Dejan Židan za Delova Ozadja: “Skrbi me želja po privatizaciji vsega javnega.”

Predsednik SD in kmetijski minister mag. Dejan Židan se je v pogovoru za Delo ozrl na prvo leto delovanja aktualne vlade. Z njim se je pogovarjal novinar Luka Jakše. Povezava do intervjuja v spletni izdaji časnika Delo: http://www.delo.si/ozadja/dejan-zidan-skrbi-me-zelja-po-privatizaciji-vsega-javnega.html

Kmalu bo minilo leto dni vlade. V njej je precej političnih novincev in tudi nekaj starih mačkov. Kako bi ocenili njeno delovanje?

Zdaj se že kaže, da smo utečeni. Na začetku pa se je videlo, da nekateri ministri, državni sekretarji in drugi visoki funkcionarji niso povsem poznali obrti. Politika namreč terja znanja in veščine, da so zakoni napisani na pravilen način, da so ustrezno sprocesirani, da se pogajanja pravilno vodijo, da se doseže kompromis med različnimi skupinami. Novinci vseh teh veščin nimajo in rabijo neko učno obdobje, zato je pomembno, da mandat vlade traja štiri leta in da je politika pri svojem delu učinkovita. Pri kolegih opažam, da so se obrti zdaj priučili, tako da različna pogajanja in usklajevanja potekajo precej bolj gladko. Zdaj pa je pomembno, da bo mandat zdržal vsa štiri leta, pa ne zaradi nas, ki sedimo v vladi, ampak ker je politična stabilnost ključna, da se bodo pozitivni gospodarski trendi v državi nadaljevali.

Katere so bile po vašem zamujene priložnosti v tem letu?

Želel bi si, da bi vlada nekatere odločitve sprejela takoj po imenovanju. Predvsem novo konstituiranje nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, kar smo naredili šele pred kratkim. Če bi jih imenovali že na začetku mandata, bi bili gospodarska rast in trendi še bolj pozitivni. Kot izgubljeno priložnost vidim razpravo o starem privatizacijskem paketu. Kvalitetne razprave o prodaji državnih podjetij nam ni uspelo odpreti ne v času koalicijskih pogajanj ne kasneje, ko smo koalicijskim partnerjem skušali dopovedati, da ima Slovenija pravico do svojega mnenja o tej zadevi. Glede na to, da so se gospodarski kazalci precej spremenili, odkar je nastal spisek 15 podjetij, mora biti Slovenija toliko samozavestna, da lahko kakšno stvar v dogovoru z evropskimi partnerji tudi spremeni. Privatizacija samo zaradi privatizacije je nesmiselna, lahko pa je pozitivna, kadar prinaša partnerstvo, delovna mesta in razvoj.

Glede nadzornikov ste slišati zadovoljni. Bi dali roko v ogenj zanje?

Nadzornike smo na vladi sprejeli v paketu. Predstavljeni so nam bili njihovi življenjepisi in iz teh sklepam, da so kompetentni ljudje. Verjamem, da bo z njihovim delom državno premoženje bistveno bolj učinkovito upravljano. Učinkovitost pa se ne meri po številu menjav direktorjev družb ali zgolj po prodaji državnega premoženja. Bistvo upravljanja je, da dobiček iz tega premoženja raste. Še vedno je 11 milijard evrov državnega premoženja v kapitalskih naložbah, in če bi imeli tak donos, kot ga imajo francoska državna podjetja, bi vsako leto v proračun dobili nekaj sto milijonov evrov dividend. Te bi država lahko koristno porabila za javni sektor, za kvalitetno javno zdravstvo in šolski sistem … Vendar tega denarja ni bilo, ker se tega od upraviteljev državnega premoženja ni nikoli jasno zahtevalo.

Torej od uprave SDH terjate boljše rezultate, sicer pričakujete, da jo bodo nadzorniki zamenjali?

Nadzornike je imenovala vlada, odločitev je bila torej politična, seveda na podlagi strokovnih predlogov, in nima smisla bežati pred to odgovornostjo. Ni dobro, da ima politika preveč pristojnosti v gospodarstvu, toda tam, kjer jo ima, se mora izpostaviti in stati za svojimi odločitvami. Nadzorniki pa so dolžni oceniti, ali trenutna uprava SDH deluje ustrezno in učinkovito.

Pred volitvami ste tesneje sodelovali z Desusom, o privatizaciji ste imeli podobno mnenje, zdaj pa se ta stranka bolj prilagaja SMC. Kako komentirate ta preobrat?

Socialni demokrati želimo voditi konsistentno politiko. Da tisto kar rečemo, tudi naredimo. Zastopamo tako mlade kot zaposlene in tudi upokojence, ker na državo gledamo celovito. Desus nagovarja ožji segment državljanov in kot tak uresničuje nekatere svoje želje. Izkušnja iz vlade pa je, da imamo njihovo podporo pri projektih, ki jih pripravimo v SD.

Vse od afere Veberkom do propada prodaje Telekoma je bilo v koaliciji čutiti napetosti. Kako blizu odhoda ste bili ob aferi, ki je odnesla vašega ministra?

Predlog za zamenjavo Janka Vebra smo ocenili za nestrokovnega in napačnega. Verjamem, da intimno tudi predsednik vlade Miro Cerar spoznava, da je naredil napako, ker ni bilo pravno enoznačnih mnenj, ali je minister sploh naredil kaj narobe. Torej je bila zamenjava politična odločitev. Poleg tega je bil Veber dober minister, in dobrih ministrov se ne zamenjuje zato, ker si tako želi opozicija ali pa ker si ena od vladnih strank želi biti v dobrih odnosih z opozicijo. Ob zamenjavi smo v stranki opravili resno razpravo o tem, ali zapustimo vlado ali ne. Odločitev, da ostanemo, je bila enoglasna, tudi zato, ker je tako menil podpredsednik stranke Janko Veber.

Vse od Depale vasi je slovenska javnost občutljiva na delovanje oziroma uporabo vojaške obveščevalne službe. Zakaj bi bilo v tem primeru drugače?

Na žalost je prišlo do dezinformacij, ker ni delovala vojaška obveščevalna služba, ampak obveščevalno-varnostna služba ministrstva za obrambo, kar ni enako. Treba se je le vprašati, ali ima Slovenija pri prodaji državnih podjetij pravico preveriti tudi varnostna vprašanja. Ne samo da ima pravico, ima celo dolžnost. Zamenjavo Janka Vebra ocenjujem kot največjo napako Cerarjeve vlade.

Za prodajo Telekoma je dokaj odkrito na koncu navijal tudi premier Miro Cerar. Kako ste razumeli to njegovo stališče?

Pomembno je, da politiki delujemo tako, kot javno govorimo, obljubljamo. Če torej politika obljublja, da ne bo vplivala na poslovne procese in prodajo podjetij, potem bi to morali tudi v praksi upoštevati. Vlada sicer ne sme bežati pred svojo odgovornostjo, ki jo ima kot skupščina SDH. Če se vprašanje, ali prodati ali ne prodati, pojavi na skupščini, potem mora vlada o tem sprejeti odločitev.

Zakaj je propadla prodaja Telekoma?

Po mojem mnenju je propadla v trenutku, ko je bil v igri samo še en ponudnik, kar bi morala ugotoviti tudi uprava SDH. Nemogoče je premoženje dobro prodati v razmerah, ko ima kupec občutek, da ima monopolni položaj. V takih primerih, tako je bilo tudi pri Telekomu, je pogodba o prodaji pisana v korist kupca. Poleg tega, da je bila cena nižja od pričakovane, so bila v pogodbi zapisana jamstva države, ki jih lahko potrdi samo državni zbor. Tudi tolmačenje naložbenega sklada za strateškega lastnika je bilo napačno.

Vseeno je čudno, da se je Cinven ob nizki ceni na koncu umaknil.

Izkazalo se je, da je bila tudi ta nizka cena za kupca previsoka in da je šlo za špekulativnega kupca.

Ali pa je ugotovil, da je vreča brez dna?

Telekom je dobro podjetje z boniteto A. Seveda je tudi od te uprave treba zahtevati, da deluje učinkovito in z dobičkom. V naši stranki nimamo ideološkega stališča o vrsti lastnine. Ideološko stališče imajo tisti, ki trdijo, da je dobra samo zasebna lastnina. Verjamemo, da je lahko gospodarska družba uspešna ali neuspešna, če je v državni ali zasebni lasti.

Telekom bo moral v naslednjih letih odpustiti skoraj tisoč ljudi, tudi zaradi državnega oziroma političnega vpliva na družbo, ki je jemal energijo za razvoj.

