Socialni demokrati smo se tudi letos množično udeležili tradicionalne slovesnosti ob 76. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik SD in Državnega zbora mag. Dejan Židan, ki je v svojem govoru med drugim posvaril pred nevarnostmi populizma.
Kot je dejal Židan, ima že nekaj časa občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želijo istih stvari, da navijajo za isto ekipo. Takšen odnos po njegovem pomeni, da se možnosti resničnega političnega delovanja in spremembe za skupno dobro vseh odmikajo.
“Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavina prava ter vrednoti pravičnost in enakost,” je med drugim našteval Židan.
Predsednika SD in Državnega zbora skrbijo nedavni nemiri v več evropskih mestih, saj ti kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več kaj izgubiti, so namreč po njegovem lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve.
“Zgodovina je polna dokazov, kako se iz majhne nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju,” je dodal Židan in izrazil prepričanje, da si ljudje vseeno želijo slišati, da niso pozabljene vrednote, ki so nam jih priborili slovenski partizani in partizanke. Vendar lepo zveneče izjave po njegovem nikoli ne smejo biti dovolj.
Židan je ob koncu nagovora poudaril, da smo Slovenci narod, utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo, in uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko. “Pravico zahtevati več imamo tudi danes, česar ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni,” je sklenil Židan.
Tudi letošnje prireditve so se udeležili številni visoki predstavniki države, ki so položili vence pred spominsko obeležje padlim borcem Pohorskega bataljona. Med temi so bili tudi županja in župani iz vrst SD ter drugi predstavniki občin, ki gostijo slovesnost.
Pohorski bataljon je bil ustanovljen 11. septembra 1942 v Dobrovljah na Pohorju. V začetku je štel 90 borcev, poveljeval pa mu je Rudolf Mede. Bataljon je izvedel številne akcije, 21. decembra 1942 pa se je premaknil proti Osankarici, kjer si je uredil zimski tabor. Prve dni leta 1943 so nemške sile odkrile partizanski tabor, 8. januarja pa ga je obkolilo okoli 2000 nemških vojakov. V boju je življenje izgubilo 69 borcev bataljona.
Celoten govor predsednika Dejana Židana si lahko preberete v nadaljevanju:
“Spoštovani predsednik Republike Slovenije,
spoštovani ministri, poslanci, župani in ostali predstavniki Republike Slovenije,
tovarišice in tovariši, borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB,
spoštovani predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij,
spoštovani svojci padlih, tovariši pohodniki.
Dnevi ob koncu starega leta in začetku novega so v znamenju praznovanj in poslanic. Pošiljamo si voščila, z dobrimi željami, da se dotaknejo srca vsakega izmed nas. Pred 76. leti pa so bile te želje drugačne. Zbiramo se v tem hladnem smrekovem gozdu v osrčju Pohorja. Drevesa molčijo. Naokrog stojijo kvadri, kenotafi z imeni padlih bork in borcev. Na enem je napisano ime Iztok, pohorski kralj. Na drugem Vanček, ki je imel le 13 let. Na sredi je spomenik in mi zbrani okoli molčimo v spoštovanju. V spoštovanju do vseh teh ljudi, ki so se nekoč tu borili in tu umrli. V čast mi je, da sem lahko z vami, dragi partizanke in partizani, dragi tovarišice in tovariši.
21. decembra je Pohorski bataljon, ki je bil, kljub svoji maloštevilnosti, vse od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942, trn v peti nacističnega okupatorja, odšel proti Osankarici. Postavili so si zemljanke, po poročilih naj bi jih bilo 26, in božič že praznovali v zimovališču. Tabor je obsegal približno 100 kvadratnih metrov, okrog so bili izkopani obrambni strelski zakloni. Borci so imeli v taboru vsakodnevne vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje. Nemci so zaradi aktivnosti bataljona izpeljali že več hajk, ki niso bile uspešne, zato so stopnjevali nasilje in se pripravljali na veliko akcijo. 6. januarja je bil izdan ukaz za napad.
8. januar 1943 je skrival v svojem dnevu smrt. »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse bliže in bliže…« Skupina 69 partizanov se je kljub očitni premoči uprla dva tisoč vojakom nacistične vojske. Zadnja bitka Pohorskega bataljona, ki je trajala dve uri in pol, je bila krvavo izgubljena, a Slovencem je dala moralni kapital neverjetnih razsežnosti: raje smrt kot nesvoboda! Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti.
Le nekaj kilometrov stran od tu, v Račah, sem preživljal svojo mladost. Odraščal sem z zgodbami, ki so se pisale v teh gozdovih. O naših junakih, narodnih herojih Pohorskega bataljona, partizankah in partizanih, ki so svoja življenja pustili pod temi drevesi, v njihovi nameri in srditi bojevitosti slovensko ozemlje osvoboditi sovražnikovih spon. Še danes mi vzbujajo spomini na to zbujajo močna čustva.
