Primerjanje različnih pristopov iz različnih držav ni napad na avtoriteto vlade, ampak da je družbeno koristno javno primerjati informacije o praksah drugih, o svojih ugotovitvah javno razpravljati in poskušati doseči, da vlada prevzame dobre ukepe iz tujih praks.
Smo del močnega zavezništva progresivnih evropskih sil, sposobi pametnih sprememb v Evropi. Da popravimo Evropsko unijo v projekt za ljudi, za blaginjo in varnost, za boljši svet.
Socialni demokrati smo predstavili kandidate ptujskih in ormoškega okraja. Pretekli teden je predsedstvo stranke SD sprejelo predlog kandidatne liste za prihajajoče volitve. Tako so se na Ptuju predstavili Nuška Gajšek, Karmen Kolarič, mag. Dejan Levanič ter Ivan Zadravec.
Nuška Gajšek, univerzitetna diplomirana politologinja, bo kandidirala v 10. volilnem okraju. Nuška je od leta 2014 tudi vodja svetniške skupine SD v ptujskem mestnem svetu, zaposlena pa je kot strokovna sodelavka poslanske skupine SD, kjer spremlja področje zakonodaje dela, družine, socialnih zadev in zdravstva.
Poudarila je, da ji je delo v Mestnem svetu v preteklih letih dalo vpogled v težave in izzive s katerimi se srečuje lokalno okolje, pa tudi na vse neizkoriščene potenciale, ki jih ima Ptuj. “Že 10 let od blizu spremljam oblikovanje in sprejemanje nacionalne politike, zato lahko rečem, da imam dovolj kompetenc in znanja, da bom dostojno zastopala interes naših državljank in državljanov ter predstavljala interese našega okolja v Ljubljani,” je poudarila Gajškova.
Ocenjuje še, da politiki manjka predvsem empatije. “Vživeti se v situacijo in jo poskušati razumeti, ne soditi. In na tej podlagi iskati rešitve. Take, ki bodo odgovarjale na težave, ki jih prinaša življenje,” je o svojem pogledu na politiko povedala Nuška Gajšek.
V 11. volilnem okraju bo kandidiral mag. Dejan Levanič, profesor sociologije in filozofije ter magister ameriških študij. V preteklosti je že bil poslanec in državni sekretar, sedaj pa opravlja naloge glavnega tajnika SD, a poudarja, da se je za ponovno kandidaturo odločil po tehtnem premisleku ker meni, da je za razvoj regije pomemben močan glas v Ljubljani.
Levanič je glede volilnega programa stranke poudaril, da potrebuje Slovenija nov razvojni model ter boljše upravljanje in vodenje. “Pri tem vidimo javne storitve kot ključ vključujočega razvoja in enakih možnosti vseh na področju šolstva, znanosti, zdravstva, javne infrastrukture in kulture. Tako smo v programu Samozavestna Slovenija zastavili vizijo, s katero želimo Slovenijo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše države sveta,” je pojasnil Levanič. Končno verzijo program bo stranka potrjevala na programski konferenci 7. aprila v Ljubljani.
Izpostavil je še, da nam je do sedaj s posameznimi aktivnostmi vsaj delno uspevalo ustavljati poskuse centralizacije državnih institucij iz Ptuja. “Priložnosti za razvoj mesta in regije so na dosegu roke. Socialni demokrati se bomo tudi vnaprej zavzemali, da institucije predvsem na resorjih zdravstva, notranjih zadev, pravosodja ter javne uprave ostanejo na Ptuju,” je poudaril Levanič.
Karmen Kolarič, študentka zaključnega letnika na Ekonomski poslovni fakulteti smeri finance in bančništvo, je v mladinsko politiko stopila leta 2015, ko je prevzela funkcijo generalne sekretarke Mladega foruma SD Ptuj. Poudarila je, da se ji zdi izjemno pomembno, da se sliši glas mladih. “Ker želim preiti od besed k dejanjem, sem se odločila, da sprejmem kandidaturo na listi SD na letošnjih državnozborskih volitvah,” je pojasnila Karmen Kolarič, ki bo kandidirala v 9. volilnem okraju.
“Kandidaturo sem sprejela kot izziv, da dokažem, da smo mladi pomembni in sposobni. Da znamo razmišljati izven obstoječih okvirjev in presegat stare delitve ter prisegamo na povezovanje za skupno dobro. Predvsem pa zato, ker mi enostavno ni vseeno za našo prihodnost,” je pojasnila svoje razloge za kandidaturo. Izpostavila je še, da je napredek v družbi odvisen od vlaganja v znanost. Zato se Socialni demokrati zavzemamo za kakovostno, javno in vsem dostopno šolstvo.
Za doseganje skupnih projektov, kot sta infrastrukturna – izgradnja južne obvoznice ter kolesarskih poti – je zlasti pomembno povezovanje v regiji. Zato je na novinarski konferenci sodeloval tudi Ivan Zadravec, ki bo kandidiral v 2. volilnem okraju.
Ivan Zadravec, univerzitetni diplomirani inženir računalništva, je zaposlen na FURSu, kjer opravlja naloge Višjega finančnega inšpektorja. V svojem programu med drugim izpostavlja lokalne projekte, kot je uvedba novega programa na Gimnaziji Ormož, izgradnja podravske kolesarske transvezale in dokončanje hitre ceste.
Zdi se mu izjemno pomembno, da bi država v prihodnosti vzpodbujala ustanavljanje podjetniških inkubatorjev v lokalnih okoljih, saj meni, da bi tako mladi lahko pokazali vse svoje ideje, zamisli in produkte ter tako tudi ostali v domačih krajih.
Pogovor s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom mag. Dejanom Židanom je za časnik Delo opravila novinarka Suzana Kos. Pogovor je potekal v luči zadnjih dogajanj v Slovenski vojski, kjer zadeve ureja ministrica za obrambo Andreja Katič. V nadaljevanju pa sta spregovorila tudi o delovanju koalicije, pripravah na letošnje parlamentarne volitve in usmeritvah socialne demokracije. Pogovor s predsednikom SD je bil objavljen v soboto, 3. marca, na spletnem portalu časnika Delo, celoten intervju pa si lahko preberete v nadaljevanju.
Opozicijski stranki SDS in NSi zahtevata izredno sejo Državnega zbora o stanju v Slovenski vojski. Ocenjujejo, da je razrešeni načelnik generalštaba Andrej Osterman še najmanj odgovoren za neuspešno preverjanje 72. brigade Slovenske vojske na Počku. S strokovnega vidika odgovornost pripisujejo poveljniku 72. brigade Francu Koračinu in poveljniku poveljstva sil Milku Petku, s političnega pa obrambni ministrici Andreji Katič. Zakaj se je po vašem SV sama odločila za to ocenjevanje bataljonske bojne skupine v času, ko bi lahko vedela, da ta enota še ni v celoti pripravljena? V ponedeljek bo na zahtevo opozocije izredna seja Državnega zbora, na kateri bodo predvidoma obravnavali predlog priporočila vladi v zvezi s stanjem v Slovenski vojski (SV) in zahtevo za mnenje predsednika republike o tem vprašanju, kaj se bo na tej seji razjasnilo po vašem mnenju?
Pričakujem pošten pogovor o razvoju vojske v zadnjih 26-tih letih, z nekaj samokritike se bo gotovo našlo tudi napake in jih priznalo ter seveda poskušalo poiskati način, kako jih odpraviti. Predvsem pa pričakujem, da se zadeve ne bo politiziralo.
Ni to pričakovanje le preveč naivno?
To so moje želje. Moj cilj kot politika je, da vojski zagotovimo dovolj sredstev za primerne plače vojakov, opremo in nadaljni razvoj obrambno-varnostnega sistema. Zato bom vedno na stališču, da se razpravo o vojski kot varnostnem sistemu, sem pa sodi tudi policija, opravi brez politiziranja.
