Voditelji evropske socialne demokracije so na videokonferenci izpostavili, da je potrebno ukrepati skupaj in solidarno, sprejeli pa so tudi usmeritve s katerimi želijo pokazati, da je krizo mogoče upravljati drugače.
Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan je še pred opoldanskim srečanjem pri premierju Marjanu Šarcu zatrdil, da danes “ne bo ne discipliniranja ne soljenja pameti drug drugemu, ampak samo utrjevanje temeljev, da gremo po skupni poti kot tovariši naprej”. Želja SD je, da temelje utrdijo in gredo skupaj naprej. Na vprašanje, ali bodo poslanci SD enotni pri glasovanju o proračunu pa je predsednik SD Židan odgovoril s trditvijo, da njihovi poslanci nikoli niso bili razlog za to, da je koalicija na trenutke šibka. Po njegovih navedbah so tisti, ki vedo, da je politika tek na dolge proge, “in ne solo akcije do prve ankete”.
Židan je nato po srečanju v izjavi novinarjem skoraj dvourni pogovor partnerjev označil za zelo dobrega, na tej podlagi pa po njegovem mnenju obstaja resna namera, da koalicijsko pogodbo, ki da je dobra, uresničujejo tudi v prihodnje. Verjame, da bo v četrtek sprejet tudi proračun, v prihodnjem letu pa bodo pomembne zaveze iz koalicijskega sporazuma uresničevali naprej. Podporo bodo iskali pri vseh partnerjih, sam pa si želi, da je prva, pri kateri iščejo podporo, stranka Levica.
Predsednik SD Židan ugotavlja, da bodo nekateri današnji vrh koalicije verjetno razumeli kot pogovor ob kosilu. Po njegovih besedah pa so se zelo odkrito pogovorili o prvem letu skupnega delovanja in o prioritetah za prihodnje leto. Židan je zadovoljen, tudi z dogovorom, da se bodo v prihodnje sestali pogosteje.
Glede prioritet je opozoril na tiste, ki jih izpostavlja SD, in sicer na vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe starejših, skrajšanje čakalnih dob v zdravstvu in spremembe na področju okoljsko-podnebne politike. “Sem optimist,” je dejal in dodal, da so se danes pogovarjali tako, kot se morajo pogovarjati “tovariši na skupni poti, zelo odprto”. Rezultat današnjega sestanka je po Židanovih ocenah bolj čvrsta koalicija petih strank.
Predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora Dejan Židan je v slavnostnem govoru na osrednji državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju poudaril, da moramo tudi v zdajšnjem času dojemati upor kot sposobnost preživetja, kot samozavest in kot odgovornost. Pozval je, naj nas zato ne razdvaja preteklost, ampak nas naj združuje prihodnost.
“Mi danes ne moremo povsem pravično razsojati tistega časa, saj ga nismo živeli. Po vojni rojene generacije nismo doživljale tako usodnih odločitev,” je v govoru na proslavi v kranjski dvorani Zlato polje opozoril Židan. Pa vendar se po njegovih besedah zdi, “da smo danes prav zaradi te zgodovine še bolj sprti, kot so bili bojevniki med vojno, ki so v drug drugem še vedno videli človeka”.
Izrazil je razočaranje, ker vedno znova prihaja do popravljanja, spreminjanja in celo sprevračanja zgodovinskih dejstev, namesto da bi sprejeli lastno zgodovino in se učili iz narodovih odločitev: “Včasih se na to novo bojno polje spusti piš sprave, ki pa zakopane v svoj prav še bolj razbesni. Kot da te razprave še nismo končali, ker vedno znova dovolimo, da med nami zažarijo razlike tistega časa.”
Kot je poudaril, je bila osamosvojitve Slovenije pred 28 leti, “ki je bila dosežena z množično odločitvijo slovenskega naroda za samostojnost, z vojaškim pogumom Teritorialne obrambe, odločnostjo milice, diplomatskimi uspehi politike in z drznostjo medijev, zadnji zgodovinski preizkus slovenske upornosti”. Velika složnost ob osamosvojitvi pa je po njegovih besedah sčasoma zbledela.
“V ospredje so stopile nove delitve na naš in njihov. Zaradi teh delitev smo spregledali veliko drugih, morda tudi usodnih odločitev za slovenski narod,” je opozoril. Zastavil je vprašanje, zakaj v tem izjemnem osamosvojitvenem uporu slovenskega naroda ne odkrijemo najpomembnejšega sporočila: da lahko, če se organiziramo za skupni cilj, skupaj premagamo izzive pred nami.
“Zato moramo danes, ko smo kot Slovenija, kot Evropa in kot človeštvo soočeni z novimi in velikanskimi izzivi, najti to sporočilo, najti ta navdih, najti to moč: upreti se usodi. Pred nami so novodobne grožnje, ki enako ali še bolj kot v naši preteklosti ogrožajo našo samobitnost, našo suverenost, naše preživetje in našo človečnost,” je dodal Židan.
Celotni govor predsednika z državne proslave si lahko preberete v nadaljevanju:
Spoštovani borke in borci narodnoosvobodilnega boja, aktivistke in aktivisti Osvobodilne fronte,
spoštovani predsednik Republike Slovenije,
visoki in cenjeni gostje,
gospe in gospodje, tovarišice in tovariši!
