spominska slovesnost

Prispevki

Socialni demokrati smo se v Dražgošah udeležili spominske slovesnosti in se poklonili padlim partizanskim borcem ter civilnim žrtvam

13. januarja 2019/in Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Socialni demokrati smo se v nedeljo, 13. januarja, v Dražgošah množično udeležili tradicionalne spominske slovesnosti ob 77. obletnici dražgoške bitke. Predsedniku stranke Dejanu Židanu so se na pohodu v Dražgoše v ekipi pohodnikov pridružili tudi podpredsedniki SD Tanja Fajon, Jernej Pikalo in Matjaž Nemec ter minister Dejan Prešiček, državni sekretarji Jan Škoberne, Tanja Strniša in Gregor Strojin ter poslanec Predrag Bakovič.

Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik SD in Državnega zbora Dejan Židan, ki je v svojem govoru med drugim opozoril na ponovni razrast fašizma v Evropi. “Ob poklonu vsem, ki so prispevali, da danes kot narod zmagovalcev živimo pod svobodnim soncem,” je Židan opozoril, “da sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave”.

Kot je dejal Židan, smo se v Dražgošah zbrali, “da obudimo spomin na gorenjsko množično vstajo pozimi 1941 in 1942, podoživijo bridko človeško tragedijo dražgoške bitke, se poklonijo padlim partizanom in dražgoškim ter drugim žrtvam in izkažejo hvaležnost borcem narodnoosvobodilnega boja za mir in svobodo, ki ju danes uživamo”.

Židan je pojasnil, da ni kraja na Slovenskem, ki bi glede na število prebivalcev premogel toliko spomenikov in spominskih znamenj, kot jih imajo Dražgoše, kjer jih je kar osem. Pa tudi Dražgoše same po sebi so spomenik. “Dražgoška bitka je bila prvi spopad upornega ljudstva v okupirani Evropi, tako rekoč na tleh Tretjega rajha, in epopeja okupiranega ljudstva, ki se bori za svojo svobodo,” je izpostavil predsednik SD.

“Dražgoše so postale posvečeni in neposvečeni kraj romanja ljudi s čisto vestjo in občutjem krivde, nekakšen univerzalni simbol slovenske razklanosti,” je dejal Židan in dodal, “da so Dražgoše za večino simbol pogumnega slovenskega človeka, ki je preživel in živi, čeprav je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine”. So tudi simbol trpljenja in žrtev. Nekateri drugi pa jih razumejo drugače.

“Upali smo, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačnega zla. A sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemljivo, vse bolj padajo,” je opozoril Židan.

Ob tem je izpostavil napade na temeljne človekove pravice, zanemarjanje moralnih in civilizacijskih načel, krepitev sovraštva in agresije. “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem,” je dejal Židan.

“Zato je nujno izpostavljati vse, kar fašizem je – gradnja kulta osebnosti, netenje strahu pred drugačnostjo, smešenje demokracije, spodnašanje avtoritete sodišč in države, zavračanje volilnih izidov, zagovarjanje izbranega naroda, spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine,” je naštel predsednik SD.

Celoten govor predsednika SD in Državnega zbora v Dražgošah si lahko preberete v nadaljevanju:

Spoštovani predsednik republike Slovenije Borut Pahor ter drugi visoki gostje,

spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB, drugih veteranskih in domoljubnih organizacij,

tovarišice in tovariši pohodniki, borke in borci narodnoosvobodilnega boja,

dragi Dražgošanke in Dražgošani,

dragi Slovenke in Slovenci!

Zbrali smo se, kot že tolikokrat doslej, v tem kraju starodavnega slovanskega imena pod mogočno Jelovico, da obudimo spomin na gorenjsko množično vstajo pozimi 1941 in 1942 ter podoživimo bridko človeško tragedijo dražgoške bitke. Da izkažemo borkam in borcem narodnoosvobodilnega boja hvaležnost za mir in svobodo, ki ju danes uživamo. Da se poklonimo padlim partizanom ter dražgoškim in drugim žrtvam, ki so nosili največje breme tistih zloveščih let minulega stoletja.

Te kraje, skrite v ozke doline in posejane na sončnih terasastih pobočjih, že 800 let naseljujejo ljudje, ki sta jih garanje za vsakdanji kruh in globoka vernost skozi stoletja oblikovala v klene in zavedne Gorenjce.

Septembra 1941 je bilo odločeno, da bo prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji na Gorenjskem. Predvsem zato, ker se je v letu 1941 OF hitro razvijala, ker so poročila o razmerah v nemški vojski na Gorenjskem nakazovala znake nezadovoljstva in ker se je med ljudmi širil strah pred nasiljem in izseljevanjem. Vojaško vstajo naj bi vodil 5. avgusta ustanovljeni Cankarjev bataljon, politično pa OF.

Med pripravami na vstajo je Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 v Rovtu nad Selško dolino presenetil vod nemških policistov in ga v kratkem boju premagal. Padlo je 45 nemških policistov. To je bilo za tisti čas nezaslišano dejanje in hud udarec nemškim okupacijskim silam. Vesti o porazu so odmevale vse do Berlina! Zmaga je med ljudmi sprožila val navdušenja, ovrgla je mit o nemški premoči in nepremagljivosti. Vodstvo Cankarjevega bataljona je med tem že sprožilo množično vstajo. Ta naj bi ob domnevi, da se nemške sile zaradi poraza pred Moskvo umikajo in da bo Nemčija premagana najkasneje do maja 1942, povedla ljudi v boj za osvoboditev Gorenjske in cele Slovenije. Ljudje so verjeli, da se bodo ubranili pred ponemčenjem, selitvami, smrtjo, da jim ne bo več treba hoditi na dnino, »tabarh«, kot rečejo v teh krajih. V roke so vzeli puške in orožje, ki ga je tu zapustila kraljeva jugoslovanska vojska in ga zbirali po zapuščenih utrdbah Rupnikove linije.

Ljudje so se množično pridružili Cankarjevemu bataljonu, ki je kot takrat največja partizanska enota na Slovenskem dala uporu značaj osvobodilne vojne. Začeli so se napadi na nemške postojanke, v pogumni akciji je nekaj partizanov vdrlo tudi v škofjeloške zapore. Bili so prepričani, da bodo premagali in pregnali nemške sile. Do srede decembra se je oboroženi vstaji pridružilo okoli 660 borcev in bork. Med njimi je bilo največ kmetov in delavcev iz vasi, v katerih so divjali boji.

Nemci so po masakru v Rovtu po ukazu iz Berlina začeli pripravljati maščevanje nad partizani in prebivalstvom, kopičiti sveže sile in napadati Cankarjev bataljon ter vstajnike, ki so se na vrhovih Pasje ravni tri dni upirali napadalcem. Poveljstvo Cankarjevega bataljona je zaradi hudega mraza in visokega snega pred koncem leta sklenilo, da se umakne v strateško primernejši in lažje branljiv kraj za počitek in okrepitev borcev. Izbrali so Dražgoše, ker so ocenili, da imajo izredno lego za obrambo, zavarovan hrbet z Jelovico in pregleden prostor pod vasjo.

In tako so se utrujeni in premraženi borci Cankarjevega bataljona v hudi zimi na novega leta dan 1942 razmestili po dražgoških hišah in hlevih, v šoli, Prosvetnem in Sokolskem domu. Začelo se je desetdnevno sprva zadržano in nezaupljivo sobivanje partizanov in vaščanov, navezovanje stikov in tkanje prijateljskih vezi med njimi. Niso pa premagali bojazni vaščanov, kaj bo z njimi, če bodo Nemci vas napadli, kajti slutili so, da nenavadno ponovoletno zatišje v dolini ne obeta nič dobrega.

Sledili so 9., 10. in 11. januar, ko je 14-krat močnejši okupator po treh dneh silovitih bojev vdrl v Dražgoše. Izid spopada poznamo, enako tragično usodo Dražgoš in njenih prebivalcev. Pa usodo voditeljev dražgoške republike, saj sta še istega leta padla komandanta Stane Žagar in Jože Gregorčič. Pa vzpone in padce narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem in po vsej Sloveniji do končne zmage. Pa potek druge svetovne vojne kot spopada, ki je odločal o moralni in politični podobi sveta vse do današnjih dni.

Drage Dražgošánke in Dražgošáni!

Dražgoše so pred vojno z 81 hišami in 444 prebivalci spadale med imenitnejše vasi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi njihove pridnosti, miroljubnosti je vladalo blagostanje. Vas je imela župnijo, cerkev, šolo, prosvetni in sokolski dom, več društev, igralski oder, gasilce, celo električno napeljavo in tovorno žičnico. Znamenitost Dražgoš je bila baročna cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozlačene oltarje iz leta 1658. Poseben čar je dajalo vasi rokodelstvo, ki mu skorajda ni bilo para. Stoletja so pridne in spretne roke gnetle in spletale medeni kruhek, mojstri pa izdelovali skodle. Za te kraje značilni zidani kozolci in drugi objekti pa so vasi dajali prvinskost, domačnost in toplino.

Dražgoše so danes vas, podobno lepa v svoji enkratnosti kot številne vasi po širni slovenski deželi. Pa je vendarle posebna – pred 77 leti je bila požgana, razrušena in zravnana z zemljo, domačini pa, katerih predniki so stoletja obdelovali njena polja, če se niso umaknili s partizani ali pobegnili, so bili vrženi na ogenj, postreljeni, odpeljani v taborišča, razseljeni in pregnani. Uničenih je bilo 245 dražgoških stavb. Preživeli vaščani, ki so bili prej dobro opremljeni, so izgubili vse, kar so imeli. Odnesene so bile vse zaloge. Odpeljanih je bilo 658 živali. Skratka: življenje v gorski vasi je zamrlo. Pa je res zamrlo? Nevidne roke so še naprej obdelovale dražgoška zapuščena polja ter vrtove in pobirale njihove plodove. Globoko v dolino je še dolgo odmeval presunljiv lajež pobeglih psov. Na zapuščenem pokopališču so vsa leta vojne brleli plameni spomina na mrtve.

Po vojni je bilo celjenje dražgoških ran, tako kot ran celotne domovine, izredno počasno in boleče. Dediči žrtev, preživeli in njihovi potomci ste s pridnostjo svojih rok zgradili nove domove in domačije in si, tako kot delovni ljudje drugod po domovini, v drugačnih družbenih razmerah kot pred vojno ustvarili človeka vredno življenje. Na novo ste postavili zgradbe javnega pomena in jim vdihnili dušo. Pa smo pri drugi posebnosti: ni ga kraja na Slovenskem, ki bi glede na število prebivalcev premogel toliko spomenikov in spominskih znamenj, kot jih imajo vaše Dražgoše – kar osem jih je. So pa tudi Dražgoše same po sebi spomenik!

Pa še tretjo posebnost izkazujejo: Dražgoše so postale posvečeni in neposvečeni kraj romanja ljudi s čisto vestjo in občutjem krivde, nekakšen univerzalni simbol slovenske razklanosti.

»Sleherni dogodek v zgodovini je sam po sebi popolnoma nevtralno dejstvo, ki za nas nima nikakršnega pomena, če mu ga sami ne določimo s svojim odnosom do njega«, je leta 1992 na tem mestu dejal dr. France Bučar. Tako so Dražgoše za nas, za večino, simbol pogumnega slovenskega človeka, ki je preživel in živi, čeprav je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine. Ali da so simbol trpljenja in žrtev. Za nekatere druge pa so posebno tragičen simbol partizanske taktike nesmiselnih žrtev.

Tovariši in tovarišice, gospe in gospodje!

Naj so Dražgoše takšen ali drugačen simbol, je zgodovina vendarle zelo zgovorna, ko pravi, da je gorenjska vstaja kljub umiku Cankarjevega bataljona dosegla, da je okupator evakuiral 23 orožniških postojank, kar je pomembno prispevalo k odložitvi uradne priključitve Gorenjske k rajhu, k odstopu od nadaljnjega preseljevanja prebivalstva in k zamiku prisilne nemške mobilizacije na tem področju ter da je s tem rešila kar precej življenj, ki bi verjetno ugasnila kje na vzhodni fronti, da je bila del velike drame, spopada, ki je zajel ves svet in da je skupaj z Dražgoško bitko zapisana kot največji dogodek narodnoosvobodilnega boja v letu 1941 na Slovenskem in do primorske vseljudske jeseni 1943 tudi edina množična vstaja na Slovenskem. Dražgoška bitka je bila prvi spopad upornega ljudstva v okupirani Evropi, tako rekoč na tleh Tretjega rajha. Hitler je zaradi te bitke prvič v 2. svetovni vojni na slovenskih tleh moral priznati, da obstaja organiziran vojaški odpor s podporo lokalnega prebivalstva in ga ni mogoče čez noč zatreti ter uničiti. In Dražgoška republika je prvo osvobojeno ozemlje z atributi ljudske oblasti na Slovenskem v 2. svetovni vojni.

Zato je dražgoška bitka velika zgodba. Epopeja okupiranega ljudstva, ki se bori za svojo svobodo.

Dragi zbrani,

ob prihodu na ta kraj nas vedno prevzamejo močna čustva. Kot da bi nas izzivala, kaj bi ljudem, ki so na tem mestu za svobodno prihodnost našega naroda dali svoje življenje, želel reči o sebi, o nas in o svetu, v katerem živimo danes.

Upali smo, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačnega zla. A sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemljivo, vse bolj padajo.

Soočamo se z napadi na temeljne človekove pravice, zanemarjajo se moralna in civilizacijska načela, ki bi morala biti neomajna, krepi se začaran krog sovraštva in agresije, pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred Drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem.

Zato je v današnjem času nujno izpostavljati vse, kar fašizem je: grajenje kulta osebnosti, napadi na kritike, netenje strahu pred drugačnostjo, smešenje demokracije, spodnašanje avtoritete sodišč in države, zavračanje volilnih izidov, zagovarjanje izbranega naroda, spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine…

Z zavračanjem teh idej se, dragi tovarišice in tovariši, mi – dediči vrednot protinacističnega in protifašističnega boja, skupaj s še redkimi pričami tistih tragičnih, a junaških časov, na današnji spominski slovesnosti skupaj poklanjamo vsem, ki so prispevali, da danes kot narod zmagovalcev živimo pod svobodnim soncem.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Socialni demokrati smo se na Osankarici poklonili padlim borkam in borcem Pohorskega bataljona

5. januarja 2019/in Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Socialni demokrati smo se tudi letos množično udeležili tradicionalne slovesnosti ob 76. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik SD in Državnega zbora mag. Dejan Židan, ki je v svojem govoru med drugim posvaril pred nevarnostmi populizma.

Kot je dejal Židan, ima že nekaj časa občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želijo istih stvari, da navijajo za isto ekipo. Takšen odnos po njegovem pomeni, da se možnosti resničnega političnega delovanja in spremembe za skupno dobro vseh odmikajo.

“Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavina prava ter vrednoti pravičnost in enakost,” je med drugim našteval Židan.

Predsednika SD in Državnega zbora skrbijo nedavni nemiri v več evropskih mestih, saj ti kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več kaj izgubiti, so namreč po njegovem lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve.

“Zgodovina je polna dokazov, kako se iz majhne nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju,” je dodal Židan in izrazil prepričanje, da si ljudje vseeno želijo slišati, da niso pozabljene vrednote, ki so nam jih priborili slovenski partizani in partizanke. Vendar lepo zveneče izjave po njegovem nikoli ne smejo biti dovolj.

Židan je ob koncu nagovora poudaril, da smo Slovenci narod, utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo, in uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko. “Pravico zahtevati več imamo tudi danes, česar ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni,” je sklenil Židan.

Tudi letošnje prireditve so se udeležili številni visoki predstavniki države, ki so položili vence pred spominsko obeležje padlim borcem Pohorskega bataljona. Med temi so bili tudi županja in župani iz vrst SD ter drugi predstavniki občin, ki gostijo slovesnost.

Pohorski bataljon je bil ustanovljen 11. septembra 1942 v Dobrovljah na Pohorju. V začetku je štel 90 borcev, poveljeval pa mu je Rudolf Mede. Bataljon je izvedel številne akcije, 21. decembra 1942 pa se je premaknil proti Osankarici, kjer si je uredil zimski tabor. Prve dni leta 1943 so nemške sile odkrile partizanski tabor, 8. januarja pa ga je obkolilo okoli 2000 nemških vojakov. V boju je življenje izgubilo 69 borcev bataljona.

Celoten govor predsednika Dejana Židana si lahko preberete v nadaljevanju:

“Spoštovani predsednik Republike Slovenije,

spoštovani ministri, poslanci, župani in ostali predstavniki Republike Slovenije,

tovarišice in tovariši, borke in borci narodnoosvobodilnega boja,

spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB,

spoštovani predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij,

spoštovani svojci padlih, tovariši pohodniki.

Dnevi ob koncu starega leta in začetku novega so v znamenju praznovanj in poslanic. Pošiljamo si voščila, z dobrimi željami, da se dotaknejo srca vsakega izmed nas. Pred 76. leti pa so bile te želje drugačne. Zbiramo se v tem hladnem smrekovem gozdu v osrčju Pohorja. Drevesa molčijo. Naokrog stojijo kvadri, kenotafi z imeni padlih bork in borcev. Na enem je napisano ime Iztok, pohorski kralj. Na drugem Vanček, ki je imel le 13 let. Na sredi je spomenik in mi zbrani okoli molčimo v spoštovanju. V spoštovanju do vseh teh ljudi, ki so se nekoč tu borili in tu umrli. V čast mi je, da sem lahko z vami, dragi partizanke in partizani, dragi tovarišice in tovariši.