Je potrebno pogledati četrt stoletja nazaj, malce dolga doba, SD je imela v zadnjih desetih letih tri ministre za obrambo, Jelušičevo, Vebra in Katičevo, resor je imela v rokah skupaj kar sedem let. Predsednik republike je ob tem že dvakrat ocenil – lani in predlani – na podlagi poročila Generalštaba Slovenske vojske – delovanje vojske v miru s povprečno oceno zadostno. Za primer krize ali vojne pa ni pripravljena in si zasluži oceno – nezadostno.
Proračun za vojsko se je v letih krize zmanjševal, kar je bila razumljiva in po moji oceni tudi pravilna izbira prioritet. Je pa ministrica Katičeva v tem mandatu zagotovila dvig proračunskih sredstev za obrambne izdatke v višini 92,7 milijona evrov, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski, v zadnjih dveh letih pa je bila nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema. Poleg tega je ministrica z ekipo MORS-a pripravila zakona, ki v Državnem zboru čakata na nadaljnjo obravnavo. To sta Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski, ki bistveno izboljšujeta tudi položaj vojakov. To je treba sprejeti. Razprava na odborih v DZ bo sicer fokusirana na stanje oziroma rezultate ocenjevanja na Počku, pri tem pa se bo, upam, vprašalo tudi kdo je odgovoren za to, da se konkretne vojake ustrezno pripravi, kdo je odgovoren, da se konkretne vojake pravilno oceni in nenazadnje, da se oceni tudi to, kdaj so primerni za testiranje, tudi na izpit ne greš, če presodiš, da ga ne boš opravil. Ugotoviti je treba tudi kdo je odgovoren, da so v skladišču neizkoriščena materialna sredstva, na primer škornji.
In kdo je odgovoren?
Konkretni poveljniki so odgovorni za te zadeve. Še vedno ne razumem, kaj se je dejansko zgodilo, je šlo za veliko nerodnost, da se je vojake ocenjevalo, čeprav je bilo še nekaj časa, da bi se na to bolje pripravili Kot rečeno, na test greš z namenom, da ga opraviš, ne pa, da ga ne. Zelo pomembno je, da se preiskava teh nejasnosti, ki jo je napovedala ministrica Katičeva skupaj s premierom, čim prej opravi in da se dobi odgovor na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Upam, da ne držijo namigi, da je bil to neke vrste načrtni poskus diskreditacije slovenske vojske in ministrice ter vlade.
Za tem domnevnim načrtnim poskusom diskreditacije pa naj bi se skrival kdo, opozicija in Janez Janša?
Tega ne vem. To bo poiskala preiskava. Ugotoviti je treba ali gre za serijo nerodnosti in napačnih ocen. Zakaj se je fiasko na vadbišču na Počku zgodil? Treba je odgovoriti tudi na vprašanje, kako to, da je informacija prišla do predsednika vlade in ministrice iz medijev, ne pa neposredno od odgovornih ljudi v vojski. Ne bom ugibal, kakšne odgovore bo dala preiskava. Ne glede na vse pa sem prepričan, da je treba gmotni položaj slovenskih vojakov izboljšati, vztrajam pa sicer tudi pri oceni, da naša ministrica dela dobro. Zadala si je jasen cilj izboljšanja gmotnega položaja slovenskega vojaka, za katerega se zelo zavzema.
Se vam ne zdi povedno, da ji ob primopredaji nista stisnila roke ne Andrej Osterman in tudi ne novi načelnik generalštaba slovenske vojske Alan Geder?
Tega nisem videl.
So pa to nazorno zabeležile na primer televizijske kamere.
Lahko le rečem, da ima vsak svoj način obnašanja in mora z njim tudi živeti. Večkrat se sprašujem, kako zagotoviti, da vojska ne bi bila predmet političnega obračunavanja. Prepričan sem, da je vsak od naših ministrov pustil dober pečat, pa naj gre za dr. Ljubico Jelušič, aktualno ministrico ali pa Janka Vebra, ki ga je predsednik vlade po mojem mnenju povsem po nepotrebnem odslovil.
Kakšni so odnosi v koalicije v tem trenutku?
Koalicija deluje, ni razpadla, je pa dejstvo, da se je predvolilni čas že začel, kar ni dobro. Smo se pa v vladi še sposobni dogovarjati in tudi soglasno odločati, medtem ko se v Državnem zboru res kaže, da koalicijskega delovanja ni več, govorim predvsem o tem fenomenu vlaganja neusklajenih zakonov s strani koalicijskih poslancev.
Po zadnji meritvi Mediani ste peti najpopularnejši politik, SD je druga ali tretja stranka v javnomenjskih anketah, menda verjamete, da boste vi prihodnji mandatar?
Ko stranke izberejo svojega voditelja, povedo hkrati tudi, koga vidijo za predsednika vlade. Želim si, da bi imela naša stranka čim boljši rezultat, vse sicer kaže, da smo si povrnili znaten del zaupanja volilcev, ki smo ga nekoč že imeli. Smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi. V tem trenutku ni jasno, kdo bo imel koliko poslancev; svoja glavna programska izhodišča smo že predstavili, povedali tudi, kdo so naši poslanski kandidati. Za nas bi bila idealna koalicija, da bi mi sami imeli 46 poslanskih glasov in bi lahko realizirali vse naše predvolilne obljube, brez koalicijskega kupčkanja in usklajevanja.
Ker idealnega sveta ni, pa …
Želimo si leve koalicije, saj na levem polu najbolj podobno razmišljamo o ključnih projektih za Slovenijo. A najprej bo seveda potrebno počakati na rezultate volitev. Načeloma smo Socialni demokrati pripravljeni na široko povezovanje v dobro Slovenije. Ne moremo pa sodelovati z radikalno desnico na čelu s SDS, pri kateri je zdaj že jasno, da ji dobrobit države in njenih državljanov ni na prvem mestu.
No, radikalna desnica je že sama povedala, da s stranko, ki je ukradla vilo, ne bi bila v koaliciji.
Ne poznam stranke, ki bi v Sloveniji ukradla kakšno vilo, poznam pa stranke, ki rade govorijo neresnice.
Ta mesec boste končali program za volitve, ki vam ga pili vodja programske skupine Patrick Vlačič, prihodnji ponedeljek boste imeli v Ljubljani drugi del programskega posveta, ki bo namenjen zmanjševanju družbene neenakosti, pri tem boste posebno izpostavljali področje zdravstva, dela in pravosodja.
Naj povem najprej, da družbena enakost za nas ne pomeni, da imajo vsi enako plačo, pač pa, da so osnovne in najbolj pomembne dobrine dostopne vsem pod enakimi pogoji, govorim o dostopnem zdravstvenem sistemu, za javno zdravstvo je torej treba dati več. Druga naša prioriteta je internacionalizacija gospodarstva, torej spodbujanje tujih naložb, tretja pa Slovenija kot varna država.
Ko vas poslušam se zdi, da govorite predvsem o tem, da bi radi predvsem delili, več za vojsko, za zdravstvo in tako naprej, od kod bi pa več denarja na drugi strani pobrali?
Strinjam se s tem, da ne smemo trošiti več, kot imamo, tako je treba ravnati za dobrobit naših potomcev. Zdaj ima država to srečo, da je v fazi konjukture, kar pomeni avtomatično več denarja v proračunu in tudi v pokojninski in zdravstveni blagajni. Jasno je, da bo ob vsej rasti, v proračun prišel omejen znesek dodatnega denarja, po ocenah gre za od 300 do 500 milijonov evrov. Zato je pri določanju prednostnih politik treba ta denar pametno razdeliti, en del bo šel zagotovo v zdravstvo, drugi del v plače javnih uslužbencev, v višje pokojnine, del pa v razvoj. Smo seveda tudi za razbremenitev dela.
Ocenjujete, da je davčno breme nepravično razdeljeno, ampak kot rečeno, če nekje daš, praviloma moraš na drugi strani nekje vzeti.