Se strinjam. V Sloveniji je prevladovalo prepričanje, da je državna lastnina dobra, ker so se potem direktorji počutili bolj varne, ker državni lastniki ne pazijo tako dobro, da so dobički na zadovoljivi ravni. V ta podjetja pa je politika pogosto zaposlovala svoje ljudi. Oboje je napačno. Zato smo socialni demokrati tesno sodelovali pri pripravi strategije upravljanja državnega premoženja, ker verjamemo, da država lahko ima svoje premoženje, vendar mora jasno zapisati pričakovane poslovne uspehe teh družb. To je pomembno, ker je potem jasno, kdaj lahko tudi državni direktorji dobijo nagrado za poslovni uspeh in kdaj je čas, da se kakšen direktor poslovi. O zamenjavi torej ne odloča politika, ampak dosežen poslovni rezultat.

Kako komentirate namero sklada Apollo, ki je v Sloveniji že kupil NKBM, da bi dokapitaliziral Telekom, verjetno z vizijo, da bi sodelovali pri nakupu Telekoma Srbija?

Najprej naj povem, da je prodaja NKBM po tako nizki ceni zelo vprašljiva. Tudi v tem primeru je bil samo en kupec. Po logiki dobrega gospodarja bi morali tak prodajni postopek v trenutku ustaviti. Zdaj pa je monopolni kupec iztržil monopolno rento, namesto da bi jo dobil prodajalec oziroma država. Rezultati bodo pokazali ali gre za dobrega lastnika. V luči skrbi za zaposlene in razvoja banke si želim, da bi bil in da bi s svojim delom in razvojem banke ovrgel skeptičnost nakupa ki je prisotna. Za Telekom pa si želim, da se upravi nekaj časa ne bi bilo treba ukvarjati s prodajo, ampak upravljanjem podjetja. V SD predlagamo, da se po letu dni od sprejetja strategije o upravljanju državnega premoženja naredi razmislek, ali naj se Telekom uvrsti na listo upravljanja državnega premoženja.

Kaj pa želja, da kupijo osem krat večji srbski Telekom?

O tem ne vem nič več, kot je bilo zapisano v medijih. Gre za poslovno odločitev ki mora imeti tudi jasne argumente glede smotrnosti takšnega nakupa in kaj to v praksi pomeni za razvoj Telekoma.

Od vseh privatizacijskih zgodb je verjetno najbolj boleča prodaja Mercatorja. Zakaj vem, tudi kot ministru, tega ni uspelo preprečiti?

Kmetijski minister ne more vplivati na prodajo podjetij oziroma ima vpliva toliko, kolikor mu ostali prisluhnejo. Privatizacija se ni zgodila zdaj, ampak v prvi vladi Janeza Janše. Potem smo spremljali neuspešno tajkunsko zgodbo, nazadnje pa vmešavanje slovenskih bank v prodajo. Za njih bi tako ali tako težko rekli, da so ali da dobro delujejo. Kot kmetijski minister sem z argumenti ves čas opozarjal, da bo prodaja Mercatorja gospodarskemu subjektu z nestabilno lastniško strukturo in hkrati neposrednemu tekmecu, ki proizvaja tudi hrano, škodljiva za Slovenijo. Kupec ima namreč legitimni interes, da več prodajnih površin namenja svojim proizvodom, kar pomeni, da se morajo standardni proizvodi umakniti. Na žalost me niso poslušali, zdaj pa lahko iz splošnih statističnih podatkov, pa tudi vsakodnevnega obiska trgovin, opazimo, da so se moje napovedi uresničile. Moram pa povedati, da sem bistveno manj zaskrbljen kot sem bil pred petimi leti, ker imamo v Sloveniji nove trgovske sisteme in bistveno večji občutek državljanov, da morajo iskati lokalno pridelano hrano. Tako ni več od lastnika odvisno kateri proizvodi so na trgovskih policah, ampak to narekujejo potrošniki. Opažam, da nekateri trgovski sistemi hitro povečujejo delež prodaje slovenske hrane, kar mi potrjujejo proizvajalci. Načrtno osveščanje ljudi je dalo zelo dobre rezultate.

Po Agrokorjevem prevzemu Mercatorja se opaža želja, da v prehrambeni industriji prihaja do zdržitev, prevzemov oziroma odrinjanja manjših proizvajalcev, ker si velik poslovni sistem želi dogovarjati samo z velikimi dobavitelji.