Nocoj se spominjamo tistega usodnega aprila pred 78-imi leti. Spominjamo se evropskega naroda, ki je razkosan med štiri okupacijske sile izgubljal svojo poslednjo zgodovinsko možnost. Nemške nacistične sile so prodirale s severa in zasedle Gorenjsko, Štajersko, severni del Dolenjske do reke Save. Italijanski fašisti so ob Primorski zasedli Notranjsko, večji del Dolenjske in Ljubljano. Madžarske okupacijske sile so zavzele Prekmurje, Neodvisna država Hrvaška pa del ozemlja v okolici Brežic do Obrežja.
Sile osi so razkosale slovensko ozemlje, slovenski narod pa zapisale uničenju. Če bi se uresničili načrti fašističnih in nacističnih oblasti, nas danes ne bi bilo tukaj. Še posebej ne v Kranju. Gorenjska je bila predvidena za etnično čiščenje s priseljevanjem Nemcev iz Tirolske in iz bolj oddaljenih evropskih pokrajin. Pod slovenskimi gorami ne bi bilo več Slovencev, razen tistih redkih izjem, ki bi prestali rasni test.
Takrat, ko so okupatorji izrekli sodbo za izbris slovenskega naroda, so se na današnji dan pred 78-imi leti, v vili Josipa Vidmarja, v ljubljanski Rožni dolini zbrali možje, ki te sodbe niso sprejeli. To so bili Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler iz Komunistične partije, Josip Rus iz Sokolov, Tone Fajfar iz Krščanskih socialistov ter Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar kot predstavniki naprednih kulturnih delavcev.
Ustanovili so skupno gibanje, da organizira odpor proti okupatorjem na celotnem ozemlju slovenskega naroda. Prvotno ime gibanja ob ustanovitvi je bilo »Protiimperialistična fronta«. Kasneje junija, po napadu Hitlerjevih sil na Sovjetsko zvezo, pa se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. V vrste Osvobodilne fronte se je kmalu vključevalo čedalje več različnih organizacij, društev in posameznikov. Gibanje se je širilo iz Ljubljane v druga mesta in vasi, številni aktivisti so izvajali napisne akcije, trosili letake, zbirali orožje, se ilegalno organizirali in pripravljali oboroženo vstajo.
Že 29. aprila so aktivisti v diverzantski akciji požgali dva avtomobila gestapa v Volkmerjevem prehodu v Mariboru. Le dva tedna zatem, 13. maja, se je odvil prvi oborožen spopad na Mali gori pri Ribnici med člani TIGR-a in italijanskimi karabinjerji. Sledili so številne žrtve in talci, trpljenje zavednih prebivalcev, izgnanih iz domov v pregnanstvo in taborišča smrti. Vse to je le poganjalo odločenost, ki je iz prvih isker upora v okupirani Evropi skozi mesece in leta zgradila zmagovito in osvobodilno partizansko vojsko.
Partizanski bataljoni in brigade so si nadeli imena iz uporniške zgodovine Slovencev: kot brigada Ivana Gradnika, tolminskega puntarja, pa Gubčeva brigada, ali iz kulturne zgodovine (Gregorčičeva, Kosovelova, Cankarjeva, Prešernova, Levstikova brigada), ali iz sproti nastajajoče zgodovine padlih legendarnih borcev in voditeljev Osvobodilne fronte (npr. Tomšičeva, Vojkova, Bračičeva, Zidanškova in Šlandrova brigada).
Zakaj vse to naštevanje? Ker so uporni borci črpali moč za svoje akcije iz uporniške puntarske zgodovine, iz svobodoljubnosti primorskih tovarišev v organizaciji TIGR (zato Bazoviška brigada) in da so bili tovarištvo, pogum, odločnost ter nesebičnost ideali, ki so gradili legendarne poveljnike, borke in borce. V tistih razmerah totalne vojne je ideja o pravični družbi in svobodni Sloveniji izgradila močno in uporniško partizansko vojsko, pa tudi partizanske bolnišnice in partizanske šole. Partizanska kultura in partizanske pesmi so širile moč volje, ki se je prebujala v tem narodu, odločenem, da se upre svoji usodi.
Tovarišice in tovariši, gospe in gospodje,
ob dnevu upora proti okupatorju se s hvaležnostjo spominjamo vseh naših prednikov, ki se niso vdali; vseh, ki se niso predali malodušju neizogibne narodove (in svoje) smrti; vseh, ki so se borili za preživetje naroda, sami pa padli v bojih ali strohneli v taboriščih; vseh tistih mislecev, ki so nas s partizanskim uporom postavili na zemljevid sodobne Evrope, med zmagovalce v antifašističnem in antinacističnem boju.
Zaradi njihove odločitve smo mi danes tukaj. Zato moramo tudi danes dojemati upor kot sposobnost preživetja, kot samozavest in kot odgovornost. Za vse, kar je bilo zapisano v našo zgodovino. Odgovornost za smelost, pogum in svobodoljubje, pa tudi odgovornost za strah, malodušje, napačne presoje in kolaboracijo. Vojna ima veliko obrazov!
Frontno črto med okupacijskimi silami in partizanskimi odredi, med zavojevalci in uporniki, so brisala notranja nasprotja. Politične sile, ki so delile narod še v času Kraljevine Jugoslavije, so v partizanskih borcih videle hujšega nasprotnika od okupacijskih režimov. Sovraštvo do novih naprednih sil, ki so se rojevale iz gneva zatiranih, jih je prignalo tako daleč, da so aktivno, z oboroženimi formacijami stopili na stran okupatorja.
Mi danes ne moremo povsem pravično razsojati tistega časa, saj ga nismo živeli. Po vojni rojene generacije nismo doživljale tako usodnih odločitev. Pa vendar se zdi, da smo danes prav zaradi te zgodovine še bolj sprti, kot so bili bojevniki med vojno, ki so v drug drugem še vedno videli človeka. Na frontni črti med naš in njihov smo skopali globoke jarke sovraštva, izključevanja in neodpuščanja.
