk zaščitile najbolj ranljive skupine ljudi.
Kaj lahko v Socialdemokraciji, če vam bo podpora ostala, storite? Kako lahko recimo stare stranke rešijo nove probleme.
Tako, da še naprej varujemo in krepimo demokracijo, ki je ponekod po Evropi močno načeta. Tako, da krepimo skrb za ljudi, za socialno državo, da še naprej vztrajamo pri zaščiti človekovih, pri visokih standardih , ki smo jih pravzaprav skozi desetletja zgradili v Evropi. Med te sodita tudi mir in varnost. Morda bo to zvenelo patetično, a ko smo po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju ljudje vseh nacionalnosti, verstev in državljanstev odšli na trge, smo vsi čutili pripadnost tej Evropi, to je, da smo združeni močnejši v skupnih izzivih in da nam ni vseeeno, kaj se dogaja sočloveku. V težkih trenutkih spoznaš, da je združena Evropa, pa čeprav danes krhka, pravi odgovor. Lahko da se sliši izpeto, a včasih se ne zavedamo, kako izjemno hitro lahko zdrvimo v neljube dogodke, ki smo jih v naši polpretekli zgodovini že preživeli. V resnici pa si ne želimo ograj, želimo si varnost, službe, dostojanstveno življenje, svobodo.
Ampak vseeno, zakaj tudi Evropi stvari uhajajo iz rok?
Šli smo skozi leta kriz. Šli smo skozi ekonomsko in finančno, ob kateri sta nastopili socialna in moralna, to se pa niti končalo ni, ko smo že bili priča krizi z Ukrajino, s terorizmom, begunci, Grčijo in zdaj kriza s Turčijo. Glede na to, da se ukvarjam z vizumsko politiko, vem, da je nemogoče Turčiji odobriti oprostitev vizumske obveznosti ta hip. Turčija kriterijev ne izpolnjuje, a nas izsiljuje, ko grozi, da bo ponovno odprla vrata za begunce. Poleg tega je tudi Turčija v nezavidljivem položaju, pred nekaj meseci sem bila na turško-sirski meji. Samo v Turčiji je milijon in pol notranje razseljenih ljudi in skoraj trije milijoni beguncev. Skratka, za vsako krizo, še preden smo jo sploh uspeli nasloviti, je že prišla nova. Zakaj nam stvari uhajajo iz rok? Ker v teh izrednih razmerah izgubljamo jasen pogled ali strateški cilj naše povezanosti. Seveda, če se EU ali Slovenija ne bosta vrnili k svojemu strateškemu interesu, bodo populizmi še naprej naraščali. To je to, kar se nam ta hip dogaja. Naslednja v vrsti kriz je Brexit, ki utegne imeti široke politične posledice, če bo obdobje nejasnosti trajalo predolgo.
A če smo za trenutek konkretnejši: Skupaj z vašo bivšo kolegico Mojco Kleva ste izdelali poročila državam EU glede boja proti davčnim oazam. Protiukrepi so znani, jasni, pa se kljub temu nič ne zgodi. Zdaj, po aferi s Panamskimi dokumenti, ste vi postali članica spet neke nove komisije, kjer boste očitno spet leto dni debatirali.
Res je, če omenjate Panamske dokumente, smo ustanovili preiskovalni odbor z enoletnim mandatom, kjer sem sedaj tudi jaz nadomestna članica. V njem bomo debatirali, ker so davčne malverzacije pereč problem. Sprejeli bomo tudi skupne odločitve, ukrepe. A problem je drugje: med evropskimi vladami je začela popuščati solidarnost in zavezanost k temu, da je treba skupne odločitve tudi izvajati v praksi. Pri boju proti davčnim oazam sva skupaj z Mojco delali na paketu davčnih priporočil. Skoraj nobenih priporočil evropske vlade niso sprejele v svoje zakonodaje. To smo denimo občutili tudi pri begunski krizi, ne samo pri boju proti davčnim oazam. Pri begunski krizi je bilo jasno, da so voditelji v Bruslju obljubili nekaj, ko so prišli domov, pa so počeli čisto drugače, kar je bilo pač všečno domači javnosti. Včasih je EU delovala na podlagi občutka neke pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si tudi doma naredil. Tega zdaj ni več. S tega vidika je ta pogled ali retorika, da Bruselj in EU nič ne naredita, nekako pravilen. EU je namreč 28 vlad, ki vodijo kabinete, ki odgovarjajo za politike te unije. Pa še obe največji politični skupini niti v Evropskem parlamentu nimata več večine, da bi lahko karkoli uresničili.
Pred tem, zadnjih 20 let je večino v EU imela desnica in posledično so bile tudi Evropske komisije temu primerno neoliberalne. Kaj si mislite o tem sistemu, kjer potem bivši predsednik komisije Barroso dobi službo pri Lehman Brothersu?
Se strinjam, da je bila Barrosova dediščina neoliberalna. Nikoli si o njegovi zapuščini nisem mislila dobrega. Njegov čas je prinesel bogatitev multinacionalk na račun delavskega razreda. In je ustvaril tisto, o čemer sva prej govorila – bogati sloj Evropejcev in reveže. Čas Junckerjeve komisije je za odtenek boljši, ker se je ta vsaj na začetku osredotočila na nekaj kritičnih točk, ki jih je želela rešiti, a zdaj še ne sicer ravno uspešno.
Zakaj so evropske institucije, od parlamenta do komisije, v zadnjih dveh desetletjih bile pod nadzorom desnice?
Moj prvi odgovor je, da je to pač posledica volitev. Je pa seveda slednje posledica dejstva, da evropska levica in socialna demokracija v zadnjih letih očitno nista našliodgovorov, ki bi prepričali volivce. Če gledam skozi oči naše politične skupine v parlamentu, kjer sem trenutno podpredsednica, smo v času najostrejšega varčevanja uspeli do neke mere zaščititi še globlje razsežnosti socialnih stisk. Uspeli smo ohraniti minimalne socialne standarde, uspeli smo s predlogom davka na finančne transakcije, s programom jamstva za mlade smo v nekaterih državah zmanjšali brezposelnost mladih. A ko se spomnim zadnjega evropskega kongresa evropskih Socialistov in Socialnih demokratov, se spomnim tudi, da sta tam žal bila le dva pomembna evropska voditelja.
Evropska ljudska stranka jih ima več?
Mislim, da se spopadajo z istimi težavami. So tradicionalno bolje organizirani, a so odnosi med njimi podobno skrhani. Na eni strani recimo imate Orbana z njegovim krogom podpornikov, na drugi Merklovo s svojim krogom. Na sploh v Evropi nimamo več močnih voditeljev. Imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.
Predsednik Pahor pravi, da je rešitev federacija, nova ustava.
Čeprav razumem, zakaj to predlaga, želi si velikega preskoka, da ne bi ostali v negotovosti, se bojim, da je ta ideja zdaj preveč drzna. V tem trenutku me še najbolj skrbijo mladi, ki se jim določeni dosežki povezovanja zdijo samoumevni. Samoumevno jim je, da potujejo naokrog, da študirajo v tujini. Da živijo v svobodi in miru, kar je prinesla Evropska unija. Znanje o njej je šibko.
So pa mladi glasovali proti Brexitu.
Da, nekateri, ki so šli na referendum, ampak večina jih sploh ni šla. Sicer pa ste videli, kaj so naslednji dan iskali po Googlu – kaj pomeni EU. Zdi se mi, da včasih še uradne slovenske institucije ne vedo, kaj naj z EU. Vse prepogosto pri svojem delu pogrešam stališče naše države. Če je pred menoj kakšno zapleteno, zakonodajno vprašanje, želim včasih pri Sloveniji preveriti interese in stališča, pa ugotovim, da jih ni.
Ta mesec ste napisali tekst, v katerem trdite, da ima Slovenija zmedeno zunanjo politiko. Zakaj?
