Prispevki

Tanja Fajon in dr. Milan Brglez aktivna na zaslišanjih komisarskih kandidatov

V Evropskem parlamentu potekajo zaslišanja kandidatk in kandidatov za komisarje v novi Evropski komisiji. Evropska poslanca Socialnih demokratov Tanja Fajon in dr. Milan Brglez sta danes zastavila vprašanja komisarskima kandidatoma za notranje zadeve in za zaposlovanje, pri tem pa opozorila na nezakonitost nadzorov notranjih meja Evropske unije in na nujnost po enakem plačilu za enako delo.

Evropska poslanka in podpredsednica SD Tanja Fajon je na današnjem zaslišanju v Evropskem parlamentu izzvala komisarsko kandidatko Ylvo Johansson z vprašanjem, kako bo zagotovila odpravo nadzora na notranjih mejah, med drugim tudi na meji med Slovenijo in Avstrijo, ter s tem ohranitev schengenskega sporazuma. Švedinja Ylva Johansson je kandidatka za komisarko za notranje zadeve.

Evropska poslanka in podpredsednica SD Tanja Fajon je na današnjem zaslišanju v Evropskem parlamentu izzvala komisarsko kandidatko Ylvo Johansson z vprašanjem, kako bo zagotovila odpravo nadzora na notranjih mejah, med drugim tudi na meji med Slovenijo in Avstrijo, ter s tem ohranitev schengenskega sporazuma. Švedinja Ylva Johansson je kandidatka za komisarko za notranje zadeve.

“Zapisali ste, da bo ključ do obnove schengenskega območja nov dogovor o migracijah in azilu. S tem ste naredili jasno vez med skupno migracijsko in azilno politiko in vrnitvijo k schengenu, kot smo ga poznali,” je v vprašanju kandidatki izpostavila Fajonova. Pri tem je spomnila na to, kako zapleteno je najti skupni evropski odgovor na izzive migracij. Pri tem je vprašala, ali je modro spoštovanje pravil v schengenskem območju vezati na uspeh migracijske in azilne reforme. Ostro je obsodila vzpostavitev nezakonitega nadzora na notranjih mejah EU in zato kandidatki postavila vprašanje: “Boste torej dovolili državam članicam, da nadaljujejo z nezakonito prakso izvajanja kontrol na notranjih mejah, dokler EU ne bo dosegla dogovora o skupni migracijski in azilni reformi?”

Izrazila je prepričanje, da je nadaljevanje nadzora na notranjih mejah EU, kot je meja med Slovenijo in Avstrijo, nedopustno. Zato Fajonova od kandidatke Johanssonove pričakuje, da bo kot pristojna komisarka od držav članic, ki že več kot tri leta nezakonito kršijo pravila Schengena, zahtevala in dosegla spoštovanje pravil svobode gibanja. Zato je tudi izrazila pričakovanje, da bo kot komisarka Johansson nemudoma sprožila postopke proti tem državam. Pri tem je Tanja Fajon izrazila tudi dvom v to, da o širitvi schengenskega prostora na Hrvaško odloča še Junckerjeva komisija.

Kandidatu za komisarja za zaposlovanje pa je postavil vprašanje evropski poslanec dr. Milan Brglez. Nicolasa Schmita je vprašal o enakem plačilu za enako delo ter o pravicah delavcev in o delovnih pogojih. Dr. Milan Brglez je bil z odgovori kandidata za komisarja Nicolasa Schmita zadovoljen, zato je kandidatu tudi izrazil svojo podporo.

Brglez je v vprašanju poudaril, da so za evropske socialiste in socialne demokrate ključni dostojni pogoji zaposlovanja in dela, “zato močno podpiramo vašo zavezo za pošteno minimalno plačo ter evropsko številko socialnega zavarovanja. Vse delavke in delavci – ne glede na vrsto delovnega razmerja ali pogodbe – morajo uživati socialno varstvo ter socialne pravice, vključno s pravico do kolektivnega delovanja.” Brglez ugotavlja, da je žal realnost za mnoge delavke in delavce drugačna. Zato je kandidata vprašal, ali bo direktiva o dostojnih pogojih dela ključni okvir za opredelitev pravic t.i. platformnih delavcih. Vprašal ga je tudi, ali bo predlagal tudi ukrepe za večjo transparentnost plačil z zagotavljanjem enakega  plačila za enako delo na enakem delovnem mestu.

Brglez je tudi spomnil, da je bila v preteklosti že sprejeta Direktiva o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev, da bi bili bolje pripravljeni ter se hitreje prilagodili na spremembe v multinacionalnih podjetjih. Evropski poslanec SD pa ugotavlja, da se žal še vedno soočamo z zelo resnimi težavami pri njenem izvajanju, tudi zato, ker ni ustreznih odvračilnih kazni. Zato je kandidata vprašal, ali razmišlja o spremembah te direktive, da bi z njo dosegli večjo pravno jasnost in gotovost, učinkovite sankcije, ki bi zagotovili njeno ustrezno implementacijo v državah članicah, pa tudi informiranost in vključenost delavcev?

Tanja Fajon na zaslišanju kandidatke Ylve Johansson

Dr. Milan Brglez na zaslišanju kandidata Nicolasa Schmita

Brglez: “Meje v glavah ne smejo postati meje med narodi.”

Evropske volitve so prinesle zmago proevropskih političnih sil. Kljub temu da so se ljudje, tudi skozi rezultat teh volitev, jasno izrekli za Evropsko unijo prostega pretoka ljudi, storitev, blaga in kapitala ter Evropsko unijo sožitja in solidarnosti med narodi, pa prelomne volitve niso s političnega prizorišča umaknile združeni in solidarni Evropi nenaklonjenih populistov. Ti za dosego svojih ciljev zlorabljajo občutke strahu, kot orodje za svoje cilje pa grožnje s ponovnim vzpostavljanjem meja in zidov med državami in ljudmi.

Tako smo ponovno soočeni s poskusi, žal tudi ob sodelovanju na slovenski strani, da se na območju, ki je desetletja trpelo delitev na tiste “na tej in oni strani žice” in je šele leta 2004 zadihalo v celoti, s polnimi pljuči, postavijo mejni nadzori ter se s tem ponovno omejuje prosti pretok ljudi. Ko je Romano Prodi 1. maja 2004 Slovenkam in Slovencem rekel: “Dobrodošli v Evropi”, ni mislil na takšno Evropo.

Sam sem vedno zavračal, zavračam in bom zavračal populizem in ceneno nabiranje političnih glasov. Zato zavračam tudi populizem italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, ki skuša, da bi prikril resnost poslabšanja gospodarske situacije v Italiji in nezmožnost aktualne vlade, da to situacijo primerno rešuje, z aktivacijo strahu med ljudmi in občutkom nacionalne ogroženosti, ponovno vzpostaviti umetne delitve, proti katerim smo se skupaj, na obeh straneh slovensko-italijanske meje, borili desetletja. Nujno je, da države vse napore za obvladovanje migracijskih izzivov rešujemo skupaj, vendar na zunanjih mejah Evropske unije. Zato pričakujemo, da bo Slovenija skupaj z drugimi državami članicami naredila dodaten napor za to, da bo skupno varovanje zunanjih meja EU zaživelo v najkrajšem času. Takrat tudi ne bo izgovorov za takšne ali drugačne kontrole na notranjih mejah.

Ni prvič, da politik, ki mu ni tuje spreminjanje svoje politične orientacije, vrednot in zgodovinskih dejstev, išče zunanje sovražnike. Dejstvo je, da na mejah Slovenije, Avstrije in Italije ni prav nobenih izrednih razmer ali kakršnekoli situacije in okoliščin, ki bi zahtevale poseganje po radikalnih suspenzih pravice gibanja, zapiranja meja in ponovnega uvajanja vojaško-policijskih nadzorov nad gibanjem ljudi. Četudi bi bile te enote skupne, so nepotrebne, velik korak v napačno smer in predvsem resno ogrožajo temelje Evropske unije in njenih največjih dosežkov: miru in sožitja med narodi. 