Vedno znova prihaja do popravljanja, spreminjanja in celo sprevračanja zgodovinskih dejstev, namesto da bi sprejeli lastno zgodovino in se učili iz narodovih odločitev. Včasih se na to novo bojno polje spusti piš sprave, ki pa zakopane v svoj prav še bolj razbesni. Kot da te razprave še nismo končali, ker vedno znova dovolimo, da med nami zažarijo razlike tistega časa.
Spoštovani gospe in gospodje,
osamosvojitev Slovenije pred 28-imi leti, dosežena z množično odločitvijo slovenskega naroda za samostojnost, z vojaškim pogumom Teritorialne obrambe, odločnostjo milice, diplomatskimi uspehi politike in z drznostjo medijev, je zadnji zgodovinski preizkus slovenske upornosti. Velika složnost, ki smo jo Slovenke in Slovenci pokazali na plebiscitu in ob osamosvojitvi, je sčasoma zbledela. V ospredje so stopile nove delitve na naš in njihov.
Zaradi teh delitev smo spregledali veliko drugih, morda tudi usodnih odločitev za slovenski narod. Bitke, ki jih danes bijemo, ne potekajo z orožjem. Potekajo z znanjem, gospodarskim razvojem, inovativnostjo in idejami. Čeprav so frontne črte zabrisane, izza nasprotij sedanjega časa prepoznavamo klice, ki šibijo trdnost skupne evropske prihodnosti, ustvarjene iz zmage nad nacizmom in fašizmom.
Mi, ki z vso svojo politično voljo zagovarjamo širitev Evropske unije na Zahodni Balkan, ker vidimo v Evropski uniji jamstvo za mir in varnost, smo med najbolj razočaranimi, ko na drugem koncu Evrope iz povezave izstopajo tisti, s katerimi so naši predniki izbojevali zavezniško zmago nad fašizmom in nacizmom. To so naši zavezniki iz evropskega odporniškega gibanja! Tudi mi smo nasledniki te skupne evropske ideje miru in sodelovanja. Odgovorni smo, če dovolimo, da se te zrahljajo, zbledijo in izginejo. Odgovorni smo za ohranitev in poglobitev evropskih vezi.
Ko danes ocenjujemo ta čas, se vprašajmo tudi, kako bo naše generacije v prihodnosti sodila zgodovina. Zakaj v tem izjemnem uporu slovenskega naroda ne odkrijemo najpomembnejšega sporočila: da lahko, če se organiziramo za skupni cilj, skupaj premagamo izzive pred nami. Bosi, lačni, prezebli in brez orožja so se slovenski partizani med prvimi v okupirani Evropi uprli najmogočnejši vojski tistega časa. Verjeli so, da lahko organizirani dosežejo spremembo. V današnjem času pa se zdi, da v spremembe ne verjamemo več. A ta svet ni nespremenljiv. Spreminjajo pa ga lahko le naše odločitve.
Zato moramo danes, ko smo kot Slovenija, kot Evropa in kot človeštvo soočeni z novimi in velikanskimi izzivi, najti to sporočilo, najti ta navdih, najti to moč: upreti se usodi. Pred nami so novodobne grožnje, ki enako ali še bolj kot v naši preteklosti ogrožajo našo samobitnost, našo suverenost, naše preživetje in našo človečnost.
Med nami in v svetu so neenakosti, priče smo podnebnim spremembam, vzponu že davno preživetih idej, sovraštvu, razpadanju multilateralne povojne ureditve sveta, novodobnemu izolacionizmu in vojaškim konfliktom, pregnanim, lakoti in strahu, migracijam ter velikanskim razlikam v premoženju, v moči in v možnostih. So to vse danosti? Je to usoda? Ali na prihodnost danes res ne moremo več gledati drugače kot s strahom? Odgovor je NE!
To mora biti danes naš upor! Naš pogum, naša vera v pravičnost in v svobodo. Naša (skupna) volja spremeniti svet! V najusodnejših časih za narod smo znali prepoznati tisto, kar je prav. Naši predniki so se borili za enakopravnost in svobodo narodov, za enake pravice žensk in moških, za pravico do dela in za demokracijo. To so bile nekoč revolucionarne ideje, ki jih je bilo treba izboriti, da so postale naša sedanjost. Ker so sledili svojemu srcu, so obrnili tok zgodovine!
In prav to, spoštovani gospe in gospodje, moramo storiti ponovno! Za nas, za naše otroke in za naše vnuke! Za generacije za njimi in za tiste, ki smo jim to dolžni zato, ker so oni, sredi okupirane Evrope, sanjali svobodo, sanjali pravičnost, sanjali drugačen svet. In ga s svojo krvjo, s svojimi življenji tudi izborili! Naj nas zato ne razdvaja preteklost, ampak nas naj združuje prihodnost.
Naj živi Osvobodilna fronta slovenskega naroda! Naj živi svobodna in samostojna Slovenija!
Vrh koalicije se je na Brdu pri Kranju seznanil z zakonodajnimi predlogi s področja davkov, socialne varnosti, trga dela in pokojninskega sistema, infrastrukturnimi projekti in načinu uresničitve ustavne odločbe glede financiranja šolstva. Predsednik SD Dejan Židan je po koncu posveta koalicije izrazil zadovoljstvo s predstavljenim in dodal, “da čakamo še na ukrepe s področja zdravstva”. “Vsi skupaj čakamo na novega ministra za zdravje in pričakujemo, da bo čim prej zagrizel v delo in predstavil nujno potrebne ukrepe,” je dejal Židan na novinarski konferenci po končanem posvetu vladne ekipe in koalicijskih poslancev.
