S sproščanjem ukrepov, odprtjem šol in vrtcev ter preklicem epidemije se naše življenje počasi vrača nazaj v »normalnost«. Oziroma predvsem nazaj v stanje, ki smo ga poznali pred epidemijo covida-19. Kaj je in kaj ni normalno, pa je drugo vprašanje.

V času epidemije smo spoznali, da so ljudje, ki so ključni za zagotavljanje najnujnejših storitev, tudi med tistimi, ki so sicer najslabše plačani za svoje delo. Pokazalo se je najboljše in najslabše med ljudmi: od vojnega dobičkarstva do skupnostne pomoči. Ugotovili smo, da je življenje izven potrošniške družbe mogoče in da prosti čas lahko preživljamo še kje drugje kot v nakupovalnih središčih. Predvsem pa se vedno bolj kaže, da ekonomski sistem, ki temelji na neskončni rasti na planetu z omejeno količino virov, ni vzdržen in da se moramo resno začeti pogovarjati o odrasti kot drugačnemu razumevanju našega razvoja.

Istočasno so okoliščine privedle do ukrepov, ki so se nedolgo nazaj zdeli nemogoči, kot je na primer temeljni dohodek. Žal je bil to – kot je dokazala odločitev na dopisni nočni seji vlade – predvsem ukrep za pogasitev prvega dela požara. Temeljni dohodek je tako postal realnost samo za nekaj časa, za resnejši in trajnejši razmislek o njem (kriza je namreč priložnost tudi za to) ni bilo ne časa ne volje. Oblastniki so se raje odločili za obračun z neposlušnimi mediji in civilno družbo. Gre za prvo v vrsti zamujenih priložnosti, da bi o temeljnem dohodku sprožili resno javno razpravo. Po zdravstveni krizi namreč sledi socialna in ekonomska – kako se bomo soočili z njo?

V času karantene so se številne skupnosti samoorganizirale in svojim najšibkejšim članom ponudile pomoč. S koncem epidemije je potreba po pomoči sicer upadla, hkrati pa se kaže izjemen potencial samoupravnega reševanja skupnih problemov. A tudi tukaj vidimo, da oblasti nimajo jasne vizije. Na kmetijskem ministrstvu sicer res govorijo o prenovi zadružnega sistema, a dlje ko do sprememb za potrebe kmetijskih zadrug očitno ne vidijo. Daleč od njihovega razumevanje so delavsko zadružništvo, potrošniške zadruge in kreditne zadruge. To je sicer logično, saj se z zadružništvom ukvarja kmetijsko ministrstvo, kar je ključna napaka. Reformo zadružnega sistema v Sloveniji bi moralo voditi ministrstvo za gospodarski razvoj, ki pa – kot vidimo (za razliko od Hrvaške) – ni bilo sposobno opraviti niti neposrednih nakupov medicinske in zaščitne opreme od proizvajalcev na Kitajskem.

Še ena potencialna zamujena priložnost »nove normalnosti« nas čaka v subvencioniranju skrajšanega delovnega časa. Če bo ukrep namenjen zgolj premostitvi trenutnega upada gospodarske aktivnosti (ob siceršnji izgorelosti ljudi na delovnih mestih v času rasti), bo imel ukrep predvsem nalogo reševanja kapitalističnega sistema proizvodnje in akumulacije kapitala, kot ga poznamo. Namesto tega bi morali zagnati (npr. desetletni) program trajnega skrajšanja delovnega časa. Hkrati s tem bi se – podobno kot načrtujejo Nemci – morali ukvarjati z vprašanjem, kako bi lahko delo od doma omogočili večjemu številu ljudi. Čas samoizolacije je dokazal, da je ovir na tem področju manj, kot se nam je morda zdelo do sedaj. Če naštetemu dodamo še možnost, da se finančna pomoč gospodarskim družbam s strani države preoblikuje v spremembo lastništva podjetij v prenosom na delavske sklade (namesto ponovne socializacije izgub), bi se lahko v roku dveh ali treh olimpijskih ciklov vendarle znašli v drugačni normalnosti.

Nova normalnost bi se morala kazati tudi v boljšem razumevanju javnega interesa in skupnega dobra. Samo če to vzamemo kot vodilo, bomo hitro ugotovili, kako nesmiselna je širitev avtoceste na vpadnicah na ljubljansko obvoznico namesto vlaganja v trajnostno mobilnost in javni potniški promet. Da dodaten pas avtoceste ne rešuje problema zastojev, so namreč pokazale že številne študije na primerih podobnih zgrešenih odločitev ameriških velemest. Podobno je zadnja izkušnja z epidemijo spet pokazala nujnost robustnega in vsem dostopnega javnega zdravstvenega sistema (njegova odsotnost je eden glavnih razlogov, da iz ZDA poročajo o tako visokem številu obolelih in umrlih za covidom-19). Če bi bila kapaciteta našega zdravstvenega sistema (beri: število osebja, sodobna in številna infrastruktura …) višja, bi lahko tudi krivuljo umirjali drugače, brez prevelikih šokov in s tem z manj negativnimi posrednimi družbenimi posledicami. Samo vprašajmo se, koliko novih nakupovalnih središč se je zgradilo v zadnjih desetletjih in koliko bolnišnic – in kaj se vam v tem trenutku zdi pomembneje?

Podobna nujnost zavedanja o javnem dobru velja za šolski sistem. Verjamem, da bodo starši sedaj še veliko bolj cenili delo vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev, vsi skupaj pa se bomo še bolj zavedali, kako pomembno družbeno funkcijo opravljajo – kar pa očitno še ni najbolj jasno trenutnemu vodstvu ministrstva za izobraževanje, ki ne najde čas za dogovor s sindikati vzgoje in izobraževanja.

Seveda ne smemo pozabiti na kapacitete in pogoje dela in življenja v domovih za starejše, kjer se prepotrebne investicije že dolga leta zapostavljajo. Hkrati smo v zadnjih tednih lahko videli, kako pomembna je v resnici vloga javnega radiotelevizijskega servisa, ki ne širi lažnih novic in sovraštva, ampak deluje v javnem interesu; verjamem, da to odgovorne za nakup zaščitne opreme še kako moti. A vendar je javni servis veliko bolj primerna oblika demokratičnega medijskega prostora kot redna tedenska televizijska oddaja predsednika vlade, česar ne poznajo niti v Severni Koreji. Normalnost pa taka.

Česa smo se ob preklicu epidemije in vračanju v normalnost, kot smo jo do sedaj poznali, torej še naučili? Nedvomno tudi, kako pomembna je lokalna samooskrba (ne samo s hrano) in (ponovno) da ima globalizacija številne probleme ter se moramo zato začeti pogovarjati o nuji glokalizacije. Hkrati ob iskanju rešitev vidimo, da ne da bi postali družbe znanja, res ne bo šlo, da moramo vlagati v znanost. V nasprotnem primeru lahko razni teoretiki zarot, kot so proticepilci in nasprotniki tehnologije 5G, povzročijo resnično veliko škode. Podobno kot zanikovalci podnebnih sprememb ali politiki, ki podpirajo nižanje naravovarstvenih standardov in varovanja okolja, česar smo bili deležni v parlamentu pretekli teden, na čelu z zavrnitvijo resolucije o razglasitvi okoljske in podnebne krize.

Ali torej res hočemo nazaj v takšno normalnost? Menda ja res ne želimo, da bo edina trajna pridobitev tokratne preizkušnje zaprtje trgovin ob nedeljah.