Sam in slovenski Socialni demokrati, skupaj z naprednimi silami v Evropi, želimo svobodno Evropo, ki se bo soočala z resnimi izzivi, ki zadevajo vse prebivalstvo: dostop do kakovostnih javnih storitev, odpravljanje davčnih utaj, spopadanje in odpravljanje z organiziranim kriminalom, odpravljanje revščine in zagotavljanje dostojnega življenja ljudi ter varovanje okolja. Vse to ima prednost pred bojem z »namišljenimi sovražniki«, ki so vedno priročno orodje za preusmerjanje pozornosti od realnih problemov ljudi.

Na Salvinija in njegove ukrepe Socialni demokrati ne pristajamo. In tudi ne mislimo biti tiho. Niti ob njihovi omembi. Kaj šele, če bi se zares udejanjili. Prav tako ne pristajamo na odnos slovenskega Ministrstva za notranje zadeve, ki pravi, da je nadzor na italijanskih mejah, notranja stvar Italije. Pravno in politično to stališče ne drži, skregano pa je tudi z zdravo kmečko pametjo. Odprava nadzora na notranjih mejah je bila pridobitev Evropske unije in 500 milijonov njenih državljank in državljanov, morebitna ponovna uvedba nadzora zato ni »stvar Italije«, ampak stvar EU (in s tem tudi naše, domače politike). Saj gre za naše ljudi in za vse nas. 

Socialni demokrati bomo, kot smo vedno do sedaj, stopili v obrambo svobode gibanje in svobode misli. Ne gre samo vrednote, ki jih zagovarjamo le v SD. To so vrednote evropske civilizacije. Pridobitve, ki jih ne smemo in ne moremo zavreči. Zanje smo se borili v preteklosti in zanje smo se še vedno in povsod pripravljeni boriti. Svoboden je namreč tisti, ki svobode ni pripravljen (pre)dati. Za nič na svetu.

dr. Milan Brglez

evropski poslanec S&D in predsednik Konference SD

Volitve niso loterija, so priložnost in odgovornost za spremembe v Evropi

Na medijskem dogodku je SD predstavila inovativne načine za pogovor z volivci in manifest, s katerim načrtujejo korenite spremembe v EU.

“Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba ohraniti v celoti.”

Predsednik Konference SD in poslanec dr. Milan Brglez kandidira za položaj evropskega poslanca kot četrti na listi stranke Socialnih demokratov. V primežu med vedno bolj agresivno populistično desnico in kritikami, ki nanjo letijo z leve strani, Socialni demokrati iščejo svojo identiteto v okviru razdrobljene vladajoče koalicije. Tam pa Brglez vidi nevarnost, ker v nasprotju s prejšnjim mandatom poteka proces uničevanja koalicijskih strank. Za sobotni Dnevnikov Objektiv sta se z njim pogovarjala novinarja Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič.

Kandidirate za evropskega poslanca. Kakšen je vaš prispevek k razvoju evropske ideje? Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji?

Če naj bom oseben, je moj prispevek zagovarjanje naših ustavnih vrednot znotraj evropskega konteksta. Teh zadev nismo prenesli na evropske institucije. Politika, ki jo tam kreirajo, je pogojena z delovanjem vsake od članic. Ustavo zagovarjam v vsakem kontekstu, tudi ko se to lahko zdi presenetljivo. Zagovarjati te vrednote znotraj Evrope pomeni zagovarjati tisto, za kar smo se v Sloveniji dogovorili, ko smo oblikovali to državo.

Za katere vrednote se nameravate zavzemati?

Tega je veliko. Danes so človekove pravice postavljene na stranski tir v primerjavi z mestom, ki smo jim jih dali v našem ustavnem redu. V tem delu sem zavezan politični platformi stranke, ki je v tem segmentu ustrezno socialdemokratska tudi na evropski ravni. Le brati jo je treba hoteti na ta način. Beseda rast kot sopomenka za neoliberalni sprehod socialdemokracije ni več v volilnem programu.

Ampak vstopate v mehanizem, ki nima ustave. Kje se vidite v dilemi med višjo stopnjo federalizacije Evropske unije in Evropo suverenih držav? Kako se boste znašli brez ustave v rokah?

Res ni evropske ustave. Napisana in zavrnjena ustava je bila tudi zelo pokroviteljska do tistih delov Evrope, ki niso vključeni v Evropsko unijo. Lahko pa rečem, da zame ter evropske socialne demokrate in socialiste Evropska unija pomeni reševati probleme ljudi na vseh nivojih. Če bo reševala probleme ljudi, ni nujno, da gre v smeri federacije in ni nujno, da gre v smeri suverenitističnih tendenc. Na eni strani sorazmernost, na drugi pa subsidiarnost, je ena od možnih poti ne samo za Evropo več hitrosti, ampak tudi za Evropo, ki se ukvarja s problemi ljudi na ravni, ki je za to najbolj ustrezna. Treba je izoblikovati prioritetno listo. Dobro je vedeti, da do sedaj prioriteta niso bili ljudje. Lahko rečemo, da so bile prioritete elite ali kapital, vsekakor pa ne ljudje. Moja pozicija je torej vmesna. Ne zagovarjam federacije, ker ta trenutek pomeni delitev Evrope na dva dela in ima zelo malo zaveznikov. Prav tako pa ne zagovarjam navadne medvladne organizacije, kjer nanjo ni treba prenašati izvrševanja suverenih pravic.

Ampak ljudje so sedaj domena populizma. Matteo Salvini govori o ljudeh. Zelo je uspešnem pri obljubah zagovarjanja italijanskih ljudi pred aroganco evropskih institucij. Ali obstaja socialnodemokratski odgovor na vprašanja, ki jih je zastavila populistična desnica?

Socialdemokrati ne vidimo problema v tistih, ki prihajajo, niti v tistih, ki so drugačni znotraj nas. Vsi našteti so negativni cilj, na katerega usmerjajo pozornost populisti. Socialdemokrati vidimo stvari bolj kompleksno. Ni dovolj zgolj demokratična forma, potrebujemo tudi vladavino prava in človekove pravice. To troje gre skupaj. Enega brez drugega in tretjega ni. To je trikotnik, o katerem je tudi v Ljubljani govoril spitzenkandidat socialne demokracije Frans Timmermans. Na tej točki mi je bil prav všeč. Tako jasnih stališč na evropski ravni običajno ne slišimo.

Populisti so jasni. Vsem tujcem bomo zaprli vrata. Od leta 2015 je tako. Na drugi strani pa jasnih idej o upravljanju z migracijami ni slišati. So pri vas po štirih letih kaj bolj razčiščene?

Razčiščeno je to, da je treba sodelovati z izvornimi in s tranzitnimi državami. Tudi povečevati kapacitete regij, od koder migranti prihajajo, in skupno zaščiti zunanje meje. Drugače pa ni dilem. Rešitev je v pravični razdelitvi teh, ki prihajajo, znotraj same Evrope in po načelu solidarnosti. Zapiranje vrat je zgolj izpeljanka tega, da rečemo »Mi prvi.« To je v našem času glavno orožje proti vladavini človekovih pravic. Človekove pravice so preprosto meja politike. Povedo, kdaj lahko in kdaj ne. Ne gre tako, da pripadajo zgolj državljanom, za druge pa veljajo neke druge pravice. Če bi to obveljalo, bi zadnjih 75 let vrgli stran. Na srečo imamo Svet Evrope, vendar se tudi evropske institucije upirajo in nočejo pristopiti h konvenciji o človekovih pravicah.

Kako je to sploh mogoče?

Ne nasprotujejo države, ampak sodišče Evropske unije, ker si ne želi imeti nad seboj višjo instanco, ki bi mu solila pamet. Takšno aroganco je treba odpraviti.

Ampak vi ste bili predsednik parlamenta, ko je vlada postavila bodečo žico na meji. Je to bila dobra ali slaba ideja?

