Ministrica Katič na spominski slovesnosti v Strunjanu: “Pred vsemi nami je pomembna naloga, da si aktivno prizadevamo za spoštljivost, strpnost in solidarnost.”

Na slovesnosti Zveze združenj borcev za vrednote NOB Piran in Občine Piran v Strunjanu v spomin na tragičen dogodek pred petindevetdesetimi leti, ko so podivjani fašisti iz vlaka streljali na skupino otrok, ki so se igrali ob železniški progi in ubili dva otroka, trije so bili ranjeni, dva sta ostala invalida za vse življenje, je ministrica za obrambo Andreja Katič med drugim dejala: “Ko gledamo danes na ta dogodek, nas zmrazi ob misli, kako krut je bil fašizem do nedolžnih, nebogljenih otrok. Predvsem pa nas najbolj pretrese to, da tudi danes, po vseh naporih mednarodne skupnosti, da bi naredili konec moriji po svetu in uveljavili mednarodne pravne standarde, ki bi preprečevali zlorabo otrok v vojne namene, še vedno na tisoče otrok po svetu trpi zaradi vojn in oboroženih konfliktov. Vojne so do najbolj ranljivih skupin najbolj neprizanesljive. Zgroženi smo, pod kakšnimi pritiski se znajdejo otroci. Pod pritiski, ki jih nežna otroška duša ne bi smela doživljati.”

Ministrica Katič je se je uvodoma zahvalila za povabilo na Primorsko. “Počaščena in vesela sem, da ste me povabili na Primorsko. V Istro, ki je skozi stoletja kljub soočanju z življenjem v različnih državah in režimih ohranila pristno identiteto in večkulturnost. V pokrajino, ki je v obdobju nacističnega in fašističnega nasilja junaško pokazala neuklonljiv značaj svojih prebivalcev ter se zapisala v zgodovinski spomin z združenim bojem slovenskih, hrvaških in italijanskih partizanov proti nacifašizmu.”
Spomin na tragični dogodek, ki se je pred 95 leti zgodil tu v Strunjanu, v ministrici odpira veliko vprašanj in občutij: “Sama prihajam iz Šaleške doline, v kateri so se ljudje izklesali v boju za delavske in socialne pravice. Za svobodo in ohranitev slovenske narodne identitete. Tudi zato prihajam k vam z velikim spoštovanjem. S spoštovanjem do dolgoletnega trpljenja Primork in Primorcev pod fašizmom. S spoštovanjem do neizmernega poguma in popolne predanosti uporu. Uporu, ki je bil upor za slovensko besedo in kulturo. In uporu, ki je moral zaradi nepopisnega okupatorskega nasilja, katerega cilj je bilo uničenje našega naroda, vključevati tudi boj z orožjem. Obenem pa me današnji dogodek nagovarja z močnim sporočilom, da so otroci najbolj nebogljene in tragične žrtve v vrtincu vojnega in nasploh vsakršnega nasilja,” je ob tem poudarila ministrica in spomnila, da je bilo marca leta 1921, v času, ko je bila Julijska krajina že priključena Italiji, za slovenski živelj v Istri izjemno težko obdobje.
“To je bilo obdobje, ko se je fašistično nasilje razvilo v pravo ofenzivo. Fašisti so uničevali prostore delavskih organizacij, slovenske in hrvaške kulturno-prosvetne domove, gospodarske ustanove, sedeže političnih, sindikalnih in socialističnih organizacij, tiskarne in kulturne krožke. V Primorju in Istri je bil fašizem še posebno agresiven. Njegov poglavitni namen sta bila italijanizacija in uničenje vseh drugih narodnih identitet, glavni tarči pa razredno delavsko gibanje in slovensko-hrvaška narodna skupnost, je dejala ministrica.

“To, kar se je tu v Strunjanu zgodilo 19. marca 1921, v času med svetovnima vojnama, pa je gotovo eden najbolj strašljivih primerov tega nasilja. Iz vlaka, ki je po progi Parenzana vozil skozi Strunjan, je skupina podivjanih fašistov streljala na skupino otrok, ki so se igrali ob železniški progi in mahali potnikom na vlaku. Ubita sta bila Renato Brajko in Domenico Bartole, prvi otroški žrtvi fašističnega nasilja v Slovenski Istri. Streli so zadeli sedem otrok, trije so bili ranjeni, dva sta ostala invalida za vse življenje. To je bilo nedoumljivo nizkotno dejanje. Zanj ni odgovarjal nihče,” je dejala ministrica in svoje misli v nadaljevanju navezala na današnji čas.

“Ko gledamo danes na ta dogodek, nas zmrazi ob misli, kako krut je bil fašizem do nedolžnih, nebogljenih otrok. Predvsem pa nas najbolj pretrese to, da tudi danes, po vseh naporih mednarodne skupnosti, da bi naredili konec moriji po svetu in uveljavili mednarodne pravne standarde, ki bi preprečevali zlorabo otrok v vojne namene, še vedno na tisoče otrok po svetu trpi zaradi vojn in oboroženih konfliktov. Vojne so do najbolj ranljivih skupin najbolj neprizanesljive. Zgroženi smo, pod kakšnimi pritiski se znajdejo otroci. Pod pritiski, ki jih nežna otroška duša ne bi smela doživljati. Vsak dan lahko spremljamo usode otrok, ki so prikrajšani za temeljni občutek varnosti. Otrok, ki jih ločijo od njihovih staršev. Strašljiv je podatek, da je kar 2,4 milijona sirskih otrok moralo zapustiti svoje domove ali celo prijeti za orožje. Mogoče se je še nedavno zdelo, da en sam človek ne more veliko narediti proti nasilju, ki je v številnih delih sveta še vedno boleče prisotno. Vendar pa je danes, ob množičnem prihodu beguncev in migrantov k nam in njihovem prehajanju čez naše ozemlje, povsem jasno, da je pred vsemi nami pomembna naloga. Naloga, da si aktivno prizadevamo za spoštljivost, strpnost in solidarnost. Ne le z besedami. Ta naloga je, da sprejmemo medse najbolj ranljive in primerno poskrbimo zanje. Za otroke in mladostnike, ki so brez spremstva na težki in tvegani poti v svet, v katerem se jim ne bo treba vsak dan bati za življenje. K temu nas zavezujejo tudi mednarodni pravni red in človekoljubni ter demokratični standardi o zaščiti najranljivejših. K temu nas vodi naša človečnost. K temu nas vodi poznavanje zgodovine našega naroda, ki je tudi zgodovina begunstva in izgnanstva. In zavest, da nestrpnost do tujih otrok ne daje dobrih obetov za ljubezen do svojih,” je poudarila ministrica Katič.

Ministrica se zaveda, da “je dolžnost moje generacije, ki ji je bilo vojno trpljenje prizaneseno, da si prizadeva za zrelo, človekoljubno in etično spopadanje z izzivi, s katerimi se srečujemo. Zavedam se tudi, da moramo še posebno vsi tisti, ki so nam zaupane javne naloge, paziti na to, da je vedno in povsod spoštovano človekovo dostojanstvo. Da se spoštujejo človekove pravice,” je ob tem dejala ter se zahvalila “za skrbno in dostojanstveno ohranjanje spomina na dogodek, ki se je tu zgodil pred 95 leti. Na dogodek, ki se nikoli ne bi smel zgoditi.”