Slavnostni govor podpredsednice Državnega zbora mag. Bojane Muršič na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je potekala v sredo, 23. decembra 2015.
“Spoštovani predsednik republike, spoštovani ostali visoki gostje!
Cenjeni državljanke in državljani Republike Slovenije!
Na ta dan pred 25 leti smo se na plebiscitu skorajda soglasno, s kar 95-odstotno podporo tistih, ki so se udeležili plebiscita, odločili za samostojno in neodvisno državo Slovenijo.
“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan.”
To hrepenenje je postalo realnost. Zasijalo je z najžlahtnejšimi barvami državnosti.
Z zaupanjem; brez garancije.
S ponosom; brez navdušenega občinstva.
Z zanosom dolgoletnih želja.
Dozorelo narodovo identiteto smo 23. decembra 1990 okronali z odločitvijo, da želimo živeti v lastni državi. Državnost smo si upali zaživeti. Prepreke so bile tisti čas zgolj izziv. Na dileme pa smo po tej plebiscitarni odločitvi kljub mladosti naše države odreagirali z zrelostjo in odločnostjo! Naša državnost je tisti čas gorela z vso močjo. Bila je navdihujoča. Državo smo želeli in zmogli postavili sami. Z voljo in odločnostjo. Negotovosti smo se uprli skupaj. V povezanosti. Brez te danes ne bi mogli govoriti o samostojnosti. Dihali smo za iste cilje; za skupno dobro. V enotnosti. Takrat smo presegli delitve na naše in vaše. Bili smo skupna sila.
Tako ne dovolimo, da 25. obletnica plebiscita ostane le slavnostno obeležje. Naj bo razgledna ploščad, s katere moramo brez predsodkov v bojazni za lastno vrednost pogledati naokoli in resnično uvideti, koliko dobrega smo postorili. Predvsem pa si iskreno priznati, kje smo zašli s skupne poti. Kje so manki, ki jih moramo odpraviti.
Danes ni na mestu vprašanje, v kakšni državi želimo živeti. Odgovor smo na plebiscitarni dan zapisali z zlatimi črkami – v samostojni in neodvisni državi. Naučiti pa bi se morali, da do razhajanj, delitev in vsega destruktivnega pride takrat, ko samostojnost in neodvisnost postaneta plen ozkih interesov, kalkulacij vseh vrst, tako političnih kot kapitalskih. Ponotranjiti moramo spoznanje, da se država in državnost ne merita v zapisih demokratičnih postulatov, temveč v njihovih polnih uresničevanjih. Prav tako moramo spoznati, da različnost ne ogroža enotnosti, temveč jo bogati. Da samostojnost ni mlinski kamen uresničevanja države navzven, temveč njen največji atribut. Ta spoznanja smo prevečkrat zanikali in jih ujeli v past družbenih, političnih, ekonomskih ter socialnih vprašanj; kljub dokazom, da zmoremo izzive reševali le takrat, ko gremo onkraj tega škodljivega ravnanja.
Spomnimo se, kako ambiciozno smo se znali enakovredno postaviti ob bok večjim. Kako smo dokazovali, da je mednarodna skupnost prostor, kjer bomo vrednote sožitja, spoštovanja in vzajemnosti ne le živeli, temveč jih nadgradili. Ta naša prizadevanja, to ambicijo so v nas prepoznali. V možnostih ekonomskega razvoja, povezanosti ter varnosti smo postali polnopravna članica mednarodnih organizacij. Dandanes, ob novih globalnih dilemah pa se zdi, da smo ta hotenja v preveliki meri usmerjali v državnost navzven; znotraj naših meja pa jih preveč ogradili za zidovi politike. Le-ta je v nenehnih trenjih prevečkrat izgubljala stik s temeljnimi vrednotami lastne države.
Težka finančna in gospodarska kriza je globoko zarezala v življenja naših državljank in državljanov. Hkrati pa je načela zaupanje, kar se kaže v vse večjih ekonomskih, socialnih in moralnih razjedah. Teh razjed pa ne bomo ozdravili, če se ne bomo sposobni spopasti z vprašanji elitizmov. Tistih, ki so se namesto soočenja s problemi z njimi okoriščali. Elitizmov, zraslih iz korupcije in klientelizma. Ali pa tistih, ki se skrivajo pod krinko funkcij, brez osebne odgovornosti do družbe in njenih posameznikov; ki v imenu kratkoročnih rešitev vedno iščejo bližnjice za krpanje pravne, ekonomske in politične praznine. Ki se nimajo poguma spoprijeti s pravo naravo problemov, temveč jih le prelagajo in s tem poglabljajo.
Prihodnost smo pred 25 leti videli kot razsvetljeno cesto. Cesto, na katero so svetile luči optimizma. Čeprav je bila polna preprek, pa nismo zgubili prepričanja, da jih ne bi zmogli premagovati; prav zaradi skupnih vrednot. Če imamo danes krizo vrednot, prav tistih, ki so nas združevale, je čas, da jih ponovno zaživimo. Veliko dela je pred nami. V ugodni gospodarski klimi je treba nadaljevati z ukrepi zmanjševanja brezposelnosti; težiti k revitalizaciji bančnega sektorja tako, da bo ta služil ljudem in gospodarstvu; spodbujati ustvarjalno okolje, kjer bo inovativnost vzklila v nova delovna mesta; povečati tok investicij tam, kjer bodo te učinke multiplicirale v prid gospodarskemu in družbenemu okolju.
Krepiti moramo pravno državo. Ta naj ne bo labirint, iz katerega izhod lahko najdejo le privilegirani; temveč naš varuh, pod streho katerega smo vsi enaki pred zakonom. Narediti moramo vse, da bodo človekove pravice sveti gral naše družbe, v katerega ni nikomur dovoljeno zlivati svojih strahov in bojazni, ga skrivati ali zanikati v imenu tradicije in procesov.
Negovati moramo socialno državo. Ta ne sme postati država v državi, v lasti pogajanj in kompromisov. Je ustavno določilo, kateremu moramo z vso ponižnostjo in odgovornostjo priznati status veziva uspešne družbe. S tem pa jo dokončno izpuliti iz rok tistih, ki mislijo, da je socialna država breme. Največje breme družbe se skriva ravno v ignoranci do socialne države, do ranljivih skupin, brezposelnih ali tistih, ki od svojega dela ne morejo preživeti, do mnogih upokojencev, vseh, ki ravno zaradi zanikanja socialne države plačujejo najvišjo ceno.
Priznati si moramo, da je zdrava država lahko samo tista, ki skrbi za zdravje svojih ljudi. Da je delo vrednota in ne miloščina, ki v imenu kapitalskega pohlepa pošilja ljudi pred vrata humanitarnih organizacij. Da se od tistih, ki upravljajo z našim, državnim premoženjem, terja največja mera odgovornosti v duhu dobrega in transparentnega gospodarjenja. Da je skrb za kakovostno in dostopno izobraževanje naložba v razvoj naše družbe in edini garant za njen dolgoročni obstanek. To so napori, ki jih moramo dandanes, še v večji meri kot do sedaj, od besed usmeriti k dejanjem. K temu nas je zavezal plebiscit pred 25 leti.
Posledice finančne in gospodarske krize bomo odpravljali še dolgo. Za reševanje nastale begunske problematike bodo potrebni večji napori celotne mednarodne skupnosti. Ti pretresi so našo državo – če si želimo priznati ali ne – postavili pred velike dileme; tudi v iskanju kratkoročnih rešitev za nastale razmere in v nujnosti dolgoročnega vpogleda v mednarodne procese ter naše vloge v njih. Z izzivi se lahko uspešno spopadamo le, če delujemo povezovalno in enotno. Na nas je, da zopet najdemo to samozavest – plebiscitarno samozavest. Takšno, ki krepi zavedanje, da pod okriljem skupnih evropskih vrednot ni treba samo sprejemati danih okoliščin, temveč se moramo nanje proaktivno odzivati.
Spoštovani,
naš narod nikoli ni ubiral lahke poti, a ob ključnih trenutkih je vedno znal ubrati pravo. Iz zorenja 25-ih let je moč uvideti, da smo naprej stopali takrat, ko smo se rešili spon navideznega ugodja. Ko smo skromnost zamenjali s samozavestjo. Prepoznali, da moramo biti sebi največji zaveznik. Vse tisto, kar smo živeli ob postavljanju naše države. Čas je, da to moč ponovno prepoznamo!
Spoštovane in spoštovani,
ob državnem prazniku Vam iskreno čestitam, ob tem pa Vam želim mirne praznike ter vse dobro v prihajajočem letu!”