Predsednik stranke Židan je zadovoljen s srečanjem, ki ga “Socialni demokrati zapuščamo optimistično razpoloženi, saj ugotavljamo, da se zakoni, ki so navedeni v koalicijskem sporazumu, pripravljajo”. Vsi ministri, ki so na posvetu govorili, so po Židanovih ocenah kakovostno predstavili svoje delo in nekatere ukrepe.
Minister za finance Andrej Bertoncelj je tako predstavil spremembe na davčnem področju – splošno mnenje v razpravi je bilo, da gredo ukrepi v pravo smer. Minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je koaliciji predstavil predlog za financiranje osnovnega šolstva, s katerim se bo uresničila zaveza do ustavne odločbe.
Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenja Klampfer je predstavila predlog sprememb zakonov na področju socialne varnosti, trga dela in pokojninskega sistema, ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek pa večje infrastrukturne projekte, med drugim drugi tir železniške povezave Divača-Koper, izgradnjo druge cevi v predoru Karavanke in 3. razvojno os.
Predsednik SD Dejan Židan se je še pred začetkom vrha koalicije odzval tudi na izjave koordinatorja Levice Luke Mesca, da v Levici pričakujejo čim prejšnji podpis sporazuma o sodelovanju z vlado v takšni obliki, kakršni je.
“Partnerje spoštujemo. Sami so se pogajali skoraj dva meseca, brez SD in drugih političnih strank. Dali so nam v podpis nekaj, kar so sami uskladili,” je pojasnil Židan. Poudaril je, da starih zgodb v SD ne želimo pogrevati, pač pa se je treba iz napak nekaj naučiti, da bomo lahko v prihodnje bolje sodelovali. V SD pričakujemo, da smo koalicijske stranke in Levica enakopravne.
So pa po njegovih navedbah vsi partnerji jasno slišali, kaj pomeni parafa sporazuma. “Med drugim to, da lahko dokument obravnavajo organi stranke,” je pojasnil Židan in spomnil, da v SD o takšnih zadevah, kot je sporazum sodelovanja koalicije z Levico, odloča Konferenca stranke. “Partnerstvo je, da si prisoten, da se dogovarjaš in dogovoriš,” je poudaril predsednik SD in dodal, da postopki glede sporazuma v SD že aktivno potekajo. “V SD smo napovedali tudi nekaj naših predlogov za dopolnitev sporazuma, ki ga sicer načelno podpiramo, o sporazumu pa mora dokončno odločiti še Konferenca stranke,” je medijem še pojasnil Židan.
Spoštovane državljanke in spoštovani državljani Republike Slovenije!
V petek, 8. februarja, mineva natanko 170 let od smrti velikana slovenske poezije dr. Franceta Prešerna, ko praznujemo dan slovenske kulture. Praznik, ki ga obeležujemo že vse od leta 1945 je po osamosvojitvi ohranila tudi nova država. To omenjam, ker želim poudariti, da je bilo dojemanje kulture v smislu osrednjega gibala slovenskega zgodovinskega razvoja, ne glede na morebitne svetovno nazorske razlike, vedno enotno.
Zgodovina slovenskega naroda je dolga in bogata. In četudi nismo bili nikoli največji ali najmočnejši, smo se kot narod izoblikovali in tudi obstali. In to v razmerah, ki našemu razvoju večinoma niso bile naklonjene in se je bilo treba za obstoj bojevati. Zasluge za to preživetje pa gredo prav kulturi, ki jo danes slavimo in skupnemu jeziku, ki sta nadomeščala odsotnost lastne države in lastnih političnih institucij. Razumljivo je torej, da ima kultura pri nas poseben zgodovinski in družbeni pomen. In prav zato je Slovenija tudi ena redkih, če ne edina država na svetu, ki je kulturi namenila državni praznik – dan kulture.
Lepo je, da se ob kulturnem prazniku še posebej spomnimo vseh velikih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki so tekom zgodovine bogatili našo kulturno zakladnico. Ki so bodisi s peresom, bodisi s čopičem ali kako drugače soustvarjali našo kulturno umetniško dediščino in branili našo narodno identiteto. A prav je tudi, da ob tej priložnosti spomnimo, da kulturo prevečkrat enačimo z umetnostjo, čeprav je kultura veliko več kot umetnost.
Kultura je namreč tista bivanjska lastnost, ki na neizbrisljiv način zaznamuje skupnost in z vsemi svojimi sestavinami določa prepoznavnost njene identitete. Je skupek dosežkov in vrednot, ki jih je ustvaril človek za dobro človeštva. Je spoštovanje teh vrednot in ravnanje po teh vrednotah. Skozi kulturo se kaže naše duhovno bogastvo oziroma, kot je zapisano v preambuli UNESCO-ve Univerzalne deklaracije o kulturni raznolikosti iz leta 2001: »Kultura je zbirka posebnih duhovnih, materialnih, intelektualnih in emocionalnih značilnosti posamezne družbe ali družbene skupine in obsega umetnost, literaturo, način življenja in sobivanja, vrednostni sistem, običaje in prepričanja«.
