Kakšen bo svet, v katerega se bomo zbudili po koncu karantene, ne ve nihče. Toda vsi se strinjamo, da bo drugačen. Trenutne smernice zaostrovanja razmer namreč kažejo zaskrbljujoč negativen trend na vseh področjih človeškega obstoja. Iz krize, ki je človeštvo izzvala na njegovi povsem biološki ravni, smo podlegli predvsem njenim pridruženim obolenjem; politični, ekonomski in varnostni krizi. Začasni ukrepi postajajo brezčasni, normalizira se nenormalno stanje in kritični posamezniki se vse bolj zavedamo, da Slovenijo pesti predvsem virus ideologije strahu.

Ta virus ruši krhke demokratične institucije, izvaja pokol nad stroko, ker ta opravlja svoje delo in straši s kužnimi subjekti, pa naj bodo domači ali tuji. Vlada torej razume epidemijo predvsem kot orodje za doseganje političnih ciljev. To je nedopustno. Pismo pišem kot svoj skromen doprinos aktivnemu državljanstvu v času krize, z željo, da bomo, ko ozdravimo, lahko zaživeli kar se da normalno življenje in ne bomo podlegli pridruženim obolenjem krize, ki bodo trajala še dolgo po prenehanju primarne grožnje v obliki epidemije. Družba kot celota se je znašla v katastrofi bibličnih razsežnosti, ki še traja, zato prizadete škode še nismo začeli ocenjevati. V teh časih je torej bolj kot kdaj koli prej pomembna državotvornost. Le ta ne pomeni označevati vseh, ki se z ukrepi ne strinjamo, kot izdajalce, saj drža vlade ni državotvorna, temveč ideološka. Državotvornost je namreč odnos do države in ne do vlade.

O virusu je vsak državljan prebral že stotine člankov in teorij zarot, kar daje občutek vsem, da vedo vse, kar je za vedeti na področju epidemiologije. Resnica je, da ima odziv na epidemijo v okviru Državnega načrta zaščite in reševanja ob pojavu epidemije, predviden strokovni organ, ki naredi oceno tveganja in načrt, kako se spoprijeti z virusom in edini strokovni organ, ki je za to usposobljen. Ta organ je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki je v zadnjih tednih doživel pokol stroke s strani nove vlade. Očitki vlade, da se NIJZ ni odzval pravilno, so očitki gostilniške debate, ki po bitki igra vlogo generala. Retrospektivno je po dogodku, ko so na voljo vse informacije in znanje, namreč lahko biti general, ukrepi pa so glede na to, da nam je uspelo zajeziti eksponentno širjenje epidemije, bili pravočasni. Vlada je tako začela z menjavo vseh vodilnih položajev v inštitutu, ne samo enkrat, temveč bo to počela, dokler ti ne bodo kimali ukrepom politikov. Nekateri so za obstoj respiratornih virusnih obolenj prvič slišali pred nekaj tedni. Njihov cilj postaja jasen tudi javnosti in stroki, le ta je, da si želijo voditi krizo, kot ustreza sedanji oblasti. Politikom ne pustimo operirati kolena, a vendar jim dovolimo voditi najbolj kompleksno epidemijo zadnjih desetletij brez upoštevanja strokovnih mnenj. Vlada, sestavljena iz politologov in teologov, s svojimi častnimi doktorati s področja infektologije, ki so si jih podarili sami skozi nekaj minutno raziskavo interneta, po mnenju stroke sprejemajo napačne in disproporcionalne odločitve. Zaradi opozoril stroke na nestrokovnost ukrepov, le ta to plačuje z odpuščanji in javnim linčem. Državljani pa bomo to plačali z izgubo svoboščin in smrtnimi žrtvami, ki bodo nastale kot stranski produkt nestrokovnosti vlade v prihodnosti.

