Španija

Pred desetimi dnevi so Barcelono preplavile množice, ki zahtevajo izpustitev zaprtih katalonskih ministrov, medtem ko Puidgemont s četverico še čaka na sodniško odločitev – v Belgiji. Po njihovem prihodu bi evropskim političnim voditeljem vendarle moralo postati jasno, da primer Katalonija ni le španska notranjepolitična zadeva. Ravno nasprotno, »Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo«, če parafraziram Marka Haddona, je sedaj dokončno postal tudi mednarodno vprašanje. Katalonsko vprašanje ni več le primer za pravnike, politologe in politike, tudi ne za nadobudne študente mednarodnih odnosov, marveč za slehernega državljana, ki ga skrbi usoda Evrope.

Primer Katalonije je namreč za prihodnost EU zelo pomemben, saj se v njem ne več teoretično leporečno, marveč v čisti praksi izkazuje nekredibilnost evropskega političnega vrha. Ta kot po tekočem traku prireja sestanke, na katerih razpravlja o nespoštovanju človekovih pravic in stanju demokracije v naši soseščini ter kršiteljem od Turčije do Rusije grozi s sankcijami. Po drugi strani se na dogodke v Barceloni odziva, kot da se je ne tičejo.

Kar je velika politična oz. diplomatska napaka Bruslja. Te so se že pokazale v primeru Brexita in odhoda Velike Britanije iz evropske druščine. Nobena druga država uradno sicer še ni izrazila pripravljenosti za razpis referenduma o izstopu iz Evropske unije, a Poljska, Češka, Madžarska ne skrivajo tovrstnih ambicij. Tudi evroobmočje, v katerem dominira Nemčija, je s posegi v grško in špansko gospodarstvo v veliki meri pripomoglo k ekonomski krizi, ki ima tudi socialni značaj. Vse bolj vidno je, da EU ne skrbi za regionalne entitete in za prenos oblasti iz centraliziranih centrov moči. To pa je še en korak v smeri t. i. negativne integracije, s katero državljani Evrope ne smemo biti zadovoljni.

Evropska komisija se pravzaprav vede podobno kot Generalna skupščina OZN v primeru vojaških spopadov – z dominacijo politike centralnih oblasti. A s tem destabilizira številne države na evropskem kontinentu. Nacionalne ekonomije se globalizirajo, nacionalne vlade pa centralizirajo in rezultat tega je vse večji pomen in moč regionalnih identitet, ki postajajo tudi vse bolj odločene, da uresničijo svojo pravico do svobode in odločanja o lastni usodi. To ni značilno le za Katalonijo, temveč tudi za Škotsko, Baskijo, Korziko, Flandrijo, Šlezijo in italijansko regijo Veneto. Vse omenjene regije danes zahtevajo večjo avtonomijo ali celo neodvisnost.

Primer Katalonije lahko razumemo tudi kot začetek gibanja, usmerjenega proti robustnim birokratskim elitam, ki vladajo v Bruslju, Madridu in Londonu. V tej luči je vidno, kako zelo nesmiseln je poskus vlade v Madridu, da katalonski primer reši s sklicevanjem na ustavo in zakone, zaradi katerih da je treba preprečiti ulične proteste ali celo zatreti demokratične mehanizme, kot je referendum.

Katalonsko vprašanje je tako evropski kot španski problem. Ko sem bila še otrok, sem po televiziji poslušala novice o pogajanjih španskih oblasti z baskovsko ETO. Tako EU kot OZN jo prištevata med teroristične organizacije. Vse dosedanje španske vlade, vključno z Rajoyevo, so se z ETO, ki je v avtomobile podtikala bombe, ubijala in ugrabljala ljudi, pogovarjale in dogovarjale. In tudi dogovorile – Baskija je dosegla visoko stopnjo avtonomije.

Tokratno sporočilo premierja Rajoya iz Madrida pa je, kako ironično, ravno nasprotno: dialog s popolnoma nenasilno katalonsko vlado v Španiji je nedovoljeno oz. praktično neobstoječe sredstvo za dogovarjanje o možnostih uresničevanja legitimnega cilja – večje avtonomije in, na koncu, neodvisnosti Katalonije. Še več, za uničenje tega cilja je vlada posegla po nelegitimnem sredstvu – nasilju in pretepanju lastnih državljanov.

(Ne)reševanje katalonskega vprašanja je resnično velik zdrs demokracije. Tako za Španijo, ki pridobiva prizvok in barve vse bolj avtoritarne države, kot za EU, ki s svojim molkom prodaja svojo identiteto, dušo in kredibilnost.