Kultura je sestavni del vsakdana in tudi naših medsebojnih odnosov. A tega se v sodobnem času, žal, premalo zavedamo. Tako kot se premalo zavedamo tudi dejstva, da spoštovanje kulturne raznolikosti, strpnost in medsebojni dialog predstavljajo najboljše jamstvo za globalni mir in varnost, pa tudi blagostanje. Se je pa slednjega, pred več kot 170 leti zavedal že dr. France Prešeren. Omenjene vrednote in ideale edinosti, sreče, sprave, svobode in sožitja je že tedaj izpostavil v svoji Zdravljici, v delu, ki je močno presegalo tedanji čas in je enako aktualno tudi danes.
Spoštovane in spoštovani,
naj bo zatorej današnji praznik zaznamovan tako z umetnostjo, kot tudi z vsemi ostalimi vidiki kulture. Še posebej pa z zavestjo, da je kultura še danes eno temeljnih gibal našega razvoja in napredka, zato moramo zanjo skrbeti in jo negovati v prav vseh njenih dimenzijah.
Iskrene čestitke ob prazniku, preživite ga s kulturo.
mag. Dejan Židan, predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora
Predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora mag. Dejan Židan je ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta na seji v DZ spomnil na grozote 2. svetovne vojne kot posledice prepričanja o večvrednosti posameznih skupin. Pozval je, da je “naša skupna moralna odgovornost in politična dolžnost, da se proti nestrpnostim in kršitvam človekovega dostojanstva zoperstavimo z vsem pogumom”.
Kot je dejal Židan, je bil holokavst, v okviru katerega je bilo umorjenih šest milijonov Judov, posledica uradne politike, ki je pripadnike posameznih skupnosti delila na večvredne in nevredne.
Menil je, da je iz ruševin 2. svetovne vojne vzklilo novo upanje, povojni svet pa je utrdil zavezanost spoštovanju človekovih pravic, razumevanju svobode, enakopravnosti in pravičnosti ne glede na barvo kože, spol, veroizpoved ali drugo osebno okoliščino.
“Prav zato moramo biti vedno pozorni na nestrpnost in sovraštvo, ki ogrožata odprtost in svobodo naše družbe, da zavrnemo podpihovanje ljudi proti ljudem, diskriminacijo, izključevanje in antisemitizem. Tudi zato, ker smo se v evropski skupnosti iz te nepredstavljive morije naučili, kako krhek je mir in kako zmotno je prepričanje, da je naša človečnost samoumevna,” je dejal Židan.
Po besedah Židana je “naša skupna moralna odgovornost in politična dolžnost, da se proti nestrpnostim in kršitvam človekovega dostojanstva naprej zoperstavimo z vsem našim pogumom”. “S tem izrazimo globoko spoštovanje preživelim in se ponižno priklonimo milijonom, ki so bile žrtev najbolj množičnih zločinov proti človeštvu. Zgodovina je prepolna dokazov, kako nevarna je ignoranca majhnih dejanj, ki se končajo v velikem trpljenju,” je dejal in pozval “nikoli več”.
Združeni narodi so leta 2005 razglasili 27. januar za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ki ga od leta 2008 obeležujemo tudi v Sloveniji.
Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan je ob današnji ratifikaciji Prespanskega dogovora v grškem parlamentu poslal pismo predsednikoma vlad Republike Severne Makedonije in Republike Grčije, Zoranu Zaevu in Alexisu Ciprasu, v katerem Socialni demokrati čestitamo obema premierjema držav za pogum in uresničitev dogovora, ki bo okrepil dobrososedske odnose in dal pozitiven zagon razvoju regije v prihodnosti.
Pismo predsednika Dejana Židana predsednikoma vlad Zoranu Zaevu in Alexisu Ciprasu lahko prebere v nadaljevanju:
“Dragi Zoran, dragi Alexis!
Z velikim veseljem sprejemam novico, da je bil Prespanski dogovor ratificiran. S tem je zaključen dolgoleten proces reševanja spora o imenu. Za ta zgodovinski uspeh vama, dragi Zoran, dragi Alexis, izrekam iskrene čestitke!
Spor je dolga leta bremenil odnose med državama ter spodbujal politiko konfrontacije in izključevanja. Dogovor vnaša v odnose med državama povsem novo, pozitivno dinamiko in pomeni za državljane Severne Makedonije korak k uresničitvi sanj po vstopu v evroatlantske integracije. Ta zgodovinski trenutek ni pomemben le za državljane vajinih držav, temveč ima neprecenljivo vrednost za celotno regijo Zahodnega Balkana, saj sporoča vsem narodom, da je moč probleme reševati z dialogom in spoštovanjem. To sporočilo je ključno za regijo Zahodnega Balkana, ki ji bremena zločinov iz devetdesetih let še vedno onemogočajo sožitje med narodi in s tem preprečujejo končno konsolidacijo Evrope. Regija z odprtimi vprašanji je ranljiva in se le težko brani vplivom tistih velesil, ki želijo reševati probleme z geopolitiko ter jim nestabilnost Zahodnega Balkana ustreza.
Draga prijatelja,
s svojo vizijo in političnim pogumom sta potrdila, da je možna tudi drugačna politika. Politika, ki jo delimo vsi, zapriseženi socialdemokratskim vrednotam in načelom.
Konservativci in nacionalisti so namreč odprto vprašanje med državama desetletja izkoriščali za lastne politične namene, ne glede na posledice, ki so jih zaradi takšne politike trpeli državljani. Ponosen sem, da sta uspela z močno socialdemokratsko vizijo in izjemnim političnim pogumom preseči gordijski vozel in tako odpreti pot napredku ter progresivnim politikam. Hkrati pa sta dokazala, da lahko države iz regije same rešujejo tudi najtežja politična vprašanja in za to ne potrebujejo vmešavanja tujih velesil.
