predsednica Sveta SD za zunanjo politiko

Prispevki

Komentar Tanje Fajon: Trumpova trgovinska vojna – nevarna igra ničelne vsote

17. marca 2018/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa o višjih carinah na uvoz jekla in aluminija v ZDA je razburila svet in povzročila val kritik in ogorčenja. Kot da mu sploh ni mar za pravila mednarodne trgovine je v zadnjih nekaj dneh napovedal še zvišanje carin na uvoz iz Kitajske in v svojem populističnem slogu zagrozil nemški avtomobilski industriji: »Obdavčili bomo Mercedes Benz, obdavčili bomo BMW!«. S Trumpovimi protekcionističnimi ukrepi se ne strinja niti njegov gospodarski svetovalec, ki je zaradi tega odstopil, v začetku tedna pa je sam odstavil državnega sekretarja Rexa Tillersona, ki ravno tako nasprotuje višjim carinam. »Bližamo se kabinetu, ki si ga želim«, je ob tem dejal.

Ali se bližamo tudi novi svetovni ureditvi, ki si jo želijo Trumpove ZDA? Medtem ko ameriški predsednik bahato in vztrajno krši pravila težko izpogajanega multilateralnega okvirja se izrisujejo pravila nove igre. Ta so jasna, a sila nepravična in nekonstruktivna: interes ZDA je glavno merilo in za njegovo uresničitev je dovoljeno vse. Trumpove ZDA bi globalizacijske tokove preusmerile po svoje, dvignile bi carine mimo dogovorov znotraj Svetovne trgovinske organizacije in prekinile pogajanja o mednarodnih trgovinskih in okoljskih sporazumih.

Čeprav je še prezgodaj ugotavljati, kaj točno bi pomenile carine ZDA in podajati natančno oceno gospodarske škode, vemo, da protekcionistični ukrepi, ki so sprožilec trgovinskih vojn, niso nikoli prinesli nič dobrega. Zgodovina je pokazala, da gre za nevarno igro ničelne vsote, v kateri ni zmagovalcev. Zdi se, da Trump pozablja na lekcijo o razvoju po drugi svetovni vojni, ki nas je izučila, da zmanjšanje trgovinskih ovir prinaša koristi vsem.

Ne ozira se na stroko, ki trdi, da je čas za skupno znižanje carin po vsem svetu in postopno uskladitev navzdol. Danes, ko je popolnoma jasno, da trenutna carinska pravila Svetovne trgovinske organizacije odražajo ‘staro ureditev sveta’ in da potrebujemo dogovore o carinah, ki bodo odraz ‘nove ureditve sveta’ je Trumpova poteza klofuta gospodarski logiki in posmehovanje multilateralni ureditvi.

Tudi v Evropskem parlamentu smo ostro obsodili Trumpovo odločitev glede zvišanja carin. Evropsko komisijo in države članice smo pozvali k enotnosti in odločnosti v prihodnjih pogajanjih z ZDA. Dvig carinskih dajatev je v nasprotju s sporazumi v okviru Svetovne trgovinske organizacije, kjer se je 164 držav zavezalo, da bodo spoštovale pravila mednarodne trgovine. Evropska unija lahko zaradi dviga carin ZDA toži pred Svetovno trgovinsko organizacijo in taki postopki EU niso tuji: do sedaj je sodelovala v 181 postopkih za reševanje sporov, od tega v 97 kot tožnik.

Vendar verjamem, da ne smemo dovoliti, da nas Trumpove provokacije pripeljejo do tega, da bi povlekli podobne poteze. Naš odgovor mora biti jasen in odločen, takšen, ki bo v prvi vrsti zaščitil delavce in podjetja v Evropi in bo v skladu z mednarodnim pravom. Upreti se moramo (novi) svetovni ureditvi po meri ZDA, kjer namesto prava vlada moč; kjer imajo sebični nacionalni interesi primat nad skupnimi dogovori, na katerih temelji svetovna ureditev; kjer se moč kaže z nepremišljenimi ukrepi, ki se kratkoročno zdijo kot rešitev, dolgoročno pa škodijo praktično vsem.