Podatki kažejo, da se manjši proizvajalci težje uveljavljajo na prodajnih policah, kar se opazi tudi v praksi. Po drugi strani pa se zdaj izvaža že 23 odstotkov vse proizvodnje hrane in to pod konkurenčnimi pogoji. Proizvjalci pa so se naučili, da je izredno tvegano biti odvisen od samo enega kupca, zato so razpršili svojo prodajo, delno tudi v tujino in na netipične trge. Primer je izvoz vina na Kitajsko, kjer dosegajo celo zelo dobro ceno.

V zadnjih letih se kopiči občutek, da naša podjetja prevzemajo Hrvaška. Je ta občutek plod neke ksenofobije ali je upravičen?

Seveda je dobro biti na svoji zemlji gospodar, kar pri lastnikih kmetijskih zemljišč še vedno smo. Za podjetja, ki so v drugem koraku privatizacije doživela neuspešne tajkunske prevzeme, pa so bile potem izsiljene prodaje po prenizkih cenah. Premalo se je iskalo strateške vlagatalje iz širšega evropskega prostora. Kot kupci so nastopali tisti, ki so malo bolje poznali Slovenijo, v nekaterih primerih se je kazal pri teh nakupih tudi politični interes. Mislim, da se to obdobje končuje, ker se tudi Slovenija zaveda, da je lastništvo podjetij pomembno. Zato je velik dosežek sprejeta strategija upravljanja, ker je na začetku kazalo, da bo to samo strategija razprodaje državnega premoženja. Upam, da je v politiki prisotno prepričanje, da moramo biti tudi Slovenci lastniki slovenskega premoženja.

Kako komentirate nedavno dokapitalizacijo Perutnine Ptuj? Na ta način je dejansko dobila novega lastnika, ki bo preostale deleže, tudi od kmetov in kooperantov, kupoval po nizki dokapitalizacijski ceni za delnico.

Dobro je, da pri tem država, ki ima sicer manjši delež v družbi, ni bila spet vodilna pri prodaji. Perutnina Ptuj je še eno od podjetij, ki so ga hoteli prevzeti menedžerji z denarjem, ki ga nimajo. Po neuspehu se je iskalo novega lastnika. Z novim vlagateljem ima Slovenija dobre izkušnje v jeklarski industriji. Tudi v Perutnino Ptuj je podnudil dvakrat višjo dokapitalizacijo, kot je bila zahteva bank upnic. Kot minister pristojen za prehrano pa si želim, da bo to ostalo podjetje s sedežm v Sloveniji, da bi imeli dovolj virov za razvoj, ker prehranska industrija mora nenehno vlagati v tehnološke izboljšave in v trg. Poleg tega si želim, da bi se povečalo število zaposlenih in število kmetov, ki delajo za Perutnino Ptuj. Zdaj imajo približno 200 kooperantov.

Ti so imeli do zdaj v podjetju skoraj četrtinski delež, ki pa se jim je zdaj zmanjšal, prav tako jim je ta manever zabetoniral vrednost delnice na 8 evrov, kar je pod knjigovodsko vrednostjo.

Poslovne procese težko ocenjujem. Kakšna bo prihodnost Perutnine Ptuj pa ne bi želel predvidevati na podlagi izjav njene uprave, treba bo pač videti, kako se bo družba razvijala.

V primeru prodaje Pivovarne Laške in Radenske pa se je zgodilo, da so bili skupaj s podjetji prodani tudi vodni viri.

SD je že v prejšnji koaliciji aktivno sodeloval pri pripravi spremembe ustave, ki bi določala, da je ne samo vodni vir, ampak upravljanje s pitnim vodnim virom javno. Pobuda je bila zdaj ponovno vložena v državni zbor, ker so izkušnje s privatizicijo naravnih virov iz Evrope in drugih delov sveta izrazito negativne. Privatizacija ni samo prodaja, ampak tudi javno-zasebno partnerstvo in podeljevanje koncesij, ker se pogosto izkaže, da je tisti, ki prejme koncesijo čez nekaj let izredno usposobljen, tistemu, ki podeljuje koncesijo pa mu zmanjka znanja, da bi lahko deloval v javno korist. Želje po privatizaciji javnega so prisotne povsod. Zelo me skrbi velika želja po privatizaciji javnega zdravstva. Gonjo proti slovenskemu zdravstvu, ko različni ljudje kar naprej govorijo, kako je vse zanič in slabo, razumem kot obliko pritiska, da bi prišlo do privatizacije zdravstvenega sistema. Slovensko zdravstvo je v resnici na zelo visoki ravni, sistemsko nadpovprečno uspešno, občasne ekscese pa je pač treba sproti hitro reševati.