Ob tej priložnosti čestitam tudi vsem državljankam in državljanom Severne Makedonije in Grčije ter jim želim trdne, harmonične dobrososedske odnose in svetlo prihodnost.”
mag. Dejan Židan
predsednik Socialnih demokratov
Predsednik SD Dejan Židan se je odzval na obtožbe zoper ministra za kulturo Dejana Prešička. V izjavi za medije je Židan najprej izrazil sožalje ob smrti uslužbenca ministrstva za kulturo, nato pa pojasnil, da mu je Prešiček predstavil poročilo in odziv na obtožbe, ki so ga doletele v zadnjih dneh, ki ga je minister pripravil za predsednika vlade. Kot je dejal predsednik SD, “bodo naredili vse, da se razišče dogajanje na ministrstvu za kulturo, s čimer se sicer že ukvarja tudi policija, da se ugotovijo dejanske razmere in da bodo zadeve primerno sankcionirane”.
Židan je priznal, da je Prešiček naredil napako, in sicer ker je “omogočil, da so bili glasbeni inštrumenti z ministrstva pripeljani na konservatorij”. Zaradi te napake “jih mora dobiti po prstih, mora dobiti opomin”, je poudaril Židan in dodal, “če je to napaka, zaradi katere bo moral odstopiti s položaja, bomo takšno premierjevo odločitev v SD spoštovali”.
Glede očitkov ministru o mobingu pa gre po Židanovem mnenju za “nepreverjene trditve,” ki ne smejo biti osnova za javni linč ministra. “Nedopustno je, da se na podlagi trditev, ki so od nekje privlečene, človeka križa. Nedopustno je, da pristanemo na to, da so nepreverjene trditve osnova, da se iz njega dela najslabšega človeka v Sloveniji. Če bomo pristali na to, kako bomo še dobili ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti in narediti korak naprej,” je še dejal Židan.
Predsednik SD Dejan Židan je povedal, da so ga nekoliko presenetili podatki o visokem številu prijav mobinga na kulturnem ministrstvu v času pred nastopom ministra Prešička. “To je znak, da so bili ljudje v stiski,” je ocenil in dodal, da je treba raziskati, kaj se v ustanovi dogaja in tako stanje odpraviti.
“Minister Prešiček se je zavezal, da bo naredil vse, da bo stanje na kulturnem ministrstvu takšno, da se bodo ljudje počutili spoštovane,” je še dejal predsednik SD. Ocenil je, da je minister zelo delaven. “Upam, da je to lastnost, ki je cenjena,” je medijem povedal Židan.
Ob tem je navedel tudi podatek, da so v času, ko je bil Prešiček direktor ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet, tam imeli samo eno prijavo mobinga, ki pa se je izkazala za neutemeljeno, kar je raziskala in ugotovila neodvisna komisija.
Kakršnakoli bo že odločitev predsednika vlade glede Prešičkove usode, ta po Židanovih besedah ne bo razlog za morebitne napete odnose v koaliciji.
Celotno izjavo za medije predsednika SD si lahko ogledate na povezavi: https://goo.gl/aQshnh
V Ljubljani je potekala seja Predsedstva Socialnih demokratov, kjer so članice in člani razpravljali o prioritetah stranke in vladne koalicije v letošnjem letu, o spremembah volilne zakonodaje ter prihajajočih volitvah v Evropski parlament. Predsednik SD mag. Dejan Židan je v izjavi za medije pojasnil, da ima aktualna evropska poslanka in podpredsednica SD/S&D Tanja Fajon njegovo podporo pri vnovični kandidaturi in tudi kot nosilka kandidatne liste.
Kot je dejal Židan, je edina slovenska poslanka v Evropskem parlamentu, ki je tudi podpredsednica politične skupine. “Prepoznavna je zato, ker se bori za interese Slovenije in pozabi na politično barvo, ko je to potrebno,” je prepričan predsednik SD. “Danes se je zaključilo tudi evidentiranje kandidatov za listo na majskih evropskih volitvah, evidentiranih pa je več kot 70 kandidatk in kandidatov,” je pojasnil Židan.
“Evropske volitve so nam pomembne, saj verjamemo, da je EU širša domovina, ki nam v resnici daje več blaginje, kot bi jo imeli, če bi bili sami. Daje nam več varnosti in višje standarde na posameznih področjih,” je v izjavi novinarjem povedal predsednik SD Židan. Dodal je, da v SD verjamemo v EU, obenem pa tudi vemo, da je na nek način ogrožena. “Prisotni so populizem in sile, ki razdirajo to skupnost, zato moramo narediti vse za dober rezultat na evropskih volitvah,” je poudaril Židan.
Proces oblikovanja kandidatne liste želimo v SD dokončati do konca januarja. Po Židanovih navedbah bomo poskrbeli, da bodo kandidati vrhunski in bodo s ponosom zastopali barve Socialne demokracije. Židan je poudaril, da bo o sestavi kandidatne liste Predsedstvo stranke odločalo konec januarja, temu bo sledila še volilna konvencija, ki bo potrjevala listo kandidatov SD za volitve v Evropski parlament.
Sicer pa je Predsedstvo sejo začelo s pogovorom o spremembah volilne zakonodaje, ki jih je naložilo Ustavno sodišče. “V SD že oblikujemo svojo strokovno skupino, ki bo omogočala dobro sodelovanje pri iskanju rešitev,” je povedal Židan in pojasnil, da se bodo pogovori strank o tem začeli pri predsedniku republike Borutu Pahorju 17. januarja.