21. decembra je Pohorski bataljon, ki je bil, kljub svoji maloštevilnosti, vse od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942, trn v peti nacističnega okupatorja, odšel proti Osankarici. Postavili so si zemljanke, po poročilih naj bi jih bilo 26, in božič že praznovali v zimovališču. Tabor je obsegal približno 100 kvadratnih metrov, okrog so bili izkopani obrambni strelski zakloni. Borci so imeli v taboru vsakodnevne vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje. Nemci so zaradi aktivnosti bataljona izpeljali že več hajk, ki niso bile uspešne, zato so stopnjevali nasilje in se pripravljali na veliko akcijo. 6. januarja je bil izdan ukaz za napad.

8. januar 1943 je skrival v svojem dnevu smrt. »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse bliže in bliže…« Skupina 69 partizanov se je kljub očitni premoči uprla dva tisoč vojakom nacistične vojske. Zadnja bitka Pohorskega bataljona, ki je trajala dve uri in pol, je bila krvavo izgubljena, a Slovencem je dala moralni kapital neverjetnih razsežnosti: raje smrt kot nesvoboda! Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti.

Le nekaj kilometrov stran od tu, v Račah, sem preživljal svojo mladost. Odraščal sem z zgodbami, ki so se pisale v teh gozdovih. O naših junakih, narodnih herojih Pohorskega bataljona, partizankah in partizanih, ki so svoja življenja pustili pod temi drevesi, v njihovi nameri in srditi bojevitosti slovensko ozemlje osvoboditi sovražnikovih spon. Še danes mi vzbujajo spomini na to zbujajo močna čustva.

Naši junaki so delavci, gozdarji in kmetje – kot je bil Alfonz Šarh z družino, učitelji, znanstveniki in umetniki. Naši junaki delajo, ustvarjajo, znajo in učijo. Naši vojaki so osvoboditelji, ne osvajalci. Naša zgodovina je zgodba o tem, kako iz delovnega ljudstva nastane narod, ki si mora svojo svobodo priboriti z uporom proti zatiranju.

Zgodovina Slovenk in Slovencev so napori, da bi bilo tudi navadnim ljudem dobro. So zgodbe o prizadevanju za pravico šibkih in o krivičnosti, ki izvira iz sebičnosti. So povesti o ljudeh, ki nimajo drugega kot svoje delo, a ne smejo soodločati o njegovih sadovih. O ljudeh, katerih največji želji sta samostojno odločati in biti na svojem.

Dragi zbrani,

že nekaj časa imam občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želimo istih stvari, da navijamo za isto ekipo. Vendar takšen odnos hkrati pomeni, da je možnost resničnega političnega delovanja – to so spremembe za skupno dobro vseh – ponižana. Zadovoljni postanemo z drobtinicami.

Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavini prava ter vrednotam pravičnosti in enakosti. Ko so se izborjene in zagotovljene pravice prekvalificirale v pravico do izbire. Ko so ravnanja večine prevladala nad ranljivo manjšino.

Ko se je kapital prigrabil nad pošteno delo in solidarnost. Ko namesto o dostojnem govorimo o minimalnem. Ko se inovativnost in znanje mladih umika splošni apatiji družbe. Ko se v večih naprednih državah, tudi v Sloveniji, pojavljajo težnje, da se človekove pravice obravnava kot stvar zasebnega prepričanja in individualnih vrednot, in ne nekaj kar je del pravnega oziroma ustavnega reda.

Nedavni nemiri v večih evropskih mestih mi vzbujajo zaskrbljenost in kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Razočaranje in strah posameznikov, ki se počutijo ogrožene s strani dejavnikov na katere sami pogosto nimajo vpliva, ljudi navdajajo z obupom.

Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo kaj več kaj izgubiti so lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve med nami. Zgodovina pa je polna nevarnih dokazov, kako se iz majhnih nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju.

Kljub vsemu, ali prav zaradi tega, verjamem, da si kdaj želimo slišati le, da naše vrednote niso pozabljene. Vrednote, ki so nam jih, premnogokrat s svojim življenjem, priborili slovenski partizani in partizanke.

A lepo zveneče izjave nikoli ne smejo biti dovolj! Verjemite mi – dobri argumenti imajo težo, pogumni slogani in odločni koraki imajo težo. Dajo legitimnost naprednim političnim zahtevam in zahtevam širše civilne družbe. Odprejo razpoke in sprožijo premike v skupnosti za dobro vseh.

Spoštovane in spoštovani, smo narod utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo! Smo uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko! In to pravico zahtevati več imamo tudi danes. Tega ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni.

Josip Vidmar je leta 1943 rekel: »O našem osvobodilnem boju, kot največjemu poglavju naše zgodovine, o nas, o vsem tem, kar mi ta leta, te mesece, te dni delamo, kar zdajle živimo, kar smo trpeli, kar smo pri tem čutili in česar smo se v tej naši borbi zavedali, bodo govorili bodoči politiki, ko bodo navduševali Slovence za velika dejanja. /…/ Posredovali bomo zanamcem duha, ki živi v nas, to junaško blaznost in jim jo kazali kot polet naše narodne volje, da bodo iz nje črpali moč za svoje naloge.«

Čutim čisto človeško, pa tudi politično in državniško odgovornost, da prevzamem te težke naloge in vplivam na stvari v naprej. Da se trudim vsak dan znova reševati zahtevna vprašanja, ki so realnost našega časa, s ciljem večje blaginje državljank in državljanov. Da se borim proti vsemu in vsakemu, ki želi ogroziti temeljne svoboščine na katerih je bila zgrajena naša širša domovina – evropska skupnost. Tovarišice in tovariši, trdno sem prepričan, da to delim z mnogimi vami, ki smo se danes tukaj zbrali.

Sedem desetletij in pol oddaljenega boja se spominjamo z zanosom, pogumom in brezmejno ljubeznijo do domovine. Tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku so borke in borci Pohorskega bataljona namesto predaje odgovorili s slovensko pesmijo, ki zveni še danes. S slovensko besedo, na slovenski zemlji, na kateri stojimo še danes. Res so minila leta, a ostajamo ponosni in hkrati ponižni do te močne zavesti, ki je srce narodovega boja tudi danes.

Slava vsem padlim!

Smrt fašizmu, svoboda narodu!”

Židan na Javorovici: Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej

17. marca 2018/in Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Predsednik SD mag. Dejan Židan se je v soboto, 17. marca, udeležil spominske slovesnosti ob 74. obletnici bitke četrtega bataljona Cankarjeve brigade na Javorovici nad Šentjernejem, kjer sta bila skupaj s preživelo partizansko borko napada na Javorovico Malči Jakša – Mišo tudi slavnostna govornika. Na komemoraciji pri spominskem hramu na Javorovici je Židan v spremstvu šentjernejskega župana in predsednika ZZB za vrednote NOB položil tudi venec in se poklonil v spomin padlim žrtvam.

V svojem nagovoru je predsednik SD in podpredsednik vlade Židan poudaril, da imamo v primerjavi z našimi predniki, danes velik privilegij, da živimo v miru. “Zato je naša dolžnost, da iz spomina na te dogodke izpostavimo tisto, kar je danes pomembno za našo domovino. Za slovenstvo. Za socialno pravično družbo. Kajti truditi se moramo za to, da smo in bomo dostojanstveni nasledniki vseh, ki so dali življenje za našo domovino,” je povedal Židan.

“Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej. Ta pa ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi. Ker je prava moč prav v naših ljudeh,” je nadaljeval predsednik SD.

“Letos mineva 100 let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega književnika, po katerem si je nadela ime tudi Cankarjeva brigada, ki je izgubila svoje borce tu na Javorovici. Dejstvo, da so v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju poimenovali brigade tudi po pesnikih in pisateljih, priča o tem, kako velik pomen ste naši borke in borci dajali tudi kulturi,” je še povedal Židan v govoru zbranim na Javorovici.

Celoten slavnostni nagovor predsednika SD Dejana Židana na Javorovici si lahko preberete v nadaljevanju:

Spoštovani borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, borke in borci brigade Ivana Cankarja in Gorjanskega bataljona in Gorjanske čete,

spoštovani župan Občine Šentjernej,

spoštovana predsednika Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto in Krajevne organizacije Šentjernej,

posebno spoštovanje in pozdrav pa gre edini še živeči preživeli borki napada na Javorovico, tovarišici Malči Jakša – Miši!

Drage tovarišice in tovariši!

Počaščen sem, da ste me povabili sem na Javorovico – na ta kraj, ki je bil prizorišče enega najokrutnejših dogodkov med drugo svetovno vojno na naših tleh.

Počaščen sem, da lahko skupaj z vami na tej slovesnosti tudi sam izkažem spoštovanje vsem padlim partizanskim borkam in borcem ter njihovim svojcem in tako pomagam ohranjati spomin na tragične dogodke, ki so pretresli te prelepe kraje. Na dogodke, ki bodo za vse večne čase ostali dokaz za eno izmed krvavih oblik žrtvovanja slovenskega naroda za svobodo.