Nadzor nad nevrološko kliniko vas demantira, saj je pokazal na sistemske, organizacijske in druge napake, da je lahko prišlo do primer Radan.

Kaže, da se je za to dogajanje dolgo časa vedelo in da dolgo nihče ni želel ukrepati, kar je katastrofa. Te anomalije bi bilo treba nemudoma odpraviti, ne pa še kar čakati na razna poročila. Tovrsten način delovanja je namreč voda na mlin privatizaciji zdravstva. Zato sam in tudi naša stranka podrobno spremljamo delo ministrice Milojke Kolar. Ministrica ima vso našo podporo, ko brani javno zdravstvo.

V intervjuju za Mladino ste dejali: »V odnosu do sosednjih držav je treba razmisliti, ali je produktivno neprestano ponavljanje floskul o dobrih sosedskih odnosih ali pa je realneje ugotoviti, da ima pač vsaka od sosednjih držav svoje geopolitične interese, tako kot jih ima tudi Slovenija«. Podobno razmišlja tudi samoodstopljeni veleposlanik v Zagrebu Aleksander Geržina. Ali imate drugačen pogled na zunanjo politiko kot resorni minister in kot vaš nekdanji strankarski in vladni šef, zdaj pa predsednik države Borut Pahor?

Predsednik države se zelo dobro zaveda, da balkanski način reševanja sporov, ki je bil značilen v času bivše Jugoslavije, postaja nevaren za stabilnost na zahodnem Balkanu. Zato je bil Pahor tako zelo aktiven in v nekem trenutku tudi vezal svojo politično usodo na sprejem arbitražnega sporazuma. Sprejem arbitražnega sporazuma ocenjujem za eno največjih dejanj v zgodovini samostojne Slovenije. Našel se je model za sprostitev napetosti med državama, ki ga je tudi EU prepoznala kot edinega možnega. Zdaj se borimo za nadaljevanje arbitraže in za stabilnost v regiji. Treba pa je povedati, da je število nepričakovanih dogodkov na zunajepolitičnem področju večje, kot bi si želeli, vključno z odstopom Aleksandra Geržine. To me je presenetilo tudi zato, ker je zunanji minister zanj zastavil svojo besedo in ugled pri predsedniku vlade, ki je povsem prevzel njegovo mnenje, da so kandidati za veleposlanike dobri in da razni očitki ne držijo. Potem je predsednik vlade zastavil za veleposlanike tudi svoj vpliv, tako da ministrski zbor ni odpiral teme o primernosti posameznih kandidatov. Odstop Geržine odpira marsikatero vprašanje, na katera bomo v naslednjih tednih morali dobiti odgovore.

»Floskule o dobrososedskih odnosi« trosi predsednik države.

Predsednik države se trudi, da bi arbitražni sporazum ostal pri življenju, ker je prvi, ki se najbolj zaveda, zakaj je to pomembno. Dobro je, da predsednik države daje pozitivna sporočila, kar vpliva na odnose med državama. Operativni politiki pa se moramo zavedati, da slepo zaupanje ni vedno produktivno. Treba je vedeti, da imajo tudi sosednje države svoje interese v tem prostoru in da uporabljajo tudi nedovoljene metode.

Kam pluje vaša stranka pol leta po tem, ko ste bili na kongresu potrjeni za predsednika SD?

Kot vršilec dolžnosti sem postal predsednik stranke šest tednov pred volitvami. Rezultat na volitvah ni bil dober, ker smo dobili le šest poslancev. Stranko smo potem na lokalnih volitvah stabilizirali, saj smo bili zmagovalci na levici in tudi obdržali število naših županov. Mislim, da bomo v bodoče, če se bodo nadaljevali pozitivni gospodarski trendi, večje zaupanje dobile stranke, ki ne dajemo velikih, neuresničljivih obljub, ampak bomo ponujale izdelane predloge potrebnih projektov. Zato smo okrepili delovanje strankarskih strokovnih odborov, poskrbeti pa moramo, da bo mnenje naših strokovnih odbor bolje slišano v javnosti, da bo ta vedela, kako stranka razmišlja o političnih in družbenih vprašanjih.