Slovenija ni dovolj vidna na mednarodnem prizorišču in ne izkorišča zunanjepolitičnega potenciala, ki ga ima. Enostavno ne vidim, da bi bila konsistentna pri pobudah, ki jih prevzame, pa čeprav imamo zato veliko priložnosti. Imamo recimo zgodovinske izkušnje z Balkanom, imamo znanje, potencial in bi morali imeti tudi interese, da smo na tem področju jasno prisotni. A žal niti na tem področju nimamo enotnega pogleda, kako pristopati kot država. Ali pa vprašanje Palestine. Lani je bilo rečeno, da bo Slovenija priznala Palestino do konca leta. Čakamo in čakamo, leto mine, razprave pa ni. Še najbolj konsistentni smo bili, ko smo v okviru EU zahtevali zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Zaznala sem, da smo zastopali zelo nenavadno stališče. Po eni strani smo poskušali pokazati, da imamo človeški obraz, da želimo ljudem pomagati, da smo odprti in da sodelujemo v evropskih odločitvah. Po drugi smo pa gradili ograje in se trudili, da je prišlo do zapore meja. Majhna administracija ne more delati čudežev. Lahko pa, če ima konsistentno zgodbo in poišče svojo nišo znotraj prostora mednarodnih odnosov. A v Sloveniji po vseh krizah v EU in po Brexitu še vedno ne govorimo o prihodnosti evropskih politikah, zdaj ko bi v politiki, gospodarstvu in akademskih krogih morali o tem največ govoriti.
Katera država pa je vidna?
V zadnjem času pri aktivnostih denimo izstopa Italija s svojim predlogom evropskega partnerstva z afriškimi državami in nasploh s pobudami v smeri ponovnega zagona evropske ideje. Nizozemska je bila vidna v begunski krizi s predlogom glede Turčije. Sicer pa ni novo, da Nemčija krmari evropsko barko. Žal je Francija ta hip oslabljeni del motorja.
Kaj pa, če je Slovenija zavestno zmedena, kaj če igra most med vzhodom in zahodom, med ZDA in Rusijo?
Če bi to bilo res, bi bila jaz zelo vesela. Dvomim pa, da je to namen naše politike. Občutek, da igramo vlogo mostu, je po moje žal posledica tega, da Slovenija nima strateške vizije. Že iz svojih novinarskih let se spomnim, da Slovenija ni bila ravno pripravljena zastopati neke jasne interese. V prvih vrstah Evrope, kjer nastaja politika, na mizah ni slovenskih iniciativ. Tudi obisk Putina praktično ni doživel nekega odziva. Obisk je bil kratek, Slovenija pa se je še kar naprej opravičevala, da gre za nekakšen pietetni obisk.
Pa je prav, da je Putin prišel v Slovenijo in da gre Pahor sedaj k Putinu?
Sama imam svoje zadržke do ravnanja Rusije v Ukrajini. Sprašujem se tudi, ali Rusija je država demokracije, kljub temu pa jasno podpiram, da z Rusijo vodimo dialog in tega Slovenije ne bi smelo biti sram poudariti. Isto velja za naš odnos do ZDA. Amerika ima in bo imela velik vpliv na Evropo. Jezi me, kaj Amerika delana Bližnjem vzhodu ali Afriki, z vsemi vojaškimi posredovanji, nisem pa za politiko zapiranja vrat do ZDA, kar pomeni, da se bomo morda morali čez čas pogovarjati in dogovarjati tudi s Trumpom. Srčno sicer upam, da na volitvah ne bo zmagal. Tako kot se bomo verjetno morali še naprej pogajati o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki sicer zame v najnovejši, javnosti poznani različici ni sprejemljiv.
In ko boste vi predsednica vlade, kako bo Slovenija pozicionirana?
Ponavljate vprašanje. Sem odgovorila že na začetku. Bi pa vsakemu premieru svetovala, da Slovenija izdela jasno dolgoročno strateško vizijo. To ni vprašanje levih ali desnih vlad, to je vprašanje, ki bi ga morali definirati že ob samostojnosti naše države.
Prej ste dejali, da živimo v norem svetu. Nedavno ste bili v ZDA, na demokratski konvenciji, kjer so demokrati za predsednico ZDA predlagali Clintonovo. Je politika v ZDA kaj manj nora?
Manj? Bolj nora. Najbolj fascinantno mi je bilo, kakodrugačne so njihove politične kampanje. Vsak govor, ki so ga imeli, se je začel z monologom o moji družini, o mojih otrocih, o moji hiši. Vse zelo personalizirano in čustveno, vsak politik tam gradi na svoji osebnosti. Na takšno razgrinjanje zasebnosti v Evropi nismo vajeni.
