Poslanka Bačič: “S pomočjo osebne asistence se bodo invalidi lahko enakovredno vključevali v skupnost, izobraževanje in zaposlovanje.”
Ob drugi obravnavi predloga zakona o osebni asistenci na seji Državnega zbora je poslanka SD Marija Bačič v razpravi o amandmajih izpostavila, da je zakon namenjen najbolj ranljivi populaciji, invalidom, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju osnovnih opravil, ki jih zaradi oviranosti sami ne morejo opraviti.
“Ta zakon, je zelo pomemben zakon in upam, da ga bomo v Državnem zboru tudi soglasno podprli,” je poudarila poslanka. Zakon sledi konvenciji o pravici invalidov in zagotavlja pravice do dostojanstva, enake obravnave in samostojnega življenja, mora pa, po poslankinih besedah, slediti tudi načelu “nič o invalidih brez invalidov”. “Namreč ti edini vedo, kaj resnično potrebujejo, obiskalo nas je kar veliko invalidskih organizacij, ki so v imenu svojih članov povedale kaj pričakujejo od osebne asistence, mi smo jim prisluhnili in upam, da z njimi dosegli tudi dogovor o tem zakonu,” je dodala poslanka Bačič.
Ob tem je povedala, da se je tudi tekom dopolnjevanja zakona želelo priti nasproti tistim, ki so bili sprva nezadovoljni. “Slepim, gluhim, gluhoslepim in naglušnim s tem, ko se je z amandmajem koalicije popravilo 9. člen zakona tako, da se število ur spremstva in komunikacije na teden spremeni v 30 ur na mesec,” je pojasnila poslanka SD. “Te ure bodo lahko koristili v strnjeni obliki, kar pomeni, da se bodo lahko vključevali v programe ohranjanja zdravja v zdraviliščih ali v športne, kulturne dejavnosti, lahko pa bodo v zameno za to dobili tudi denarno nadomestilo, koriščenje pa ne bo vezano na 65 let,” je izpostavila Marija Bačič ter ob koncu razprave izrazila zadovoljstvo, da bodo osebno asistenco dobile tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju.
Državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk je ob razpravi o amandmajih k zakonu ocenila, da je bistvena razlika, ki se bo uveljavila s sprejemom tega zakona o načinu sprejemanja osebne asistence, ki ne bo več zgolj možnost, temveč pravica. “Ko se nekaj določi kot pravica, se vedno določijo tudi pogoji, pod katerimi lahko za to pravico zaprosiš, jo zahtevaš, jo pridobiš, jo uresničuješ in pogoji so v zakonu določeni na način, ki je izhajal – tako jaz razumem predlagatelja, tako tudi mi razumemo na ministrstvu in tako smo tudi razumeli invalidske organizacije – iz nekih njihovih lastnih ocen, kako bi zadeva funkcionirala, čemu je osebna asistenca namenjena in v katerem obdobju je najbolj potrebno, da jo oseba ima,” je pojasnila državna sekretarka.
Po besedah Martine Vuk je pomembno zavedanje, da je oviranost, pa naj bo to senzorna ali pa gibalna, samo ena od značilnosti, ki so skupne invalidkam in invalidom oziroma tem osebam, absolutno so si pa med seboj različni. Zato je po njenem vedno potrebna, ko se ocenjuje potreba, individualna ocena. “Iz tega razloga bodo oblikovane posebne strokovne komisije pri centrih za socialno delo, ki bodo opravljale te individualne ocene, na podlagi katerih se bo določal obseg potreb. In po določenem obsegu potreb bo imela ta oseba možnost uveljavljati osebno asistenco,” je menila Martina Vuk.
Predvideva se, da bo zakon stopil v veljavo s 1. 1. 2019, kar je po mnenju državne sekretarke namenjeno vzpostavitvi komisije, da se postavi celoten sistem, v proračunih zagotovijo sredstva in v tem času sprejme tudi zakon o dolgotrajni oskrbi. Le na ta način, torej v povezanosti obeh zakonov, bo po besedah državne sekretarke tistim, ki pomoč potrebujejo moč zagotoviti čim daljše življenje v skupnosti, doma in čim večja podpora za to, da lahko nekdo, ki potrebuje pomoč, ali kljub temu, da potrebuje dodatno pomoč, živi samostojno.