V stranki se slišijo nezadovoljni glasovi, da ste premalo aktivni v javnosti, da premalo vneto zagovarjate strankarska stališča … Kako jim odgovarjate?

Odgovarjam jim, da smo del vladne koalicije, kar pomeni, da se stališča med strankami ves čas usklajujejo. Zato ni modro ves čas ponavljati razlike med nami, ker mora vlada navzven delovati čim bolj enotno. Zato smo se odločili, da v prvi vrsti skrbimo za stabilnost vlade in da se včasih, ko bi morda morali biti bolj glasni, držimo nekoliko nazaj. Ne reagiramo niti, če kakšnemu od koalicijskih partnerjev uide kakšna nepotrebna beseda, ampak mu to povemo na štiri oči. Prepirov v slovenski politiki je bilo v zadnjih letih preveč, zato je treba umiriti strasti.

Glede na redkobesednega predsednika vlade se verjetno niti ni treba veliko odzivati.

Imam izkušnje z različnimi predsedniki vlad in jih ocenjujem po tem, kako verodostojne so njihove besede. Pri sedanjem predsedniku vlade cenim njegov politični slog in zavedanje, da je prepirov preveč in da je naloga politikov, da v Sloveniji popravimo vzdušje. Čez čas, ko se bodo vrstili pozitivni dogodki v gospodarstvu, bo optimizem zajel celotno družbo, potem pa je vse lažje.

Kako ocenjujete strankarske rejtinge? Po anketah vas prehiteva ZL.

Po nekaterih anketah smo pred njimi. Po večini pa bi zdaj vsaj podvojili število poslancev, vendar so edina prava anketa volitve. Seveda pa poslušamo njihove predloge in če so dobri jih tudi podpremo, upam da enako deluje tudi ZL.

Čemu pripisujete gospodarsko rast?

Gospodarska rast se je začela že za časa vlade Alenke Bratušek. Na začetku je njena vlada doživela strahovit padec gospodarstva in je bil izjemno otežen dostop do denarja. Te težave nam je uspelo rešiti in v podjetja se je vrnil optimizem, da so začela bolj pogumno načrtovati svoje posle. V vladi Mira Cerarja smo z nekaterimi ukrepi ustrezno nadaljevali, predvsem pa smo ustvarili stabilno politično okolje. Podjetja se ne sprašujejo toliko, ali se bo spet zgodila kakšna nepredvidena stvar, ampak se koncentrirajo na svoj posel. Vseeno pa kljub nekoliko boljšim številkam s sedanjim stanjem nismo zadovoljni. Treba je prisluhniti, kaj nam govorijo gospodarstveniki. Pa ne tiste, ki so vedno glasni, da je treba samo zmanjševati stroške in plače, ampak tiste, ki se redko oglašajo, to so izvozniki. Oni so gonilo Slovenije. Govorijo pa nam podobno kot resni tuji investitorji, da naj se zakonodaja, ki vpliva na gospodarstvo, spreminja zelo počasi, ker se bojijo poslovnega okolja, ki se spreminja. S tem ne mislijo samo na spremembe davčnih stopenj in ukinjanje ali uvajanje novih davkov, ampak tudi na to, kako se v tej državi vodijo pravni posli. Dejstvo pa je, da imamo težavo na davčnem področju. Ne drži trditev, da je davčna obremenitev v Sloveniji nadpovprečna, ampak je čisto povprečna. Težava je nesorazmerna obdavčitev, ker so rezultati iz premoženja premalo obdavčeni, preveč pa je obdavčeno delo. To razmerje so z davčno reformo nedavno spremenili v Avstriji, kjer so ugotovili, da je ekonomsko bolj smiselno in uspešno za državo, če ljudje lahko več trošijo. V SD menino, da je treba razbremeniti srednji sloj in drugod povišati davke.

Minister Dušan Mramor je ob rasti BDP opozoril, da je treba paziti, da ne bo šel denar po ustaljenih poteh, da morajo od tega nekaj imeti tudi mladi. Kakšno prihodnost imajo naši mladi?