Skoraj eno uro ste govorili tudi z Bernijem Sandersom. Je Sanders takšen socialist, ki bi mu tukaj rekli komunist?
Tudi v živo me je Sanders navdušil s svojo idejo, da je treba v politiko vključevati mlade, ki se doslej niso angažirali. To je bila tudi srž njegove kampanje. V pogovoru, ki smo ga imeli, je veliko govoril o kampanji, zakaj je on drugačen znotraj demokratov, kaj še želi narediti in podobno. Bil je skupaj z ženo, s katero vodita svoje gibanje znotraj demokratske stranke. Sanders je socialist, ki želi pomagati revnim in izključenim. Ko govori, omenja celo novo politično revolucijo. Kot tak bi verjetno tudi v Evropi požel veliko podpore. Veliko vprašanje zdaj je, koliko bo Clintonova njegovo gibanje znotraj demokratov uspela vključiti v svojo administracijo – v svojem govoru je rekla, da bosta delala skupaj. Nekateri v ZDA so se s Sandersom neverjetno identificirali, na konvenciji sem videla ljudi, ki so jokali, ker je Sanders podprl in se priključil Clintonovi. Zdi se, da Američani tokrat nimajo izbire, kot jo želijo.
Tudi Clintonova ne?
Ko sem bila v Filadelfiji, sem govorila z mnogimi ljudmi. Od voznikov taksijev naprej, od katerih zveš največ. Problemi, ki so jih omenjali – socialne, zdravstvene težave, brezposelnost, razočaranje nad politiko – so dejansko podobni problemom, ki jih omenjamo v Evropi. Zaradi česar si Američani tudi želijo nekaj povsem novega, pa četudi je to Trump s svojo izredno nestrpno retoriko. Vsi vedo, da Hillary Clinton teh sprememb ne bo prinesla, ker je etablirana članica elite. Nobena izbira na teh volitvah ne bo najboljša. Vseeno si pa močno želim zmago demokratov.
Mnogi sicer izpostavljajo, da po svetu skokovito pada zaupanje v demokracijo, da ljudje ne zaupajo več politiki, zaradi česar ali ne volijo ali pa volijo skrajne stranke, ki jim podpora niha. Avstrijski politolog Filzmaier zato poudarja, da lahko to situacijo razrešijo tradicionalne stranke. In smo spet pri vas.
A veste, kaj je bilo najtežje v moji dosedanji karieri?
Kaj?
Sprejeti dejstvo, da sem postala političarka. Ko sem bila novinarka, me ni bilo sram poklica. Lahko sem ga s ponosom izpostavila. Danes pa v določenih situacijah težko s ponosom rečem, da sem evropska poslanka. Raje sem tiho. In to je tisto, kar me boli na čisto osebnem nivoju. Vem, da me nekateri ljudje zaradi tega poklica ne spoštujejo, čeprav se mi zdi, da nisem naredila nič kaj tako narobe. Tako čutim, čeprav glede na rezultate anket sodim v skupino tistih politikov, ki uživajo nadpovprečno zaupanje ljudi. Tudi to, da me je raziskavarevije Politico v bruseljskih krogih uvrstila med 40 najbolj vplivnih evropskih poslancev, mi je bilo posebno priznanje. Sicer pa je danes tako, da že ko stopiš v politiko, pade nate etiketa, da si šel na temno stran. Delati v takšnem ozračju ni prijetno. Včasih si rečem – Tanja, sedem let, a mi je treba nenehno se opravičevati za svoj poklic? Kako dolgo je lahko strast, volja močnejša od tega, da si pogosto označen za negativca? Sprašujem se tudi, kaj se dogaja s samimi strankami, ali bodo preživele in kako. Kako jim povrniti ugled. Moja teza je, da najprej znotraj strank narediš čim bolj transparentno delovanje, tudi glede financiranja, porabe denarja, virov.
Teza Gregorja Golobiča je, da je to posledica dejstva, ker ljudje v teh časih od politikov veliko pričakujejo. In ker toliko pričakujejo, vas tudi sovražijo.
S tem se strinjam. Čeprav v resnici politiki nismo nič drugega kot vsak drug, ki ima poklic. Smo ljudje, ki, tako kot vsi, delamo napake in smo enako ranljivi.