16. marec 1944 je bil tragičen dan za četrti bataljon Cankarjeve brigade. Dan, ko je pod streli pripadnikov dveh čet slovenskega domobranstva in voda SS policijskega polka padlo 113 partizank in partizanov. O tem, kaj se je zgodilo, je ohranjenih veliko virov in pričevanj. Ta pričevanja so pretresljiva in nas tudi po 74 letih močno nagovarjajo z vso svojo neizprosnostjo.

Prepričan sem, da je prav, da se v to dogajanje poglobimo tudi ob današnji priložnosti. Ob tem se zavedam, da mnogi med vami to strahovito dogajanje poznate veliko bolje od mene. Zato bi rad ob tem izrekel vse svoje spoštovanje tovarišici Malči, ki je te tragične dogodke preživela in je danes z nami. Tudi sam sem v nestrpnem pričakovanju vaše pripovedi tistega dne, ko ste odšli v Ržišče v sovražnikovo zasedo in bili priča tej tragediji.

Februarja 1944 – torej pred 74 leti – je do poveljstva za protipartizansko borbo v Ljubljani prišla novica, da se je tu v Javorovici pod Gorjanci nastanil četrti bataljon Cankarjeve brigade. Iz bataljona sta dezertirala dva partizana, se prijavila domobrancem v Kostanjevici in jim dala vse potrebne podatke. Nemški okupator se je skupaj s svojimi slovenskimi sodelavci odločil za napad. Njihov namen je sovpadal z novim načinom napadov na partizane po vsej Jugoslaviji. Ta je bil, da so partizane skušali zajeti v njihovem taboru in jih uničiti. Ponoči so se jim na skrivaj približali in jih nato napadli v zgodnjih jutranjih urah.

Žal se je ta zloben načrt udejanjil tudi tu v Javorovici.

Na povelje generala Rösenerja so tako v Novem mestu sestavili bojno ekipo iz 14 SS-ovcev policijskega polka ter 31. in 32. čete slovenskega domobranstva. Ta izredno dobro oborožena skupina je svoj bojni pohod proti Javorovici začela ponoči 16. marca 1944. Napad je bil neusmiljen. Borci, vajeni težkih preizkušenj, so se znašli v nerešljivi situaciji. V enem od najbolj tragičnih trenutkov spopada je na mah padlo 50 partizank in partizanov.

Še bolj pretresljivo pa je, da so bili poleg pripadnikov nemških enot glavni nasprotniki in vodje načrtovanega napada in obkolitve domobranci – torej Slovenci, pripadniki našega naroda!

Ko je bilo boja konec, je sledilo najnizkotnejše dejanje – oskrunitev mrtvih. To je bil zločin, ob katerem lahko samo obnemimo. Padlim partizankam in partizanom njihovi krvniki tudi po smrti niso dovolili spokoja. Zgodila se je kršitev vseh človeških – vseh etičnih načel. Zgodilo se je eno najbolj umazanih dejanj belogardizma med vojno. To je resnična zgodovina našega naroda.

Po koncu spopadov so poročevalci Cankarjeve brigade, ki so skupaj z borci prišli po trupla, opisali dogodke. Del zapisa enega izmed partizanskih poročevalcev je v lanskem nagovoru tu na Javorovici že obudil zgodovinar dr. Premk. Poročevalec je zapisal grozo borcev, ko so našli mrtve in iznakažene brate in sestre. Takole je zapisal: »Bližamo se vasi in vsi postajamo molčeči. Z grozo pričakujemo prvih pogledov na žrtve. Temne slutnje nas preganjajo in korak nam zastaja … Naleteli smo na prve žrtve. Ob pogledu nam je zastal dih. Ozrl sem se v nebo in najraje bi zakričal. Želja po maščevanju, ki se me je lotila, je bila nepopisna. Dobro, padli so tovariši v borbi s sovražnikom. Toda, da mrtvega človeka ne puste pri miru in da v takem primeru ne prenehajo sovražnosti, tega srčen borec ne razume…Vse naokrog krvava slika.«

Tudi borka, tovarišica Mimi, ki je preživela ta pomor je takole zapisala: »Tu je bilo strašno. Z razbito glavo in izrezanimi prsti je v kapelici ležala moja prijateljica Suzi … Še mrtve so domobranci tolkli s puškinimi kopiti, razrezali z bodali in slekli.«

Žal, to je resnična zgodovina našega naroda. Sodelovanje s sovražnikom, z okupatorjem, ki je imel načrt, da brezkompromisno uniči naš narod je dejanje vredno vsega obsojanja.

Danes je mnogim še vedno težko doumeti, da so se Slovenci borili proti svojim rojakom, proti svojemu narodu. A vendar so se. To ni bilo hlapčevstvo, to je bilo nizkotno izdajstvo. Vsi, ki so nam pripadnost in zvestoba domovini in narodu nekaj svetega in dragocenega, bomo to vedno znali in morali obsoditi, saj je to edina resnična zgodovina našega naroda.

Grozljivo velika je bila žrtev partizanskih bork in borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade. Življenje je največ in hkrati vse, kar je dano človeku. In to je največja mogoča cena, ki jo je moč darovati za domovino. Naši borke in borci so plačali to ceno. Za vse nas.

V primerjavi z našimi predniki imamo danes velik privilegij, da živimo v miru. Zato je naša dolžnost, da iz spomina na te dogodke izpostavimo tisto, kar je danes pomembno za našo domovino. Za slovenstvo. Za socialno pravično družbo. Kajti truditi se moramo za to, da smo in bomo dostojanstveni nasledniki vseh, ki so dali življenje za našo domovino.

Slovenija je nastala na temeljih partizanskega boja. Kljub temu, da je bila Javorovica ena največjih žrtev Cankarjeve brigade v času njenega obstoja, ni omajala moralne trdnosti in borbenih vrednot borcev. Zato nas dogodki na Javorovici danes nagovarjajo z več vidikov.

Gotovo je to sporočilo, da Slovenci smo vojaški narod in da se znamo bojevati. Da kljub izgubljenim bitkam znamo stremeti h končni zmagi. In jo tudi dosežemo. Tako smo jo skupaj z zavezniki dosegli v drugi svetovni vojni. Zato je treba danes ceniti našo, Slovensko vojsko.

Vedno pa se bom osebno zavzemal – in prepričan sem, da to zavezo delim z vsemi vami, tukaj zbranimi – za to, da se v javnosti ne bo zmanjševal in oskrunjal pomen vašega boja. Kajti popolnoma jasno je, da je bil narodnoosvobodilni partizanski boj tisti, ki je preprečil, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda.

Drugo sporočilo, povezano s prvim, je, da se niti kot posameznik niti kot skupina niti kot narod ne smemo počutiti žrtve neljubih dogodkov, trpke usode; temveč moramo biti junaki svojega življenja, svojih usod. Da smo samozavestni in da si prizadevamo za samozavestno Slovenijo. Da jo aktivno gradimo.

Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej. Ta pa ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi. Ker je prava moč prav v naših ljudeh.

Letos mineva 100 let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega književnika, po katerem si je nadela ime tudi Cankarjeva brigada, ki je izgubila svoje borce tu na Javorovici. Dejstvo, da so v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju poimenovali brigade tudi po pesnikih in pisateljih, priča o tem, kako velik pomen ste naši borke in borci dajali tudi kulturi.

Ivan Cankar je v črtici Lepa naša domovina leta 1909 preroško zapisal: »Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom.«

Danes, skoraj 100 let po teh Cankarjevih -mislih, so te besede še vedno nadvse aktualne. Govorijo nam o tem, kako zahtevna je bila pot do naše domovine. Ta pot se ni nikoli končala. Udejanjila se je z narodnoosvobodilnim bojem in osvoboditvijo domovine izpod fašizma in nacizma, s čimer je bil narejen tudi ključen korak do samostojne in suverene države, ki so jo obranili naši borci iz vrst slovenske Teritorialne obrambe in slovenske Policije v osamosvojitveni vojni.

In ta pot še zdaleč ni končana. Še naprej se je treba boriti za dobrobit naše države Slovenije ter naših državljank in državljanov. Kajti to je naša pravica in naša dolžnost.

Ministrica Katič nagovorila zbrane na letošnji spominski slovesnosti v Dobrniču

15. oktobra 2017/in Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila letos v Dobrniču slavnostna govornica na spominski prireditvi ob 74. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze. Prireditev je potekala pri gasilnem domu v Dobrniču v organizaciji Društva Dobrnič, Občine Trebnje in ZZB za vrednote NOB Trebnje.

16. oktobra 1943 je bila v Dobrniču ustanovljena protifašistična zveza žensk Slovenije. Letos se jim je poklonila številna množica obiskovalcev, ministrica za obrambo Andreja Katič pa je v svojem nagovoru med drugim poudarila, “da so pomen pogumnih dejanj iz tistega časa tudi za pravice žensk, ki jih ženske uživamo in katere še danes niso samoumevne.” “Zato je treba jasno poudariti, da so si ženske na Slovenskem prav po zaslugi narodnoosvobodilnega gibanja že med drugo svetovno vojno priborile tako aktivno kot pasivno volilno pravico,” je še povedala Andreja Katič. “Slovenska protifašistična ženska zveza – katere prvega kongresa se spominjamo – je imela zelo veliko vlogo tudi pri tem, da se je izoblikoval poklic slovenske političarke. Javne govornice, predstavnice ljudstva in zastopnice njihovih interesov,” je dodala ministrica Katič.