“Socialni demokrati se zavedamo, da gre za strokovno in politično vprašanje, ki ga moramo rešiti v roku dveh let, saj si kot država ne smemo dovoliti, da bi šli na prihodnje parlamentarne volitve ob tej odločbi ustavnega sodišča,” je dejal Židan. A obenem je poudaril, da se ta proces ne sme zgoditi čez noč, pač pa se je treba zavedati tudi posledic, saj bo odločitev verjetno delno spremenila politično realnost v Sloveniji.
Na vprašanje, ali se v SD zavzemamo za preoblikovanje ali ukinitev volilnih okrajev, je Židan odgovoril, da je možnih več rešitev, izpostavil pa je tiste, ki so vezane na popravke volilnih okrajev. “Za to je potrebnih manj glasov v DZ, a je tudi bistveno več težav pri dogovoru,” je povedal Židan.
Predsedstvo je razpravljalo tudi o prioritetah stranke in vlade v letošnjem letu. Po predsednikovih navedbah “se Socialni demokrati zavedamo, da je glavna obljuba za letošnje leto stabilizacija zdravstva oz. zagotavljanje dostopnosti do hitre obravnave”. Na seji so ministri iz vrst SD, dr. Jernej Pikalo, Andreja Katič in Dejan Prešiček predstavili glavne prioritete z njihovih resorjev v letošnjem letu.
Videoposnetek izjave predsednika SD si lahko ogledate na povezavi: https://goo.gl/tjbdwG
Socialni demokrati smo se tudi letos množično udeležili tradicionalne slovesnosti ob 76. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik SD in Državnega zbora mag. Dejan Židan, ki je v svojem govoru med drugim posvaril pred nevarnostmi populizma.
Kot je dejal Židan, ima že nekaj časa občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želijo istih stvari, da navijajo za isto ekipo. Takšen odnos po njegovem pomeni, da se možnosti resničnega političnega delovanja in spremembe za skupno dobro vseh odmikajo.
“Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavina prava ter vrednoti pravičnost in enakost,” je med drugim našteval Židan.
Predsednika SD in Državnega zbora skrbijo nedavni nemiri v več evropskih mestih, saj ti kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več kaj izgubiti, so namreč po njegovem lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve.
“Zgodovina je polna dokazov, kako se iz majhne nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju,” je dodal Židan in izrazil prepričanje, da si ljudje vseeno želijo slišati, da niso pozabljene vrednote, ki so nam jih priborili slovenski partizani in partizanke. Vendar lepo zveneče izjave po njegovem nikoli ne smejo biti dovolj.
Židan je ob koncu nagovora poudaril, da smo Slovenci narod, utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo, in uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko. “Pravico zahtevati več imamo tudi danes, česar ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni,” je sklenil Židan.
Tudi letošnje prireditve so se udeležili številni visoki predstavniki države, ki so položili vence pred spominsko obeležje padlim borcem Pohorskega bataljona. Med temi so bili tudi županja in župani iz vrst SD ter drugi predstavniki občin, ki gostijo slovesnost.
Pohorski bataljon je bil ustanovljen 11. septembra 1942 v Dobrovljah na Pohorju. V začetku je štel 90 borcev, poveljeval pa mu je Rudolf Mede. Bataljon je izvedel številne akcije, 21. decembra 1942 pa se je premaknil proti Osankarici, kjer si je uredil zimski tabor. Prve dni leta 1943 so nemške sile odkrile partizanski tabor, 8. januarja pa ga je obkolilo okoli 2000 nemških vojakov. V boju je življenje izgubilo 69 borcev bataljona.
Celoten govor predsednika Dejana Židana si lahko preberete v nadaljevanju:
“Spoštovani predsednik Republike Slovenije,
spoštovani ministri, poslanci, župani in ostali predstavniki Republike Slovenije,
tovarišice in tovariši, borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB,
spoštovani predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij,
spoštovani svojci padlih, tovariši pohodniki.
Dnevi ob koncu starega leta in začetku novega so v znamenju praznovanj in poslanic. Pošiljamo si voščila, z dobrimi željami, da se dotaknejo srca vsakega izmed nas. Pred 76. leti pa so bile te želje drugačne. Zbiramo se v tem hladnem smrekovem gozdu v osrčju Pohorja. Drevesa molčijo. Naokrog stojijo kvadri, kenotafi z imeni padlih bork in borcev. Na enem je napisano ime Iztok, pohorski kralj. Na drugem Vanček, ki je imel le 13 let. Na sredi je spomenik in mi zbrani okoli molčimo v spoštovanju. V spoštovanju do vseh teh ljudi, ki so se nekoč tu borili in tu umrli. V čast mi je, da sem lahko z vami, dragi partizanke in partizani, dragi tovarišice in tovariši.
21. decembra je Pohorski bataljon, ki je bil, kljub svoji maloštevilnosti, vse od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942, trn v peti nacističnega okupatorja, odšel proti Osankarici. Postavili so si zemljanke, po poročilih naj bi jih bilo 26, in božič že praznovali v zimovališču. Tabor je obsegal približno 100 kvadratnih metrov, okrog so bili izkopani obrambni strelski zakloni. Borci so imeli v taboru vsakodnevne vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje. Nemci so zaradi aktivnosti bataljona izpeljali že več hajk, ki niso bile uspešne, zato so stopnjevali nasilje in se pripravljali na veliko akcijo. 6. januarja je bil izdan ukaz za napad.
