Enakost spolov je deklarirana vrednota in cilj Evropske unije. Toda vrsta analiz in raziskav jasno dokazuje, da imamo v Evropski uniji še veliko dela, preden bo dosežena resnična enakost med spoloma. To je izziv za socialno demokracijo, ki je vedno v zgodovini vihtela prapor enakosti. Prav zato ima danes večjo odgovornost: da doseže nov in korenit napredek, ker smo še daleč od resnične enakosti.

Analiza dejanske neenakosti spolov (Gender Equality Index), ki jo od leta 2013 vsakih nekaj let objavlja Evropski inštitut za enakost spolov, nedvoumno kaže, da je povprečni skupni zaostanek žensk v EU v primerjavi z moškimi na šestih  ključnih področjih (delo, moč, denar,  znanje, čas in zdravje) 43%, na Švedskem, ki se je odrezala najbolje v EU, je ta zaostanek 21,4%, v Sloveniji 32,6%, v sosednji Hrvaški pa na primer kar 42.5%.

Povprečna plačna vrzel med spoloma v EU je 16% , pokojninska pa kar 40% v škodo žensk. V Sloveniji je plačna vrzel 8-odstotna, vrzel med pokojninami moških in žensk pa 27%. Ne glede na to, da smo po teh merilih med uspešnejšimi državami, je takšen razkorak zame še vedno nesprejemljiv. Odslikava namreč celoto življenjskih, socialnih in ekonomskih razlogov, ki v celotnem življenjskem obdobju kaže na nepreseženo  neenakost med spoloma. To mora skrbeti tudi socialno demokracijo, ki je vedno v zgodovini vihtela prapor enakosti.

Opomba : Vrednost 100 v tabeli pomeni, da je dosežena popolna enakost med spoloma

Vir : Gender Equality Index

Največji je zaostanek pri politični moči žensk, kjer je povprečje dosežene enakosti med spoloma  komaj malo nad 50%. Medtem ko je Švedska dosegla skoraj popolno enakost (93.9%), Slovenija tiči  pri 65,4%, Hrvaška pa je celo na 38,7%. Porazni so tudi podatki o revščini žensk v  EU.

Vir: Gender and Poverty in Europe, EAPN BRIEFING NOTE, 2017

Vzroki za to so jasni: nesorazmerje politične moči med moškimi in ženskami (povprečni delež žensk v nacionalnih parlamentih držav članic je komaj 22%!), nepravično  vrednotenje delovne sile  v feminiziranih panogah, enostarševstvo ( 85 % enostarševskih družin v EU vodijo ženske),  prekinitve delovne kariere žensk zaradi materinstva, skrbstvenih in gospodinjskih obveznosti (77% teh obveznosti je v povprečju v EU še vedno na ramenih žensk), prekano delo žensk (vsiljena smozaposlenost in vsiljen part-time), odsotnost močnih podpornih mehanizmov za usklajevanje dela in osebnega življenja, kot so nedostopnost vrtcev, v družine potisnjena dolgotrajna oskrba.

V EU je v  vseh starostnih skupinah več žensk, ki tvegajo življenje v revščini, kot moških, čeprav so ženske povsod  bolje izobražene kot moški. Največja razlika med spoloma pri tveganju revščine  je v starostni skupini nad 65 let, v kateri v EU v poprečju živi 14,6% moških in 19,6% žensk, medtem ko je v Sloveniji še slabše: 11% moških in 27% žensk!

Evropske politike za zmanjševanje revščine so pretežno slepe za razlike med spoloma. V glavnem so naslavljale področje trga dela in socialnih pravic iz dela in vprašanje nasilja nad ženskami za domačimi stenami. Resna izjema je samo področje uskajevanja  poklicnega in zasebnega življanje, kjer sta se Evropski parlament in Evropski svet  letos februarja dogovorila o direktivi, ki opredeljuje nove minimalne evropske standarde pri starševskem dopustu: 4 mesece plačanega starševskega dopusta za vsakega od staršev, pri čemer sta dva meseca prenosljiva na drugega starša, dva pa ne, in pravica do oskrbovalskega dopusta (deset plačanih dni na leto za oskrbo partnerja in najožjih sorodnikov – otrok, matere, očeta). Starševski dopust se lahko prožno izrabi do 12 leta otrokove starosti.