Letošnje slovesnosti so se, poleg prve dame gospe Tanje Pečar, udeležile tudi predsednica Ženskega foruma in državna sekretarka z MDDSZ Martina Vuk, državna sekretarka z MKGP Tanja Strniša ter številne članice in člani Socialnih demokratov. Ministrica Andreja Katič se je po spominski slovesnosti nato pri Marjanu Krmelju v Šmavru srečala tudi s članstvom SD Trebnje in SD Novo mesto.

Govor ministrice za obrambo Andreje Katič v Dobrniču:

“Nemci so v začetku zasmehovali »juriš« iz ženskega grla, a kaj kmalu so spoznali udarno pest Katarine in njenega voda. S kakšnim mladostnim zanosom je jurišala Silva, ne meneč se za svinčeni dež okoli sebe! Na vsak sovražnikov poziv: »Predajte se!« jim je iz naših grl odgovoril soglasen »Juriš«.”

To je pričevanje Linke Ksela, borke Pohorskega bataljona. Legendarnega bataljona, ki je imel tudi ženski vod s hrabro poveljnico Pavlo Mede – Katarino. To je pričevanje o tem, da so Slovenke v narodnoosvobodilnem partizanskem boju delovale tudi kot prave oborožene borke. Ki so šle v juriš.

Pričevanje o tem, da so prevzele tudi najzahtevnejše, najbolj nevarne naloge. In se soočile z okupatorjem – ki je hotel uničiti naš narod – na najbolj neposreden način. Kot bojevnice z bojnimi nalogami. Žal so dejstva o delovanju žensk kot aktivnih borkah v NOB širši slovenski javnosti veliko premalo znane. To ni prav. Zato čutim svojo dolžnost, da danes – na zborovanju ob 74. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze – spregovorim o tem.

Spregovorim o tej – po krivici spregledani – slovenski zgodovinski vojaški izkušnji. Kot ženska, političarka in ministrica za obrambo Republike Slovenije. Kajti trdno sem prepričana, da je izkušnja partizanskih bork ključen mejnik v razvoju udejstvovanja Slovenk kot vojakinj in vojaških poveljnic.

Pomembno je poudariti, da ste se borke narodnoosvobodilnega boja izkazale že s političnim delom v Osvobodilni fronti. Da ste si tudi prek tega zaslužile zaupanje moških kolegov. Ter da sta v okviru slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja delovali dve enoti, ki sta bili po članstvu izključno ženski. Poleg že omenjenega ženskega voda v Pohorskem bataljonu tudi ženska četa znotraj Loškega odreda s poveljnico Faniko Škrbec – Črnugelj.

Bile ste dovolj sposobne in izurjene za vsa dela. Tudi za aktivno sodelovanje pri načrtovanju bojnih akcij ter v njih. Enakovredne moškim, ki so že imeli izkušnje s služenja vojaških rokov. Povečini mlade – polne pristnega mladostniškega zagona. Premnoge med vami z bolečo izkušnjo izgube najbližjih zaradi okupatorjevega nasilja. Odločile ste se, da se temu hrabro zoperstavite in zaščitite svoje družine.

Jasno je, da je bila vaša odločitev za vključitev v narodnoosvobodilni boj v primerjavi z moškimi nedvomno veliko težja. Saj je vedno zajemala tudi vprašanje usode družinskih članov. Vendar ste se pogumno soočile z vsemi izzivi. S preživetjem v težkih razmerah partizanskega boja. S hudimi zimami v gozdovih. S pomanjkljivo prehrano. Z velikimi telesnimi in psihičnimi napori. Z neprestano nevarnostjo.

Prepričana sem, da je prav, da na tem mestu javno spomnim na vaše žrtvovanje. In na vaše junaštvo. Kajti dokazale ste, da je obramba domovine tudi v rokah ženske polovice prebivalstva. Skozi svoje delo v enotah in zavzeto urjenje ste si zaslužile priznanje moških tovarišev. Zaslužile ste si nositi in upravljati z orožjem. Opravljati stražo, patruljo, dežurstva. Se boriti z ramo ob rami z moškimi in z njimi jurišati. Biti aktivne borke. Sposobne prevzemanja vodstvenih funkcij.

Odzvale ste se klicu domovine v času, ko so jo hoteli nasilno uničiti. Ko je krvavela. Mnoge med vami so za domovino žrtvovale svoje življenje. Čutile ste, da morate stopiti na pot bojevnice. Zato, da boste lahko v svobodi v polnosti izpolnjevale svojo vlogo matere in žene. Ter se ob tem lahko uresničevale tudi skozi poklicno delo. Kar je bil do takrat velik privilegij.

Pomembno je namreč, da je slovensko narodnoosvobodilno partizansko gibanje ženskam omogočilo, da so se lahko udejstvovale v širokem spektru dejavnosti. Od bojevnic do bolničark in zdravnic, do kulturnic in učiteljic ter drugih strok. S tem ste udeleženke narodnoosvobodilnega boja utrle pot spremembi ustaljenega prepričanja o mestu ženske v družbi.

Kajti dotedanji izbor poklicev, primernih za ženske, je bil zelo skromen. Če si je le-tega ženska poleg svoje tradicionalne vloge v okviru svojega doma in družine sploh lahko izbrala in se zanj usposobila. Dejstvo je namreč, da ženske v predvojni družbenem redu niso imele mesta, ki bi si ga po vsej pravice zaslužile. S tem pa tudi ne svojega glasu. In vpliva na odločitve, ki so zadevale celotno prebivalstvo. Kot družbena skupina so bile izključene iz javnega življenja. In s tem tudi iz politike.

Zato je treba jasno poudariti, da so si ženske na Slovenskem prav po zaslugi narodnoosvobodilnega gibanja že med drugo svetovno vojno priborile tako aktivno kot pasivno volilno pravico. Lahko so namreč volile in bile izvoljene v narodnoosvobodilne odbore, ki so bili takrat oblastni organi.

Slovenska protifašistična ženska zveza – katere prvega kongresa se spominjamo danes – je imela zelo veliko vlogo tudi pri tem, da se je izoblikoval poklic slovenske političarke. Javne govornice, predstavnice ljudstva in zastopnice njihovih interesov.

Osvoboditev je prinesla težko pričakovano in izbojevano svobodo, človeka vredno življenje, pravičnejši družbeni red ter utrdila volilno pravico za ženske, ki so le-to imele že med vojno. Prva slovenska vlada, ustanovljena 5. maja 1945 v Ajdovščini, je že – med prvimi na svetu – imela tudi ministrico. Vido Tomšič, odgovorno za socialno politiko.

V povojnem obdobju se je družbeni položaj žensk temeljito izboljšal. Med drugim so bili uveljavljeni boljši status mater samohranilk, pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in porodniški dopust. To so pomembne pravice. Za njihovo obvarovanje je treba skrbeti tudi danes. Prav tako kot je treba tudi na sistemski ravni ves čas paziti, da ohranjamo in nadgrajujemo doseženo stopnjo enakih možnosti za oba spola. Prav poklicno udejstvovanje, ki moškemu samoumevno pripada, je namreč za žensko še zmeraj podvrženo nekaterim bolj ali manj naklonjenim okoliščinam.

Tudi v času ekonomske krize smo ženske tiste, ki zaradi takih razmer več žrtvujemo. Tako so dekleta pogosto tista, ki prepustijo svojemu partnerju, da se šola in pridobi višjo izobrazbo. Saj se smatra kot naravno, da je moški sposobnejši preživljati družino. In še veliko je takih primerov.

Kot političarka in ministrica za obrambo Republike Slovenije se močno zavedam, da ste prav ve – drage tovarišice, ki ste bile aktivne v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju, v Slovenski protifašistični ženski zvezi in dejavne v povojnem obdobju – tlakovale pot, po kateri lahko sedaj veliko lažje stopamo me, predstavnice sedanje aktivne generacije.

Pri svojem delu v obrambnem resorju, ki je obsežen državotvorni resor, tvorno sodelujem tako s sodelavci kot sodelavkami – v Slovenski vojski in Upravi za zaščito in reševanje in v upravnem delu ministrstva. Med vsemi zaposlenimi v Slovenski vojski, je 16 odstotkov žensk. Vojakinja, podčastnica, častnica, vojaška uslužbenka – to so danes poklici v okviru Slovenske vojske, enakopravno dostopni tudi ženskam.

Gre za zahtevne poklice. Ki pa jih pripadnice Slovenske vojske opravljajo z vso profesionalnostjo in zavzetostjo. Odlikujejo se tako pri delu doma kot v mednarodnih operacijah in misijah. Med njimi so tudi odlične vojaške poveljnice – poveljnice enot, poveljnice kontingentov v tujini, skratka izurjene in nadvse verodostojne vojaške voditeljice. Prizadevamo si za to, da bi bila njihova vloga v Slovenski vojski še izrazitejša.