Morda je v javnosti občutek, da smo si socialni demokrati in minister Mramor pogosto v laseh, pa moram povedati, da delimo povsem enako mnenje glede tega, da država lahko troši samo toliko, kolikor ustvari. Tako v preteklosti nismo živeli, zato imamo težave, vendar takojšen prehod na takšen način življenja bi bil tako hud napad na javne blagajne in storitve, da bi ljudje izgubili velik del pravic, ki jih potrebujejo za dostojno življenje. Pri sprejemanju fiskalnega pravila smo se z ministrom Mramorjem zelo hitro dogovorili o postopnosti njegove uveljavitve. Drugo pa je, da se v dobrih časih naredi zaloga, da v primeru političnih ali ekonomskih kriz v prvem koraku tega ljudje ne čutijo in da javni sistemi nemoteno delujejo naprej. Ko smo se v koaliciji to dogovorili, je za nas postalo fiskalno pravilo povsem sprejemljivo. Zdaj prehajamo v obdobje, ko se bodo prilivi povečevali, jasno pa je, da bodo zrasla tudi pričakovanja, ker so potrebe v Sloveniji zelo velike. Ne samo, da si želimo še boljših javnih storitev, da bodo pričakovanja po večjih plačah, ampak se je treba tudi zavedati, da smo zelo slabo vzdrževali cestno omrežje, ki razpada. Stroški za obnovo pa bodo strahoviti. Opazujem željo pristojnega ministra, da izboljša stanje v državi, a vsak tak ukrep za sabo potegne silne milijone evrov. Podobno je tudi v kulturi, kjer ni denarja za vzdrževanje kulturnih spomenikov in podporo kulturnim delavcem. Zaradi naše majhnosti pa se kot narod veliko bolj definiramo skozi kulturo, kot kakšni večji narodi. Predvidevam, da je minister Mramor želel opozoriti na te želje in potrebe, ki jih bo treba še vedno brzdati.

Kaj bodo imeli od tega mladi?

Mladi potrebujejo delo, zato je pomembno, da se prekine praksa nezaposlovanja v javni sektor, da tudi mladi dobijo tam priložnost. Od gospodarske rasti bodo sicer imeli največ mladi tudi zato, ker so najbolj zaželjeni pri tistih, ki bodo zaposlovali. Zavedam pa se, da je nemogoče stanje s prekernim delom. Obdobje, ko smo samo opazovali in samo govorili, kako ni primerno, da jih delovna zakonodaja niti malo ne ščiti, se mora končati. Država jih je dolžna ščititi in v SD pripravljamo projekt zajezitve in omejitve prekernega dela. Ljudje enostavno potrebujejo pravice iz delovnega razmerja.

Begunska kriza se preko Balkana širi v srce Evrope. Kaže pa, da Evropa ne zna reagirati »evropsko«.

Gre za humanitarno vprašanje. Treba pa se je zavedati, da so ti ljudje na begu tudi zaradi ravnanj Evrope, ki je imela ponekod aktivno vlogo, drugje pa je pasivno opazovala, kako je nestabilnost v nekaterih državah prerasla v resne konflikte. Evropa se zdaj nima pravice čuditi in obtoževati drugih svetovnih velesil, ker je bila zraven. Zato mora reševati akutne težave. Upam pa, da se bo Evropa začela obnašati kot sila, ne samo kot gospodarska, ampak kot politična in v ozadju tudi kot vojaška, da pomaga skrbeti za stabilnost izven svoji meja. V nasprotnem primeru bo vseskozi pod pritiskom beguncev. Evropa sicer ima zmožnosti za sprejem in integracijo beguncev, vendar mora biti to porazdeljeno med vseh 28 članic. Zdajšnji pristop se je izkazal za nepravilnega, zato mora to hitro popraviti. Trenutni predlog je ustanovitev tamponskih con, ki je verjetno nujen, vendar premalo ambiciozen. Evropa sicer ima načrt odgovora za preganjanje organiziranega kriminala za tihotapljenje beguncev, vendar o podrobnostih ne smem govoriti. Trenutni val beguncev je drugačen od naslednjega, ki bo prišel. Zdaj gre za razmeroma premožne in izobražene ljudi, v naslednjem pa bodo ljudje, ki bodo še v hujši stiski.

Na koncu vedno zastavimo pet kratkih, bolj sproščenih vprašanj. Ali še vedno vsak dan plavate?

Na žalost nimam več tega privilegija.

Tek ali nordijska hoja?

Kombinacija obojega, dolga nordijska hoja, vmes pa tek.

Vaš najboljši šef?

Cvetko Bunc, nekdanji direktor bivšega Veterinarskega zavoda Slovenije.

Ali bi se vrnili v veterino?

Nikoli ne reci nikoli.

Najljubše kosilo?

Pohorski pisker po dobri nordijski hoji po pohorskih stezah.