Socialni demokrati smo se poklonili padlim borkam in borcem Pohorskega bataljona na Osankarici in padlim žrtvam bitke v Dražgošah

Številčna delegacija stranke Socialnih demokratov na čelu s predsednikom stranke mag. Dejanom Židanom se je letos pri Treh žebljih na Osankarici in v Dražgošah skupaj poklonila spominu na dogodke, ki jim v slovenskem narodnoosvobodilnem boju pripada posebno mesto. Legendarni Pohorski bataljon je bil kljub maloštevilnosti vse od svoje ustanovitve v septembru 1942 trn v peti nacističnega okupatorja. Slednji ni uspel zatreti delovanje bataljona vse do tistega usodnega januarskega dne, ko je bil obroč okupatorjevih sil premočan. Borke in borci so svoja življenja pustili pod drevesi pohorskih gozdov na Osankarici, v nameri in srditi bojevitosti slovensko ozemlje osvoboditi sovražnikovih spon.

Leto prej, med 9. in 11. januarjem 1943 je na drugem koncu Slovenije Cankarjev bataljon bil srdit frontalni boj z nemško vojsko v Dražgoški bitki. Zasidrana misel o nepremagljivosti nemške vojske je bila tiste dni razbita. Dražgoška bitka, katera je v maščevanju Nemcev terjala tudi  življenja 41 domačinov iz Dražgoš, je pokazala, da se je agresiji mnogo številčnejše okupatorjeve vojske moč zoperstaviti.

Dogodki januarskih dni leta 1942 in 1943 ne smejo ostati le spomin. So naša odgovornost, da spoštujemo pogum, srčnost in borbenost naših bork in borcev, ki so živeli in umirali za vrednote narodnoosvobodilnega boja. Temu se gre zahvaliti, da danes v miru živimo v svoji državi, na svoji zemlji, da lahko govorimo slovenski jezik. Kljub žgoči bolečini ob spominu na vse žrtve so vrednote narodnoosvobodilnega boja tiste zimske dni zažarele bolj kot kadarkoli prej. Še več, iz bolečine je vzniknila in se vseskozi vojni čas krepila zavest, da so ljubezen do domovine, narodova zavest in srčnost naših ljudi močnejši od sovražnikovega mitraljeza.

Socialni demokrati čutimo globoko hvaležnost do narodnoosvobodilnega boja in do vseh bork in borcev, ki so zastavili svoja življenja za našo domovino. Ostajamo ponosni, in hkrati ponižni do te mogočne zavesti, ki jo vidimo kot srce narodovega preživetja, tudi danes, v času miru. Ta nikoli ni samoumeven, na kar nas opominja tudi spomin na padle borke in borce na Osankarici in v Držagoški bitki, do vseh, ki so življenja izgubili za to, da danes živimo v miru.  Zanj  smo se in se je treba boriti še naprej ter nikoli dopustiti, da sovražnost, razdvajanje in politične razprtije, potvarjanje zgodovine omadežujejo to zavest, vse te vrednote, ki so nam jih – žal premnogokrat s svojim življenjem – izbojevali in priborili slovenski partizani in partizanke.