V negotovih časih, v časih, ko nespametne poteze enega človeka ogrožajo svetovno ureditev, ki smo jo potrpežljivo in vztrajno gradili čez leta, mora Evropska Unija ostati zvesta temeljnim načelom: vodenje dialoga in gradnja zavezništev sta naše močno orožje, okrepitev sodelovanja s podobno mislečimi partnerji pa naše osnovno vodilo. Še naprej se bomo zavzemali za multilateralno ureditev, ki temelji na jasnih pravilih in sodelovanju, ko gre za mednarodno trgovino ali boj proti klimatskim spremembam. Ne bomo nasedli Trumpovi trgovinski vojni, ki bo na dolgi rok najbolj bolela ravno Američane.

Tanja Fajon, predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

Tanja Fajon: Socialna demokracija z jasnimi vrednotami in programom za prihodnost pridobiva zaupanje ljudi

22. januarja 2018/in Novice, Stranka /by Denis Sarkić

“V ustavni državi je pravi vladar volivec,” je nekoč dejal delavski vodja in oče nemške SPD Ferdinand Lassalle. 150 let kasneje je videti, kot da ljudje počasi izgubljajo vero v njegovo politično idejo.

Od začetka tisočletja se je v 15-ih od 17-ih anketiranih evropskih držav[i] število glasov za socialno-demokratske stranke na volitvah zmanjšalo. V Nemčiji je rezultat SPD z 20,5 odstotka najslabši do sedaj in podobno je v številnih sosednjih državah, kjer se socialdemokrati borijo z nenehnim upadanjem podpore: v Franciji, na Nizozemskem in Češkem beležijo socialdemokratske stranke letos samo še enomestne rezultate.

Avstrijski SPÖ so izgubili deset odstotnih točk, PASOK v Grčiji konstantno izgublja pomenu, v Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke še leta 2000 dosegale rezultate okrog 40 odstotkov, pa jih do danes – razen na Portugalskem – izgubile 20. V skandinavskih državah je trend podobno negativen, v Združenem kraljestvu ga je ublažilo dogajanje zaradi Brexita in njegovih posledic.

Da evropska socialna demokracija preživlja težke čase, je torej jasno že dolgo. Glede na družbene in politične okoliščine in vse večje zavedanje, da nimamo ne učinkovitih odgovorov na krize zadnjega desetletja ne predlogov, kako naš voz spet obrniti navzgor, ter glede na dejstvo, da se stranke socialne demokracije vse manj razlikujemo od ostalih strank, je nevarnost, da nas bo negativna spirala posrkala na samo dno, vse bolj grozeča.

Članek v Spieglu[ii], ki sem ga nedavno prebrala in od koder sem povzela zgornje številke, pritrjuje temu vzdušju. Razlogi za negativen razvoj v posameznih državah so sicer lahko različni, vendar Marcel Pauly, avtor članka, ponudi razlage, ki so skupne krizi socialistov in socialnih demokratov v večini omenjenih. Niso nove, je pa prav, da o njih ponovno razmislimo.

V prvi vrsti gre za pomanjkanje oziroma izgubo jedra volivcev, ki je posledica številnih spremenjenih socialnih dejavnikov, na katerih je temeljil uspeh socialne demokracije. Ni več tradicionalnih delavskih gibanj, povezanih v močne sindikate, vse manj je klasičnih in predvsem fizičnih delavcev, nadomeščajo jih bodisi nove tehnologije bodisi cenena delovna sila v nerazvitih državah ali začasni delavci. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20 odstotkov. Nimamo več tovarn, v katerih bi se ljudje učili, kako slediti skupnim ciljem.

Ob tem je prišlo do vznika novih strank, ki poleg skrajnega dela apelirajo in drobijo tudi klasično središče delavskega razreda: bodisi da gre za socialistične ali levičarske (npr. Siriza v Grčiji, WASG v Nemčiji) bodisi desničarske populistične stranke (npr. Front national v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem) ali pa nove, »startup« stranke, ki bolj kot stranke delujejo kot oglaševalske agencije. Če temu dodamo še jasno zaznano zmanjšanje zaupanja volivcev v politiko na splošno, kar se kaže tudi z upadanjem volilne udeležbe, je rezultat po eni strani razumljiv.

Po drugi strani pa tudi nekoliko nelogičen – finančna in gospodarska kriza je posledica neoliberalnih politik. Zakaj torej socialnodemokratske stranke, zmerna levica, niso izkoristile tega dejstva za svoj vzpon? Osnovni očitek je pomanjkanje dolgoročnih družbenih vizij, idej, programska izpraznjenost, v povezavi z odgovorom na vprašanje, kaj je danes sploh še socialdemokratsko.

Razvoj evropskega skupnega trga in povečevanje vpliva korporacijskega kapitala sta ustvarila okolje, v katerem so socialno demokratske ideje socialne države vse težje uresničljive in v katerem smo socialni demokrati počasi, a zanesljivo, politiko podredili trgu. Tudi zaradi take trženjske politike so si današnje evropske politične stranke, razen nekaj skrajnih, vse bolj podobne. Praktično se zdi, da ne obstaja alternativa. Programi se ne razlikujejo bistveno, politično tekmovanje je odvisno od političnega marketinga in cenenih političnih parol, ki se ponudjajo kot univerzalno zdravilo za vse probleme v družbi.

Politični konflikti so (namensko) vse bolj zreducirani na raven izražanja mnenj o določenih izbranih popularnih vrednotah, s čimer se populistično polarizira javnost. Vrednota potrošništva je vgrajena v družbenih porah, skupaj z izrazito vzgojo v duhu meritokracije in ob sočasni odsotnosti alternativne družbene vizije, kot jo je nekoč kapitalizmu postavljal komunizem oz. v nekdanji SFRJ samoupravni socializem. V teh razmerah smo socialni demokrati kot uspavani pozabili na svojo pravo vlogo.

Paradoksalno je, da svoj najslabši položaj doslej levica oz. socialna demokracija dosega ravno v obdobju velike brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin. Kar dokazuje, da ne glede na krizo ekonomski položaj ni več edini in glavni dejavnik, ki bi vplival na izbiro volivcev. A ti kljub temu potrebujejo politični program, »ideologijo, ki bo znala povezati različne interese različnih družbenih skupin in zagovarjati njihove socialne pravice« (Igor Pribac).

Uspešni smo lahko z idejo večje solidarnosti, ki je tesno povezana z več demokracije in ki ni ovira za napredek in delovanje gospodarstva, in z vizijo o socialno pravičnejši družbi, ki pa nima nič skupnega z ideologijo nekdanjih vzhodnih totalitarnih sistemov. Predvsem pa moramo iskati rešitve v preseganju nacionalnega in delovanje postaviti v kontekst globalnega povezovanja.

Ker sem po naravi optimistka, sem prepričana, da imamo socialni demokrati v prihodnosti tudi na evropski ravni vendarle dobre možnosti za uspeh, če bomo resnično začeli sodelovati in se aktivno zavzemati za to, iz česar smo nastali: za svobodo, solidarnost, človekove pravice in enakopravnost.

V Sloveniji to že dokazujemo: socialni demokrati smo nedvomno na pravi poti, na poti k uspehu, in razloga za preplah ne vidim. Upam celo, da bodo izidi prihajajočih volitev, na katerih imamo vse možnosti, da dosežemo rezultat, ki smo si ga zastavili, vodilo in spodbuda našim evropskim kolegom, da storijo podobno.

Kaj je naša glavna prednost: prvič, da smo si zastavili realne cilje in volivcem obljubljamo le to, kar lahko z dejanji tudi izpolnimo. Samo tako je mogoče spet pridobiti njihovo zaupanje. In drugič, naš program ni namenjen samo nabiranju kratkotrajnih političnih točk, zato se ne osredotoča le na naslednji mandat – nasprotno: imamo v prihodnost usmerjen program, z dolgoročno vizijo in konkretnimi koraki za vsaj osem let, s katerimi bomo ustvarjali pogoje in uresničevali zaveze za razvoj samozavestne Slovenije, države prihodnosti, prepoznavne v svetu.

Želimo trajno spremembo na bolje. Slovenija med desetimi najbolj razvitimi državami sveta ni utopija. Naša lega, majhnost, naravne danosti, izobrazba ljudi, zagnanost in številna znanja nam to omogočajo – od tehnoloških, zdravstvenih, gospodarskih do znanstvenih in izobraževalnih. Za to potrebujemo odprt, svoboden, s preteklostjo neobremenjen prostor, ki bo dejansko deloval povezovalno in ne politično parcialno. Socialni demokrati to zmoremo. S pomočjo vseh, ki razmišljajo podobno, lahko Sloveniji 21. stoletja in njenim državljanom damo to, kar si zaslužijo: Samo Dobro.

Tanja Fajon

predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

[i] Opisane rezultate volitev iz 17 evropskih držav je zbiral Norveški center za podatke o raziskavah in Mednarodna fundacija za volilne sisteme, nekatere manjkajoče vrednosti je dodal SPIEGEL ONLINE (glej naslednjo opombo).

[ii] http://www.spiegel.de/politik/ausland/krise-der-sozialdemokratie-vorwaerts-nimmer-abwaerts-immer-a-1182262.html

Tanja Fajon: Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo?

20. novembra 2017/in Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Pred desetimi dnevi so Barcelono preplavile množice, ki zahtevajo izpustitev zaprtih katalonskih ministrov, medtem ko Puidgemont s četverico še čaka na sodniško odločitev – v Belgiji. Po njihovem prihodu bi evropskim političnim voditeljem vendarle moralo postati jasno, da primer Katalonija ni le španska notranjepolitična zadeva. Ravno nasprotno, »Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo«, če parafraziram Marka Haddona, je sedaj dokončno postal tudi mednarodno vprašanje. Katalonsko vprašanje ni več le primer za pravnike, politologe in politike, tudi ne za nadobudne študente mednarodnih odnosov, marveč za slehernega državljana, ki ga skrbi usoda Evrope.

Primer Katalonije je namreč za prihodnost EU zelo pomemben, saj se v njem ne več teoretično leporečno, marveč v čisti praksi izkazuje nekredibilnost evropskega političnega vrha. Ta kot po tekočem traku prireja sestanke, na katerih razpravlja o nespoštovanju človekovih pravic in stanju demokracije v naši soseščini ter kršiteljem od Turčije do Rusije grozi s sankcijami. Po drugi strani se na dogodke v Barceloni odziva, kot da se je ne tičejo.

Kar je velika politična oz. diplomatska napaka Bruslja. Te so se že pokazale v primeru Brexita in odhoda Velike Britanije iz evropske druščine. Nobena druga država uradno sicer še ni izrazila pripravljenosti za razpis referenduma o izstopu iz Evropske unije, a Poljska, Češka, Madžarska ne skrivajo tovrstnih ambicij. Tudi evroobmočje, v katerem dominira Nemčija, je s posegi v grško in špansko gospodarstvo v veliki meri pripomoglo k ekonomski krizi, ki ima tudi socialni značaj. Vse bolj vidno je, da EU ne skrbi za regionalne entitete in za prenos oblasti iz centraliziranih centrov moči. To pa je še en korak v smeri t. i. negativne integracije, s katero državljani Evrope ne smemo biti zadovoljni.

Evropska komisija se pravzaprav vede podobno kot Generalna skupščina OZN v primeru vojaških spopadov – z dominacijo politike centralnih oblasti. A s tem destabilizira številne države na evropskem kontinentu. Nacionalne ekonomije se globalizirajo, nacionalne vlade pa centralizirajo in rezultat tega je vse večji pomen in moč regionalnih identitet, ki postajajo tudi vse bolj odločene, da uresničijo svojo pravico do svobode in odločanja o lastni usodi. To ni značilno le za Katalonijo, temveč tudi za Škotsko, Baskijo, Korziko, Flandrijo, Šlezijo in italijansko regijo Veneto. Vse omenjene regije danes zahtevajo večjo avtonomijo ali celo neodvisnost.