Zadnja dejanja katalonskega predsednika Puigdemonta lahko razumemo kot dodatna prizadevanja, da se izogne kataklizmični ločitvi od Madrida, saj se zaveda razdeljenosti svojega naroda glede vprašanja o odcepitvi. Ampak evropski voditelji mu pri tem prav nič ne pomagajo, saj nimajo ne političnega ne osebnega poguma, da bi na glas sprejeli dejstvo, da so tako EU kot nacionalne države živa tvorba, ki rastejo, se razvijajo in spreminjajo. Kot celice, jezik, družina, družba. Vzdrževanje statusa quo nikoli ne more trajati večno, zato voditeljem EU in držav lahko resnično zamerimo, da so vrenje spravili do razlitja čez rob.

Katalonsko vprašanje se lahko reši le s sredstvi politike. Kakršno koli nasilje ni rešitev. Čas je za pogovor. Madrid in Barcelona morata priti do dogovora, ki bo podoben dogovoru z Baski iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Španija je ena izmed najbolj decentraliziranih držav v Evropi, zato njena nedavna nespretna (in tudi nespametna) intervencija na katalonskih ulicah kaže, da se bo kot država morala še dodatno decentralizirati. Katalonija je rezultat svobodne volje državljanov.

Če si narod, ki živi na zaokroženi teritorialni skupnosti, vztrajno in trajno prizadeva za lastno državo, je najbolje čim prej začeti pogovore o pogojih večje avtonomije oziroma osamosvajanja, predvsem v primeru, ko centralistične oblasti kategorično zavračajo možnost spremembe ustavnega reda. EU, njene države članice in njeni državljani pa ne smemo biti indiferentni do katalonskega vprašanja. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da opozorimo na pomen temeljnih evropskih vrednot in spoštovanja pravic in svoboščin vseh narodov.

Predsednica Sveta SD za zunanjo politiko in evropska poslanka S&D Tanja Fajon

Prejšnji konec tedna je v Španiji minil v znamenju nasilja tiste vrste, za katero sem bila prepričana, da smo jo Evropejci s svojo stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic že davno presegli. Žal sem se zmotila. Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki je nad lastno ljudstvo poslala oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi morali španski voditelji vedeti, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev. Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja).

Zadržanost in politična korektnost glede podpore referendumu je še lahko razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, in da je ustave članic seveda treba spoštovati, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.

Pri tem ne Evropske komisije ne večine voditeljev ne zanima, ali se niso nemara zamerili Kataloncem, ki so – skladno s svojo že pregovorno nenasilno držo – povsem mirno oddajali svoje glasove na voliščih. Ti volivci niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči zato sploh ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene.

Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati ‘samo’ notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu. Zato me toliko bolj čudi, da se evropski vrh bolj kot na skoraj 1000 po nepotrebnem in nedolžnem poškodovanih Kataloncev osredotoča na primerjave separatističnih teženj narodov in se sklicuje na neustavnost referenduma. Kot da je uporaba sile nad mirnimi ljudmi ustavna pravica?

Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa za nasilje nad miroljubnimi ljudmi, kot tudi ne za medijske blokade in cenzuro. Zato sva v začetku tedna s predsednikom SD in podpredsednikom Vlade RS Dejanom Židanom poslala pismo predsedniku Stranke evropskih socialistov (PES) Sergeiu Stanishevu in predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D) Gianniju Pittelli. V njem izrazila stališče slovenskih Socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad nasilnim dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom.

Več kot očitno je, da je po dolgih letih in desetletjih moledovanja, neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave, tožb in sodb v poskusih za dodelitev več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek. In Katalonci so se odločili za preverjanje svojega stališča o samostojni državi, ki ga – predvsem Slovenci – v duhu pravice do samoodločbe lahko zelo dobro razumemo. Odločanje o lastni prihodnosti ostaja temeljna pravica naroda in zgodovina je že velikokrat dokazala, da je ne ustava ne nasilje ne moreta ubiti. Tako tudi ta vikend ni zadušil katalonske želje po neodvisnosti, ravno nasprotno, španske oblasti so jo s svojo neomajno odločnostjo, da s katalonsko vlado ne sedejo k pogovoru, še podžgale.

Zaradi kompleksnosti situacije kot zunanja opazovalka ne želim soditi, ali je za ponedeljek napovedana razglasitev odcepitve Katalonije pravilna in časovno primerna, vsekakor pa moram reči, da me skrbi. Odvzem ozemlja brez privolitve se namreč še nikoli ni končal z mirom. Glede na že videne odzive policije in garde se bojim, da se lahko kaj hitro soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija in premierji pa bodo tedaj zelo težko trdili, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.

Še vedno si želim in prepričana sem, da je to tudi dolgoročno edina prava rešitev, da bi bili obe strani sposobni popustiti do te mere, da bi svoja stališča vendarle še enkrat soočili za pogajalsko mizo, morda sprejeli mediacijo ali drugo vrsto zunanje pomoči in se pri tem ves čas zavedali, da sodelovanje in konstruktiven dialog s konkretnimi rešitvami zanju nikakor in v nobenem primeru ni poraz, temveč obojestranska zmaga, od katere bodo imeli korist vsi španski in evropski narodi.