Tanja Fajon: Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo?
Pred desetimi dnevi so Barcelono preplavile množice, ki zahtevajo izpustitev zaprtih katalonskih ministrov, medtem ko Puidgemont s četverico še čaka na sodniško odločitev – v Belgiji. Po njihovem prihodu bi evropskim političnim voditeljem vendarle moralo postati jasno, da primer Katalonija ni le španska notranjepolitična zadeva. Ravno nasprotno, »Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo«, če parafraziram Marka Haddona, je sedaj dokončno postal tudi mednarodno vprašanje. Katalonsko vprašanje ni več le primer za pravnike, politologe in politike, tudi ne za nadobudne študente mednarodnih odnosov, marveč za slehernega državljana, ki ga skrbi usoda Evrope.
Primer Katalonije je namreč za prihodnost EU zelo pomemben, saj se v njem ne več teoretično leporečno, marveč v čisti praksi izkazuje nekredibilnost evropskega političnega vrha. Ta kot po tekočem traku prireja sestanke, na katerih razpravlja o nespoštovanju človekovih pravic in stanju demokracije v naši soseščini ter kršiteljem od Turčije do Rusije grozi s sankcijami. Po drugi strani se na dogodke v Barceloni odziva, kot da se je ne tičejo.
Kar je velika politična oz. diplomatska napaka Bruslja. Te so se že pokazale v primeru Brexita in odhoda Velike Britanije iz evropske druščine. Nobena druga država uradno sicer še ni izrazila pripravljenosti za razpis referenduma o izstopu iz Evropske unije, a Poljska, Češka, Madžarska ne skrivajo tovrstnih ambicij. Tudi evroobmočje, v katerem dominira Nemčija, je s posegi v grško in špansko gospodarstvo v veliki meri pripomoglo k ekonomski krizi, ki ima tudi socialni značaj. Vse bolj vidno je, da EU ne skrbi za regionalne entitete in za prenos oblasti iz centraliziranih centrov moči. To pa je še en korak v smeri t. i. negativne integracije, s katero državljani Evrope ne smemo biti zadovoljni.
Evropska komisija se pravzaprav vede podobno kot Generalna skupščina OZN v primeru vojaških spopadov – z dominacijo politike centralnih oblasti. A s tem destabilizira številne države na evropskem kontinentu. Nacionalne ekonomije se globalizirajo, nacionalne vlade pa centralizirajo in rezultat tega je vse večji pomen in moč regionalnih identitet, ki postajajo tudi vse bolj odločene, da uresničijo svojo pravico do svobode in odločanja o lastni usodi. To ni značilno le za Katalonijo, temveč tudi za Škotsko, Baskijo, Korziko, Flandrijo, Šlezijo in italijansko regijo Veneto. Vse omenjene regije danes zahtevajo večjo avtonomijo ali celo neodvisnost.
Primer Katalonije lahko razumemo tudi kot začetek gibanja, usmerjenega proti robustnim birokratskim elitam, ki vladajo v Bruslju, Madridu in Londonu. V tej luči je vidno, kako zelo nesmiseln je poskus vlade v Madridu, da katalonski primer reši s sklicevanjem na ustavo in zakone, zaradi katerih da je treba preprečiti ulične proteste ali celo zatreti demokratične mehanizme, kot je referendum.
Katalonsko vprašanje je tako evropski kot španski problem. Ko sem bila še otrok, sem po televiziji poslušala novice o pogajanjih španskih oblasti z baskovsko ETO. Tako EU kot OZN jo prištevata med teroristične organizacije. Vse dosedanje španske vlade, vključno z Rajoyevo, so se z ETO, ki je v avtomobile podtikala bombe, ubijala in ugrabljala ljudi, pogovarjale in dogovarjale. In tudi dogovorile – Baskija je dosegla visoko stopnjo avtonomije.
Tokratno sporočilo premierja Rajoya iz Madrida pa je, kako ironično, ravno nasprotno: dialog s popolnoma nenasilno katalonsko vlado v Španiji je nedovoljeno oz. praktično neobstoječe sredstvo za dogovarjanje o možnostih uresničevanja legitimnega cilja – večje avtonomije in, na koncu, neodvisnosti Katalonije. Še več, za uničenje tega cilja je vlada posegla po nelegitimnem sredstvu – nasilju in pretepanju lastnih državljanov.
(Ne)reševanje katalonskega vprašanja je resnično velik zdrs demokracije. Tako za Španijo, ki pridobiva prizvok in barve vse bolj avtoritarne države, kot za EU, ki s svojim molkom prodaja svojo identiteto, dušo in kredibilnost.
Zadnja dejanja katalonskega predsednika Puigdemonta lahko razumemo kot dodatna prizadevanja, da se izogne kataklizmični ločitvi od Madrida, saj se zaveda razdeljenosti svojega naroda glede vprašanja o odcepitvi. Ampak evropski voditelji mu pri tem prav nič ne pomagajo, saj nimajo ne političnega ne osebnega poguma, da bi na glas sprejeli dejstvo, da so tako EU kot nacionalne države živa tvorba, ki rastejo, se razvijajo in spreminjajo. Kot celice, jezik, družina, družba. Vzdrževanje statusa quo nikoli ne more trajati večno, zato voditeljem EU in držav lahko resnično zamerimo, da so vrenje spravili do razlitja čez rob.
Katalonsko vprašanje se lahko reši le s sredstvi politike. Kakršno koli nasilje ni rešitev. Čas je za pogovor. Madrid in Barcelona morata priti do dogovora, ki bo podoben dogovoru z Baski iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Španija je ena izmed najbolj decentraliziranih držav v Evropi, zato njena nedavna nespretna (in tudi nespametna) intervencija na katalonskih ulicah kaže, da se bo kot država morala še dodatno decentralizirati. Katalonija je rezultat svobodne volje državljanov.
Če si narod, ki živi na zaokroženi teritorialni skupnosti, vztrajno in trajno prizadeva za lastno državo, je najbolje čim prej začeti pogovore o pogojih večje avtonomije oziroma osamosvajanja, predvsem v primeru, ko centralistične oblasti kategorično zavračajo možnost spremembe ustavnega reda. EU, njene države članice in njeni državljani pa ne smemo biti indiferentni do katalonskega vprašanja. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da opozorimo na pomen temeljnih evropskih vrednot in spoštovanja pravic in svoboščin vseh narodov.
Predsednica Sveta SD za zunanjo politiko in evropska poslanka S&D Tanja Fajon