Izjemno pomembno je, kako je Evropska komisija utemeljila upravičenost zakonsko obvezujočega poseganja EU v področje, ki je po principu subsidiarnosti sicer v pristojnosti držav članic.

Komisija tako ugotavlja, da »obstoječi zakonodajni ukrepi ne zadoščajo za reševanje izzivov glede ustreznega usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti v sedanjem gospodarskem in družbenem okolju ter zagotavljanja enakosti moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu. Breme oskrbe še vedno nosijo zlasti ženske, saj veljavni pravni okvir ne spodbuja in olajšuje dovolj enakopravnejše porazdelitve družinskih in poklicnih obveznosti med moške in ženske. Kar zadeva starševski dopust, oskrbovalski dopust (glede katerega trenutno ni nobene določbe na ravni EU) in prožne ureditve dela, številne države članice nimajo nobenih ukrepov ali pa vzpostavljeni ukrepi ne zadoščajo. Kadar države članice imajo pravne določbe, se te razlikujejo v pogojih (npr. plačilo), posledica tega pa so neenake pravice, neenako varstvo za državljane (…) in razlike v delovanju trgov dela. Zato veljavnega pravnega okvira, ki je namenjen zagotavljanju skupnih minimalnih standardov za politike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ne morejo posodobiti posamezne države članice, ampak se lahko posodobi le z ukrepanjem na ravni EU.«

Evropska komisija je ugotovila tudi, da imajo pri tej temi vse države članice zakonodajo vzpostavljeno le, kadar obstaja zakonodaja EU, in da se bo zadosten napredek v vseh državah članicah zagotovil le z ukrepanjem EU. Zato lahko le posredovanje na ravni EU ublaži trende zmanjševanja določb o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ki so trenutno prisotni v nekaterih državah članicah. Komisija ocenjuje, da se bodo »le z ukrepanjem na ravni EU odpravile razlike med veljavnimi nacionalnimi pravnimi določbami o očetovskem dopustu, starševskem dopustu, oskrbovalskem dopustu in prožnih ureditvah dela, kar pa državam članicam ne bo preprečilo, da zagotovijo višje ravni varstva.«

To velja tudi za pravila in možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki podpirajo enakost moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu, pri čemer so skupni minimalni standardi EU pomembni zlasti v okviru prostega gibanja delavcev in svobode opravljanja storitev na notranjem trgu EU. Z vsemi navedenimi trditvami je Evropska komisija sklenila, da je zakonodajno in politično ukrepanje EU na tem področju utemeljeno.

Popolnoma enako velja tudi za problem dolgotrajne oskrbe, ki se ga EU sploh še ni lotila kot skupnega izziva!

Naslednji skupni problem žensk v EU je nasilje. Vsaka tretja ženska, starejša od 15 let je izkusila eno od vrst nasilja. Svet Evropske unije je 13. junija 2014 podpisal Istanbulsko konvencijo, a je ni ratificaral, ker je v EU še vedno 7 držav članic, ki je niso ne podpisale, ne ratificirale. To so Velika Britanija, Slovaška, Litva, Latvija, Madžarska, Češka in Bolgarija. EU se je doslej izmikala jasnemu zavzemanju za temeljno pravico  do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, radikalne desne stranke pa vse glasneje vsiljujejo t.i.  demografske politike, ki ženske »svojega naroda« potiskajo v zdavnaj preseženo vlogo »mater naroda in kraljic doma«, borke za človekove pravice žensk in rojevanje zaželenih otrok pa napadajo, da so morilke in abortivni lobi.