8. januar 1943 je skrival v svojem dnevu smrt. »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse bliže in bliže…« Skupina 69 partizanov se je kljub očitni premoči uprla dva tisoč vojakom nacistične vojske. Zadnja bitka Pohorskega bataljona, ki je trajala dve uri in pol, je bila krvavo izgubljena, a Slovencem je dala moralni kapital neverjetnih razsežnosti: raje smrt kot nesvoboda! Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti.
Le nekaj kilometrov stran od tu, v Račah, sem preživljal svojo mladost. Odraščal sem z zgodbami, ki so se pisale v teh gozdovih. O naših junakih, narodnih herojih Pohorskega bataljona, partizankah in partizanih, ki so svoja življenja pustili pod temi drevesi, v njihovi nameri in srditi bojevitosti slovensko ozemlje osvoboditi sovražnikovih spon. Še danes mi vzbujajo spomini na to zbujajo močna čustva.
Naši junaki so delavci, gozdarji in kmetje – kot je bil Alfonz Šarh z družino, učitelji, znanstveniki in umetniki. Naši junaki delajo, ustvarjajo, znajo in učijo. Naši vojaki so osvoboditelji, ne osvajalci. Naša zgodovina je zgodba o tem, kako iz delovnega ljudstva nastane narod, ki si mora svojo svobodo priboriti z uporom proti zatiranju.
Zgodovina Slovenk in Slovencev so napori, da bi bilo tudi navadnim ljudem dobro. So zgodbe o prizadevanju za pravico šibkih in o krivičnosti, ki izvira iz sebičnosti. So povesti o ljudeh, ki nimajo drugega kot svoje delo, a ne smejo soodločati o njegovih sadovih. O ljudeh, katerih največji želji sta samostojno odločati in biti na svojem.
Dragi zbrani,
že nekaj časa imam občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želimo istih stvari, da navijamo za isto ekipo. Vendar takšen odnos hkrati pomeni, da je možnost resničnega političnega delovanja – to so spremembe za skupno dobro vseh – ponižana. Zadovoljni postanemo z drobtinicami.
Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavini prava ter vrednotam pravičnosti in enakosti. Ko so se izborjene in zagotovljene pravice prekvalificirale v pravico do izbire. Ko so ravnanja večine prevladala nad ranljivo manjšino.
Ko se je kapital prigrabil nad pošteno delo in solidarnost. Ko namesto o dostojnem govorimo o minimalnem. Ko se inovativnost in znanje mladih umika splošni apatiji družbe. Ko se v večih naprednih državah, tudi v Sloveniji, pojavljajo težnje, da se človekove pravice obravnava kot stvar zasebnega prepričanja in individualnih vrednot, in ne nekaj kar je del pravnega oziroma ustavnega reda.
Nedavni nemiri v večih evropskih mestih mi vzbujajo zaskrbljenost in kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Razočaranje in strah posameznikov, ki se počutijo ogrožene s strani dejavnikov na katere sami pogosto nimajo vpliva, ljudi navdajajo z obupom.
Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo kaj več kaj izgubiti so lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve med nami. Zgodovina pa je polna nevarnih dokazov, kako se iz majhnih nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju.
Kljub vsemu, ali prav zaradi tega, verjamem, da si kdaj želimo slišati le, da naše vrednote niso pozabljene. Vrednote, ki so nam jih, premnogokrat s svojim življenjem, priborili slovenski partizani in partizanke.
A lepo zveneče izjave nikoli ne smejo biti dovolj! Verjemite mi – dobri argumenti imajo težo, pogumni slogani in odločni koraki imajo težo. Dajo legitimnost naprednim političnim zahtevam in zahtevam širše civilne družbe. Odprejo razpoke in sprožijo premike v skupnosti za dobro vseh.
Spoštovane in spoštovani, smo narod utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo! Smo uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko! In to pravico zahtevati več imamo tudi danes. Tega ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni.
Josip Vidmar je leta 1943 rekel: »O našem osvobodilnem boju, kot največjemu poglavju naše zgodovine, o nas, o vsem tem, kar mi ta leta, te mesece, te dni delamo, kar zdajle živimo, kar smo trpeli, kar smo pri tem čutili in česar smo se v tej naši borbi zavedali, bodo govorili bodoči politiki, ko bodo navduševali Slovence za velika dejanja. /…/ Posredovali bomo zanamcem duha, ki živi v nas, to junaško blaznost in jim jo kazali kot polet naše narodne volje, da bodo iz nje črpali moč za svoje naloge.«
Čutim čisto človeško, pa tudi politično in državniško odgovornost, da prevzamem te težke naloge in vplivam na stvari v naprej. Da se trudim vsak dan znova reševati zahtevna vprašanja, ki so realnost našega časa, s ciljem večje blaginje državljank in državljanov. Da se borim proti vsemu in vsakemu, ki želi ogroziti temeljne svoboščine na katerih je bila zgrajena naša širša domovina – evropska skupnost. Tovarišice in tovariši, trdno sem prepričan, da to delim z mnogimi vami, ki smo se danes tukaj zbrali.
Sedem desetletij in pol oddaljenega boja se spominjamo z zanosom, pogumom in brezmejno ljubeznijo do domovine. Tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku so borke in borci Pohorskega bataljona namesto predaje odgovorili s slovensko pesmijo, ki zveni še danes. S slovensko besedo, na slovenski zemlji, na kateri stojimo še danes. Res so minila leta, a ostajamo ponosni in hkrati ponižni do te močne zavesti, ki je srce narodovega boja tudi danes.
Slava vsem padlim!
Smrt fašizmu, svoboda narodu!”