Spoštovane in spoštovani,

tako kot obramba domovine je bila žal tudi politika področje, ki je bila tradicionalno razumljena kot moško polje delovanja. Vendar gre za odločanje o javnih zadevah in zato za stvar nas vseh. Zato je prav, da se danes – tako moški kot ženske različnih generacij – aktivno vključujemo v delovanje v družbenem in političnem življenju. Ter da spodbujamo tiste, ki jih dejavnejša politična participacija ne zanima, da gredo vsaj na volitve.

Udeleženke slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja ste nas, našo generacijo, s svojim zgledom ogromno naučile tudi o tem, kako pomembni so tovarištvo, prijateljstvo in solidarnost. Da se moramo ženske med seboj podpirati. Hvala vam za vse vaše žrtve. Hvala vam za vse, kar ste storile za domovino in za vse nas. Hvala vam za življenjski zgled. Dokazale ste, da borbenost je v ženski naravi. Ne nazadnje je že življenje samo neprestan boj, poln novih izzivov. In tudi viharjev. Pojdimo skozi njih pogumno – z vašim zgledom v srcu.

Tako kot je v pesmi zapisala partizanska pesnica Vida Brest:
»Mi smo kot sonce iskreče,
mi smo ogenj in moč.
V divje besneče viharje
stopa korak nam pojoč.«

Srečno!

Ministrica Katič v Topolšici: “Močno verjamem, da nas bodo uporništvo, domoljubje in optimizem popeljali v vedno nove zmage!”

9. maja 2016/in Novice, Vlada /by Denis Sarkić

Pred 71 leti, 9. maja 1945, je nemški generalpolkovnik Alexander Löhr podpisal v Topolšici kapitulacijo skupine armad E, vojaške grupacije, ki je bila po številu vojakov in količini orožja med najmočnejšimi in je na območju jugovzhodne Evrope povzročila veliko gorja. Tako se je v Topolšici s posredovanjem slovenske partizanske vojske končala druga svetovna vojna v tedanji Jugoslaviji in v Jugovzhodni Evropi. Ob tej priložnosti in na predvečer dneva zmage so v Topolšici pripravili vsakoletno slovesnost, na kateri se spomnijo tega pomembnega sklepnega dejanja druge svetovne vojne, ne samo za slovenski narod temveč tudi za celotno Evropo. Ob tej priložnosti je udeležence nagovorila ministrica za obrambo Andreja Katič, ki je pred tem položila venec pred spominsko obeležje na pročelju hiše, kjer je potekal podpis kapitulacije nemške vojske.

Ministrica Katič je uvodoma poudarila, da je vesela in počaščena, “da ste me danes, na predvečer dneva zmage, povabili sem, v Topolšico, ki je bila zame namreč vedno kraj s posebnim dostojanstvom. Kraj, kjer smo ponosni, da so se na naših tleh, v Šaleški dolini, odvijali pomembni zgodovinski dogodki. Prav tu v Topolšici se je namreč s posredovanjem slovenske partizanske vojske končala druga svetovna vojna v Jugoslaviji in v Jugovzhodni Evropi. Ponosni smo, da je Topolšica kraj, v katerem se je rodilo novo obdobje, obdobje miru!”

V nadaljevanju je ministrica Katič osvetlila dogodke pred 71 leti. “9. maja 1945 je nemški generalpolkovnik Alexander Löhr podpisal kapitulacijo skupine armad E. Kapitulacijo vojaške grupacije, ki je bila po številu vojakov in količini orožja med najmočnejšimi in je povzročila veliko gorja. Zaradi nacistične in fašistične ideologije so padle številne žrtve. Neopisljivo je bilo tudi trpljenje civilnega prebivalstva. In še posebno bolečina najbolj ranljivih, otrok, žensk in starejših. Mogoče se danes ne zavedamo dovolj pomembnosti tega dogodka. Podpis kapitulacije skupine armad E je v pomenil konec druge svetovne vojne v vsej jugovzhodni Evropi. V primerjavi z vdajo podobnih skupin na drugih vojskovališčih – na vzhodu, zahodu in v srednji Evropi – pa je imelo to dejanje še prav poseben pomen. Najprej zaradi velikosti in mogočnosti skupine armad E. Za nas pa seveda tudi zato, ker je nemška vojska kapitulirala pred slovenskimi narodnoosvobodilnimi silami! Ivan Dolničar, pozneje general in dolgoletni predsednik slovenske zveze borcev, je bil prvi partizanski poveljnik, ki se je srečal z nemškim generalom Löhrom in ga tudi odpeljal na pogovore,” je takratno dogajanje orisala ministrica.

“Ta kapitulacija pa je pomembna tudi v simbolnem smislu. Gre namreč za prav tistega generala Löhra, vojnega zločinca, ki je začel drugo svetovno vojno operativno z bombardiranjem Beograda, kar je vključevalo tudi napad na bolnišnico. In kot vojni zločinec je dobil pravično kazen. Kapitulacija nemške vojske je bila zmagovit trenutek za vse slovenske domoljube. Zmagovit trenutek za vse, ki so se že nekaj let v zahtevnem oboroženem boju borili za svobodo slovenskega naroda! Ozračje pa je bilo še vedno napeto, kajti težkih spopadov na našem ozemlju žal še ni bilo konec. Prav Štajerska in Koroška, ki sta bili že vse od začetka pomembno interesno območje nemškega okupatorja, sta najdlje ječali pod njegovim terorjem,” je ob tem spomnila ministrica in poudarila, da so slovenski partizani “15. maja 1945, skoraj teden dni po uradnem koncu vojne, na Poljani na slovenskem Koroškem zlomili zadnje okope nemškega rajha. Razorožili so okupatorsko vojsko in njene kvizlinške sodelavce. Tako je končno maja 1945 prišla svoboda. In kot pravi pesem, »… je zaorala … in zaplula … preko logov in gozdov, po vsem svetu, do vseh slovenskih tlačenih domov.« Konec je bilo morije, ki je na slovenskih tleh trajala že vse od aprila 1941, ko so si naše ozemlje razdelile tri okupatorske države. In se namenile uničiti slovenski narod ter njegovo narodno identiteto. Pri tem pa očitno niso računale na junaški odpor slovenskega naroda pod vodstvom Osvobodilne fronte,” je ob tem spomnila ministrica.

“Ob takih dneh, kot je današnji, je prav, da jasno poudarimo, da smo se Slovenci z narodnoosvobodilnim partizanskim bojem odločili tako, kot je bilo edino prav. Proti fašizmu in proti nacizmu! Odločili smo se za preživetje in za lepšo prihodnost. V štiriletnem narodnoosvobodilnem partizanskem boju je sodelovalo več kot 100.000 Slovenk in Slovencev. V tem času so bile oblikovane lastne vojaške strukture in zgrajeni državotvorni temelji za pot v bolj socialno družbo. Teh dogodkov se moramo spominjati s ponosom. In s hvaležnostjo! S hvaležnostjo do vseh vas, spoštovani borke in borci slovenskega partizanskega narodnoosvobodilnega boja. Tvegali ste vse, tudi svoje življenje, in mnogi so ga tudi žrtvovali. S hvaležnostjo, ker ste se v oboroženem boju uprli okupatorju, ki je imel trden namen. Se še spomnite besed: »Naredite mi to deželo spet Nemško.«?! Zaradi vas smo ponosni, da se je naš narod v velikih preizkušnjah prejšnjega stoletja postavil na pravo stran. Da je bil na strani, ki se je borila za demokratične vrednote. In s ponosom se zgledujemo po vas, ki ste vedeli, kaj je za nas pomembno. Jasno je namreč, da je bil oborožen upor tisto prelomno dejanje, ki je preprečilo, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda. To je bila edina mogoča pot k osvoboditvi in združitvi vseh Slovencev. In hkrati podlaga za to, da je Slovenija pozneje v preizkušnji osamosvojitvene vojne lahko postala samostojna in suverena država. Narodnoosvobodilni boj je postavil temelje današnji samostojnosti in suverenosti, katerih 25-letnica je pred nami. Povsem jasno je, da brez osvoboditve ne bi bilo osamosvojitve! Zato ne bomo dovolili, da se kjer koli zmanjšuje pomen slovenskega partizanskega boja za svobodo,” je bila jasna ministrica Katič.

“Ob tem dnevu bi se zato rada iskreno zahvalila vam, spoštovani borke in borci, da ste se junaško uprli okupatorju in tlakovali pot, ki nas je pripeljala do lastne države. Danes živimo v miru. Republiko Slovenijo so kot samostojno državo priznali v mednarodni skupnosti. A tudi za to smo se morali pred 25 leti boriti. To je bila spet točka v naši novejši zgodovini, ko je bilo treba za našo ohranitev in plemenite cilje poseči po oboroženem uporu. Zato seveda iskrena zahvala tudi vsem borcem v osamosvojitveni vojni, pripadnikom teritorialne obrambe in policije, ki ste poleti leta 1991 pogumno obranili našo mlado državo, Republiko Slovenijo. Življenje teče dalje in tudi danes se soočamo z različnimi izzivi. Verjamem pa, da nas skozi vsa prizadevanja vodi zavest, da smo sposobni zmagovati, čeprav smo majhen narod. Kar smo že večkrat dokazali. Mi smo narod, ki je uporen. Narod, ki se ne vda. In narod, ki zna preživeti. Spoštovani! Poseben poklon in spoštovanje pa bi rada izrazila v spomin vsem, ki so v drugi svetovni vojni in vojni za samostojno Slovenijo, za svobodo, ki jo danes uživamo, dali najdragocenejše, to je svoje življenje. Slava jim!”, je povedala ministrica.

“Topolšica bo vedno zapisana v zgodovino kot kraj miru in zmage. Kraj pravične prevlade partizanskega, svobodoljubnega in demokratičnega gibanja nad zločinskim zavojevanjem sveta. Jutrišnji dan, 9. maj, je dan zmage. Ta dan praznuje Evropa, katere del smo. To je bil dan, ko je mir premagal sovraštvo. Praznujemo tudi zato, ker so prav naši partizani dali svoj pomemben delež k zmagi velike zavezniške koalicije, s katero smo tesno povezani tudi danes. To je tudi dan, ko se toliko bolj zavedamo, da se je za pravo stvar vredno nenehno boriti. Da je za plemenite cilje mogoče zmagati tudi če je na tej poti še toliko ovir. Ob dnevu zmage, ki je tudi vaš krajevni praznik, vam želim veselo praznovanje ob spominu na težke in zmagoslavne dogodke, ki se jih danes spominjamo. Močno verjamem, da nas bodo uporništvo, domoljubje in optimizem popeljali v vedno nove zmage,” je svoj govor zaključila ministrica za obrambo Andreja Katič.

Ministrica Katič ob Dnevu upora proti okupatorju: “Upor je drža v slovenskem narodu, ki jo je treba slaviti in se po njej zgledovati.”

26. aprila 2016/in Lokalno, Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Mestna občina Velenje je v počastitev Dneva upora proti okupatorju, 25. aprila, v Domu kulture Velenje pripravila slovesnost, na kateri je udeležence nagovorila ministrica za obrambo Andreja Katič. Pred prireditvijo je skupaj z županom MO Velenje Bojanom Kontičem položila venec k spomeniku padlim borcem NOB in žrtvam naci-fašizma, na trgu pred Kulturnim domom Velenje. Slovesnost on dnevu upora proti okupatorju so s kulturnim programom popestrili velenjski osnovnošolci.

Govor ministrice za obrambo Andreje Katič na slovesnosti v Velenju:

“Spoštovani župan Mestne občine Velenje in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Velenje, spoštovana poslanka v Državnem zboru Republike Slovenije, podžupana s soprogama, nekdanji župani, spoštovani župani sosednjih občin, častni občani s soprogami, svetnice in svetniki Mestne občine Velenje, borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, predstavniki veteranskih organizacij, Velenjčanke in Velenjčani!

Smo pred pomembnim praznikom – dnevom upora proti okupatorju. Praznikom, ko se spominjamo dogodka, ki je prelomno zaznamoval našo novejšo zgodovino. Prepričana sem, da tudi čeprav je od njega minilo že 75 let, pa ta dogodek osmišlja tudi aktualni trenutek. 27. april 1941 je bil dan, ko so v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani bili postavljeni temelji organiziranega odpora slovenskih domoljubov proti okupatorjem. Proti okupatorjem, ki so razkosali našo domovino na zasedbena območja in jo imeli trden namen podjarmiti. In proti nacifašistični politiki, ki je nameravala zavojevati takratni svet. Če danes pogledamo na temeljne točke programa Osvobodilne fronte slovenskega naroda, nam je jasno, kakšni premočrtnost in vizija sta bili zajeti v njih. Te točke so izražale demokratične težnje slovenskega naroda in željo po državnosti. Šlo je za odločitev za boj, za oborožen boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev Slovenije, kar je bila edina prava odločitev. Šlo je za združitev vseh Slovencev, kar je bilo veliko hrepenenje vseh domoljubov. Šlo je za pravico do samoodločbe pri urejanju notranjih zadev prihodnje Slovenije in njenih zunanjih odnosov. Šlo je za dosledno ljudsko demokracijo in prevzem oblasti. Šlo je za bolj socialno družbo. In seveda – šlo je za upor.

Prav upor je gotovo drža v našem slovenskem narodu, ki jo je treba slaviti in se po njej zgledovati. Razmeroma majhni narodi, kot je naš, so morali v to, da so se ohranili, vložiti ogromno truda. V to, da so se postavili nasproti vsem imperialističnim težnjam velikih narodov, da bi nas dokončno pokorili in izbrisali naš obstoj. Da so se postavili proti tistim, ki so hoteli uničili vse, kar nas dela edinstvene. Kar nas dela Slovenke in Slovence. Upor je bil nujen za naš narod, ki je dolgo, predolgo živel pod tujo oblastjo. Ko Slovenci nismo mogli biti gospodarji na svoji zemlji. Ko naši ljudje niso mogli posegati po vodilnih položajih v družbi. In ko so na žuljih njihovega dela lagodno živeli tuji oblastniki. Naš rojak, pesnik in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh je v svoji pesmi Kralj Matjaž zapisal: »Bradati kralj Matjaž le spi, spi in bo še dalje spal, njega sploh ni, samo naš strah ga za rešnika je izbral. /…/ Matjaž sem jaz, Matjaž si ti, smo mi in ste vi vsi, kar nas malih je, zatiranih ljudi. Matjaž je zagorski rudar, Matjaž je dolenjski drvar in ljubljanski cestar, iz Krope žebljar je Matjaž. Vsak delavec, ki na njegov se rovaš pitajo troti, vsak tak je Matjaž. /…/ In Kajuh je na koncu dodal: »Naš kralj, naš bradati Matjaž pa le spi in bo spal. Toda naš človek, naš človek bo kmalu svoj tilnik vzravnal!« Kako prav je imel Kajuh. Naši predniki so bili zravnani. Dokazov za to je veliko. Zravnani so bili v kmečkih puntih in v gibanjih za pravice delavstva. In takrat, ko je šlo za slovenstvo in za ohranitev domovine.

General Maister je s svojimi borci po koncu prve svetovne vojne pogumno obranil našo severno mejo. Ko je čez dvajset let svet pretresala nova vojna grozovitih razsežnosti, so se domoljubni Slovenci vseh stanov s pomočjo Osvobodilne fronte organizirali v oborožen boj proti okupatorju. Zmaga nad njim, skupaj z zavezniki, je leta 1945 prinesla težko pričakovano svobodo in boljše življenje, utemeljeno na večji socialni pravičnosti. Ta zmaga je tudi tlakovala pot do samostojne in suverene države, kar smo uresničili leta 1991. V osamosvojitvenem obdobju je slovenski narod izkazal veliko enotnost. V vojni za samostojno Slovenijo pa so se na bojnem polju izkazali naši borci iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske policije. Skupaj! Danes, 75 let po ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte in ko že skoraj 25 let živimo v samostojni in suvereni domovini, Republiki Sloveniji, je trenutek, ko se moramo s ponosom zazreti na našo pot. Je pa tudi čas, ko moramo razmisliti, kje je naša zravnanost. Smo danes tudi mi tisti, ki kljubujemo vsemu, kar nas ogroža? Smo tisti, ki se upremo vsemu, kar ni prav in načenja našo družbo? Ali smo dovolj ponosni nase? Ali nismo preveč skromni ob zavedanju lastnih uspehov? Naši športniki se dvigajo na najvišje svetovne zmagovalne odre, tudi naši znanstveniki dosegajo uspehe, po katerih se zgleduje ves svet. Si zaupamo dovolj, da znamo svoje ljudi postaviti na vodilna mesta v gospodarstvu? Ali znamo tuje nasvete sprejemati s premislekom in ne za vsako ceno ter ravnati tako, kot je v našem interesu? Ali zgolj čakamo, da nas bo rešil nekdo drug – da nas bo rešil kralj Matjaž?