A zakaj ste ena najbolj priljubljenih levičark?
Ne vem. Morda zato, ker nisem v Sloveniji? Si kar predstavljam, da ko enkrat prideš nazaj, postaneš hitro nepriljubljen.
Zdaj pa ste cinični.
Morda mi ljudje zaupajo, ker imam veliko stikov z njimi. Večinoma so to majhne, človeške zgodbe. Včasih, ko mi kdo piše pismo, da je na robu obupa, se tudi odpeljem v kakšno vas, kjer mu morda pomagam, kolikor je v moji moči. Mogoče še nisem čisto tipična političarka. Nimam te goreče ambicije, da moram celo življenje opravljati ta poklic. Marsikaj te jezi, ko vidiš, da imaš zvezane roke in ne moreš narediti čudeža. Mi pa je mogoče lažje, ker nisem obremenjena s tem, kaj bodo prinesle naslednje volitve.
Saj veste, kaj pravijo politični analitiki že od Platona naprej: Najboljši politiki so tisti, ki si to ne želijo biti.
Zato pa prijateljem pravim: če boste opazili, da se začenjam spreminjati, odtujevati, me spomnite, da iz tega izstopim. Po srcu sem še vedno idealist. Želim si ustvariti idealni svet, kjer bi bili vsi zadovoljni. Ker je naše življenje tako nepredvidljivo in kratko, je škoda, da si ga omejujemo in delamo težave drug drugemu.
Milena Kramar Zupan: Socialni demokrati za solidarnost, javno zdravstvo in več podjetnosti v zdravstvu
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićV zadnjih 15 letih si je vsakokratna vlada za cilj postavila reformo zdravstva. Reforma pomeni zavestno odločitev za potrebne spremembe. Vsakršne spremembe pa nujno povzročijo konflikte. Reforme ni mogoče izpeljati na način, da ne bi nikogar nič zmotilo. Posamezne skupine udeležencev v zdravstvu (delodajalci, stanovska združenja, dobaviteljske verige, …) se zbojijo, da bi se njihov položaj poslabšal ali da bi izgubili svoje pridobljene privilegije. In nenazadnje so pri reformah previdni tudi pacienti, ki se bojijo, da bi v času krčenja javnofinančnih sredstev reforma prinesla slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev. Zato vse skupine izražajo potrebo po reformi, vendar le, dokler le-ta ne doseže njih. V zadnjih 15 letih se je vedno našel kdo, katera od skupin, ki je nasprotovala temeljnim postavkam reforme, še preden se je karkoli zgodilo v smeri izboljšav in razvoja zdravstvenega sistema. In tudi tokrat ni nič drugače.
Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji iz januarja 2016, ki jo je naročila ministrica za zdravje, jasno in nedvoumno, kot že večkrat doslej, potrdi, da imamo v Sloveniji sicer dober sistem zdravstvenega varstva z vgrajenim mehanizmom »socialne varnosti«, ki mora biti bistvo vseh socialnih reform, tudi zdravstvene. V ta sistem imamo vgrajeno »solidarnost«, ki je pogojena z obveznim zdravstvenim zavarovanjem in se zrcali v enakem dostopu do osnovnih zdravstvenih storitev za vse, ne glede na njihov socialni položaj. Solidarnost je potrebno ohraniti tudi v novih prihajajočih političnih razmerah in omejenih ekonomskih zmožnostih narodnega bogastva. V vsakdanjem življenju slehernega posameznika sta v prvi vrsti pomembna dostopnost do zdravstvene oskrbe ter kakovostna in varna zdravstvena obravnava. Zdravstvene storitve morajo biti dostopne vsem državljanom, dostopnost mora temeljiti na bolnikovih potrebah in ne na njegovi sposobnosti plačila. Tu – v dostopnosti pa se kažejo prve resne težave našega zdravstva – (pre)dolge čakalne vrste. In kje so vzroki?