Naša davčna zakonodaja ni slaba, davčno breme je res nepravično razdeljeno, skupna obdavčitev pa sicer ni pretirana. Če namreč seštejemo vse davke iz potrošnje in premoženja, dobička ter obdavčitve dela, pridemo na okoli 37 odstotkov BDP, kar je manj, kot znaša povprečje EU in manj kot je v Avstriji, Italiji ali Nemčiji. Naš davčni zajem na sploh torej ni prekomeren, res pa je, da se je pomembno prekomerno obremenilo delo, pa čeprav nam bi moralo biti v interesu, da je razlika med bruto in neto plačo nižja, ker bi tako ljudje lahko bolje živeli in več trošili. Potrošnja je pred DDV povprečno davčno obremenjena in na drugi strani je pomembno nižja obdavčitev premoženja in obdavčitev dobička. Kaj se torej lahko stori? Obljuba, da bomo vse davke na sploh znižali, ni realna. Torej, če bomo šli v razbremenitev dela in spremenili dohodninsko lestvico, bomo morali vir najti nekje drugje.
To pa je?
Tam, kjer odstopamo v primerjavi z drugimi državami: to je v višini obdavčitve dobička.
Kaj pa, če bi raje kot višali davek na dobiček, raje znižali DDV in s tem pospešili potrošnjo in posledično povečali prilive v proračun?
To je floskula, ki v resnici ne deluje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da večino BDP Slovenija ustvari z izvozom, zato na pomemben del gospodarstva ta razprava o DDV sploh ne vpliva. Ocenjujem, da gre pri tej temi le za nabiranje političnih točk. Z razbremenitvijo dela za večjo potrošnjo se pa seveda strinjamo.
Ker se življenjska doba te vlade izteka, verjetno že ocenjujete kdo je najslabše odigral svojo ministrsko vlogo, zelo ste kritični do zdravstvenega resorja ….
Na to vprašanje ne bom odgovoril, ker sem del koalicijske vlade in je to del bontona. Če imam kaj kritičnega za povedati, bom to storil na štiri oči ali pa na seji vlade v zaprti sobani, za javno obmetavanje in obračunavanje pa nisem.
Se vam zdi smiselno, da bi z volitvami čim bolj pohiteli, če smo že v predvolilnem obdobju?
Če bi razpustili vlado zdaj, bi v praksi pridobili kvečjemu mesec dni, hkrati pa načeli stabilnost in vse, kar nam je ta prinesla, vključno z zaupanjem tujih finančnih trgov, ki bi jih lahko prestrašili. To bi bilo za Slovenijo slabo.
Kakšno predvolilno kampanjo bi si želeli?
Vsaka stranka bi morala javno dati pet obljub in iz njih bi se lahko razbralo, kaj so njene prioritete. Vseh pet bi morali znati podrobno razložiti, z vsemi posledicami. To bi bil učinkovit način soočenj strank, ki gremo na volitve. Seveda pa zadeve ne bodo tekle tako, pač pa, kot se zdaj zdi, bo precej napadov pod mizo, medsebojnih obmetavanj, kaj je bilo na primer pred 50, 100 ali tisoč leti. Socialni demokrati bomo v tej kampanji nastopali predvsem z argumenti ter državljankam in državljanom skušali čim bolj jasno predstaviti program Socialne demokracije za prihodnost in samozavest Slovenije, ki bo naredil preboj v gospodarstvu ter našo državo v naslednjih letih umestil med najrazvitejše države sveta. Verjamem, da bomo pri tem uspešni in nam bodo ljudje namenili njihovo zaupanje za vodenje države.
Obveščamo vas, da bo v ponedeljek, 5. februarja 2018, s pričetkom ob 12. uri, v Beli dvorani Grand hotela Union (Miklošičeva cesta 1 v Ljubljani) potekal javni posvet Socialnih demokratov z naslovom »Samozavestna Slovenija – družbeni dogovor za preboj Slovenije«, na katerem bomo skupaj z gosti odkrito razpravljali o prihodnosti Slovenije.
Na posvetu bodo sodelovali:
– mag. Dejan Židan, predsednik Socialnih demokratov in podpredsednik Vlade RS
– Boštjan Gorjup, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije
– Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
– mag. Helena Kamnar, strokovnjakinja za ekonomsko in socialno politiko
– Dušan Olaj, lastnik podjetja Duol
– dr. Jernej Pikalo, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
Triindvajsetega januarja letos je minila zadnja od pomembnih obletnic naše mlade države – petindvajsetletnica sprejema njene ustave. Z njenim sprejemom so bili ustvarjeni še zadnji pravno formalni temelji za njeno delovanje. Od takrat dalje smo le sami sprejemali odločitve, ki so določale naš politični sistem, delovanje pravne in socialne države ter njeno uspešnost v pogojih gospodarsko globaliziranega in politično razdeljenega sveta. Toda, da smo lahko praznovali to obletnico, smo morali pred tem sprejeti še vrsto odločitev, ki prav tako zaslužijo našo pozornost in brez katerih bi bila naša pot v samostojno in neodvisno, demokratično večstrankarsko demokracijo in pravno državo bistveno drugačna, manj uspešna ali morda celo onemogočena.
In to je prvo vprašanje, glede katerega imajo slovenske politične stranke različne poglede in ocene. Jaz ocenjujem in trdim, da je take dogodke in odločitve treba iskati in upoštevati že v času pred formalnimi spremembami družbene ureditve in državno pravne samostojnosti, brez katerih te ne bi bile mogoče po demokratični evolutivni poti in brez katerih bi bilo tudi mednarodno pravno priznanje slovenske samostojnosti in neodvisnosti mnogo težje, ker v tistem času mednarodna skupnost in svetovne politične razmere le tej niso bile naklonjene.
To so bile:
odločitve slovenske še socialistične skupščine kot ene od federalnih enot SFRJ, ki so onemogočile nadaljnjo centralizacijo političnega odločanja v Jugoslaviji.
sprejem amandmajev k slovenski ustavi 27.9.1989,
prepoved izvedbe mitinga resnice v Sloveniji 1.12.1989, ki je demonstrirala dejansko oblast republiških or-ganov pred zveznimi na ozemlju republike Slovenije,
sprejem nove volilne zakonodaje in zakonodaje o ustanavljanju političnih strank 29. 12. 1989 in na njeni pod-lagi razpis in izvedba prvih demokratičnih večstrankarskih volitev aprila 1990 in 17. maja konstituiranje prve večstrankarske skupščine, še na temelju ustavnih rešitev in volilne zakonodaje, ki jo je sprejela delegatska skupščina in s katero je bil pri volitvah v skupščino uveljavljen več strankarski sistem,
sprejem zakona in izvedba plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, s katerim so državl-jani republike Slovenije plebiscitarno izrazili svojo voljo živeti v samostojni in neodvisni državi. In izvedba te plebiscitarne odločitve z ustavnim zakonom s katerim je samostojnost in neodvisnost republike Slovenije tudi formalno pravno udejanjena.
Zakaj menim, da je pošteno objektivno vrednotiti pomen vsake od teh odločitev ne le skozi današnje oči temveč predvsem tudi upoštevaje domače in mednarodne okoliščine v času, ko so bile le te sprejete. In ker je ob tem treba objektivno ovrednotiti tudi vlogo različnih političnih strank pri sprejemu teh odločitev. Jaz bi pri tem rad poudaril predvsem vlogo socialnih demokratov oziroma njenih predhodnic, vse do Zveze komunistov Slovenije in njene preobrazbe v ZKS SDP, ZLSD in SD.
Zasluga ZKS je, da je s parolo in politiko sestopa z oblasti še v času, ko je to oblast dejansko imela, ne le deklarativno, temveč tudi dejansko razumela in uveljavila demokratične družbene spremembe iz enopartijskega monopolnega političnega sistema v demokratični večstrankarski sistem in omogočila uveljavitev volje ljudi in novo nastalih političnih strank ter preprečila, da bi se take spremembe, kot se je to zgodilo v mnogih socialističnih državah Varšavskega pakta, udejanile nasilno, ponekod tudi s krvavo revolucijo. In da je v času, ko so dejansko oblast že pridobivale ali celo z njo večinsko razpolagale, s priznanjem volilnih rezultatov in sodelovanjem pri iskanju najboljših rešitev prispevala, da je bila slovenska tranzicija v mednarodni javnosti nekaj let ocenjevana kot zgodba o uspehu.