Ker se je žice po institucionalni inerciji vleklo vedno več, je kljub začetni simboliki, da je treba nekaj narediti, to bila slaba ideja. To je absolutno jasno. Ko te potrebe ni bilo več, žice nismo znali pospraviti. Ali pa vsaj poskrbeti, da ne reže v odnose med ljudmi. Na različnih delih meje jo tudi drugače sprejemajo. Če bi zares veliko ljudi hotelo čez mejo, jih nobena žica ne bi mogla zaustaviti. Bolje je poiskati drugačne ukrepe. Vseskozi zagovarjam živo mejo, ki je poseljena in polna življenja. Dajmo paziti drug na drugega, da negativni aspekti potencialnih migracij nimajo tolikšnega vpliva. Če v tako majhni družbi, kot je naša, pazimo druga na drugega, ne moremo govoriti o terorističnih grožnjah, ker ljudje pravočasno zaznajo morebitno ogroženost.

Ste kot eden vodilnih članov SMC, predsednik Državnega zbora in član sveta za nacionalno varnost vedeli, da bo na meji postavljena žica? Ste bili v primeru, če so vas o tem obvestili, odločno proti?

Ko je bilo v tednu po volitvah na Hrvaškem in pred napadom v Parizu treba nekaj narediti, sem bil obveščen. Tega ne morem tajiti. Takrat nisem nasprotoval. Ko pa se je zadeva začela nenormalno raztezati, migrantov in migracij pa ni bilo od nikoder več, je bilo moje nasprotovanje vse bolj glasno. Je pa koalicijskemu poslancu kljub visokemu položaju težko vreči svojo vlado, da bi ustavil tok neke politike.

Saj ne bi bilo treba vreči vlade.

V tem primeru nič drugega ne bi pomagalo.

In potem je bolje biti tiho?

Saj veste, da temu navkljub nisem bil tiho.

Čeprav ustavno sodišče še vedno presoja o domnevnih kršitvah človekovih pravic v zakonu o nalogah in pooblastilih policije, je vlada v parlamentarno proceduro poslala novelo tega zakona, ki še dodatno širi pooblastila policije na področju poseganja v zasebnost posameznikov. Kako ocenjujete takšno ravnanje?

Zakon o pooblastilih policije in zakon o tujcih sta dva primera, ko so šle stvari predaleč. Nekatere druge zakone se je dalo umestiti v našo ustavno ureditev. Denimo zakon o mednarodni zaščiti. Oklestili smo ga socialnih vidikov in nekako stisnili v ustavne okvirje. Nadgraditi sedanjo zakonodajo, ne da bi vedeli, kako se bo o njej odločilo ustavno sodišče, je nesprejemljivo. Nadgradili bomo smer, ki je ustavno sporna.

Toda na seji vlade ministri SD predlogu niso nasprotovali.

Sam vem, kaj moram glede teh vprašanj narediti.

Se vam ne zdi, da ustavno sodišče nekam dolgo presoja ustavnost zakona o tujcih?

Glede na to, da že več kot dve leti absolutno prednostno obravnava zadevo, je to res zelo dolgo. Mislim, da sem našel primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, na katerega razrešitev čakajo ustavni sodniki. Gre za ukrepe pri izganjanju tujcev, ki jih je sprejela Madžarska in na nižji stopnji popolnoma izgubila. Sedaj bo o tem odločal veliki senat. Če ta sodbe ne bo potrdil, se bojim, kaj sploh še pomenijo človekove pravice. Evropska unija je sicer že zagrešila veliko napako, ko je človekove pravice posameznikov začela interpretirati kot človekove pravice podjetij.

Po razkritju Štajerske varde je oživela zamisel, da naj bi Sova zbirala podatke o domačih organizacijah, zasebnikih in skupinah, če gre za primere nestrpnosti, ogrožanja nacionalne varnosti in podobno. So takšna pooblastila lahko nevarna? Lahko Sova postane nova Udba?

Brez ustreznih varoval so lahko nevarna. Obstajata varnostni in obveščevalni vidik. To dvoje se hitro začne mešati med seboj. Vedno je nevarno, če se začnejo posebni ukrepi uporabljati proti lastnim državljanom, še zlasti, če ne obstajajo varovalke pred zlorabo.

Ima sedanja vlada več ali manj posluha za človekove pravice kot prejšnja?

Čeprav se v zadnjih dveh mandatih ustvarja vtis o ščitenju človekovih pravic, je zagovornikov teh pravic v političnih vrstah potencialno manj. V prejšnjem mandatu smo jih lahko prešteli; nevarnim ustavnim spremembah je nasprotovalo okoli trideset ljudi. V tem mandatu še nismo imeli priložnosti, da se preštejemo.

Sedanje vzdušje v Evropi takšnemu načinu razmišljanja ni najbolj naklonjeno.

Sploh ni naklonjeno.

Dogajanje v sosednjih državah bi težko označili kot liberalno demokracijo, ki temelji na pravicah posameznika. Smo priče krizi liberalne demokracije? Se rojeva novo razumevanje države?

Država je v marsičem odvisna od tega, kar se dogaja v mednarodnem redu. Če v njem vrednote nimajo podpore, je vse odvisna od moči posameznih regij. Glede na to, da se moč počasi prenaša iz Amerike na Kitajsko, bo usoda liberalne demokracije odvisna zgolj od nas samih. Pri poskusu ohranjanja svojega vodilnega položaja bodo Američani očitno ustvarili precedense, s katerimi bodo v smislu prevladujoče hegemonske države nadaljevali Kitajci. Seveda ne na enak način kot Amerika, je pa to prihodnost, ki se nakazuje. Nekatere zadeve, ki so bile tudi v razumevanju odnosov v svetu in znotraj posameznih držav samoumevne, zaradi strategije ohranjanja posameznih elit na oblasti preprosto nimajo več podpore.

Vas to  skrbi?

Absolutno. Zato si prizadevam, da vsaj znotraj našega regionalnega prostora osnovne vrednote ne bi izginile. Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba v celoti ohraniti, če se ne želimo vrniti v zgodovino.

Na najbolj vidnem mestu na vaši mizi imate slovensko ustavo. Je to ustava liberalnodemokratske države?

Ja. Hkrati pa je bila utemeljena na zelo širokem družbenem soglasju. Mislim, da je danes ne bi mogli ponovno sprejeti. Ne živimo več v času, ko bi bilo zanjo mogoče pridobiti ustavno večino.

Jo je pa mogoče v sedanji politični konstelaciji ubraniti?

Vsekakor jo lahko ubranimo. V nasprotnem primeru pademo.

Na evropskih ulicah je vedno več močno oboroženih policijskih enot, v Franciji tudi vojaških. Ob vprašanju migracij pa se lomi logika liberalne demokratične ureditve. V Sloveniji vendarle ni tako slabo, ne?

Ni. In to se splača varovati in zavarovati.

Ali lahko tudi Slovenijo čaka pristanek na avtoritarnost kot način reševanja vprašanja migracij in podobnih fenomenov?

Iskreno upam, da ne gremo v to smer, nimam pa nobenega zagotovila, da ne gremo. Tudi leva sredina je sposobna za ohranitev oblasti zapeljati v smer strahu in naredi premalo, da bi strah na primeren način naslovila. Karkoli si mislimo o francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, je ideja, da se pogovarja z gibanjem rumenih jopičev, vredna posnemanja. V času migracijske krize bi si želel, da bi še kdo od vladajočih struktur bil na terenu in poslušal ljudi. Problem strahu je včasih tudi problem nevednosti. Kakšne stvari je treba razložiti. Zakaj in kako se stvari dogajajo, kaj je možno narediti. Ves čas pa mora veljati, da je treba pomagati tistim, ki rabijo pomoč. Breme pa je treba solidarno prerazporediti. Če pa pogledate okoli sebe, boste videli, da smo proti koncu prejšnjega mandata kot država postajali obkoljeni, sedaj pa smo popolnoma obkoljeni z nenormalnostjo. Upam, da nova normalnost ne bo šla v tej smeri.

Kdo so lahko v evropskem parlamentu  vaši zavezniki in kdo nasprotniki?