Soočanje z zdravstveno komponento epidemije zbledi v primerjavi z varnostno obsedenostjo nove vlade, ki je presegla vse meje zdravega razuma. Prednjačenje vrednote varnosti pred zdravjem je bilo razvidno iz prvega nočnega zasedanja vlade, ko je le ta, namesto da bi se soočila z izzivi epidemije raje zamenjala celoten vrh varnostnega sektorja. Politično kadrovanje je legalno in legitimno medtem ko njegovo prioretiziranje sredi krize ni. Imanentnost vrednote varnosti pri stranki, ki ne priznava poteka druge svetovne vojne, kaj šele konec vojne za neodvisnost, ki je v mentaliteti vodstva še vedno v teku, seveda ni novost. Novost je neupoštevanje mej civilno-vojaških odnosov. Od pozivov k naborništvu, do aktivacije 37.a člena, je razvidno, da vlada namenja dragocen politični kapital varnostnim vprašanjem, ki nimajo nobene zveze z epidemijo. Varnost namreč ni samo komoditeta, ki jo izmerijo v številu tankov in pušk, temveč je predvsem vzvod politične moči. Označiti problem kot varnostni problem le temu da legitimnost, urgentnost in ga veže na nacionalni interes, tudi če ta ni nič od slednjega. Vlada izjemno dobro uporablja to naracijo in izrablja varnost za vzdrževanje hegemonije ideologije strahu. Če res hoče širiti koncept varnosti, potem ga naj širi na socialno, okolijsko in družbeno varnost, ter naj koncepta ne izrablja za politikantstvo in strašenje.

Da grožnja na meji ni bila nikoli resnična, povesta dejstvo, da lahko vlada že brez policijskih pooblastil in aktivacije člena tja napoti ogromno pripadnikov vojske, kot tudi, da je začela policiste umikati iz meje nazaj v notranjost države. Cilj je torej vedno bil sprostiti policiste na meji, da bi vlada v notranjosti okrepila policijsko državo namesto branjenje meje pred navidezno invazijo. S tem, ko je v paket pomoči gospodarstvu znan kot Korona-zakon poskušala podtakniti tudi izjemno povečanje pooblastil policiji iz 103. člena, ki bi po sprejetju lahko prosto vstopala v stanovanja, nadzorovala in sledila državljanom brez naloga sodišča. Po uporu celotne stroke, od varuha človekovih pravic do zakonodajno-pravne službe DZ, je bila vlada prisiljena določila umakniti. Da bodo bralci imeli predstavo o grobosti kršitve civilizacijskih norm vlade, dajem v vednost, da je je bila prepoved arbitrarnega vstopa v bivališča svojih podanikov prepovedana celo kraljem z listino Magna Carta od leta 1215 dalje. Ideja vlade je bila preprosta: brez policijske države ne bo pomoči, a je moč javnosti, stroke in opozicije preprečila tudi poskus, primerljiv z državnim udarom. Poudariti je treba, da ljudstvo zaupa vojski in policiji, srž problema je, da ne zaupamo političnemu vodstvu, ki tem podsistemom poveljuje. Da je ključni resor notranje varnosti pod vodstvom ministra, katerega ideološki medij je v mednarodni preiskavi pranja denarja in sekretarja, ki ga je iz mesta župana odnesel upor proti korupciji, je zaskrbljujoč. Policiji lahko samo zaželim veliko sreče pri preiskovanju svojih vodij.