Prvič se je to izrecno pokazalo pri oblikovanju vsebine zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije. Zapisali smo, da bo Republika Slovenija zagotavljala narodnim skupnostim, italijanski in madžarski, kakor tudi pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, da se zaradi plebiscitne odločitve ne bo spremenil njihov tedanji politični status. Torej tudi že urejeno pravico do stalnega ali začasnega prebivališča, na novo pa bo lahko, če bo to želel, pridobil brez posebnih pogojev tudi slovensko državljanstvo. Tako smo, skupaj z drugimi strankami, nastalimi iz bivših DPO, razumeli tudi določila zakona o tujcih.
Toda izvedba tega zakona, kakor jo je uveljavljala Demosova vlada, je pomenila očitno kršitev ne le zakona temveč tudi mednarodnih norm o človekovih pravicah. Ne bom trdil, da je bil že ob sprejemanju zakona izgon neslovenskih državljanov iz Slovenije v njihove bivše republike in ustvarjanje etično čiste Republike Slovenije dejanski cilj Demosovih veljakov, toda njihovo obnašanje in argumentacija ob izvajanju zakona opravičujeta tako oceno.
Demos je, petinštirideset let po koncu druge svetovne vojne, kot zmagovalec, uprizoril res da ne fizično, vendar pa nesporno politično likvidacijo na temelju diskriminacije in neenakopravnosti glede na narodno pripadnost. To očitno politiko je moralo odkrito obsoditi celo mednarodno sodišče za človekove pravice. Takšno obnašanje Demosovih strank in njihovih najvidnejših politikov je tako povzročilo, ne le politične, temveč tudi materialne posledice za Republiko Slovenijo. Pri tem še danes ti isti posamezniki in stranke ne zmorejo priznanja in opravičila za nesprejemljivo ravnanje. Kadar pa gre za obrnjeno situacijo, pa ne odnehajo s kritiko in obsodbami, ki jih pogrevajo, čim se za to le pokaže primerna priložnost.
Drug primer, v katerem gre za očitno različna stališča in različno odgovornost posameznih strank je način izvedbe denacionalizacije pri nas. SD smo bili edina stranka, ki smo jasno in argumentirano zavračali predlagane oblike in rešitve Demosove vlade v zvezi z denacionalizacijo. Trdili smo in to sem prepričan še danes, da gre za izrazito političen projekt, ki bo imel ekonomske in politične negativne učinke. Na to so nas opozarjali tudi nekateri priznani strokovnjaki.
Vlade pa, na žalost velja to tudi za levo usmerjene vlade, nikoli doslej niso bile pripravljene prikazati objektivnih ekonomskih in političnih posledic načina izvedbe denacionalizacije pri nas, materialne obveznosti, ki jih je z denacionalizacijo prevzela država in vse negativne posledice, ki so temu sledile, čeprav je že dolgo znano, da se v mnogih bivših socialističnih državah denacionalizacija sploh ni izvedla, kjer se je, pa se je v mnogo manjšem obsegu in po drugih načelih.
Najbolj očitni primer tiščanja glave v pesek in dopuščanje pravno in ekonomsko nesprejemljive rešitve so zakonsko določene obresti,ki jih morajo zavezanci za denacionalizacijo plačevati upravičencem v času, ko ne morejo uporabljati kasneje vrnjene nepremičnine. Odkar so te obresti za upravičence nesorazmerno višje kot obresti na vezane vloge, bi lahko država s spremembo načina obrestovanja ustvarila bolj pošteno rešitev.
SD je takoj po prvem osnutku denacionalizacijskega in stanovanjskega zakona opozorila, da bo v nasprotju z načeli poštenosti in pravičnosti nesprejemljivo, če bodo zavezanci za denacionalizacijo pravne ali fizične osebe, ki so si pravice na nacionaliziranem premoženju pridobile v skladu s takrat veljavno zakonodajo, v mnogo primerih celo na podlagi veljavnega odplačnega pravnega posla, kar je bila pogosta rešitev pri obveznostih najemnikov denacionaliziranih stanovanjih, pri obveznostih podjetij in pri obveznostih najemnikov poslovnih prostorov v denacionaliziranih stavbah.
Predlagali smo, da se denacionalizacija izvede po drugačnih načelih:
da se v naravi vrača premoženje le takrat, ko to ne povzroča splošne družbene škode ali novih krivic tistim, ki imajo premoženje v lasti in so si ga tudi pridobili z zakonitim, morda celo odplačnim pravnim poslom,
da mora imeti vračanje premoženja predvsem ekonomsko funkcijo,
da se premoženje podjetjem vrača praviloma z vzpostavitvijo solastništva in odgovornosti za upravljanje,
da se cerkvi vračajo predvsem sakralni objekti potrebni za opravljanje verskih dejavnosti, vsekakor pa ne zemlja in gozdovi, ki jih je cerkev pridobila kot fevdalna gospoda od monarha,
da naj bo obseg obveznosti za vračilo odvisen tudi od ekonomskih zmožnosti države, zato naj se premoženje večje vrednosti vrača po degresivni lestvici.
Nekatera od teh načel so uporabile tudi nekatere redke države, ki so denacionalizacijo sploh izvedle. Posebej pa smo zahtevali, da naj se oceni vrednost vrnjenega premoženja in pri tem posebej oceni vrednost premoženja, ki ga bo prejela cerkev. Nobena vlada doslej na te zahteve celovito nikoli ni odgovorila. Po občasnih podatkih pa je mogoče sklepati, da je vrednost vračila danes vsaj trikrat večja kot se je predpostavljalo ob sprejemu zakona, da je mnogokratni največji upravičenec cerkev in da je prav cerkev večinski del pridobljenega premoženja že zapravila. Na vse navedene slabosti smo ves čas in pravočasno opozarjali, vendar se nobena vlada in druga stranka tega vprašanja ni lotila. Ker gre predvidoma za vrednost vrnjenega premoženja najmanj 1,5 miljarde, je tako ravnanje skrajno neodgovorno.
Kako je nastajala nova slovenska ustava?
Nova slovenska ustava, sprejeta 23.decembra 1991, je sodobna po svoji vsebini in demokratična po postopku sprejemanja. K temu je največ pripomoglo dejstvo, da se je sprejemala z 2/3 večino vseh poslank in poslancev vseh takratnih treh zborov slovenske skupščine, da nobena opcija take večine ni mogla zagotoviti, da je osnutek pripravila skupina strokovnjakov, med katerimi sicer ni bilo levo deklariranega ustavnega pravnika, vendar jih je večina želela ohraniti korekten odnos do predlaganih rešitev. Postopek sprejemanja je bil kljub temu dolgotrajen in dokončno sprejemanje so zahtevale predvsem stranke bivših DPO, ki so s svojim glasovanjem celo več prispevale k dokončnemu sprejemu ustave kot Demosove stranke.
Ko se govori in poudarja enotnost in sodelovanje vseh parlamentarnih strank pri sprejemanju ključnih in najpomembnejših odločitev tistega časa in poudarja, da je bila osamosvojitev Slovenije rezultat narodne enotnosti je treba kljub temu ocenjevati, da je bilo sodelovanje strank pri ključnih odločitvah različno.
Velika enotnost je bila dosežena pri odločitvah pred uveljavitvijo družbenih sprememb, pri plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in uporu zoper agresijo JLA ter kasneje pri odločanju o vključitvi v EU in v veliki meri tudi NATO, posebej pa tudi prevzemu skupne valute evro. Ko pa so prišle na vrsto vsebinske odločitve so se pokazale razlike pri ciljih in predlogih rešitev med različnimi strankami in vladajočimi koalicijami, kar je oteževalo sprejemanje mnogih političnih odločitev ter pri odločitvah ki so zadevale gospodarski sistem in socialno politiko.
