Komentar dr. Milana Brgleza: Ne nasilju nad ženskami in družinskemu nasilju!
Socialni demokrati in zlasti naš Ženski forum že od izoblikovanja našega ustavnega reda, ki na prvo mesto postavlja spoštovanje in varovane vseh človekovih pravic in svoboščin, izpostavljamo, da vanj brez izjem sodi tudi varovanje pravic vseh ranljivih družbenih skupin in še zlasti žensk in otrok. Zato smo se leta 1994 tudi zavzeli za ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah. Z vsemi protokoli in brez kakršnegakoli pridržka. Takrat smo s tem orali ledino med članicami Sveta Evrope. Naš Državni zbor kot zakonodajalec je samozavestno menil, da se mora naš pravni red prilagoditi mednarodnih standardom varstva človekovih pravic, ki jih brani, tolmači in razvija Evropsko sodišče za človekove pravice. Ne pa obratno: da ne bomo zaradi specifičnosti naše pravne ureditve v celoti izvajali mednarodnih standardov.
Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (širše poznana pod imenom Istanbulska ali Carigrajska konvencija) je najobsežnejši, najcelovitejši in najmočnejši mednarodni instrument za boj proti nasilju nad ženskami ter njegovo prepričevanje. Glede na temeljni cilj, zapisan v preambuli Konvencije, tj. ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini, ter celostni pristop k tema pojavoma, sprejetje Konvencije 7. aprila 2011 pomeni pomemben, daleč več kot zgolj simbolni mejnik v mednarodnem boju za človekove pravice žensk ter enakost spolov. Čeprav nasilje ne pozna spola, pa je dejstvo, ki ga poudarja tudi sama Konvencija, da so ženske in deklice izpostavljene večjemu tveganju za nasilje kakor moški in predstavljajo tudi večino žrtev nasilja v družini.
Obveznosti pogodbenic Konvencije obsegajo tako oblikovanje celovite in usklajene politike za boj proti vsem oblika nasilja, kakor tudi zagotavljanje ustreznih finančnih virov, spodbujanje dela nevladnih organizacij na tem področju, ustrezne mehanizme za usklajevanje, spremljanje in vrednotenje relevantnih politik, zbiranje podatkov in raziskave, širše ukrepe za preprečevanje nasilja ter celovito zaščito in podporo vsem žrtvam. Kriminalizacija in učinkovito preganjanje nasilja nad ženskami ter zagotavljanje primernih in učinkovitih kazni za povzročitelje, v zvezi s katerimi je bila sicer upravičeno odprta razprava ob nedavnem primeru obravnave spolnega nasilja v Sloveniji, so torej eden, a še zdaleč ne edini vidik boja proti nasilju nad ženskami in njegovega preprečevanja. Boj proti nasilju ter njegovo preprečevanje se lahko učinkovito uveljavljata le s kombinacijo temu cilju prilagojene zakonodaje, celovitih in usklajenih politik, drugih (preventivnih) ukrepov ter spopadanja z negativnimi družbenimi in kulturnimi vzorci vedenja. Vseobsežnost in celovitost Konvencije dokazujejo tudi z njo opredeljena področja boja proti nasilju nad ženskami in deklicami ter njegovega preprečevanja: fizično nasilje, psihično nasilje, spolno nasilje (vključno s posilstvom) ter spolno nadlegovanje, zalezovanje, prisilne poroke, pohabljenje ženskih spolovil, prisilna prekinitev nosečnosti ali prisilna sterilizacija …
Republika Slovenija je bila med prvimi državami, ki so podpisale Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Čeprav jo je Slovenija podpisala že 8. septembra 2011, pa je do ratifikacije Konvencije prišlo šele 5. februarja 2015, pri čemer moč Konvencije v našem pravnem redu dodatno slabijo pridržki, ki jih je Republika Slovenija izrazila ob ratifikaciji Konvencije. Naša država je žal uveljavila prav vse možnosti za pridržke, ki jih omogoča 78. člen Konvencije. Med njimi je zlasti pomembno, da smo se odrekli možnostim, da žrtvi (spolnega) nasilja ni potrebno sami preganjati storilca ter v postopku vedno znova podoživljati travme nasilja, marveč preganjanje storilca in izterjavo odškodnine po prijavi v celoti prevzamejo organi države po uradni dolžnosti. Trenutna ureditev zaradi takšnih postopkov odvrača žrtve (spolnega) nasilja, namreč mnogokrat omogoča, da na koncu prevlada nasilje. Za Socialne demokrate je to absolutno nesprejemljivo.
Ker vse socialne demokratke in socialni demokrati menimo, da moramo kot država in družba do nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, zavzeti ničelno toleranco ter za njuno preprečevanje in polno zaščito človekovih pravic žensk polno uveljaviti vse razpoložljive (z mednarodnimi instrumenti prevzete) ukrepe, zahtevamo, da Vlado Republike Slovenije čimprej odpravi vse pridržke Republike Slovenije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima ter poskrbi za njeno polno implementacijo. Prav tako pričakujemo, da se bo Vlada Republike Slovenije aktivno zavzela za ratifikacijo omenjene Konvencije s strani Evropske unije (slednja je namreč tudi med njenimi podpisnicami).
Samozavest, ki smo jo imeli ob ratifikaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, mora voditi Socialno demokracijo tudi danes, ko je čas, da odpravimo vse naše pridržke k Carigrajski ali Istanbulski konvenciji proti nasilju nad ženskami in v družini. To od nas zahtevajo naša Ustava, čas in mednarodne okoliščine, v katerih živimo, ter naša skupna prihodnost Republike Slovenije in Evropske unije.
Dr. Milan Brglez, poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru
