Dejan Levanič: Vsi na kongres!

Glavni tajnik Socialnih demokratov v sobotnem mnenju pred kongresom, ki bo prihodnji vikend v Velenju: “Če hočeš spreminjati svet, pridi z nami. Tudi, če SD kot stranki kaj zameriš, je med nami prostor in volja, da (se) spreminjamo skupaj.”

Strateška izhodišča Pogled v prihodnost

Osrednji dokument 12. kongres SD prihodnjo soboto pripravljamo odprto in vključujoče. Vabljeni k branju in komentiranju. Veseli bomo vaših predlogov.

Dr. Anja Kopač: Ves čas za integrirani javni sistem dolgotrajne oskrbe

Tretji teden v mesecu oktobru je prinesel intenzivno razpravo o stanju na področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji – žal, kot je to v navadi v Sloveniji, zaradi laži, ki je bila sprožena v javni diskusiji, in sicer, da je ministrstvo za delo porabilo za študije in razne analize kar 74 milijonov evrov. Seveda nič o tega ni res. 

Kot socialdemokratska ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sem že takoj ob nastopu mandata vlade, marca leta 2013, skupaj z izjemno ekipo pristopila k pripravi izhodišč za nov zakon o dolgotrajni oskrbi, ki jih je takratna vlada Alenke Bratušek tudi soglasno potrdila v mesecu septembru. Ta izhodišča so vsebovala oris stanja z vsemi problemi, oceno potreb po dolgotrajni oskrbi, cilje nove ureditve, predlog temeljnih rešitev, področje financiranja, pravice iz sistema, postopke uveljavljanja pravic, določen je bi ZZZS kot nosilec javnega zavarovanja in sprejeta je bila tudi predvidena časovnica – zakon naj bi se začel izvajati 1.1.2016. In kaj se je zgodilo – padec takratne vlade in nova pogajanja o ureditvi področja, z novo vlado. 

Žal, kljub mnogo boljši finančni situaciji, nikoli ni bilo dovolj politične volje za sprejem novega zakona. Vladajoča stranka Mira Cerarja se je sredi mandata celo odločila, da se pristojnost za dolgotrajno oskrbo iz ministrstva za delo prenese na ministrstvo za zdravje. Žal je zakonski predlog v javnosti naletel na silovit odpor in do konca mandata ni bil realiziran.

Socialni demokrati smo ves čas aktivni in odgovorni zagovorniki vzpostavitve integriranega javnega sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo vsem prebivalkam in prebivalcem v naši domovini zagotavljal storitve za kakovostno in dostojno starost. 

Dejstvo je, da imamo danes razdrobljen sistem, kjer je institucionalno varstvo še najbolje razvito, medtem ko nam najbolj umanjkajo različne podporne storitve za zagotavljanje dostojnega življenja doma in v skupnosti. In prav razvoju teh storitev so bila namenjena ta »problematizirana« evropska sredstva. 

V zahtevnih pogajanjih z Evropsko komisijo smo v Partnerskem sporazumu za obdobje 2014-2020 dogovorili sredstva za razvoj storitev in programov za kakovostno življenje v skupnosti in projekte za podporo bivanja v skupnosti. V ta namen smo zagotovili 74 milijonov evrov, od tega jih je več kot 20 milijonov v pristojnosti ministrstva za zdravje.  

In kateri so torej ti projekti, za katere je MDDSZ pridobilo evropska sredstva:

– Razvoj pilotnih projektov IKT (882.000 EUR)

– Razvoj skupnostnih programov in storitev (6.867.600 EUR) 

– Analiza stanja skupnostnih storitev in programov ter potreb (100.000 EUR)

– Modernizacija mreže obstoječih domov za starejše  v centre za nudenje skupnostnih storitev (16.500.000 EUR)

– Gradnja mrež bivalnih enot za deinstitucionalizacijo na področju invalidnosti in duševnega zdravja (27.500.000 EUR)

Prvi projekt je namenjen vzpostavitvi senzoričnih rešitev, ki bodo na domu starejše osebe spremljali njegovo gibanje, in v primeru padca ali poškodbe poklicali reševalno službo. 

Drugi projekt (Razvoj skupnostni storitev in programov) v predvideni višini 6.867.600 evrov predstavlja razvoj paketa storitev, ki se uporabnikom zagotavljajo preko različnih izvajalcev v skupnostih (npr. občinskih programov skrbi za starejše ali mreže medgeneracijskih centrov). 

S tretjim programom se je predvidela nadgradnja domov za starejše z novimi oblikami storitev za starejše, namenjene njihovim obstoječim varovancev kot tudi drugim uporabnikom, medtem ko je zadnji, finančno najzahtevnejši projekt, namenjen dejanski izgradnji bivalnih enot na področju invalidnosti in duševnega zdravja.

Le eden od teh projektov, ki je po obsegu predvidenih sredstev daleč najmanjši, je po svoji naravi študija, pri tem pa so bila realizirana sredstva manjša od predvidenih v partnerskem sporazumu, izvajala pa ga je državna inštitucija, in sicer Inštitut RS za socialno varnost. 

Pri vsem tem pa je potrebno izpostaviti, da evropska sredstva, razen za študijo v višini nekaj manj kot 70.000 evrov, sploh še niso bila porabljena. Torej, v zadnjih tednih lansirana krilatica o škandalozni porabi 74,5 milijonov evrov sredstev za študije je navadna debela laž.

Poleg te laži je potrebno omeniti tudi drugo, v teh dneh velikokrat izrečeno neresnico, in sicer, da bi s temi sredstvi lahko gradili domove za starejše. Žal glede na pravila EU, sprejete uredbe to ni mogoče. Verjemite, če bi to bilo mogoče, bi to zagotovo storili.

Vsekakor sem si kot ministrica želela denar za gradnjo javnih domov za starejše – a žal za to nikoli ni bilo posluha. V kolikor se še spomnite smo v vladi vsako leto bili bitko za zagotovitev nujnih sredstev za pokritje zakonskih pravic in sprostitev omejitev po ZUJF-u. 

Vesela sem, da smo uspeli pomagati Domu upokojencev Tabor Ljubljana, ki gradi nov sodoben Dom upokojencev na Regentovi v Ljubljani (enota Roza kocka), kjer bo mesto za 70 starostnikov, od tega 40 oseb z demenco. Pomagali smo tudi Domu starejših Rakičan, da lahko v enoti Bakovci razvija sodoben koncept dnevnega centra. Sofinancirali smo Dnevne centre aktivnosti v okviru socialnovarstvenih programov, program “Starejši za starejše”  – vsekakor bi si želeli storiti še več, a to, da nismo storili nič, je še ena debela laž. 

Ne pozabimo, ravno na pobudo Socialnih demokratov smo v prejšnjem vladnem mandatu uvedli minimalno pokojnino za polno pokojninsko dobo, ki danes znaša 530 evrov. Vzpostavili smo tudi 15 večgeneracijskih centrov po Sloveniji. Sprejeta je bila tudi celovita “Strategija dolgožive družbe”. Ker nismo dobili denarja za izgradnjo domov za starejše smo objavili Razpis za podelitev koncesij razpis je bil leta 2017, v letu 2018 pa je bilo zagotovljenih dodatnih okoli 200 mest in naslednje leto jih bo še okoli 700. 

V minulem tednu so nekateri zopet vztrajno z lažmi blatili naše delo v vladi. Kot nekdanja pristojna ministrica in kot socialdemokratka vam zagotavljam, da če bi bilo odvisno samo od nas, bi danes že imeli vzpostavljen solidarnosten sistem dolgotrajne oskrbe. In zato ne pozabimo na te naše zaveze, ko se bomo naslednjič odločali, kateri politični opciji zaupati glas na volitvah.

Dr. Anja Kopač, nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Marko Makovec: Zreti v svet pomeni zreti v prihodnost

Živimo v času tranzicije vrednot, poslovnih modelov in vzorcev upravljanja družb, ki jo spodbujajo tehnološke in geopolitične spremembe nepredstavljivih razsežnosti. Kakšne morajo biti zato usmeritve Slovenije v svetu?

Tanja Fajon in dr. Milan Brglez aktivna na zaslišanjih komisarskih kandidatov

V Evropskem parlamentu potekajo zaslišanja kandidatk in kandidatov za komisarje v novi Evropski komisiji. Evropska poslanca Socialnih demokratov Tanja Fajon in dr. Milan Brglez sta danes zastavila vprašanja komisarskima kandidatoma za notranje zadeve in za zaposlovanje, pri tem pa opozorila na nezakonitost nadzorov notranjih meja Evropske unije in na nujnost po enakem plačilu za enako delo.

Evropska poslanka in podpredsednica SD Tanja Fajon je na današnjem zaslišanju v Evropskem parlamentu izzvala komisarsko kandidatko Ylvo Johansson z vprašanjem, kako bo zagotovila odpravo nadzora na notranjih mejah, med drugim tudi na meji med Slovenijo in Avstrijo, ter s tem ohranitev schengenskega sporazuma. Švedinja Ylva Johansson je kandidatka za komisarko za notranje zadeve.

Evropska poslanka in podpredsednica SD Tanja Fajon je na današnjem zaslišanju v Evropskem parlamentu izzvala komisarsko kandidatko Ylvo Johansson z vprašanjem, kako bo zagotovila odpravo nadzora na notranjih mejah, med drugim tudi na meji med Slovenijo in Avstrijo, ter s tem ohranitev schengenskega sporazuma. Švedinja Ylva Johansson je kandidatka za komisarko za notranje zadeve.

“Zapisali ste, da bo ključ do obnove schengenskega območja nov dogovor o migracijah in azilu. S tem ste naredili jasno vez med skupno migracijsko in azilno politiko in vrnitvijo k schengenu, kot smo ga poznali,” je v vprašanju kandidatki izpostavila Fajonova. Pri tem je spomnila na to, kako zapleteno je najti skupni evropski odgovor na izzive migracij. Pri tem je vprašala, ali je modro spoštovanje pravil v schengenskem območju vezati na uspeh migracijske in azilne reforme. Ostro je obsodila vzpostavitev nezakonitega nadzora na notranjih mejah EU in zato kandidatki postavila vprašanje: “Boste torej dovolili državam članicam, da nadaljujejo z nezakonito prakso izvajanja kontrol na notranjih mejah, dokler EU ne bo dosegla dogovora o skupni migracijski in azilni reformi?”

Izrazila je prepričanje, da je nadaljevanje nadzora na notranjih mejah EU, kot je meja med Slovenijo in Avstrijo, nedopustno. Zato Fajonova od kandidatke Johanssonove pričakuje, da bo kot pristojna komisarka od držav članic, ki že več kot tri leta nezakonito kršijo pravila Schengena, zahtevala in dosegla spoštovanje pravil svobode gibanja. Zato je tudi izrazila pričakovanje, da bo kot komisarka Johansson nemudoma sprožila postopke proti tem državam. Pri tem je Tanja Fajon izrazila tudi dvom v to, da o širitvi schengenskega prostora na Hrvaško odloča še Junckerjeva komisija.

Kandidatu za komisarja za zaposlovanje pa je postavil vprašanje evropski poslanec dr. Milan Brglez. Nicolasa Schmita je vprašal o enakem plačilu za enako delo ter o pravicah delavcev in o delovnih pogojih. Dr. Milan Brglez je bil z odgovori kandidata za komisarja Nicolasa Schmita zadovoljen, zato je kandidatu tudi izrazil svojo podporo.

Brglez je v vprašanju poudaril, da so za evropske socialiste in socialne demokrate ključni dostojni pogoji zaposlovanja in dela, “zato močno podpiramo vašo zavezo za pošteno minimalno plačo ter evropsko številko socialnega zavarovanja. Vse delavke in delavci – ne glede na vrsto delovnega razmerja ali pogodbe – morajo uživati socialno varstvo ter socialne pravice, vključno s pravico do kolektivnega delovanja.” Brglez ugotavlja, da je žal realnost za mnoge delavke in delavce drugačna. Zato je kandidata vprašal, ali bo direktiva o dostojnih pogojih dela ključni okvir za opredelitev pravic t.i. platformnih delavcih. Vprašal ga je tudi, ali bo predlagal tudi ukrepe za večjo transparentnost plačil z zagotavljanjem enakega  plačila za enako delo na enakem delovnem mestu.

Brglez je tudi spomnil, da je bila v preteklosti že sprejeta Direktiva o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev, da bi bili bolje pripravljeni ter se hitreje prilagodili na spremembe v multinacionalnih podjetjih. Evropski poslanec SD pa ugotavlja, da se žal še vedno soočamo z zelo resnimi težavami pri njenem izvajanju, tudi zato, ker ni ustreznih odvračilnih kazni. Zato je kandidata vprašal, ali razmišlja o spremembah te direktive, da bi z njo dosegli večjo pravno jasnost in gotovost, učinkovite sankcije, ki bi zagotovili njeno ustrezno implementacijo v državah članicah, pa tudi informiranost in vključenost delavcev?

Tanja Fajon na zaslišanju kandidatke Ylve Johansson

Dr. Milan Brglez na zaslišanju kandidata Nicolasa Schmita

Dušan Semolič:
Čas je za zlato socialno pravilo

Novembrski kongres bo torej na novo opredelil prednostne politike stranke. Socialni demokrati smo stranka, ki ima v svojem programu veliko izjemno pomembnih področij. Toda zagotovo je področje, ki sodi med njene temelje, področje, ki je zapisano v njenem najbolj razpoznavnem imenu: področje socialne pravičnosti.

Ne more biti dileme. V zadnjih letih se je v razvoju naše družbe nabralo veliko, preveliko krivic, ki jih je zlasti diktiral neoliberalizem. In če kaj, moramo prav socialni demokrati pri našem delu te krivice ne le videti, ne jih le opisovati, pač pa dosledno odpravljati. Prav po tem nas bodo ljudje ocenjevali, prav s tem bomo krepili njihovo zaupanje. Prav zaupanje je v politiki najpomembnejše – težko in počasi ga pridobiš, na hitro ga izgubiš.

Ta naloga ni lahka. Imamo nekatere sistemske odločitve, ki so in bodo tudi vnaprej velika ovira – ovira, ki mora biti za socialne demokrate premagljiva.

Ena od ovir je zapisana v ustavi. Takoimenovano zlato fiskalno pravilo se prepogosto zlorablja kot ovira, ko se želi zagotavljati socialni razvoj, pa čeprav se v Evropi vse več (tudi po zaslugi naših evropskih socialistov) govori o tem, da morajo biti socialne pravice izvzete iz fiskalnih omejitev.

V Sloveniji potrebujemo »Zlato socialno pravilo«, pravilo, ki bi varovalo socialne pravice pred njihovim zmanjševanje. Ker žal tega pravila ne bomo mogli še nekaj časa zapisati v ustavo, moramo postati prav socialni demokrati največji branik socialne države. Krivic, revščine in socialne negotovosti je veliko preveč.

Naj omenim vsaj dve krivici. Do leta 1996 smo v Sloveniji delavci in delodajalci plačevali enak prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – 15,5%. Od tistega leta plačujejo delodajalci 8,85%. Takrat smo postali edina evropska država, kjer delodajalci plačujejo nižji znesek za pokojninsko blagajno kot delavci. V mnogih državah plačujejo delodajalci celo večji znesek kot zaposleni. Od takrat naprej je začel to razliko, ta primanjkljaj, pokrivati proračun – še zlasti po ukinitvi davka na plačilno listo. Takrat je postal naš pokojninski sistem, prav zaradi sofinanciranja s proračunskimi sredstvi, ranljiv pred posegi aktualnih ekonomskih politik in to v škodo upokojencev. Pred leti je bilo približno 12 % BDP namenjenega za pokojninsko blagajno, danes le nekaj nad 9% BDP.

Predvsem zaradi te ureditve so obremenitve dela pri nas mnogo večje kot obremenitve kapitala. To je krivica, ki jo je potrebno odpraviti; brez socialnih demokratov se to ne bo zgodilo.

Naslednja krivica je usklajevanje pokojnin. Z zloglasnim ZUJF-om se je grobo poseglo v veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v tistem delu, ki zagotavlja vsakoletno usklajevanje pokojnin z rastjo cen in življenjskimi stroški. ZUJF in naslednji zakoni, ki so urejali proračunsko porabo, so to dolžnost države, ki naj ščiti življenjski standard upokojenk in upokojencev, odpravili. Pokojnine so zaradi tega ukrepa še danes realno trajno zmanjšane za privližno 7 %. Država je v zadnjem obdobju, tudi zaradi prizadevanj Socialnih demokratov, marsikatero posledico ZUJF že odpravila. A ta bitka nas še čaka: upokojenci in upokojenke morajo še naprej nositi breme tega brutalnega posega v njihov standard.

Zato pozivam k uveljavitvi “Zlatega socialnega pravila”. Da ne bo nič v tej družbi, ne kapital, ne dobiček in ne antisocialne doktrine neoliberalizma, nad pravicami ljudi. Postavimo ljudi, naše potrebe in legitimna pričakovanja, na prvo mesto.

SD si bo prizadevala za vodilno vlogo pri okoljski in podnebni politiki

SD se aktivno pripravlja na programsko-statutarni kongres, ki bo 9. novembra v Velenju. Prvak SD Dejan Židan napoveduje, da bodo ostali vodilna stranka na področju zagotavljanja socialnih pravic, postati pa želijo tudi vodilni na področju okoljsko-podnebne politike. Sprejeli bodo razvojni, zeleni in socialni sveženj smernic za nadgradnjo programa.

(povzeto po STA)

“Razvojni, zeleni in socialni sveženj so tisto ogrodje, ki bo Sloveniji omogočalo stabilen in trajnostni razvoj,” je na današnjem srečanju z novinarji povedal mag. Dejan Židan. Zeleni sveženj po njegovih besedah temelji na odgovorih glede podnebja, okoljskih ukrepih in na etičnem ravnanju v družbi.

Na področju socialnega programa je Židan kot kratkoročni cilj izpostavil zagotovitev dolgotrajne oskrbe čim prej v tem mandatu. “Dolgotrajna oskrba ni floskula, ni zakonska materija, pač pa sistem, ki ga je treba solidarno financirati,” je pojasnil. Načinov za ureditev sistema je več. Po ocenah SD bi zadostovalo, če bi okoli 1,5 milijona prebivalcev različnih skupin, tudi kmetje in upokojenci, prispevali povprečno 10 evrov mesečno. Tudi pri tem prispevku se sicer SD zavzema za solidarnost glede na prihodek. Poleg tega predlaga, da dolgotrajno oskrbo rešijo skupaj s prenosom dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno.

Pri programu na področju razvoja v SD poudarjajo, da mora gospodarski razvoj temeljiti na višji dodani vrednosti. Ta pa prinaša potrebo po digitalizaciji, je povedal Židan in spomnil, da so pobude za digitalni razvoj Slovenije že prisotne v političnem prostoru.

S spremembo statuta na kongresu pa želi SD več soodločanja v okviru stranke omogočiti svojemu članstvu, nevladnim organizacijam in sindikatom. Kongres SD ne bo volilni, a je do Židana iz stranke neuradno slišati tudi kritike. Vendar je predsednik SD danes spomnil, da je bil pred slabim letom izvoljen z “neverjetno visoko podporo”, ki jo čuti še vedno. Pomembno mu je, da je vodstvo stranke osvojilo njegov pogled pri razvoju stranke.

Dotaknil se je tudi nekaterih aktualnih političnih zadev in med drugim ponovil željo, da pet koalicijskih strank in Levica delujejo do konca mandata. Glede špekulacij, da imajo nekateri v vladi željo po predčasnih volitvah, pa je Židan posvaril, da naš sistem ne omogoča, da bi kar imeli izredne volitve, če bi kateri od strank v vladi zaradi javnomnenjskih anket to zelo ustrezalo. Po njegovem mnenju vse stranke v koaliciji vedo, da morebitni odhod premierja ne bi pripeljal do izrednih volitev, pač pa bi verjetno dobili desno vlado.

Po ocenah SD je obstoj koalicije do rednih volitev odvisen tudi od gospodarskih razmer. Če se bo ohlajanje gospodarstva še povečalo, bodo stranke po Židanovih besedah morale na svoja pleča prevzeti tudi bremena nepopularnih ukrepov. “Ne vem, če so vse stranke v tej koaliciji na to pripravljene,” je dejal.

dr. Tanja Kerševan Smokvina: Kaj zares urejamo, ko merimo minute medijskih vsebin

Z digitalno revolucijo se je komuniciranje spremenilo in v medijih ni nič več tako, kot je bilo, ne na ravni ustvarjanja vsebin, in tudi ne pri njihovem razširjanju in sprejemu. V zapletenem in prepletenem informacijskem ekosistemu so se pojavili novi, močni igralci in z njimi zaskrbljenost zaradi družbenih tveganj, na katere še nimamo pravih odgovorov.

Zlorabe, ki se jih ne bi sramovali totalitarni sistemi, so se – in se še dogajajo v demokracijah z dolgo tradicijo, močnimi institucijami in razvitim trgom

Imamo pa vprašanja. Veliko vprašanj. Na tisto, ali sploh še potrebujemo novinarstvo, če pa imamo Facebook in Twitter, nam je pomagalo odgovoriti v marsičem prelomno leto 2016, ki je razkrilo razsežnosti manipulacij z volivci prek družbenih medijev. Zlorabe, ki se jih ne bi sramovali totalitarni sistemi, so se – in se še dogajajo v demokracijah z dolgo tradicijo, močnimi institucijami in razvitim trgom. A težava ni samo v dezinformacijah, ampak tudi in predvsem v poplavi irelevantnega, ki odžira čas in odvrača pozornost. Sodobna cenzura ne potrebuje uradnikov, nadzornikov, policistov, inšpektorjev. Količina ponarejenih, prenapihnjenih, nepomembnih objav, ta ‘informacijski smog’, otežuje razumevanje, kaj je resnično in kaj ne, pa tudi kaj je pomembno in kaj ne.

In zakaj bi ob tem sploh še urejali medije, če drugi kanali, ki nam dostavljajo novice ali tisto, kar se za novice predstavlja, niso zavezani enakim zakonskim pravilom in profesionalnim standardom?

Morda prav zato. Zato, da se mediji ohranijo kot verodostojni posredovalci informacij in avtorskih vsebin, saj v kakofoniji vsega mogočega vzpostavljajo tisto razliko, brez katere si ne moremo predstavljati delovanja demokratičnih sistemov. A kaj ko tradicionalni poslovni modeli ne delujejo več in se medijske hiše borijo za preživetje.

Navadili smo se, da so na svetovnem spletu vsebine ‘zastonj’. Pogosto se ne zavedamo, da v resnici vse, po čemer posegamo, na nek način plačamo – če ne drugače, z informacijami o sebi, s svojo intimo, in običajno ne tistim, ki so vsebino ustvarili, ampak tistim, ki jo razširjajo. Mediji mrzlično iščejo načine, kako ponovno vzpostaviti ravnotežje med vložki in zaslužki. Med tem skušajo prihodke ustvarjati z drugimi dejavnostmi, nepovezanimi z osnovnim poslanstvom. Tudi taki, ki niso vezani samo na trg v svoji državi, in celo taki, ki objavljajo v jeziku, ki ga razume ves svet. The Guardian je nekaj časa pomemben del svojih digitalnih prihodkov ustvarjal s popularnim portalom za zmenke. Izgube so vseeno naraščale, a z vztrajanjem pri kakovosti vsebin in njihovi najširši dostopnosti je iz devetega največjega časopisa v Veliki Britaniji postal tretji največji časopis na svetu z dobrimi prihodki iz prostovoljnega rednega finančnega prispevka uporabnikov.

Če lahko še računamo na vzpostavitev plačljivosti novinarskih vsebin, je pot do tja še dolga. Na tej poti jih bo veliko omagalo in škoda bo nepopravljiva. Veliko dobrih, resnih novinarskih hiš bo bodisi propadlo ali pa bodo poceni prodane lastnikom, ki primarno služijo z drugimi dejavnostmi in se za nakup medija odločijo iz drugih razlogov, pogosto nepovezanih s poslovnimi cilji v sami medijski industriji.

Tiste medijske hiše, ki delujejo v okoljih majhnih trgov, ki so dodatno omejeni z jezikom z manjšim številom govorcev, so bolj izpostavljene. Če kdo želi obvladovati slovenski medijski prostor, lahko do tega pride z razmeroma majhnim finančnim vložkom.

Ali in kako naj države medijem pomagajo, je stvar polemik in različnih pogledov, ki segajo od prepričanja, da se lokalno, nacionalno novinarstvo brez pomoči države ne bo ohranilo, do opozoril, da so taki posegi v naprotju z idejo kritične distance medijev do države in omogočajo državni nadzor nad mediji.

Prihodki peščice globalnih tehnoloških gigantov, ki upravljajo svetovno komunikacijsko okolje, so bili lani več kot dvanajstkrat večji od prihodkov 60 najuspešnejših evropskih medijskih podjetij

Prihodki peščice globalnih tehnoloških gigantov, ki upravljajo svetovno komunikacijsko okolje, med tem eksponentno naraščajo in so bili po podatkih Evropske radiodifuzne zveze lani več kot dvanajstkrat večji od prihodkov šestdeset najuspešnejših evropskih medijskih podjetij. Nikoli še ni bilo večje koncentracije finančne moči v rokah tako majhnega števila akterjev, proti katerim so že večje države od naše skorajda palčki. In ko se morda prepozno ukvarjamo s posledicami tako imenovane digitalne motnje, je pred vrati že nova, ki bo okolje pretresla še močneje.

Umetna inteligenca ni znanstvena fantastika ali stvar oddaljene prihodnosti, ampak ključni gradnik sodobnih spletnih sistemov, ki bistveno vpliva na dostopnost informacij. Uporablja se na številnih področjih, tudi javnih, v praksi sodišč, na področju zagotavljanja varnosti, v zdravstvenih sistemih, prometu, komunikacijah, medijih, in predstavlja izziv za vse, kar vemo in izkušamo, tako na praktični kot na zelo globoki, ontološki ravni.

V medijski industriji so že uveljavljene različne rešitve na osnovi strojnega učenja in avtomatizirane obdelave podatkov. Na eni strani imamo sisteme, ki temeljijo na učinkovitosti in optimizaciji, na drugi sisteme, ki podpirajo načine povezovanja medijev z občinstvom, in tiste, ki omogočajo napovedno analitiko. Poslovne koristi so skorajda samoumevne: hitrejše in enostavnejše raziskovanje, hitrejše in natančnejše preverjanje dejstev, avtomatizirano pisanje novic, zlasti na področjih, ki temeljijo na številčnih podatkih in statistikah, in moderiranje komentarjev bralcev. Ker mediji, prisotni na spletu, postajajo ogromni digitalni repozitoriji, morajo razvijati tudi rešitve za upravljanje z vsebinami in orodja, ki omogočajo povezovanje podatkov iz različnih virov. Po drugi strani pa se pojavljajo številna vprašanja, saj ti procesi ne potekajo nujno tako, da spoštujejo človekove pravice, zasebnost, dostojanstvo, avtonomijo in svobodo izražanja.

Zato se vprašajmo, kaj pravzaprav danes urejamo, ko urejamo medije. Je naša regulacija defenzivna ali ofenzivna, omejujoča ali v podporo? Komu je namenjena? Je učinkovita regulacija sploh še možna? So naši sistemi in ustanove pripravljeni; imajo dovolj znanja in virov?

V dobi pametnih tehnologij mora tudi regulacija postati pametna, saj v nasprotnem primeru ne bo več smiselna

V času čezmejne, globalne konkurence, in načinov dostopa do medijskih vsebin, ki so že zdavnaj presegli našo medijsko zakonodajo, omejeno na linearne načine posredovanja vsebin, saj vse več državljanov posega po spletnih vsebinah in pretočnem videu ali glasbi na zahtevo tujih ponudnikov, regulacija zahteva več mednarodnega sodelovanja in usklajenosti, pa tudi več prožnosti, odzivnosti in hitrejšega prilagajanja pristopov. Ti ne morejo ostati omejeni na klasična sredstva, predpisovanje deležev obveznih vsebin in finančne sankcije za nedoseganje ali preseganje predpisane minutaže. V dobi pametnih tehnologij mora tudi regulacija postati pametna, saj v nasprotnem primeru ne bo več smiselna. Z dosedanje izključne osredotočenosti na ponudnike medijskih vsebin se mora ozreti k distribucijskim platformam, si več upati na področju tržne regulacije, posebno pozornost pa nameniti tudi strani povpraševanja in oblikovati pristope za spodbujanje medijske pismenosti. Brez občinstva, ki se mu kakovostno, profesionalno novinarstvo zdi smiselno in mu bo dajalo prednost pred drugimi vsebinami, so namreč vsi drugi ukrepi zaman.

dr. Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo

Neva Grašič:
Odločna akcija za zaščito tropskega pragozda

Načelo “Misli globalno, deluj lokalno” od nas terja, da bolje kot doslej poskrbimo za naše gozdove in za zmožnosti naših prizadevnih gasilcev, da ustavijo in preprečijo takšne katastrofe. A to hkrati od nas zahteva podporo mednarodni akciji za prenehanje izkoriščanja in celo požiganja tropskega pragozda v Amazoniji.

Poletni požari so v naši zavesti stalnica, kot letošnji požar na kraškem robu, kjer so se goriški gasilci s pomočjo italijanskih kolegov uspešno zoperstavili ognjenim zubljem, kljub temu pa je ogenj za seboj pustil ogromno naravno, okoljsko in materalno škodo. Tudi na sosednjem Hrvaškem lahko redno vidimo številne požare, tako na celini kot na otokih.

Kljub temu, da gre v teh primerih za velike nesreče, ki lahko v hipu spremenijo cele krajine, ljudem pa predstavljajo tako izgubo sredstev za preživljanje kot tudi nevarnost za samo življenje, se ti dogodki po obsegu ne morejo primerjati z velikanskimi požari, ki jih je to poletje prineslo amazonskemu pragozdu, Sibiriji in mnogim drugim žariščem, od Afrike do severne Amerike.

Gozdovi so sami po sebi velikanska naravna skladišča CO2. Pri tako masovnih požarih, kot jih lahko spremljamo letos, se ob siceršnji škodi v ozračje sproščajo ogromne količine CO2 in s tem prispevajo k stopnjevanju podnebne krize. Količina ogljikovega dioksida, sproščenega ob letošnjih poletnih požarih, naj bi bila večja od požarov istega obdobja v zadnjih osmih letih skupaj. K temu je potrebno dodati še sproščanje metana, doslej skritega v večnem lesu Sibirije, ki je v primerjavi s CO2 bistveno akrivnejši pri ustvarjanju učinka tople grede v zemeljski atmosferi.

Še več, uničeni gozdovi ne prispevajo več k predelavi ogljikovega dioksida v kisik, saj je njihova zmožnost fotosinteze praktično izničena. Tako imamo opraviti z dvojnim podnebnim učinkom, h kateremu lahko dodamo še posreden vpliv na podnebje, ki ga predstavljajo spremembe krajine tako velikih klimatskih sistemov, kot je amazonski pragozd. Ta ustvarja 20% kisika in zadržuje 20% pitne vode na Zemlji.

Zato so letošnji masovni požari dolžnost, da človeštvo spremeni svoj odnos do gozdov in pragozdov. Podnebna kriza kaže na nujnost po spremembi osnovnega ekonomskega vzorca, ki temelji na izkoriščanju naravnih in socialnih zmogljivosti. Ne le odgovorno upravljanje gozdov in dober sistem zaščite, ampak nujnost, da v temelju spremenimo potrošniški model, na katerem temelji današnji svet. Z uničenjem pragozdov in njihovim brezobzirnim krčenjem človeštvo uničuje svojo prihodnost.

Zato je potrebno podpreti mlade v njihovih zahtevah in podpreti protest Amazonija SOS, usmerjen k pozivu Braziliji, da ustavi dobičkonosne operacije v srcu Amazona, pa tudi mednarodni skupnosti, da upravljanje z gozdovi postavi v središče podnebnih prizadevanj. A to ne bo dovolj. Poletni požari so v naši zavesti stalnica, kot letošnji požar na kraškem robu, kjer so se goriški gasilci s pomočjo italijanskih kolegov uspešno zoperstavili ognjenim zubljem, kljub temu pa je ogenj za seboj pustil ogromno naravno, okoljsko in materalno škodo. Tudi na sosednjem Hrvaškem lahko redno vidimo številne požare, tako na celini kot na otokih.

Tin Kampl: A vemo, kaj želimo z mladimi?

Mladi v naši družbi zavzemajo pomembno vlogo. So prihodnost, a velikokrat pozabimo, da so tudi sedanjost. Seveda, so tisti, ki bodo glavni kreator prihodnosti, ampak, če bodo obstali v sedanjosti, ali “bog ne daj” v preteklosti, nam to nič ne pomaga. S tem želim odpirati prostor razpravi o mladih, ki je relevantna predvsem v trenutnem kontekstu, ko se mladi vse težje osamosvajajo in polno integrirajo v družbo ter je iskanje ustreznega odgovora na ta problem posebnega pomena. Ob tem nas ne smejo zavesti statistike, ki lahko položaj mladih prikazujejo drugače, kot ga mladi dojemajo in občutijo. 

Statistični podatki kažejo, da je revščina v veliki meri razširjena tudi med mladimi v Evropi, saj je povprečna stopnja tveganja revščine v EU med mladimi 27,8 %, medtem ko je stopnja tveganja revščine v celotni populaciji 16,9 %. Stanje v Sloveniji je sicer nekoliko obrnjeno, saj je splošna stopnja tveganja revščine višja kot stopnja tveganja revščine med mladimi, kar lahko do določene mere pripišemo tudi delovanju neformalne podporne mreže, ki so jo deležni mladi predvsem s strani družine. Slednje se najbolj jasno izkazuje v podaljševanju bivanja mladih v prvotni družini oziroma pojavu t.i. »hotela mama«. K temu pa bistveno prispeva neurejen trg nepremičnin in razmere na trgu dela. Mladi so v primerjavi s celotno populacijo izrazito bolj izpostavljeni brezposelnosti in zaposlitvam za določen čas – med zaposlenimi mladimi jih je kar 72,5 % takih, ki so v delovnem razmerju za določen čas, hkrati pa je v Sloveniji velik porast tudi prekarnih oblik dela, ki še dodatno ustvarjajo pritisk na njihovo socialno in ekonomsko varnost.

To je samo eden od delčkov realnosti, ki jo živijo mladi vsakodnevno. Slednje izpostavljam predvsem z namenom, da nas nekatere pozitivne statistike ne zavedejo in preusmerijo stran od realnih izzivov, s katerimi se mladi srečujejo, in ki jih moramo reševati. Naš cilj mora biti ustvariti družbo enakega položaja vseh državljank in državljanov skozi prizmo pravičnosti. Naša naloga za dosego cilja družbe enakosti je, da dosledno odpravljamo vsakršne oblike neenakosti, saj je slednja slaba sama po sebi, če v družbi uporabljamo poštene postopke. Neenakost je dopustna samo v primerih, ko z njenim uvajanjem stremimo v smeri izboljšanja izhodiščnega položaja posamezne skupine. V našem primeru so to mladi, za katere bi bilo z namenom zagotavljanje njihovega poštenega položaja v družbi smiselno uvesti posebne pravice oziroma pozitivno diskriminacijo.

O tovrstni pozitivni diskriminaciji bi bilo smiselno razmišljati predvsem na področjih, kjer se izkazuje, da se mladi srečujejo z največ izzivi: mladi so velikim tveganjem izpostavljeni na trgu dela pri iskanju svoje prve zaposlitve in pri obliki zaposlitve, ki je pogosto prekarna; pri urejanju svojega stanovanjskega vprašanja, kjer jim ne gredo na roke neurejene razmere na trgu in manjko dostopnih neprofitnih stanovanj ali drugih ukrepov stanovanjske politike; oboje vpliva tudi na formiranje družine in urejanje življenja. Posebej bi izpostaviltudi izzive na področju participacije in posledice, ki jih puščajo, saj se zaradi nižje participacije mladih to odraža tudi na javnih politikah, ki naslavljajo položaj mladih, saj zaradi šibkosti mladih kot volilnega telesa, le-ti niso zanimivi za politiko.

Današnji razmislek je namenjeno vsem nam, da premislimo, kaj lahko kot družba mladim ponudimo in kaj od njih pričakujemo. Mladi so se v sodobnem svetu na nek način znašli ujeti v nihilizmu, ki ga Nietsche označi kot »manjko smotra«. Mladi se, kot je dobro zapisal Galimberti v eni od svojih knjig, velikokrat sprašujejo, kaj naj počnejo v svetu, ki jih ne upošteva, jih ne kliče po imenu, jih ne doživlja kot bogastvo, temveč kot problem.

Za to vprašanje: A vemo, kaj želimo z mladimi?

Tin Kampl, direktor Urada RS za mladino, ob prihajajočem mednarodnem dnevu mladih, ki ga po vsem svetu obeležujemo 12. avgusta.