Eden od resnih problemov in vzrokov je zagotovo postavitev mreže javne zdravstvene službe, ki je ni enostavno narediti, saj je bila nazadnje narejena pred več kot 15 leti, še manj v širši javnosti razložiti, zakaj je ta tako pomembna. Z njo je potrebno razložiti, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom, kar občutimo šele, ko stopimo v polno ali prazno čakalnico, ko vstopimo v naš javni zdravstveni sistem (zdravstveni dom, bolnišnico ali koncesionarju), kjer smo deležni čakanja zaradi dolgih čakalnih vrst, raznih plačil ali doplačil za zdravstvene storitve, ki bi morale biti krite iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja.
Da ima naš sistem pomanjkljivosti, se zavemo, ko čakamo na pregled, na obravnavo, na izvide, na pojasnila zakaj smo morali tako dolgo čakati, na nejasna napotila, kje se lahko naročimo na nove preglede in posege. Z vzpostavitvijo nove mreže javne zdravstvene službe – to ni nič drugega kot pregled zagotavljanja zdravstvenih storitev in njihovih izvajalcev glede na potrebe prebivalstva ter ovrednotenje upravičenosti dolgih čakalnih dob – bo vzpostavljen prvi pogoj za ugotavljanje, kakšna je dejanska dostopnost do javnega zdravstva. Tak pregled bo omogočil boljšo razporeditev in izkoriščenost virov za izvajanje zdravstvenih storitev in s tem hitrejši dostop do zdravnika in zdravstvenih storitev za državljane.
Ločiti moramo javno zdravstvo od zasebnega in urediti koncesije, da bodo koncesionarji in javni zavodi delali pod istimi pogoji, česar sedanja praksa ne omogoča. Javni zdravstveni zavodi delajo pod pogoji, ki jih določa Zakon o zavodih, koncesionarji pa pod pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah. V okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti ali s posebnim zakonom je potrebno posodobiti upravljanje in vodenje javnih zdravstvenih zavodov. Nova zakonodaja mora v prvi vrsti vsebovati zahteve po profesionalnem in odgovornem menedžmentu v zdravstvu, ki bo učinkovito in uspešno vodil javne zdravstvene organizacije. Pri tem je potrebno taistemu menedžmentu dati menedžerska orodja: možnost kadrovanja, nagrajevanja in stimuliranja zaposlenih oziroma možnost vzpostaviti spodbuden sistem nagrajevanja v zdravstvu za vse, ki dobro delajo in kakovostno izvajajo zdravstvene storitve ali celo naredijo več za isto plačilo.
Nujno je potrebno preveriti ustreznost financiranja zdravstvenih storitev, jasno razmejiti in okrepiti sodelovanje med ministrstvom za zdravje in zdravstveno blagajno. Prispevke za zdravstveno blagajno je potrebno razširiti na vse oblike dela, iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pa črtati določene stvari kot npr. znanstveno raziskovalno delo in izobraževanje specializantov, bistveni del investicij v zdravstvo, kar vse mora prevzeti državna blagajna. Okrepiti je potrebno notranji in zunanji nadzor v zdravstvu ter vzpostaviti mehanizem za spremljanje kakovosti v zdravstvu na nacionalni ravni; urediti in razvijati področje čezmejne zdravstvene dejavnosti.
Vseh navedenih izzivov v zdravstvu se zaveda tudi sedanja vlada, ki si je tako, kot predhodne vlade, spet za cilj zadala reformo zdravstvenega sistema. Žal gre tudi tokratni vladi zdravstvena reforma (pre)počasi od rok. Do sedaj je bila na predlog ministrice za zdravje izvedena Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo WHO (januar 2016) ter sprejeta Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 »Skupaj za družbo zdravja« (aprila 2016). Dopolnjen oziroma delno prenovljen Zakon o zdravstveni dejavnosti (predvsem v delu urejanja koncesij v zdravstvu) je v koalicijskem usklajevanju, Zakon o lekarniški dejavnosti je vlada sprejela in je v proceduri za sprejem v Državnem zboru, Zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki ureja financiranje zdravstvene dejavnosti, pa je še v zelo zgodnji fazi priprave.