Ob teh dejstvih na plano zaveva ključno vprašanje legitimnosti oblasti kot nosilke moralne dolžnosti. V družbeni pogodbi slovenske politične kulture je nosilka moralne dolžnosti država. Ta se je znašla pod vodstvom etično in zakonsko vprašljivih oseb, ki so že bili obsojeni zaradi kriminalnih dejanj ali pa so trenutno posredno v preiskavah. Država v tem trenutku potrebuje nesporno etično vodstvo, ki bo ljudstvu vlivalo zaupanje v državne institucije in podsisteme, ter ne vodstva, ki bo s svojo ideologijo strahu delilo javnost, napadalo novinarje in javnozdravstveno stroko. Država ni skala, temveč krhek organizem, ki diha in čuti. Kot takšnega ga ne moremo jemati kot samoumevnega, saj ga lahko ob zlorabljanju zelo hitro izgubimo. Erozija demokratičnih načel je zaskrbljujoča. Nihče, ki danes živi pod naši vladi prijateljskemu madžarskemu režimu, ne more s prstom pokazati na trenutek, ko je država postala avtokracija. Proces se namreč dogaja počasi, zakon za zakonom, diskreditacija za diskreditacijo in laž za lažjo. Zato je danes bolj pomembno kot kadarkoli prej, da opozarjamo na nepravilnosti, smo državotvorni, ostajamo zavezani civilizacijskim normam in ščitimo našo mlado demokracijo z vsemi sredstvi, ki jih dopuščajo razmere.

Prav tako so nepotrebne vladne, skoraj mesijanske izjave o ‘vidni roki države’ v gospodarstvu. V kolikor vlada ukaže zaustavitev gospodarske dejavnosti je dolžna poskrbeti za žrtve svoje prepovedi. Slovenci smo se odzvali skladno s svojo hlapčevsko politično kulturo in padli na kolena ter začeli častiti svoje nove bogove. Denar, ki smo ga prejeli, ni denar vlade, temveč denar suverenega ljudstva, ki ga je le to akumuliralo skozi tisoč let garaškega dela, pridružen z monetarnim stimulusom Evropske centralne banke, ki ga vlada mora porabiti za namen blaženja posledic epidemije. Gospodarska intervencija, katere primarni cilj je deljenje političnih bombončkov in ne naslavljanje pravih problemov bo Slovenijo drago stala, saj za krpanje luknje samo še na papirju obstoječega proračuna, vlada nima odgovora. Denar bomo namreč morali vrniti državljani, najbrž zopet skozi varčevanje, reze v socialo in prisilno privatizacijo celotnih sektorjev gospodarstva, ki so jih vladni ukrepi zreducirali do beraštva, zato imamo pravico zahtevati, da so sredstva porabljena namensko in ne za dvorjenje volilnega telesa vladajoče stranke. Ne smemo pasti v stanje instrumentalnega pogojevanja, v katerem se kot psi slinimo za ostanki hrane, ki jo gospodarji mečejo z mize. Gre za naš denar in ta je primarno porabljen za politične namene reprodukcije ideološkega virusa strahu.

Tok zgodovine je cikličen. Epidemije pridejo in izzvenijo, vendar državne institucije lahko iz njih izidejo močnejše ali oslabljene. Vsako dejanje, ukrep in dogodek ima torej svoje posledice. Kako bo zgodovina sodila obdobje, v katerem živimo danes, je odvisno od vseh nas, varuhov duha časa, ki imamo moč, da nanj vplivamo. Nobena ideologija, predvsem zgrajena na strahu, ni večna. Kaj bomo zgradili na njenih ruševinah, ni vprašanje jutrišnjega, temveč današnjega dne. Kot državljani moramo zavrniti modus operandi vlade, ki temelji na konceptu deli in vladaj ter doktrini šoka. Vlado torej pozivam, naj se odreče ideologiji strahu in se začne obnašati državotvorno. Če zavzamem dikcijo bolj razumljivo desnici, nam je bog dal dvoje ušes in ena usta z razlogom. Sedaj je čas, da vlada preseže ideološke okope, prisluhne stroki ter ljudstvu in začne delovati državotvorno. Na nas državljanih pa je, da zavrnemo dikcijo virusa ideologije strahu in od naših voditeljev zahtevamo boljše vodenje. Država je kot ladja, ki pluje čez vihar, in če potone, bomo potonili skupaj kot državljani – ne kot levi in ne kot desni.