Naši junaki so delavci, gozdarji in kmetje – kot je bil Alfonz Šarh z družino, učitelji, znanstveniki in umetniki. Naši junaki delajo, ustvarjajo, znajo in učijo. Naši vojaki so osvoboditelji, ne osvajalci. Naša zgodovina je zgodba o tem, kako iz delovnega ljudstva nastane narod, ki si mora svojo svobodo priboriti z uporom proti zatiranju.
Zgodovina Slovenk in Slovencev so napori, da bi bilo tudi navadnim ljudem dobro. So zgodbe o prizadevanju za pravico šibkih in o krivičnosti, ki izvira iz sebičnosti. So povesti o ljudeh, ki nimajo drugega kot svoje delo, a ne smejo soodločati o njegovih sadovih. O ljudeh, katerih največji želji sta samostojno odločati in biti na svojem.
Dragi zbrani,
že nekaj časa imam občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želimo istih stvari, da navijamo za isto ekipo. Vendar takšen odnos hkrati pomeni, da je možnost resničnega političnega delovanja – to so spremembe za skupno dobro vseh – ponižana. Zadovoljni postanemo z drobtinicami.
Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavini prava ter vrednotam pravičnosti in enakosti. Ko so se izborjene in zagotovljene pravice prekvalificirale v pravico do izbire. Ko so ravnanja večine prevladala nad ranljivo manjšino.
Ko se je kapital prigrabil nad pošteno delo in solidarnost. Ko namesto o dostojnem govorimo o minimalnem. Ko se inovativnost in znanje mladih umika splošni apatiji družbe. Ko se v večih naprednih državah, tudi v Sloveniji, pojavljajo težnje, da se človekove pravice obravnava kot stvar zasebnega prepričanja in individualnih vrednot, in ne nekaj kar je del pravnega oziroma ustavnega reda.
Nedavni nemiri v večih evropskih mestih mi vzbujajo zaskrbljenost in kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Razočaranje in strah posameznikov, ki se počutijo ogrožene s strani dejavnikov na katere sami pogosto nimajo vpliva, ljudi navdajajo z obupom.
Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo kaj več kaj izgubiti so lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve med nami. Zgodovina pa je polna nevarnih dokazov, kako se iz majhnih nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju.
Kljub vsemu, ali prav zaradi tega, verjamem, da si kdaj želimo slišati le, da naše vrednote niso pozabljene. Vrednote, ki so nam jih, premnogokrat s svojim življenjem, priborili slovenski partizani in partizanke.
A lepo zveneče izjave nikoli ne smejo biti dovolj! Verjemite mi – dobri argumenti imajo težo, pogumni slogani in odločni koraki imajo težo. Dajo legitimnost naprednim političnim zahtevam in zahtevam širše civilne družbe. Odprejo razpoke in sprožijo premike v skupnosti za dobro vseh.
Spoštovane in spoštovani, smo narod utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo! Smo uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko! In to pravico zahtevati več imamo tudi danes. Tega ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni.
Josip Vidmar je leta 1943 rekel: »O našem osvobodilnem boju, kot največjemu poglavju naše zgodovine, o nas, o vsem tem, kar mi ta leta, te mesece, te dni delamo, kar zdajle živimo, kar smo trpeli, kar smo pri tem čutili in česar smo se v tej naši borbi zavedali, bodo govorili bodoči politiki, ko bodo navduševali Slovence za velika dejanja. /…/ Posredovali bomo zanamcem duha, ki živi v nas, to junaško blaznost in jim jo kazali kot polet naše narodne volje, da bodo iz nje črpali moč za svoje naloge.«
Čutim čisto človeško, pa tudi politično in državniško odgovornost, da prevzamem te težke naloge in vplivam na stvari v naprej. Da se trudim vsak dan znova reševati zahtevna vprašanja, ki so realnost našega časa, s ciljem večje blaginje državljank in državljanov. Da se borim proti vsemu in vsakemu, ki želi ogroziti temeljne svoboščine na katerih je bila zgrajena naša širša domovina – evropska skupnost. Tovarišice in tovariši, trdno sem prepričan, da to delim z mnogimi vami, ki smo se danes tukaj zbrali.
Sedem desetletij in pol oddaljenega boja se spominjamo z zanosom, pogumom in brezmejno ljubeznijo do domovine. Tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku so borke in borci Pohorskega bataljona namesto predaje odgovorili s slovensko pesmijo, ki zveni še danes. S slovensko besedo, na slovenski zemlji, na kateri stojimo še danes. Res so minila leta, a ostajamo ponosni in hkrati ponižni do te močne zavesti, ki je srce narodovega boja tudi danes.
Slava vsem padlim!
Smrt fašizmu, svoboda narodu!”