Sprejem nove slovenske ustave je eno od tistih vprašanj, pri katerih so se že kazale pomembne idejne razlike in politični pristopi. Zato je pomembno poudariti, da smo, v sodelovanju z LDS in SZDL, v ustavnih rešitvah uveljavil nekatere pomembne vsebine.
Naša zahteva, da se v preambuli navedeta kot izhodišče naše državnosti tudi NOB in nastajanje ljudske oblasti sicer ni bila sprejeta. Prav tako pa ni bila sprejeta zahteva desnice, da mora ustava kot svoj temelj navesti tudi svetost življenja. Smo se pa v ustavni komisiji dogovorili, da formulacija o večstoletnem boju za narodno osvoboditev smiselno vključuje tudi NOB, in njegov prispevek k slovenski državnosti in k graditvi demokratične ljudske oblast.
Toda to vprašanje je bilo za slovensko desnico in za stranke, ki so bile naslednice strank, ki so med vojno kolaborirale z okupatorjem preveč pomembno, da bi sledile zgodovinski resnici in začele so NOB enačiti z razredno revolucijo edinim ciljem ustvarjanja enopartijskega sistema in vso povojno obdobje kot čas uvajanja in uveljavljanja zločinske enopartijske oblasti.
Za nas, za večino članstva SD, je bilo tako pojmovanje nesprejemljivo. Partizanski narodno osvobodilni boj smo šteli za eno najpomembnejših dejanj v polpretekli slovenski zgodovini, enako kot naše aktivnosti za osamosvojitev in njeno tudi oboroženo obrambo. Tako so ga vrednotili tudi naši zavezniki v času II. svetovne vojne. Zanje je bila vsaka kolaboracija, ne glede na namišljene ali stvarne razloge zanjo, sovražno dejanje. Tako jo ocenjujemo tudi mi. Res pa naš odpor med NOB ni imel za cilj le osvoboditev domovine, temveč tudi spremembe nedemokratičnega in nesocialnega družbenega reda v Kraljevini Jugoslaviji. In res so se nekaj let po zmagi in osvoboditvi ti cilji uveljavljali tudi z nasilnimi sredstvi.
Vendar le nekaj časa, saj je kmalu prišlo do družbenih sprememb, ki so jugoslovanski socializem oblikovali kot samoupravni, svojo zunanjo politiko neuvrščenosti, s čimer je treba priznati naša prizadevanja za tretjo pot med kapitalizmom in enopartijskim sistemom in med blokovsko politiko velikih sil in prizadevanji za miroljubno sožitje med vsemi narodi sveta. Žal slovenska desnica vseh teh dejstev ni želela priznati. In žal jih v mednarodnih kontaktih in v mednarodnih organizacijah niso želeli priznati niti naši uradni predstavniki, čeprav leve provinience. To je, posebej v SD, povzročalo nepotrebna razhajanja, ki smo jih le z mnogo tolerance in političnega razuma presegali.
V 2. členu Ustave smo uveljavili načelo, da je Slovenija poleg pravne tudi socialna država. S tem smo, posebej SD v večino gospodarske politike, delovne in socialne zakonodaje uveljavljali pravičnost in solidarnost.
V 7. členu Ustave smo uveljavili moderno določbo o Sloveniji kot laični državi, ki nas je doslej kljub mnogim poskusom obvarovala zahtev po posebnem položaju RKC.
V 41. členu Ustave smo utrdili načelo o svobodi vesti in svobodnim izpovedovanju vere kot človekove osebne pravice.
V 44. členu smo uveljavili zahtevo, da pri uveljavljanju javnih zadev sodelujejo državljani.
Ob velikih razpravah in odločnih zahtevah desnih strank o prepovedi splava nam je uspelo ohraniti določbo o svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok. Brez te ustavne določbe bi se težko uprli vsem poskusom desnih strank v prizadevanjih za prepoved splava in o posebni vlogi družine.
V 75. členu smo uveljavili pravico delavcev do soodločanja, ki je doslej na žalost ostala v glavnem deklarativna norma, saj se za njeno uveljavitev razen SD niso prizadevale tudi druge stranke.
Še veliko primerov bistveno različnih pristopov posameznih strank bi bilo mogoče navesti. Predvsem pa bi bilo mogoče pokazati in prikazati, kako nenačelno posamezne stranke v DZ in javnosti uveljavljajo svojo politiko. Kako zlorabljajo poslovniške določbe. Kako neresnično prikazujejo svoja zavzemanja in kako neresnično prikazujejo prizadevanja drugih. Kakšna je kultura obnašanja posameznih politikov in strank. Koliko za uveljavljanje svojih ciljev posamezne stranke uveljavljajo sovražni govor.
Pri tem pričakujemo, da bo javnost s pomočjo odkritega prikazovanja konkretnih ravnaj in brez posploševanja po načelu, »vsi ste enaki« vplivala na večjo politično kulturo in strokovnost pri političnem delu, saj bo le to lahko počasi pripeljalo do večjega zaupanja ljudi v politiko in do bolj uspešnega preseganja slabih odločitev.
Miran Potrč je nekdanji dolgoletni poslanec Državnega zbora, vodja Poslanske skupine SD in nekdanji podpredsednik DZ
Evropi ni lahko, in če se je vsako leto vsakega 9. maja združila v veselju in za en dan pozabila vse, je letos to težje, saj Evropejci še nikoli nismo bili tako razdeljeni glede vprašanja, ali nam članstvo lastne države v Evropski uniji koristi. Razpon med najbolj prepričanimi v Luksemburgu, na Irskem ali v Nemčiji in tistimi, ki verjamejo nasprotno, v Italiji, Grčiji in na Češkem, je zelo velik. Razlika znaša kar 51 odstotnih točk.
Tudi Slovenci smo pod 57-odstotnim povprečjem, saj le še 45 odstotkov ljudi v naši državi verjame, da je članstvo Slovenije v Uniji za državo dobro. Dojemanje Evropske unije je močno načeto. V očeh številnih državljanov Unija ne izpolnjuje več svojega poslanstva zagotavljanja boljšega življenja, kar je bila ključna razvojna ideja Evrope.
A vseeno moramo biti previdni. Ali je res za vse, kar je danes v Uniji slabše – od velike brezposelnosti, povečanja revščine do omejevanja temeljnih svoboščin, svobode gibanja ter nazadovanja demokracije in svobode medijev -, kriv »Bruselj« ali so za to odgovorne politike in egoizem nacionalnih držav? Nedvomno Evropska unija še nikoli ni bila na tako resni preizkušnji, kot je letos ob svoji 60. obletnici podpisa Rimskih pogodb. Evropejci imamo v rokah usodo svoje skupne prihodnosti.
V rokah imamo ohlapen skupek možnih scenarijev, ki jih je v Beli knjigi v začetku letu predstavila Evropska komisija. Ti niso pravzaprav nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj. A prav od razprav z državljani, od iskrenega dialoga bo odvisno, ali in v kolikšni meri bomo sposobni mobilizirati resno razpravo o idejah za Evropo. Za Evropo ljudi, katere vrhovni cilj je kakovost življenja vseh njenih prebivalcev.
Socialni demokrati in vse napredne politične stranke širom Evrope imamo edinstveno odgovornost: obstajali bomo le tako dolgo, dokler bomo s svojimi idejami in dejanji lahko zagotavljali boljšo prihodnost za vse. Ideje morajo biti kredibilne, spremljati jih morajo dejanja. O tem je Nizozemce na nedavnih volitvah v boju proti skrajnemu desničarju Geertu Wildersu prepričal desnosredinski liberalec Mark Rutte. V boju s populizmom v Evropi je, potem ko so se Britanci lani odločili za izstop iz Evropske unije, v nedeljo v Franciji zmagal tudi sredinski Emmanuele Macron, ki se je pomeril proti Marine Le Pen.