Vse to jasno dokazuje, da mora socialna demokracija po vrsti nespornega napredka v enakosti moških in žensk, sedaj vstopiti v novo etapo in jasno zahtevati novo obdobje napredka. Zelo konkretno, to pomeni:

1. Sprejetje direktive za to, da se doseže uveljavitev enakega plačila za delo enake vrednosti, pri tem pa lahko za zgled služi zakon, kot ga je sprejela Islandija.
2. Skrajšanje delovnega tedna na 35 ur, kar bo obema spoloma sprostilo nekaj časa za kvalitetno zasebno življenje, pa tudi prevrednotenje cene delovne sile v feminiziranih panogah in odpravljanje stereotipov, ki poklice delijo na ženske in moške. Potrebne so direktive, ki bodo učinkovito porazdelile neplačano starševsko in skrbstvenego dela med oba spola, pri tem pa je prej omenjena direktiva le prvi in zelo skromen korak v pravo smer.
3. Spolno občutljvo zastavljeno jamstvo EU za mlade in otroke: oba predloga je razvila in delno že uveljavila skupina S&D, s taktiko pridobivanja zaveznikov za svoje ideje v evropskem parlamentu. Potrebna je oživitev in nadgradnja Barcelonske strategije za razvoj dostopnega in kakovostnega otroškega varstva. EU je dovolj bogata, da bi lahko zagotovila kakovosten vrtec po slovenskem vzoru, vendar brezplačno za vse otroke, ki ga potrebujejo.
4. Opredelitev minimalnih skupnih standardov in uveljavitev principov solidarnosti pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe starejših v Oboje bi bilo možno vključiti v naslednji evropski večletni finančni okvir in v projekte Evropskega socialnega sklada.
5. Uveljaviti moramo dosledno pariteto (50-50) v sestavi vseh organov EU. Princip predlaganja dveh enakovrednih kandidatov, ene ženske in enega moškega iz vsake džave članice za položaj komisarja, kar edino lahko zagotovi enako število žensk in moških v Evropski komisiji, pa tudi sprejem direktive, ki vse države članice obvezuje, da svojo volilno zakonodajo za EP oblikujejo tako, da bodo v EP pripeljale vsaj 40% vsakega spola. Zahtevamo tudi partiteto za 4 ključne pozicije moči v EU (vodstvo Evropske komisije, Evropskega sveta, Evropskega parlamenta in vodenje zunanjih zadev EU). Zahtevajmo, da vsi razpisi za sredstva EU kot pogoj za sodelovanje postavijo pricip, da so do njih upravičeni le tisti deležniki – podjetja, ustanove in NVO (razen feminističnih), ki spoštujejo princip paritete v svojih izvršilnih organih odločanja. Predlagamo posebno komisarko oziroma komisarja in evropski direktorat za enakost spolov, ker se zdaj to področje utaplja v širšem resorju in tudi zato nazaduje.
6. Zavzemamo se za pristop EU k Istanbulski konvenciji, ker je nujno povečati sposobnost EU v celoti in vsake njene države članice, da dejansko zmanjša vse vrste nasilja nad ženskami.
7. Potrebujemo tudi evropsko strategijo za preganjanje trgovine z ljudmi in abolicijo prostitucije (kaznovanje organizatorjev, zvodnikov, klientov) in domišljene strategije za izhod iz prostitucije za vse, ki želijo iz nje izstopiti. Prostitucije socialna demokracija ne bi smela razumeti kot najstarejša obrt,za socialne demokate to ni  ne seks in ne delo, ampak najstarejša oblika družbeno toleriranega nasilja in izkoriščanja ranjljivih žensk.

Obstajajo dobre novice. Na podlagi razvoja progresivnega javnega zavedanja o tem vprašanju so v Španiji, na Portugalskem in na Irskem v zadnjih nekaj letih sprejeli napredno zakonodajo o vprašanju načrtovanja družine. Videli smo tudi množične »črne proteste« na Poljskem, ki so ustavili radikalne nazadnjake pri prepovedi splava celo v primeru posilstva ali poškodovanega ploda.

Zgodil se je prodor glede dostopnosti kontraceptivov v vseh lekarnah na Hrvaškem. Tudi Slovenija je na predsedniških volitvah jasno zavrnila pristaše prepovedi splava. Zato je čas za pogum. Socialna demokracija ima odgovornost, da nadaljuje boj. Dozorel je čas, da EU nadgradi svoj nabor človekovih pravic žensk tudi z nedotakljivo pravico žensk do odločanja o lastnem telesu.

Sonja Lokar,

mednarodna strokovnjakinja za enakost spolov