Primer Katalonije lahko razumemo tudi kot začetek gibanja, usmerjenega proti robustnim birokratskim elitam, ki vladajo v Bruslju, Madridu in Londonu. V tej luči je vidno, kako zelo nesmiseln je poskus vlade v Madridu, da katalonski primer reši s sklicevanjem na ustavo in zakone, zaradi katerih da je treba preprečiti ulične proteste ali celo zatreti demokratične mehanizme, kot je referendum.

Katalonsko vprašanje je tako evropski kot španski problem. Ko sem bila še otrok, sem po televiziji poslušala novice o pogajanjih španskih oblasti z baskovsko ETO. Tako EU kot OZN jo prištevata med teroristične organizacije. Vse dosedanje španske vlade, vključno z Rajoyevo, so se z ETO, ki je v avtomobile podtikala bombe, ubijala in ugrabljala ljudi, pogovarjale in dogovarjale. In tudi dogovorile – Baskija je dosegla visoko stopnjo avtonomije.

Tokratno sporočilo premierja Rajoya iz Madrida pa je, kako ironično, ravno nasprotno: dialog s popolnoma nenasilno katalonsko vlado v Španiji je nedovoljeno oz. praktično neobstoječe sredstvo za dogovarjanje o možnostih uresničevanja legitimnega cilja – večje avtonomije in, na koncu, neodvisnosti Katalonije. Še več, za uničenje tega cilja je vlada posegla po nelegitimnem sredstvu – nasilju in pretepanju lastnih državljanov.

(Ne)reševanje katalonskega vprašanja je resnično velik zdrs demokracije. Tako za Španijo, ki pridobiva prizvok in barve vse bolj avtoritarne države, kot za EU, ki s svojim molkom prodaja svojo identiteto, dušo in kredibilnost.

Zadnja dejanja katalonskega predsednika Puigdemonta lahko razumemo kot dodatna prizadevanja, da se izogne kataklizmični ločitvi od Madrida, saj se zaveda razdeljenosti svojega naroda glede vprašanja o odcepitvi. Ampak evropski voditelji mu pri tem prav nič ne pomagajo, saj nimajo ne političnega ne osebnega poguma, da bi na glas sprejeli dejstvo, da so tako EU kot nacionalne države živa tvorba, ki rastejo, se razvijajo in spreminjajo. Kot celice, jezik, družina, družba. Vzdrževanje statusa quo nikoli ne more trajati večno, zato voditeljem EU in držav lahko resnično zamerimo, da so vrenje spravili do razlitja čez rob.

Katalonsko vprašanje se lahko reši le s sredstvi politike. Kakršno koli nasilje ni rešitev. Čas je za pogovor. Madrid in Barcelona morata priti do dogovora, ki bo podoben dogovoru z Baski iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Španija je ena izmed najbolj decentraliziranih držav v Evropi, zato njena nedavna nespretna (in tudi nespametna) intervencija na katalonskih ulicah kaže, da se bo kot država morala še dodatno decentralizirati. Katalonija je rezultat svobodne volje državljanov.

Če si narod, ki živi na zaokroženi teritorialni skupnosti, vztrajno in trajno prizadeva za lastno državo, je najbolje čim prej začeti pogovore o pogojih večje avtonomije oziroma osamosvajanja, predvsem v primeru, ko centralistične oblasti kategorično zavračajo možnost spremembe ustavnega reda. EU, njene države članice in njeni državljani pa ne smemo biti indiferentni do katalonskega vprašanja. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da opozorimo na pomen temeljnih evropskih vrednot in spoštovanja pravic in svoboščin vseh narodov.

Predsednica Sveta SD za zunanjo politiko in evropska poslanka S&D Tanja Fajon