Poraz Le Penove je hud poraz za skrajno desnico, ki igra na karto nacionalizma in omadeževanja Evrope, laže ljudem z obljubami o zlati prihodnosti ter z nestrpnimi in sovražnimi govori vodi v nevarno izolacijo. Francoski volivci niso nasedli besedam Le Penove, da se bo spopadla z brezposelnostjo mladih, podnebnimi spremembami, krizo z migranti ali terorističnimi grožnjami. Odločili so se, tako kot na Nizozemskem, da izberejo politika, ki razume, da je evropska integracija eden najpomembnejših političnih projektov v moderni zgodovini človeštva, ki je celini prinesla vsaj 70 let miru.
A kljub temu smo pred velikimi izzivi. Ne samo zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, temveč predvsem zaradi nezaupanja ljudi. Zadnje desetletje bi za Evropo lahko označili kot krizno. Unija se je spopadla z gospodarsko in ekonomsko krizo, naraščanjem zaposlenosti mladih, begunsko krizo, terorizmom, napetostmi med revnim jugom in bogatim severom. Državljani so izgubili občutek povezanosti, občutek, da smo odvisni drug od drugega. Ob dogajanju v neposredni soseščini, na Zahodnem Balkanu, v Turčiji, Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, severu Afrike je ogrožena tudi obljuba miru na evropskem kontinentu.
Čeprav med Evropejci, zaskrbljenimi zaradi zadnjih svetovnih geopolitičnih dogajanj, narašča poziv k večjemu ukrepanju Unije zlasti v boju proti terorizmu, brezposelnosti, varovanju okolja, boju proti davčnim nepravilnostim in nezakonitemu priseljevanju, pa mnogi ljudje ali politične elite ne razumejo, da mora Evropa prej premagati nacionalni egoizem in da se mora poenotiti.
Slovenci smo sicer med prvimi petimi državami v Uniji, ki se po že omenjeni raziskavi javnega mnenja strinjamo, da se članice, ki so za to pripravljene, na določenih področjih povezujejo tesneje. Sodržavljani želijo, da bi unija delovala drugače, učinkoviteje, bliže njim. S projekti, ki bi olajšali vsakdanje življenje, ne pa ga delali zbirokratiziranega in neživljenjskega, kot so denimo zadnji ukrepi na meji z našo južno sosedo.
Ob letošnjem Dnevu Evrope Socialni demokrati ponujamo jasno usmeritev: Evropo za ljudi. Evropo, ki bo pogumnejša pri ustvarjanju solidarnosti med ljudmi. Evropo, kjer bodo na prvem mestu državljani in ki bo stavila na izobrazbo in inovativnost, delovna mesta, gospodarsko rast in ohranjanje okolja. Evropo, kjer bodo tudi velike multinacionalke brez izjem plačevale davke in v kateri izobrazba ljudi ne bo zgolj v funkciji trga, temveč bo stvar širše kulture in humanizma. Evropa ni nekaj, kar je dano. Je oziroma bo takšna, kakršno bomo oblikovali. Želim si, da skupaj z ljudmi in za ljudi.
Tanja Fajon, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D
Prvi maj je praznik mednarodne solidarnosti in utrjevanja vrednot, ki so povezane s človekovim delom ter zagotovljeno pravno in socialno varnostjo. Je praznik, ki simbolizira družbeni razvoj in zagotavljanje dostojnega življenja ljudi. Medtem, ko dokazujemo svoj spoštljiv odnos do nedvomno pomembnih dogodkov v naši zgodovini, pa smo pri tem predvsem zazrti v prihodnost.
Slovenija okreva. Stanje na trgu dela v Sloveniji se je bistveno izboljšalo in v zadnjem obdobju beležimo zelo pozitivne trende. Brezposelnost je lani prvič po letu 2008 padla pod 100 tisoč oseb, hkrati pa se povečuje število delovno aktivnih oseb.
Aprilski podatki kažejo, da je v Sloveniji prijavljenih 91.696 brezposelnih, kar je 13 odstotkov manj kot pred enim letom. Raste število delovno aktivnih prebivalcev, po zadnjih podatkih nas je 826.206, kar je tri odstotke več kot lani ob tem času. Za temi številkami pa stoji uspešnost izvajanja programov aktivne politike zaposlovanja.
Še posebej spodbudni so trendi na področju zaposlovanja mladih do 29 let. Brezposelnost pri mladih pada že od leta 2013. Konec decembra 2016 jih je bilo pri zavodu registriranih 21.530 kar je 33% manj kot konec leta 2013, ko je bila številka 32.523. Stopnja registrirane brezposelnosti med mladimi do 25 let pa se je v tem obdobju znižala za 40 %.
Dobri rezultati pri zaposlovanju mladih so tudi posledica v preteklosti zelo uspešne sheme Jamstva za mlade, ki jo nadaljujemo tudi v obdobju 2016 – 2020. V petih letih izvajanja jamstva bo za ukrepe predvidoma namenjenih okvirno 300 milijonov evrov, od tega največ v prvih dveh letih izvajanja – 70,1 in 62,7 milijonov evrov.
V letu 2016 se je končno ustavil negativni trend podaljševanja trajanja brezposelnosti mladih in ob tem beležimo tudi znižanje povprečne dobe brezposelnosti, kar je tudi posledica intenzivne obravnave dolgotrajno brezposelnih mladih in hitra aktivacija novo prijavljenih mladih.
Z gospodarsko rastjo delovna mesta postajajo vse bolj stabilna in nujno je, da vlagamo v trajno zaposlovanje mladih. Zato smo na ministrstvu za delo pripravili ukrep subvencije za zaposlitev mladih za nedoločen čas v višini 5.000 eur za zaposlitev za polni delovni čas, 40 ur na teden.
V zadnjih dveh letih je zaposlovanje brezposelnih oseb številčnejše, večje pa so tudi možnosti vključevanja v programe spodbujanja zaposlitev. Ob padanju registrirane brezposelnosti se hkrati povečuje obseg delovno aktivnega prebivalstva.
Navkljub zniževanju števila brezposelnih v vseh kategorijah pa moramo v prihodnosti največ pozornosti nameniti starejšim in dolgotrajno brezposelnim osebam. V veljavi je že zakon o interventnem ukrepu na področju trga dela, ki omogoča olajšavo delodajalcu za zaposlitev starejših brezposelnih in oprostitev plačila vseh prispevkov delodajalca za socialno varnost za prvih 24 mesecev zaposlitve.
Vendar so starejši na trgu dela velik izziv tako za delodajalce kot za celotno družbo. Zato je pomemben program Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile, ki bo prispeval k uveljavljanju učinkovitega in kakovostnega upravljanja s starejšimi zaposlenimi – za razvoj standardov za opravljanje s starejšimi, izvedbo delavnic za delodajalce, podporo delodajalcem pri oblikovanju strategij za učinkovito upravljanje s starejšimi zaposlenimi ter krepitev njihovih kompetenc, ipd.
Naša družba se stara in odnos delodajalcev do starejših delavcev se bo moral spremeniti. Drugače kot družba ne bomo zmogli.
Država mora narediti največ, da ustvarja pogoje za nova delovna mesta in gradi kulturo spoštovanja delavskih pravic, ki je v Sloveniji zaskrbljujoča praksa. A v prihodnosti bo vse pomembnejši odnos delodajalcev do delavcev in dela nasploh. Vsi skupaj se moramo zavedati, da delo postaja ključni produkcijski faktor, ki bo ustvarjal zmagovalce na trgu dela. Od tega bo odvisna tudi možnost realizacije višje gospodarske rasti, ki je v Sloveniji vsekakor spodbudna.
Človeški kapital je največji kapital naše družbe in prav je, da mu namenimo dostojno mesto. Kot socialdemokratka si iskreno prizadevam za družbo, kjer bo delo, kot temeljna vrednota in človekova pravica, omogočalo preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajalo dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.
Naj nam bosta 1. in 2. maj večen pomnik dostojnega dela in zagotavljanja varnosti ter dostojanstva vseh državljank in državljanov. Iskrene čestitke vsem ob prazniku dela!
dr. Anja Kopač Mrak
ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Le malokateri zakon vzbudi toliko zanimanja strokovne in širše javnosti ter vnaša v politično delovanje toliko turbulenc, kot jih je Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2D), oziroma njegovo sprejemanje. V zvezi z njegovo vsebino so se pojavljali številni, po mojem mnenju upravičeni, pomisleki glede skladnosti zakona z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, ki vežejo Slovenijo. Kot pravnik (v nastajanju) se ne čutim poklicanega in usposobljenega razpravljati o političnih pretresih znotraj največje koalicijske stranke in formiranju dokaj nenavadno sestavljene večine, ki je zakon sprejela. Zato pa bom na kratko naslovil nekaj pravnih težav tega zakona.
Najprej pa nekaj besed o ozadju. Namen novih dveh členov zakona je zaščititi državo pred potencialnim novim množičnim prihodom migrantov po t.i. balkanski begunski poti, ki je po dogovoru EU s Turčijo iz lanskega marca sicer bolj ali manj zaprta. Drži pa, da je Turčija dokaj nezanesljiv partner in je že večkrat uporabila grožnjo odstopa od dogovora, nazadnje po januarski odločitvi grškega vrhovnega sodišča, da ne bo prišlo do izročitve osmih oficirjev, ki so po neuspelem puču lanskega julija zbežali v Grčijo. S sprejetjem zakona je Slovenija v Barlaymont in v Banske dvore poslala jasen signal, da se, ob morebitnem (čeprav razmeroma neverjetnem) ponovnem odprtju balkanske begunske poti migrantska kriza ne bo reševala v Sloveniji.
Ko govorimo o migrantih je potrebno razlikovati med tistimi, ki so po mednarodnem pravu deležni zaščite (begunci) ter tistimi, ki je niso (povečini ekonomski migranti). Beguncem mednarodno pravo, najpomembnejši dokumenti na tem področju so tretja Ženevska konvencija ter Dodatna protokola I in II, daje zaščito. Zagotovo ne vsi, vsekakor pa lep delež, migrantov, ki bi do Slovenije prišli ob morebitnem ponovnem odprtju balkanske begunske poti, bi bil beguncev, ki bi jim kot takim po mednarodnem pravu bili dolžni nuditi zaščito. Relevantne mednarodne pogodbe je ratificirala tudi Slovenija, kar pomeni, da so v našem pravnem sistemu nadrejene zakonom ter podrejene ustavi.
S sprejetjem zakona se v stari Zakon o tujcih vnašata dva nova člena, 10a (spremenjene razmere na področju migracij in 10b (ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij). Prvi od njiju uvaja neko posebno stanje, stanje »spremenjenih razmer« v katerem je »oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij«. To stanje uvede na predlog Vlade DZ za obdobje 6 mesecev, ki se lahko v nedogled podaljšuje, vsakič za 6 mesecev. Torej je le navidezno časovno omejeno, saj se ga da po mili volji podaljševati za nadaljnjih 6 mesecev, kar je v nasprotju z 16 členom Ustave, ki pravi, da je določene (ne vse) človekove pravice mogoče suspendirati šele in le za čas trajanje vojnega in izrednega stanja nikakor pa ne na zalogo, ali kot pravi drugi odstavek člena 10a Zakona o tujcih ko bi »lahko« nastale razmere, ki ogrožajo javni red in notranjo varnost.
Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah ima enako dikcijo, določene konvencijske pravice se lahko suspendirajo »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti« (člen 14). Nadaljnja težava se pojavi v tem, da tako Ustava kot tudi Konvencija za omejitev človekovih pravic zahtevata ali vojno ali izredno stanje. »Stanje spremenjenih razmer« po Zakonu o tujcih pa ni ne eno ne drugo in bi v primeru aktivacije ukrepov šlo za kršitve človekovih pravic v stanju miru, ki so seveda nedopustne. Zadnja težava v tem sklopu pa je, da 16. člen Ustave prepoveduje da omejitev človekovih pravic povzroči neenakopravnost, ki temelji na osebnih lastnostih. Iz zakona pa jasno izhaja, da se bo med migranti delala razlika glede na zdravstveno in družinsko stanje.
V členu 10b pa je opisano okostje postopka, po katerem se v stanju »spremenjenih razmer« ravna s tujci. Na kratko rečeno, pove, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, če v drugi državi EU iz katere je tujec prišel (torej na Hrvaškem) ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnih postopkov in če tam ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če pa je tujec v tako slabem zdravstvenem stanju, da se ukrep ne more izvesti, ali je njegov družinski član ali pa mladoletnik brez spremstva, se tak ukrep ne more izvesti. Tudi v tem členu se skriva nekaj zank.
Tujec sicer ima pravico do pritožbe glede sklepa s katerim se zavrže prošnja za mednarodno zaščito, je pa velika verjetnost, da bi takšna pritožba v resnici ne bila učinkovita. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo standard, da mora biti pravica do pravnega sredstva (v tem primeru pritožbe) učinkovita v resničnem življenju in ne le na papirju, o njej pa mora biti odločeno v nekem razumnem roku, da se smatra za učinkovito.
Osebno si izjemno težko predstavljam, kako bi tujec, ki je »nastanjen« v zbirnem centru nekje na Hrvaškem in zelo verjetno ne govori hrvaščine v ustreznem roku prišel do osebe z ustreznim znanjem, ki bi v sosednji državi vložila pritožbo zoper sklep. To pravno sredstvo zagotovo ni učinkovito. Naslednja težava pa je v tem, da bi o zdravstvenem stanju in starosti migrantov zelo verjetno odločali policisti, ki ne za eno ne za drugo niso ustrezno strokovno usposobljeni in bi izjeme vrnitvi na Hrvaško zelo verjetno ostale zgolj na papirju.
Na postopek sprejemanja omenjenega zakona se je nenavadno ostro odzval tudi Svet Evrope, mednarodna organizacija namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s sedežem v Strasbourgu. Deležni smo bili neposrednih, nadvse nediplomatskih kritik, »ponujena« nam je bila celo pomoč pravnih strokovnjakov, ki bi uredili zakon tako, da bi ne kršil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednjo gesto bi lahko kdo razumel tudi kot sporočilo Sveta v smislu »poslali vam bomo naše pravnike, ker so vaši očigledno nesposobni pripraviti zakon, ki ne krši človekovih pravic«.
Do veliko hujših ter ne zgolj potencialnih (kot v našem primeru) kršitev evropskega prava človekovih pravic je prišlo že v kar nekaj članicah Sveta, v Turčiji, na Poljskem ter v Veliki Britaniji. Ruska federacija pa je skoraj pet let blokirala sprejetje protokola 14, katerega namen je bil razbremeniti Evropsko sodišče za človekove pravice. Nobena od teh držav ni bila deležna takšne kritike, pač pa le meglenih in diplomatsko kultiviranih opominov. Razlog za to občutno razliko v obravnavanju je več kot očitno majhnost Slovenije (in temu primerna količina finančnih sredstev, ki jih nameni za delovanje Sveta).
Zakon pa je tudi v očeh evropskega prava človekovih pravic sila problematičen. Sodišče se je v večih sodbah postavilo na stran beguncev. V sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je prvo obsodilo, ker je prosilca za azil vrnila v Grčijo, čeprav je bilo dobro znano, da so tam razmere, ki jim bo izpostavljen nečloveške, drugo pa zaradi teh razmer. V zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji je bila Italija obsojena, ker je njihova obalna straža blizu Lampeduse prestregla ladjo z migranti in jih, ne da bi predhodno ugotovili ali imajo pravico do mednarodne zaščite ali ne, vrnila v Libijo. Do obsodbe je prišlo, čeprav niso niti stopili na italijansko zemljo.
Do podobne situacije bi zelo verjetno prišlo tudi ob uvedbi stanja »spremenjenih razmer«. Kot ponazoritev razmeroma široke zaščite, ki jo Sodišče namenja prosilcem za azil lahko navedemo tudi primer HLB proti Franciji, kjer je Francija bila obsojena, saj je želela izgnala pritožnika v Kolumbijo, kjer mu je pretilo maščevanje kartelov, ker je pretrgal kolumbijsko verzijo omerte. Pa tudi zadevo Jabari proti Turčiji v kateri je do obsodbe prišlo zaradi nameravanega izgona Iranke, ki ji je v domovini zaradi prešuštva grozilo kamenjanje. Gotovo pa bi se dalo najti še številne druge primere.
To pravo Slovenija mora upoštevati, saj na področju človekovih pravic velja uporabiti tisti akt, ki nudi najvišjo raven zaščite. Poleg tega pa ustava v 15. členu določa, da se pravic iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo ne sme omejevati z argumentom, da jih ustava ne priznava ali pa jih priznava v manjši meri.
Kako torej dalje?
Varuhinja človekovih pravic je vložila zahtevo za ustavno presojo dveh členov, o kateri mora zdaj odločiti Ustavno sodišče. Kakšna bo njegova odločitev si ne upam ugibati. Če člena na Ustavnem sodišču ne bosta padla in bi bilo kdaj v prihodnosti nove določbe zakona potrebno uporabiti, bi lahko oškodovanec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kolikor sam poznam logiko njegovega delovanja, bi verjetno ne zahtevalo izpolnitve strogih formalnosti za dopustnost pritožbe ter našlo nek manever, s katerim bi dopustilo vsebinsko odločanje. Po mojem skromnem mnenju bi bil rezultat najverjetneje obsodba Slovenije ter vse iz nje izhajajoče finančne in moralne posledice.
Menim, da ni bilo razloga za sprejem zakona, ter da je po nepotrebnem napravil razpoke v vladajoči koaliciji in hkrati dal vetra v jadra opozicijskih strank, ki se zavzemajo za bolj trdo obravnavanje migrantov. Iste rezultate bi lahko dobili tudi na dosti manj konflikten način. In sicer z razglasitvijo izrednih razmer ob morebitnem novem migrantskem valu ali pa tako, da bi se Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona tujcih pripravil in uskladil do te stopnje, da bi se ga lahko v primeru potrebe na hitro sprejelo.
Volilna baza desno-nacionalističnih strank bo na tej strani tudi ostala in se ne bo pomaknila bolj proti sredini. Za zmerne stranke zato ni koristno, da prevzemajo njihovo retorika. Še posebno to velja v času, ko se krivdo za vsa zla in žalosti s poenostavljanjem in populističnim zrcaljenjem resničnosti želi prevaliti na tiste druge, tiste, ki niso naši.
Kdo pa so sploh naši?
Rok Dacar, študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani
Velike spremembe na trgu delovne sile v postmoderni družbi, s katerimi se vedno bolj srečujemo tudi v Slovenij, povečujejo neskladje med sposobnostjo socialne države, ki je uspešno obvladovala in upravljala stara družbena tveganja z njeno vse bolj očitno nezmožnostjo upravljanja z novimi tveganji. Kako reševati krizo v kateri se je znašla socialna država? Alternativne razprave o reformi socialne države se premikajo v smer odprave oziroma redefinicije dela kot temelja zagotavljanja socialne varnosti, k možni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).
UTD predvideva brezpogojno izplačevanje enako visokega zneska v rednih časovnih intervalih, ki bi pokrivali prejemnikove osnovne življenjske stroške. Z njegovo uvedbo bi država nadomestila vse ali vsaj večino socialnih transferjev, prav tako večino olajšav pri dohodnini.
Od obstoječih socialnih transferjev se UTD razlikuje v tem, da je usmerjen na posameznika in ne na družino, je neodvisen od drugih dohodkov in hkrati neodvisen od participacije posameznika na trgu delovne sile. Osnova zavarovalnih sistemov, kot jih poznamo danes, so namenska vplačila zaposlenih, delodajalcev in države, osnovni instrument pa denarna izplačila kot nadomestilo za izpad zaslužka.
S sistemi socialne države se bi socialna varnost zagotavljala tistim, ki imajo stalno zaposlitev in redno vplačujejo prispevke. In ti so bili v večini. Do nedavnega. Socialna država, ki je bila rojena konec 19. stoletja z vzpostavitvijo sistemov socialnih zavarovanj, je predstavljala odgovor na ekonomska tveganja, ki jih je prinesel razvoj kapitalizma.
Čeprav je bil prvotni obseg prvih sistemov socialnega zavarovanja zelo majhen, je prinesel bistveno spremembo dotedanje miselnosti – priznanje, da v industrijski družbi obstajajo stanja (starost, bolezen in nezaposlenost), v katerih si posameznik, brez pomoči države, ne more zagotavljati sredstev za preživetje. Zato mora država za te primere organizirati kolektivno obliko zaščite.
Povečano vlogo države pri zagotavljanju družbeno dogovorjene ravni socialne varnosti je pospešilo obdobje po drugi svetovni vojni. V povojnem obdobju so bile uvedene številne oblike univerzalnih socialnih servisov, izobraževanja, dohodkovne varnosti, zdravstvene oskrbe, stanovanjske politike in osebnih servisov z namenom, da bi zagotavljale pokrivanja osnovnih potreb državljanov v kompleksni spreminjajoči se družbi.
Med delom in kapitalom je bil dosežen kompromis, povezava med polno zaposlenostjo in redistributivno vlogo države. Z nadaljnjim razvojem družbe je bil preko procesa post modernizacije vzpostavljen enoten svetovni kapitalistični sistem, kar se je odrazilo tudi v spremenjeni strukturi tveganj na trgu delovne sile, naraščanju števila brezposelnih, zmanjševanju deleža standardnih in povečevanju deleža nestandardnih, fleksibilnih oblik zaposlitve.
Vzporedno s temi procesi pa se je začela zmanjševati zmožnosti države blaginje, da bi v zadostni meri še naprej omogočala visok nivo socialne varnosti posameznikov, ki se znajdejo izven zaposlitve ali so zaposleni v bolj tveganih, prekarnih oblikah zaposlitve.
Značilnost prekarnih zaposlitev je opravljanje zaposlitev ali del, ki so negotova, za določen čas, za manj kot polni delovni čas in so hkrati tudi slabo plačana. Delež ljudi, ki delajo v takšnih oblikah zaposlitve je vse večji, zlasti med mladimi in nakazuje se trend, da bi te oblike zaposlitve lahko postale prevladujoče.
Zato se uvedba UTD kaže kot alternativna rešitev za zagotavljanje socialne varnosti v prihodnosti. Osnovni argument zagovornikov UTD izhaja iz predpostavke, da sodobni trgi delovne sile ne zagotavljajo dohodkovne varnosti vsem državljanom. Z uvedbo UTD naj bi se socialna država prilagodila delovanju širšega družbeno-ekonomskega sistema in negativnim posledicam, ki jih ima za življenje posameznikov.
Zavedati pa se moramo, da z uvedbo UTD rušimo logiko obstoječega sistema socialne varnosti, ki temelji na povezanosti med plačevanjem socialnih prispevkov iz dela in zagotavljanjem pokojnin, nadomestil za brezposelnost, boleznin. Kršenje principa recipročnosti, povezanost posameznikovih prispevkov s prejemki, je tista točka, ki združuje nasprotnike UTD in ti so danes še vedno v večini.
Vendar pa v nekaterih razvitih in nerazvitih državah že potekajo eksperimentalni programi uvedbe UTD na omejenih območjih z namenom preveriti pozitivne in negativne učinke uveljavljanja UTD. Vsekakor pa je pogoj za uvedbo UTD množična podpora in širše družbeno spoznanje, da je UTD nujen za obvladovanje disfunkcij obstoječega sistema, a hkrati tudi nujen za njegov nadaljnji obstoj.
Dr. Andreja Črnak Meglič je državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade in strokovnjakinja na področju socialne politike ter delovanja nevladnih organizacij
