Ko smo v začetku septembra z doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci iz celotne Evropske unije na seminarju evropske fundacije za progresivne študije gledali TV duel med Angelo Merkel (CDU) in Martinom Schulzem (SPD), smo družno ugotavljali, da etablirana nemška in s tem tudi evropska politična elita preprosto nima nobenih svežih in naprednih idej, ki bi jih lahko ponudili volivcem.

Slednje je tudi največji problem socialdemokrata Schulza, ki skupaj s svojo stranko na volitvah ponuja program, ki kljub nekaterim idejam, ki zagotovo gredo v pravo smer in ki bi jih Nemčija potrebovala, ob zmerni in izkušeni političarki, kot je Angela Merkel, še vedno nudi samo bledo senco rdečega logotipa, ki krasi stranko. Istočasno je TV duel pokazal problem izzivalca, v tem primeru SPD, ki kot mlajši partner v veliki koaliciji težko predstavi razliko med sabo in svojo politiko ter politiko kanclerke, ki jo želi zamenjati.

Na ironijo izvora glavnih težav nemških socialdemokratov me je na seminarju sicer opozoril britanski tovariš, ki – milo rečeno – nima dobre besede o nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu in njegovi tretji poti. Če SPD pod kanclerjem Schröderjem v rdeče-zeleni koaliciji ne bi sprejel Agende 2010, ki predstavlja temelj za trenutne nemške ekonomske kazalce, potem Angela Merkel, ki je dve od svojih treh vlad sestavila prav s SPD, ne bi imela platforme stabilnosti in učinkovitosti, s katero nagovarja volivce.

Da ne bo pomote, nemška tretja pot ni pokazatelj, da ta politika deluje. Ravno nasprotno, je samo odraz kapitulacije socialnih in ekonomskih politik levice z nekajodstotnim popustom, malo bolj socialno noto in človeškim obrazom tega, kar bi sicer lahko pričakovali od desnih prostotržnih prokapitalističnih strank. In ker imajo ljudje raje original kot slabo kopijo, tudi nič kaj ne kaže na volilni preboj SPD. Čeprav, bodimo iskreni, če se na nemško volilno nedeljo izkaže, da so se ankete ponovno zmotile, v resnici sploh ne bi smeli biti več presenečeni, sploh glede na izkušnje s Trumpom in Brexitom – vendar pa kljub vsemu, temu ni ravno za verjet.

Kakorkoli, s tovariši iz mreže mladih progresivnih akademikov, ki se združujemo pod okriljem omenjenega progresivnega možganskega centra, smo se strinjali, da morajo evropske laburistične, socialistične in socialdemokratske stranke najti nove, bolj progresivne programske rešitve in nehati ponujati le malo bolj socialen program desnice. In to je tudi namen naše mreže: da ponudimo realno izvedljive in napredne programske predloge, ki bi jih nato lahko implementirali. Sam bom tako sodeloval v delovni skupini, ki bo pokrila področje demokratizacije ekonomije in sprememb prevladujočega socioekonomskega sistema. Če kdo, smo namreč prav mladi prepričani, da alternativa obstaja.

In prav mladim bi morala politika tako v Nemčiji kot v EU bolj prisluhniti. Volilna in politična apatija mladih pač ni nekaj dobrega. Saj so volitve vendar odločanje o tem, kako bomo živeli v prihodnje. In če bi poslušali mlade, se veliko političnih pretresov, ki so se zgodili v preteklih letih, ne bi zgodilo; Britancev na primer ne bi bolela glava zaradi referendumske odločitve za Brexit. In če kdo, si mladi želijo sprememb v utečeni politiki, kar je v veliki meri pokazala tudi podpora mladih za Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki jim druge generacije na levem delu političnega spektra (žal) niso sledile.

Kakorkoli, politika ne potrebuje toliko novih obrazov kot nove programske usmeritve. Če ne gremo naprej in obstanemo na mestu, potem v bistvu nazadujemo. In kdor bo skupaj s potencialom za realno izvedbo progresivnih politik na volitvah sposoben ponuditi napreden program za prihodnost, ta bo tudi dobil podporo mladih – in tako ne bo samo na pravi strani prihodnosti, ampak tudi na strani razvoja in napredka Evropske unije.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine SD