Vlada se je letos, zavedajoč se problema (pre)dolgih čakalnih vrst, sicer odločila za spodbujanje dodatnih pregledov in posegov ter zato namenila nekaj več denarja, s čimer naj bi se zmanjšale čakalne vrste za nekatera najbolj kritična obolenja. Bolnišnice pa žal niso sprejele izvedbo vseh možnih dodatnih programov, saj je večina programov (pregledov in posegov) podfinanciranih oziroma jih bolnišnice zaradi neustrezne organiziranosti, podkapitaliziranosti, neustreznega upravljanja in vodenja niso sposobne izvesti. Vse to narekuje nujnost sprejetja ustreznih zakonskih rešitev za posodobitev upravljanja in vodenja javnih zdravstvenih zavodov v smeri učinkovite ter uspešne organiziranosti in vodenja, ter Zakona o zdravstvenem varstvu, ki bo prevetril in uredil financiranje zdravstvene dejavnosti.
Učinkovita in prožna organiziranost javnih zdravstvenih zavodov, boljša razporeditev in izraba virov ter infrastrukture v zdravstvu, stimulativno nagrajevanje zaposlenih po dosežkih, profesionalen in odgovoren menedžment v zdravstvu z ustreznimi menedžerskimi orodji ter ustrezen sistem financiranja, ki bo temeljil na ustrezni zdravstveni mreži in razmejenimi viri financiranja, so ključni izzivi reforme zdravstva v Sloveniji. Ti izzivi pa so nujni za resnično zmanjšanje čakalnih vrst in s tem dostopnost zdravstvenih storitev vsem državljanom, ki so poleg kakovosti in varnosti glavni pokazatelj dobrega zdravstva v državi. Na vladi in resornemu ministrstvu za zdravje je, da čim prej zagrize v »kislo jabolko« izzivov in pospešeno pripravi ter spelje ustrezno zakonodajo za ureditev opisanih razmer v zdravstvu. Navkljub vsem nasprotovanjem vseh možnih interesnih skupin!
doc. dr. Milena Kramar Zupan
predsednica Sveta SD za zdravje
Minister Židan: Slovenija je blizu končne zmage v borbi za teran
/in EU, Novice, Vlada /by Denis Sarkić“Slovenija je blizu končne zmage v borbi za vino teran,” je ob robu sejma AGRA v Gornji Radgoni za medije dejal kmetijski minister mag. Dejan Židan. Po ministrovih besedah Slovenijo pri njenih prizadevanjih podpirata tako koalicija držav kot Evropska komisija, zato postopkov, da bi ime teran uporabljali tudi za vino na območju hrvaške Istre, trenutno ni. Kot je pojasnil Židan, se Slovenija ni pripravljena odreči teranu kot imenu sorte refoška samo na Krasu.
Zato ves čas vztrajamo, da se lahko ime teran uporablja samo za vino z omenjenega območja, saj je zaščiteno v skladu z evropskim pravnim redom, in je dobila tudi dodatne študije nekaterih zunanjih inštitutov, pri tem pa jo je po ministrovih besedah podprla koalicija držav, med katerimi so Francija, Španija, Italija, Avstrija in Madžarska. “Omenjene države so nas podprle in tudi Evropska komisija je ugotovila, da to, kar je nameravala Hrvaška, da bi torej nekomu drugemu dovolili nekaj, kar je izvorna pravica slovenskih vinogradnikov na Krasu, enostavno ne gre. V tem trenutku ni več nobenih tovrstnih postopkov,” je povedal Židan. Hrvaško mnenje sicer še vedno ostaja drugačno.
Židan pravi, da želijo njihovi predstavniki ob vsakem srečanju odpreti razpravo o teranu. “Ampak mi vedno znova povemo isto stališče, da je teran zgodba, ki je slovenska, da je definicija tega vina zelo preprosta, rasti mora na Kraški planoti, ki je specifična, in to je pogoj za to vino. Zato je mogoče pridelati teran samo v Sloveniji in na nekaj hektarjih Kraške planote tudi v Italiji, pri čemer bomo in z umnim dogovorom uspeli to območje razširiti tudi na to državo, kjer ga večinoma pridelujejo celo pripadniki slovenske manjšine,” je povedal Židan.
Po njegovem je Slovenija to dosegla samo zaradi izjemnih naporov ne samo ministrstva, pač pa tudi drugih, zlasti slovenskih vinogradnikov s Krasa, ki so dejansko branili svoj teran. Sam pa si želi, da bi tako samozavestno in odločno držo Slovenija kazala tudi pri drugih pomembnih stvareh.