Med ljudsko stranko bi težko našel zaveznike, čeprav se jih morda najde. Nemci so do določene mere ščitili človekove pavice. Zaveznike bi socialisti in demokrati morali najti v ALDE, pri Zelenih in pri novi Levici. Vprašanje pa je, ali bo to dalo več kot polovico parlamenta?

V tem trenutku se zdi, da nič ne vemo. Niti, kako bo Velika Britanija izstopila iz sedanje mreže. Kako kot kandidat za edino neposredno izvoljeno evropsko institucijo razumete godljo, v kateri se je z brexitom znašla Evropska unija?

Ne vem, če med Evropejci najdete človeka, ki bi to zadevo v celoti razumel. Všeč pa mi je bilo, ko je predsednik britanskega parlamenta o isti stvari prepovedal glasovati dvakrat. Za naš parlament bi bilo fantastično, če bi imeli to možnost. Pri nas lahko v neskončnost vlagajo isti predlog in onemogočajo, da bi na dnevni red prišle druge pomembne reči. Je pa prepoved dvakratnega glasovanja tudi edina dobra stvar, ki sem jo videl. Ukvarjajo se s tem, kako nekatere odločitve parlamenta razglasiti za pravno nedoločujoče. Nerazumno. Tudi Britanci so talci Britanske politike.

Ali ni EU talec Velike Britanije?

Tako Britanci kot Evropska unija so talci. Mislim, da se javnost v Britaniji vse bolj zaveda, kakšno neumnost so zagrešili. Sam bi raje počakal na še en referendum, kot pa da vse nekontrolirano razpade in bomo morali v London pošiljati humanitarno pomoč.

Kaj vas je napeljalo, da v času, ko se govori o krizi EU, kandidirate za evropskega poslanca?

Resna situacija v slovenski politiki in resna situacija v evropski politiki. Dejstvo je, da kakorkoli zadevo obrnemo, ogromna večina Slovencev verjame, da bi izven okvirjev Evropske unije veliko težje živeli. Ta okvir nas občasno stiska, ker ne znamo pravočasno reagirati in se ne znamo postaviti zase. Možno se je postaviti zase, vendar je to treba znati. Brez znanja pa si razbiješ glavo. Evropo je možno peljati na evolucijski način v smeri, ki nam ustreza. Nam ustreza ohranitev sedanje vladavine mednarodnega prava in spoštovanja človekovih pravic.

V SD ste ocenili, da bi moral premier Šarec govoriti v Strasbourgu. Kaj bi s tem dosegel? Bi se Tajani zamislil nad svojimi izjavami? Bi naše zahteve o uresničevanju arbitražne odločbe pridobile na teži?

Šarčev nastop bi morda lahko kaj prinesel njegovi stranki. Lista bi z uspešnim nastopom okrepila svojo kredibilnost.

To bi v resnici bil predvolilni nastop.

Seveda. Argument, da se je hotel izogniti predvolilnemu nastopu, je neumen. Izmislil bi si lahko kakšnega boljšega. Če bi takoj rekel, da mu Tajani šest mesecev ni odgovoril in da sedaj pač ne bo šel v Strasbourg, bi bilo vse v redu. Ljudje bi stvar drugače razumeli in ne bi bilo toliko skakanja. Sam pa se ne bi odločil tako, kot se je on. Ne bojim se govoriti o svojih stališčih. Nikjer.

Ste šele na četrtem mestu kandidatne liste SD za evropski parlament, vendar pa obstaja možnost, da v Bruselj pridete s pomočjo preferenčnih glasov. Da bi vam to uspelo, si SD verjetno ne želi, saj bi vaš naslednik v državnem zboru prišel v poslansko skupino SMC.

Ko sem se pridružil SD, sem bil prepričan, da ne bom kandidiral na evropskih volitvah. Manj kot teden dni pred dokončno odločitvijo o kandidatni listi pa me je stranka nagovorila, da vendarle tvegamo. Tokratne evropske volitve so tako na evropski ravni kot za stranko zelo pomembne, zato je treba nastopiti z najmočnejšo ekipo. Na kandidaturo sem pristal. Ko enkrat greš na volitve, pa tega ne narediš zato, da ne bi bil izvoljen. Po svojih močeh bom skušal prispevati, da bi imela SD v evropskem parlamentu dva poslanca.

Si torej želite oditi v Bruselj? Sprašujem tudi zaradi vse pogostejših namigov, da bi lahko na čelu SD nasledili Dejana Židana. Iz Bruslja pa stranke ni ravno prikladno voditi.

Na novembrskem volilnem kongresu je bil za predsednika SD izvoljen Dejan Židan. Dva tedna kasneje sem bil izvoljen za predsednika konference stranke, ki ima še zlasti pomembno ideološko vlogo. S tem sem povsem zadovoljen in ne vidim razlogov, da bi se to v trenutku spremenilo.

Zaradi slabega rezultata SD na evropskih volitvah je moral pred petimi leti oditi takratni predsednik stranke Igor Lukšič …

Tedaj je bila situacija tudi zaradi njegovega vztrajanja na čelu kandidatne liste drugačna.

Tudi v SD ni osamljena ocena, da je domet stranke pod Židanovim vodstvom na državnozborskih volitvah okoli deset odstotkov in da bo prej ali slej potrebno izbrati njegovega naslednika. Lahko rečete, da vas to mesto, če bi si vas v stranki na njem zaželeli, ne zanima in da ga ne bi sprejeli?

Če bi se zadeve dogajale na tak način, kot so se pri zadnji zamenjavi predsednika SD, bi lahko v sedanji konstelaciji to pomenilo tudi konec stranke. Na tak način o zadevi sploh ne želim razmišljati. V tem trenutku mi je pomembno, da je predsednik stranke še vedno Dejan Židan. Evropske volitve še niso končane; volilna bitka se niti ni dobro začela. Zato ne gre špekulirati, kaj bo, če bo, in kdo bo, če bo. Nimam moštva, ki bi sovražno prevzelo stranko, in o tem nikakor ne razmišljam.

SD javnomnenjska merjenja v zadnjem času ne kažejo ravno dobro…

Za evropske volitve ji kažejo precej bolje kot sicer. Tudi zato, ker imamo po moji oceni najboljšo ekipo.

Iz SMC, ki se z ideološkimi vprašanji ni ukvarjala, ste se preselili v tradicionalno stranko, ki je vključena v socialistični tok evropske politike. Kaj je vaša socialdemokratska identiteta?

Zagotovo so to ljudje. Ne bom se zatekel k staremu besednjaku in uporabil zgolj besede delavci; ta identiteta se je namreč zaradi pretiranega uklanjanja trgu in posledično kapitalu tako na evropski ravni kot pri nas v zadnjem času nekoliko izgubila. Predpostavljam tudi, da bomo morali zaradi trajnostnega razvoja socialno državo preoblikovati v socialno-ekološko državo in da bo ta prehod precej drag. Stroške bo treba pravično porazdeliti. To je ključno in tu je naredila Francija napako. Ne moreš naložiti stroškov zgolj na ramena ljudi, ampak morajo proporcionalno več plačati tisti, ki so od škodovanja okolju imeli koristi.

Bi lahko našteli nekaj socialdemokratskih projektov pri nas, katerih nosilka je bila v zadnjem času SD?

Edini večji projekt iz prejšnjega mandata, ki se ga spomnim, je preoblikovanje centrov za socialno delo. Njegov končni rezultat še vedno ni povsem jasen, je pa bilo treba na določeni točki centre preoblikovati, da bi se sploh lahko začeli ukvarjati s socialnim delom in se ne bi ukvarjali zgolj z upravnimi postopki. V SD ne nasprotujemo rešitvam iz koalicijske pogodbe, kot je na primer zviševanje minimalnih plač, se pa zavedamo, da je treba nekatere stvari bolj domisliti in ne zgolj sprejemati rešitev od danes na jutri. Bolj jasno socialdemokratsko vodilo bomo zagovarjali tudi pri davčni reformi, ki se pripravlja. Ta mora biti zlasti v korist najslabše plačanih in srednjega razreda. Se pa vprašanj socialne države ne more v celoti razrešiti z občasnim zniževanjem stroškov dela. Država bo na neki točki morala vstopiti kot tista, ki bo zagotavljala delo. Morda ne za polni delovni čas, ga bo pa morala zagotavljati.

Pri socialnih temah in tudi pri zavzemanju za pravice najbolj ranljivih skupin pobudo vse bolj prevzema Levica. Zakaj se niste po izključitvi iz SMC raje pridružili njeni poslanski skupini?

Po izgonu iz SMC sem moral najprej dva meseca čakati, da sem se sploh lahko začel pogovarjati o prestopu v drugo poslansko skupino, saj bi bili zaradi vročih glav nekaterih lahko ogroženi koalicijski pogovori. Ko se je oblikovala sredinskoleva vlada, ki jo podpira Levica, pa sem zato, da sem lahko opravljal poslansko funkcijo, prestopil k SD. Pogovarjal sem se tudi z Levico, rezultat pa je takšen, kot je.

Se torej z Levico o sodelovanju niste uspeli dogovoriti?

Ni dovolj, da zgolj sam izkažeš interes, morajo te tudi želeti sprejeti.

Torej je bila SD bolj dovzetna za vaše sodelovanje?

Ja.

Je Levica, ki jo koalicija za nekatere svoje projekte nujno potrebuje, v tem mandatu privilegirana?

Stranka Levica se glede na situacijo, v kateri je slovenski politični prostor, obnaša zelo racionalno.

Nekaj časa je stranke močno pritegovala sredina političnega prostora: skoraj vse so se razglašale bodisi za desni bodisi za levi center. Se vi vidite na levem delu političnega spektra?

Seveda.

Kaj to pomeni?

Pred dvajsetimi leti je bil branik človekovih pravic pri nas LDS. Te ni več in naslednice pri vprašanju človekovih pravic nimajo samoumevnega instinkta. Ta je danes žal prisoten zgolj pri levi opciji. Že v SMC sem veljal za predstavnika levega dela stranke, saj sem dajal večji poudarek socialno-liberalnemu zavedanju, ki znotraj evropske družine ALDE sicer ni prevladujoče.

Tudi v SD sodite v njen levi del.

V SD mi je predvsem pomembno to, da najdemo tiste socialdemokratske vrednote in načela, pri katerih bomo vztrajali v 21. stoletju. To je naloga, ki jo moramo opraviti zaradi sebe in zaradi identitete stranke, ne zaradi evropskih volitev.

Torej se strinjate z oceno, da ima SD težave z identiteto?

Nisem rekel, da jih nima. Recimo, da sem prišel pomagat pri reševanju teh težav.

Levi del političnega prostora nekatere teme zlasti na področju varnosti kot samoumevno prepušča desnici. Zakaj ima levica težave oblikovati migracijsko politiko, ki bi bila hkrati učinkovita in popularna, vojsko in policijo pa prepoznati kot vrednoto?

Nekatere teme so se znotraj političnega diskurza nekoliko preoblikovale. Ko govorimo o varnosti, hitro pozabimo, da je v naši ustavi in tudi v mednarodnih dokumentih kot človekova pravica opredeljena zgolj osebna varnost in ne druge oblike varnosti. Kreativno se skuša ustvarjati nekatere nesporazume. Izumlja se oznake kot na primer ‘nezakoniti migranti’. Vendar pa je nezakonitost stvar postopkov in ne ocene. Na nekaterih točkah se torej sistematično ustvarja podobo, ki je v nasprotju z univerzalnostjo človekovih pravic in je za levico že v izhodišču nesprejemljiva. Socialni demokrati se v preteklosti niso povsem izogibali varnostnih področij; v prejšnjem mandatu so vodili obrambni resor, kamor sodi vojska. Imamo pa v Sloveniji problem, ki ga v drugih državah v tolikšni meri ne poznajo, to je nesodelovanje med vojsko in policijo. Prav tako obstaja strukturen nesporazum med pravosodjem in notranjimi zadevami. Gotovo bi se dalo stvari, ki so povezane z varnostjo, narediti bolje, bi pa bilo potrebno namesto varovanja svoje oblasti iti med ljudi. Tega pa se ne počne, saj to niso popularne teme, s katerimi bi lahko nagovarjali volilce.

Kje vidite glavne razlike med sedanjo in prejšnjo vlado, če odmislimo to, da je sedanja vlada manjšinska?

Predvsem je razlika ta, da zna stranka, ki sedaj vodi koalicijo, komunicirati.

Zdi se tudi, da je sedaj manj obračunavanj med koalicijskimi partnerji …

A res? Obračunavanja so v prejšnjem mandatu sicer bila, ni pa bilo dobesednega uničevanja koalicijskih partnerjev, kot se dogaja sedaj. Kadarkoli bi šli v prejšnjem mandatu ponovno na volitve, bi v parlament in potencialno tudi v vlado prišle vse takratne koalicijske stranke. Sedaj ne zgleda več tako.

Hotela sem reči, da LMŠ in aktualni predsednik vlade doživljata manj ostre napade koalicijskih partneric, kot sta jih bila v prejšnjem mandatu deležna SMC in takratni premier Cerar. Je to mogoče pripisati sposobnosti premierja Šarca, da utiša ostale vladne stranke?

Če pod premierjem razumemo tudi njegov kabinet, potem je nekaj na tem. Ni pa zgolj to. Hkrati obstaja strah koalicijskih partnerjev pa tudi zunanje podpornice koalicije, da bo vlado prevzel nekdo drug in da bodo oni krivi za razplet, ki ga večinsko volilno telo v Sloveniji najverjetneje ne bi toplo pozdravilo.

Torej menite, da največja vladna stranka oziroma nekateri njeni politiki načrtno uničujejo druge koalicijske stranke in da te podpore ne izgubljajo zaradi  lastnih slabih potez?

Gre za dialektiko obojega; zadeva ni nikoli povsem enosmerna. So pa nekateri napadi tako jasno časovno definirani, da vsaj obrisi načrta morajo obstajati.

Izpostavili ste premierjev kabinet, iz česar je mogoče sklepati, da avtorja načrtnega uničevanja koalicijskih partnerjev vidite tam? Imate v mislih državnega sekretarja Damirja Črnčeca?

Nič več ne bom rekel.

Vas je presenetil aroganten odnos premierja Šarca do poslancev, ko je na marčni seji  odgovarjal na poslanska vprašanja?

Odgovoril bom tako, kot je zapisal eden od komentatorjev: “Ni se vedel kot gost v parlamentu”.

Bi v primeru, če bi bili še predsednik parlamenta, ob njegovih odgovorih  reagirali?

Nisem predsednik parlamenta.

Čemu pripisujete visoke rejtinge, ki jih dosegata LMŠ in premier Šarec?

Njegovi sposobnosti komuniciranja in absolutnemu znižanju pričakovanj. Vsak dan, ko ne gremo na volitve, presežemo pričakovanja, ki so se oblikovala ob nastanku koalicije. Čas pa bo pokazal, ali je za komunikacijsko podobo tudi ustrezna vsebina. Karakter smo že spoznali.

Kdaj pa naj bi se razkrilo, če obstaja  vsebina?

Pričakuje se, da bomo določene konkretne stvari naredili že letos. Nekatere prelomne točke bi lahko bile za koalicijo problem.

Bi lahko evropske volitve okrepile ali omajale koalicijo?

Odvisno od rezultata. Če se izkaže, da ima vladajoča stranka ne glede na to, koga postavi za kandidate, zelo široko podporo, potem se zdijo najverjetnejše endogeno povzročene naslednje volitve. Torej da tisti, ki vlada, sam povzroči volitve, da bi izboljšal svoj rezultat.

Pred dnevi ste postali predsednik šahovske zveze. Kaj ste morali narediti za to?

Konec lanskega leta sem bil na turnirju Slovenija šahira, kjer so me vzpodbudili, naj kandidiram. Ko sem videl, da imajo dobre rezultate in da obstaja ekipa, ki mi je pripravljena pomagati, se mi ni zdelo odveč poskusiti. Po izvolitvi lahko napovem, da si bom najprej prizadeval vključiti tudi tiste, ki so glasovali za protikandidata.

Katera otvoritev vam je najljubša?

Dajmo reči eno slovensko: Pirčevka.

In katera figura na šahovnici vam je najbližja?

Kot beli začnem s skakačem.

Tanja Fajon na shodu v Ljubljani: “Obuditi moramo vrednote človekovega dostojanstva.”

V odprtem pogovoru o prihodnosti Evrope so se kandidati Socialnih demokratov za evropske poslanke in poslance predstavili na Dvornem trgu v Ljubljani. “Čas je, da se v Evropi obudijo vrednote solidarnosti, svobodomiselnosti in napredka, zlasti pa dostojanstva za vse ljudi,” je na pogovoru z volivci poudarila nosilka liste SD na evropskih volitvah Tanja Fajon. “Odklanjamo nestrpne, nacionalistične ideje, saj zagovarjamo Evropo, na katero bomo spet lahko ponosni,” je bila ob tem jasna podpredsednica SD/S&D Tanja Fajon.

Nosilka evropske liste SD Tanja Fajon je v izjavi za medije poudarila, da se Socialni demokrati na volitve podajamo z resnično močno listo kandidatk in kandidatov, ki so goreči zagovorniki solidarne, socialno pravične, napredne in svobodne Evrope. Socialni demokrati močno nasprotujemo nacionalističnim in populističnim politikom, tudi skrajni desnici in pojavu novodobnega fašizma. Evropsko unijo in idejo solidarnosti in miru, na kateri je zrasla, želimo ponovno vrniti ljudem.

Na evropske volitve se podajamo kot samostojna politična skupina, po volitvah pa so vrata SD za povezovanje odprta. Zlasti bi si to povezovanje Fajonova želela med slovenskimi poslankami in poslanci, da bi skupaj delovali v korist Slovenije. “V SD bi bili po sicer zadovoljni z dvema evropskima poslancema, ampak borili se bomo prepričati čim večje število volivk in volivcev, saj so letošnje evropske volitve izjemno pomembne, morda celo ključne za prihodnost vseh nas, za vizijo Evrope in prihodnost celotne EU,” je napovedala Tanja Fajon.

Z njo se je strinjal Matjaž Nemec, drugi na kandidatni listi. Kot je ocenil, gre za ene pomembnejših volitev, saj se bo z njimi določala smer Evropske unije. Ob tem je dodal, da kandidira zato, ker si želi, da bo EU bolj odločna pri obsodbah novodobnega fašizma, da bomo lahko vse generacije Evropejcev živeli v miru in sožitju. “Da bomo evropski narodi bolj povezani zoper razdiralne sile, ki uničujejo temeljno idejo svobodne Evrope,” je še povedal Nemec.

Skupnost ostane dolgoročno trdna le na temelju spoštovanja človekovega dostojanstva, pa je povedala kandidatka za evropsko poslanko dr. Dominika Švarc Pipan. Na prvo mesto je treba postaviti človeka in ga spoštovati ne glede na osebne okoliščine, je poudarila kandidatka Švarc Pipan in dodala, da je Evropa trenutno na razpotju. “Ali bomo okrepili vlaganje v človeka ali samo v kapital, ali bomo spoštovali vladavino prava ali ne, ali bomo solidarni in spoštljivi med sabo ali pa razpadli kot skupnost?” se je vprašala Dominika Švarc Pipan in dodala, “da bomo mi, Socialni demokrati delali za ljudi, za EU, za skupnost”.

Po besedah kandidata dr. Milana Brgleza je treba za Evropo, v kateri se bo dalo normalno živeti, varovati vrednote demokracije in človekovih pravic ter vladavino prava. Pomembno je, da se v Evropi sliši socialdemokratski glas, ki bo v ospredje postavil človeka, pomembno vlogo pa dal tudi okolju. “Sem za odgovorno EU in s sabo prinašam izkušnje boja proti zlorabam, izsiljevanju in grožnjam. Prepričan sem, da je EU prostor, kjer je možno udejanjit slovensko ustavo,” je še izpostavil Brglez na predstavitvi v Ljubljani. “Čeprav danes morda ne izgleda tako, je EU še zadnji branik človekovih pravic in vladavine prava v mednarodnih odnosih. Če bomo Socialisti in demokrati po evropskih volitvah vodili EU, bo Evropa še močnejši branik teh temeljnih svoboščin,” je napovedal Brglez.

Naša mlada kandidatka za evropsko poslanko Neva Grašič pa je v nagovoru navzočim v Ljubljani izrazila zadovoljstvo, da je med mladim zaznati zelo pozitivno naravnanost Evropski uniji. Med pomembnimi projekti evropskih socialdemokratov v tem pogledu je izpostavila jamstvo za mlade. Kot je zagotovila, pa Socialni demokrati mladih tudi v prihodnje ne bomo pustili na cedilu. “Mladi smo tu, da se nas sliši in upošteva. Mladi se borimo za Evropo, ker nam je mar za prihodnost EU, za razvijanje vseh naših talentov v njej, za boljša delovna mesta, za ustvarjanje družin, vseh družin, mladi bomo krepili evropsko idejo miru, sožitja, solidarnosti in napredka,” je poudarila Neva Grašič.

Temeljni cilj kandidata Franca Hočevarja pa je ponovna utrditev idej solidarnosti in vzajemnosti, na katerih je Evropa po njegovih besedah nastala. Kot je opomnil, so te vrednote namreč danes zapostavljene. “Dejstvo je, da se ljudje staramo, kar je civilizacijska pridobitev, zato si želim, da bomo upokojenci in starejši Evropejke in Evropejci lahko uživali v varni starosti, ustrezni zdravstveni in dologotrajni oskrbi. Vse to pa temelji na poštenem plačilu dela, kar je osnova za prihodnost,” je dodal Hočevar.

Poleg navzočih kandidatk in kandidatov na predstavitvi v Ljubljani bosta na evropski listi SD kandidirala še dr. Ljubica Jelušič in dr. Aleksander Jevšek.

Brglez: “V SD se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena NOB ter poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov!”

Na seji Državnega zbora so v sredo, 20. marca, poslanke in poslanci že četrtič v zadnjih desetih letih na predlog opozicijske SDS obravnavali deklaracijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov glede predloga deklaracije o podpori Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu je predstavil poslanec dr. Milan Brglez, ki je opozoril, da nas SDS s predlogom deklaracije še enkrat več vrača v preteklost.

Stališče PS SD si lahko preberete v nadaljevanju:

Socialni demokrati nismo prvi in verjetno tudi ne zadnji, ki v našem stališču ali v uvodu v razpravo pri tej točki dnevnega reda ugotavljamo, da gre za četrti poskus SDS, da bi Državni zbor odločal o isti zadevi. Glede na izid glasovanja na Odboru za pravosodje je jasno, da gre za vnovičen neuspešni poskus vsiliti Državnemu zboru, da bi se v našem pravnem redu dalo posebno veljavo eni izmed resolucij Evropskega parlamenta. Ne glede na to smo danes – ne po svoji izbiri – udeleženi v predstavi, ki je imela že nekaj ponesrečenih ponovitev, na kateri je publika že dala jasen signal, da je scenarij slab in da igralci s svojim nastopom v neprestanem ponavljanju izkrivljene zgodbe o grehu in krivdi niso prepričali.

Verjetno ni veliko logičnih argumentov, s katerimi bi si lahko razlagali vztrajnost SDS v vedno novem porazu. Šele ko se ozremo po kontekstu te razprave, je jasno, da ne gre za mazohizem predlagatelja, temveč uprizarjanje, katerega cilj je večni poraz ali večno vračanje istega, ki je srčika njegovega političnega in ideološkega programa.

Medtem ko je bila večina današnje seje usmerjena v prihodnost, nas SDS s predlogom deklaracije enkrat več vrača v preteklost. Natančneje v točno določeno točko preteklosti, v kateri se za SDS vse končna in hkrati tudi vedno znova začne. To je zgodovinsko obdobje neposredno po drugi svetovni vojni, iz katerega se SDS vedno znova napaja.  

Socialni demokrati nikoli nismo in nikoli ne bomo zavračali razprave o preteklosti. Slednjo moramo poznati, da bi znali razumeti sedanjost in načrtovati prihodnost ter se izogibati čerem napak iz preteklosti. Kot je dejal prvi nemški kancler po drugi svetovni vojni, ki je na lastni koži občutil grozodejstva nacističnega režima, krščanski demokrat Konrad Adenauer: »Oziranje v preteklost ima smisel le tedaj, če služi prihodnosti«. Ta Adenauerjeva misel najlepše oriše sedanjo razliko med nami in Slovensko  demokratsko stranko, še posebej na točki odnosa do zgodovinskih dogodkov med in po drugi svetovni vojni na območju današnje samostojne Republike Slovenije.

Ne glede na to, kako zapletena je preteklost, še posebej, ko zadeva obdobje vojne, ki je po svoji naravi vir trpljenja in krivic, smo bili Socialni demokrati že leta 1995 sposobni pomesti pred lastnim pragom. Na kongresu stranke v Slovenj Gradcu smo ostro obsodili povojne poboje, obsodili smo zlorabe, ki so jih zakrivile takratne oblasti nad posamezniki. Ostro smo obsodili tudi kršenje človekovih pravic, obsodili smo zlorabo prava in države za politične, razredne, verske in druge cilje. Vse našteto smo večkrat obsodili tudi že v Državnem zboru.

Prav tako smo aktivno in konstruktivno sodelovali pri zakonodaji o popravi krivic, pa tudi pri urejanju grobišč. Morda bi lahko naredili še več. Verjetno tako kot druge stranke. Vsi – tako politika kot družba – bi lahko morda še več naporov usmerili v podporo osvetljevanju zgodovine, v razjasnjevanje posameznih dvomov in zamegljenih okoliščin. A vsakdo, ki želi glede tega dejansko kaj narediti in ne le dajati vtisa, da nekaj dela, mora in bo moral začeti pri sebi.

Ne glede na to oziroma prav zato pa Socialni demokrati nikoli ne bomo iskali smisla v vračanju v preteklost zaradi preteklosti same. Še več, glasno in ostro bomo nastopili proti vsakemu poskusu spreminjanja zgodovine, ne glede na to, kako zapleteni in boleči so za nas nekateri njeni deli. Zagotavljamo, da se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena narodnoosvobodilnega boja ter na drugi strani poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov. Na tej točki noben kompromis, iz kakršnega se je rodila tudi sama Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, za nas ni možen.

Zakonitost minevanja časa je, da počasi zgubljamo ključ do razumevanja preteklosti, kar omogoča, da SDS in njim podobni skušajo odpirati vrata drugačnim interpretacijam zgodovinskih dogodkov ter njihovo zlorabo za poskuse sedanjih in prihodnjih delitev. Prava nevarnost te in verjetno še kakšne prihodnje ponovitve današnje razprave je zamegljevanje sodobnih totalitarizmov, ki se razraščajo v sodobnih formalnih demokracijah.

Skoraj neverjetno se zdi, da smo dobrih sedemdeset let po tragičnih dogodkih dvajsetega stoletja v moderni Evropi – s formalno demokracijo tako na ravni Evropske unije kot na ravni držav članic hkrati utemeljeni na in zamejeni z vladavino prava ter varstvom človekovih pravic – priča vznikanju političnih opcij, ki opravičujejo in celo poveličujejo dejanja nekdanjih nacističnih in fašističnih voditeljev. Enako neverjetno se zdi, da SDS z njimi odkrito ter s ponosom simpatizira, jih podpira in z njimi sodeluje.

Ker je bi predlog deklaracije na matičnem delovnem telesu zavrnjen, bomo Socialni demokrati to točko dnevnega reda izkoristili kot priložnost in odgovornost, da v nadaljevanju razprave spregovorimo o nevarnosti tovrstne relativizacije ter dvoličnosti.

Dr. Milan Brglez:
Refleksija Timmermansovega sporočila

Frans Timmermans, vodilni kandidat evropskih socialdemokratov (PES) na majskih evropskih volitvah in prvi podpredsednik Evropske komisije, je 28. februarja 2019, med svojim obiskom v Sloveniji v okviru Mednarodnega foruma in Srebrne katedre Pravne fakultete Univerze v Ljubljani predaval o vlogi in pomenu Evropske komisije za prihodnost vladavine prava v Evropski uniji. Njegovo ključno sporočilo je bilo, da je Evropska unija tudi projekt svobode za ljudi, ki je nastal, da se ne bi ponovili totalitarizmi 20. stoletja.

Kot takšna stoji in pade na tristranem stojalu. Slednjega sestavljajo trije podporni stebri, ki so medsebojno nujno povezani, omejeni in sopogojeni: vladavina prava, demokracija in varstvo temeljnih človekovih pravic. Nobenega izmed njih ni mogoče privilegirati, če nam gre res za svobodo ljudi, katerim mora Evropska unija bolje služiti (tako se začne tudi volilni manifest PES »Nova družbena pogodba za Evropo«).

To sporočilo nasprotuje tako tistim, ki bi radi po demokratični poti razrušili ali vsaj znova nacionalizirali Evropsko unijo na raven klasične medvladne organizacije, kot tudi tistim, ki bi radi še naprej podrejali ljudi (skupnemu) trgu z nadaljnjo socializacijo stroškov med vse ljudi in prisvajanjem koristi ali dobičkov le za peščico (kot v primeru reševanja bank leta 2008).

Nacionalizem in populizem prvih namreč danes izpostavlja in s tem zlorablja demokratično formo, da lahko nasprotuje vladavini prava in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Z poudarjanjem »mi prvi« namreč ne odpravlja le človekovih pravic, ki obstajajo zgolj, dokler pripadajo vsem ljudem, ampak tudi uničuje mednarodni in evropski pravni red, od obstoja katerega je odvisno tudi preživetje naše na samoodločbi utemeljena državnosti. Obenem s sovraštvom do drugih znotraj in izven nas, ki ga poganja vzbujanje strahu do drugačnih v pogojih brezperspektivnosti in s tem nezaupanja do obstoječega reda, omogoča ponoven razrast novodobnega fašizma.

Neoliberalizem drugih v primerjavi s tem izpostavlja predvsem pozitivističen vidik vladavine prava, ki v pravno ureditev prevaja obstoječa razmerja politične in ekonomske moči brez ali z onemogočanjem demokratičnega nadzora in spoštovanjem zgolj nekaterih človekovih pravic (ki, denimo, omogočajo njihovo širitev iz domene fizičnih tudi na pravne osebe). Na ta način se lahko mimo ali nad klasično delitvijo oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vse bolj vzpenja še bančna in korporativna oblast. Ker njeno rast lahko poganja tudi uničevanje in kopičenje bogastva, ne pristaja niti na okoljske ali planetarne omejitve ter onemogoča trajnostni razvoj.

Zaradi vsega povedanega je Timmermansovo sporočilo in predavanje tudi pravšnji odgovor na dan pred njim objavljeno analizo prvaka SDS Janeza Janše »Slovenci in Evropa« (na njegovem Facebooku in v Demokraciji).

V njem poleg zanj gotovo travmatičnega ‘začetka relevantne evropske zgodovine’ v paktu Ribbentrop – Molotov (ali paktu Hitlerja in Stalina) izpostavlja dvojna merila, ki razdirajo Evropsko unijo. Po njegovem se je »/u/porabi dvojnih meril na osi veliki-majhni /…/ v zadnjem času pridružila še uporaba dvojnih meril na podlagi političnih delitev«.

Če lahko prvi vrsti dvojnih meril še prikimamo in jo najkrajše razložimo z neoliberalizmom (ki ga sam seveda noče videti), pa gre pri omenjanju druge vrste dvojnim meril pravzaprav za njegov poskus obrambe nacionalistične in/ali populistične – tudi neliberalne ali nesvobodne – demokracije (zlasti Madžarska in Poljska) na račun nespoštovanja vladavine prava in temeljnih človekovih pravic.

Če hočemo svobodno Evropsko unijo ljudi, moramo v nasprotju s takšno vizijo razgradnje Evrope vztrajati na Timmermansovi (ali socialdemokratski – PES, SD) nujni medsebojni povezanosti in neločljivosti vladavine prava, demokracije in varstva človekovih pravic.

Namesto relativiziranja in izenačevanja različnih totalitarizmov pa moramo državljanke in državljani Republike Slovenije in Evropske unije danes nedvomno vztrajati na pravi strani v idejni in materialni dediščini španske državljanske vojne.

Brglez na temo Venezuele: Naša politika ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave!

Na današnji seji vlade je minister dr. Jernej Pikalo izpostavil, da bi si Socialni demokrati glede Venezuele želeli prej razpravo v zunanjepolitičnem odboru DZ, kar je sicer predlagala SD, a so se ostali koalicijski ministri odločili s preglasovanjem podpreti sklep o priznanju Juana Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele.

Neposredno po seji vlade se je v imenu stranke odzval poslanec SD dr. Milan Brglez in ocenil, da je vlada zdaj priznala le eno stran v sporu in si sama naložila mednarodnopravne obveznosti. Odločitev je ocenil kot napačno, ker bi lahko vodila v državljansko vojno v Venezueli. Slovenija pa bo soodgovorna za vse, kar bo storil Guaido oz. “koalicija voljnih”, je menil Brglez.

“Naša politika pa ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave,” je še poudaril Brglez in napovedal poglobljeno razpravo v DZ o tem vprašanju, ker da današnja odločitev vlade ni bila v skladu s slovensko ustavo. Zatrdil je še, da zato ministri SD te odločitve tudi niso podprli.

Socialni demokrati o situaciji v Venezueli in poziv Ministrstvu za zunanje zadeve RS

Socialni demokrati obžalujemo trpljenje ljudi in napetosti v Venezueli ter obe strani v sporu pozivamo, da se čimprej skupaj dogovorita o nadaljnjih demokratičnih korakih, ki bodo zagotovili legitimno delovanje oblasti. Obenem pozivamo Ministrstvo za zunanje zadeve, da naredi vse za zaščito interesov Slovenk in Slovencev ter naših državljank in državljanov, ki živijo ali se trenutno nahajajo v Venezueli.

Socialni demokrati smo prepričani, da mora Ministrstvo za zunanje zadeve ali Vlada Republike Slovenije pred samostojnim zunanjepolitičnim ravnanjem Republike Slovenije, ki bi posegalo v notranje zadeve Venezuele, pridobiti za to mandat Državnega zbora.

Zato pred odločanjem vlade o predlogu zunanjega ministra Mira Cerarja, da naj Slovenija za začasnega predsednika Venezuele prizna Juana Guaidoja, v SD opozarjamo, da bi moral pred odločitvijo o tem razpravljati DZ oziroma zunanjepolitični odbor. “O kakršnemkoli enostranskem ravnanju, s katerim bi prevzela mednarodnopravno odgovornost, bi se morala vlada pred odločitvijo pogovoriti z DZ,” je poudaril poslanec SD dr. Milan Brglez. “Slovenski pravni red je jasen, tudi DZ mora o tem odločati, bo pa zelo neprijetno, če bo moral o tem razpravljati naknadno,” je ocenil Brglez. Poudaril je, da jih skrbijo državljani v Venezueli, ki se jim ne godi dobro, pa tudi Slovenci, ki tam živijo in za katere bi moralo ministrstvo prvenstveno poskrbeti.

“Tokrat gre za enostranski akt države, ki ima mednarodnopravne posledice,” je opozoril Brglez in poudaril, da “ni mogoče vleči vzporednic s postopkom glede pristopa Slovenije k marakeški deklaraciji”. Pri odločitvi o priznanju začasnega predsednika gre namreč za konstitutivni akt, ki je pomemben za veljavnost nekega režima.

Glede na ustavne kategorije Venezuele se samorazglasitev predsednika ne bi mogla zgoditi. “Če je to veljalo v Kataloniji in Španiji, ne vem, zakaj ne bi veljalo tudi v takšnem primeru,” je ob tem dejal Brglez. Če so bili torej v primeru Katalonije “ustavni pridržki tisti, ki niso mogli zadovoljiti neposredne uporabe mednarodnega prava glede samoodločbe, ne razumem, zakaj bi bilo tokrat drugače in zakaj bi uporabljali dvojna merila v naši zunanji politiki”, je še opozoril Brglez v izjavi za medije v DZ.

Na posvetu Mladega foruma SD o šolstvu sogovorniki izpostavili pomen kakovostnega javnega šolstva

Mladi forum SD je v Ljubljani pripravil posvet z gosti o pomenu javnega šolstva. Sodelujoči, med njimi tudi predsednikSD in Državnega zbora mag. Dejan Židan, minister za izobraževanje, znanost in šport ter podpredsednik SD dr. Jernej Pikalo, predsednik Konference SD in poslanec dr. Milan Brglez, so izpostavili pomen kakovostnega javnega šolstva in se zavzeli za izobraževanje kot pravico, ki jo mora država zagotavljati za vse.

“Izobraževanje mora biti dostopno vsem državljanom Slovenije, kajti javno šolstvo, ki je pri nas kakovostno, predstavlja garant, da ne bo postala izobrazba samo privilegij premožnih,” je na posvetu poudaril predsednik Mladega foruma SD Andrej Omerzel.

Kot zagovornik kakovostnega javnega šolstva je predsednik SD Dejan Židan prepričan, da je treba vsakemu omogočiti kakovostno javno šolstvo, sofinanciranje vzporednih zasebnih šol po njegovem mnenju pomeni razkroj javnega šolstva. “Pred nami je naloga, ki jo lahko realiziramo v času konjukture, to pa je resnično brezplačno šolstvo,” je še dejal Židan.

Minister Jernej Pikalo pa je izpostavil, “da je naš šolski sistem je eden najboljših na svetu, kar se odraža tudi v mnogih mednarodnih primerjavah in raziskavah. Seveda pa so vedno mogoče izboljšave v smeri še večje kakovosti”.

“Ko gre za šolski sistem, moramo iskati ravnotežje med tem, da ohranjamo jasno začrtano smer in obenem ta sistem dograjujemo, kar narekujejo družbene spremembe. Vedno pa zagovarjamo vsem enako dostopno in kakovostno izobrazbo. Šolski sistem je temelj ohranjanja nacije in njenega razvoja. Je ključno gibalo naroda. Ni nacije, ki bi v celoti prepuščala svoje ohranjanje in napredek zasebnim interesom,” je na posvetu še povedal minister Pikalo.

Glavni tajnik šolskega sindikata SVIZ Branimir Štrukelj je izpostavil mednarodne akte, kot je deklaracija o človekovih pravicah, v katerih po njegovih besedah ne zapovedujejo financiranja zasebnega šolstva. Sam zagovarja spremembo ustave, kar je stranka SD v preteklosti že predlagala in s katero bi zagotovili brezplačno financiranje javnega osnovnega šolstva, zakonodajalcu pa prepustili, da presodi, v kakšni meri je sposoben financirati tudi zasebne šole.

Tudi poslanec SD Milan Brglez se je zavzel, da bi prišla tovrstna ustavna sprememba zopet na dnevni red. Hkrati pa je opozoril, da bi bilo glede na strankarsko razmerje v vladi in DZ to še težje izpeljati kot v minulem mandatu, zato bo o tem treba temeljito premisliti.

Odvetnik Dino Bauk pa je izpostavil še, da zasebno šolstvo ni najbolj nevarno javnemu. Temu je po njegovem prepričanju najbolj nevarna vsakokratna šolska oblast, ki lahko s svojim delovanjem ali pasivnostjo prispeva k dvigu ali padcu njegove kakovosti. “V tem trenutku bi se morali ukvarjati z ugotavljanjem, kje se v tem trenutku nahaja naš šolski sistem,” je bil jasen Bauk.

Posveta Mladega foruma SD so se udeležili tudi predstavniki Dijaške organizacije Slovenije (DOS) in Študentske organizacije Slovenije (ŠOS).