Zato je edino prav, da smo tudi, kar zadeva izzive, ki so še pred nami, pogumni in samozavestni. V prepričanosti v lastne sposobnosti nas morata krepiti spomin in ponos na vsa junaška dejanja v naši vojaški in državotvorni zgodovini. Pogumna težnja po osvoboditvi izpod okupatorjevega jarma in slovenski partizanski narodnooosvobodilni boj sta gotovo prelomni dejanji, ki nas tudi danes opogumljata v prizadevanju za dobrobit naše države. Države, v kateri bo vsem lepo živeti. In ki bo še bolj uspešna v mednarodnem merilu. Tudi pri nas, v Šaleški dolini smo upravičeno ponosni na uporništvo in domoljubje naših ljudi. Ponosni na trd in neizprosen boj, v katerega so šli naši narodnoosvobodilni borci. Ponosni na Šaleško partizansko skupino, ki je z oboroženim bojem proti okupatorju začela že poleti 1941. Ponosni na vse, ki so se hrabro uprli ponemčevanju. Naši kraji so kraji legendarnega pohoda na Štajersko slavne 14. divizije in njenih težkih bojev. To so kraji bitk, trpljenja in tudi upanja – kajti blizu nas, v Topolšici, se je zgodilo tudi eno najpomembnejših sklepnih dejanj v drugi svetovni vojni. 9. maja 1945 je namreč nemški generalpolkovnik Alexander Löhr podpisal kapitulacijo skupine armad E. To je pomenilo konec druge svetovne vojne v takratni Jugoslaviji in celotni Jugovzhodni Evropi.

Maja 1945 je torej prišla težko pričakovana svoboda. Naš rojak, pesnik in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh tega dne žal ni dočakal. Čeprav je po njem hrepenel in o njem v pesmi Na oknu zapisal: »Ni več daleč tisti dan, ko okupator bo pregnan, takrat se bo vrnil še tvoj partizan, junak bo, nič več tlačan.«

Spoštovani,

danes je popolnoma jasno, da je bil narodnoosvobodilni partizanski boj tisti, ki je preprečil, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda. Ustanovni sestanek Osvobodilne fronte, ki je ta boj utemeljil, je zato dogodek v slovenski zgodovini, vreden vsega spoštovanja. Kmalu bomo praznovali 25. obletnico, od kar živimo v samostojni in suvereni domovini, Republiki Sloveniji. Ponosni smo nanjo in na našo osamosvojitev leta 1991, kar je bila velika zmaga. Pot do nje je pomembno tlakovala skupna zmaga z zavezniki leta 1945. Kajti jasno je, da brez osvoboditve ne bi bilo osamosvojitve. Dan upora proti okupatorju pa nam tudi v današnjem času prinaša pomembno sporočilo. In sicer, da se je treba upreti vsemu tistemu, kar ogroža naš narod in našo družbo na nadaljnji poti! Verjamem, da bomo zmogli!

Lep praznik želim vsem skupaj! Srečno!”

Bizjak na Javorovici: “Nedoumljivo in skrajno pokvarjeno je prijeti za orožje in se boriti proti svojim rojakom, proti svojemu narodu. To ni zgolj hlapčevstvo, to sta izdajstvo in bratomor.”

19. marca 2016/in Novice, Vlada /by Denis Sarkić

16. marca 1944 so bili borke in borci 4. bataljona Cankarjeve brigade, ene borbeno najbolj izurjenih enot brigade, obkoljeni v sovražnem ognjenem obroču. Le redkim se je iz njega uspelo rešiti. Od 133 bork in borcev, kolikor jih je bilo tedaj v bataljonu na Javorovici, je padlo 113 partizank in partizanov, osem pa je bilo ranjenih. In ko je bilo boja konec, je sledilo najnizkotnejše dejanje – oskrunitev mrtvih. Slavnostni govorec na spominski slovesnosti v spomin na ta izjemno krut dogodek na Javorovici državni sekretar na Ministrstvu za obrambo mag. Miloš Bizjak je med drugim dejal, da ga je zelo pretreslo, kako neizprosen in strahovit je bil boj, v katerem so se znašli borke in borci 4. bataljona Cankarjeve brigade. “Še bolj pa me je pretreslo, da so bili poleg pripadnikov nemških enot glavni nasprotniki in vodje načrtovanega napada in obkolitve domobranci, torej Slovenci, pripadniki našega naroda,” je poudaril Bizjak, ki je med drugimi prisotnimi posebej pozdravil še edino živo legendo takratnih medvojnih dogodkov 94-letno Malči Jakša – Mišo, ki je leta 1944 s še trinajstimi borci po naključju preživela pokol.

Miloš Bizjak, ki prihaja s Primorske, kjer so ljudje veliko pretrpeli pod fašizmom in prispevali pomemben delež k naši borbi za osvoboditev, je spomnil, da je od osvoboditve in zmage nad nacizmom in fašizmom minilo že dobrih 70 let. “Danes se ukvarjamo z novimi izzivi, ki jih je prinesel sedanji čas. Vendar pa se zavedamo, da ste bili borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega boja tisti, ki ste nam priborili svobodo in omogočili prihodnost. Prav zmaga nad okupatorjem in osvoboditev naše domovine namreč pomenita odločilen korak na poti k samostojni in suvereni državi, kar smo dosegli v osamosvojitveni vojni,” je ob tem dejal Bizjak, saj je prepričan, da sta “vsem nam pripadnost in zvestoba svojim bližnjim, domu, domovini ter narodu nekaj najbolj svetega in dragocenega. Zato je sodelovanje s sovražnikom, okupatorjem, ki je imel trden in brezkompromisen načrt uničiti naš narod do korenin, potlačiti našo narodno in kulturno identiteto, skrajno nizkotno in vsega obsojanja vredno dejanje. Nedoumljivo in skrajno pokvarjeno je prijeti za orožje in se boriti proti svojim rojakom, proti svojemu narodu. To ni zgolj hlapčevstvo, to sta izdajstvo in bratomor,” je bil jasen Bizjak.

“Slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj je za nas, predstavnike generacij, rojenih po vojni, vir ponosa in samozavesti. Spomin nanj nas dela močne v zavesti, da smo narod, ki se zna postaviti zase in zna gospodariti s svojo usodo. Slovenski pesnik in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh je v Slovenski pesmi zapisal: “O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz,” je poudaril Bizjak in izrekel priznanje vsem borkam in borcem. “Vaš boj, spoštovani borke in borci, je bil boj na edini pravi strani. Zato bi vam rad danes tu izrekel iskreno priznanje za to, da ste se v prelomni točki slovenske zgodovine pod vodstvom Osvobodilne fronte postavili na edino pravo stran, v boj proti okupatorju. Zavedamo se veličine odločitve in tveganja, ki ste ga prevzeli nase. Zato vam zagotavljam, da bomo vsi, ki v srcu čutimo hvaležnost do slovenskega partizanskega gibanja, storili vse, kar je mogoče, da se v javnosti ne bo zmanjševal in skrunil pomen vašega junaškega boja.” Ob tem je državni sekretar spomnil, da so tudi zavezniki narodnoosvobodilni boj na jugoslovanskem ozemlju prepoznali kot odpor proti nacizmu in fašizmu ter mu na teheranski konferenci, priznali legitimnost, s čimer se je začela tudi večstranska pomoč Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze.

Državni sekretar Bizjak je v svojem govoru spomnil tudi na aktualno dogajanje v svetu: “Danes, več kot 70 let po koncu druge svetovne vojne, kljub vsem naporom mednarodne skupnosti, da bi naredili konec morijam po svetu, na različnih koncih sveta žal še vedno potekajo krvavi vojni konflikti, ki jim ni videti konca. Soočamo se z nespoštovanjem mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. In kar je najbolj tragično – soočamo se z nasiljem nad civilisti, nad najbolj ranljivimi skupinami, kot so ženske, starejši in otroci. Zato bi rad danes, v luči spoštovanja in hvaležnosti do vas in vašega zgodovinskega boja, odločno pozval k aktivnemu prizadevanju za mir in strpnost ter sočutje do tistih, ki potrebujejo našo pomoč. Zavedam se, da imamo pri tem vsi, ki zasedamo javne funkcije, največjo odgovornost,” je ob tem dejal ter se zahvalil vsem za skrb, “s katero na Javorovici tradicionalno organizirate spominsko slovesnost v čast padlim borkam in borcem 4. bataljona Cankarjeve brigade. Prav je, da se vsakič znova spomnimo, kako zahtevno pot je naš narod prehodil do svobode, samostojnosti in suverenosti. In prav je, da s tem seznanjamo tudi naše zanamce. Vrednote, ki so jih živeli in za katere so umirali borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, so vrednote, ki nam tudi danes pomagajo, da se smelo spopadamo z najtežjimi izzivi.”

Tradicionalno spominsko slovesnost na Javorovici organizirajo Združenje borcev za vrednote NOB Novo mesto, Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Šentjernej, Skupnost borcev brigade Ivana Cankarja, Skupnost borcev Gorjanskega bataljona, Gorjanska četa ter Občina Šentjernej.

Ministrica Katič na spominski slovesnosti v Strunjanu: “Pred vsemi nami je pomembna naloga, da si aktivno prizadevamo za spoštljivost, strpnost in solidarnost.”

18. marca 2016/in Novice, Vlada /by Denis Sarkić

Na slovesnosti Zveze združenj borcev za vrednote NOB Piran in Občine Piran v Strunjanu v spomin na tragičen dogodek pred petindevetdesetimi leti, ko so podivjani fašisti iz vlaka streljali na skupino otrok, ki so se igrali ob železniški progi in ubili dva otroka, trije so bili ranjeni, dva sta ostala invalida za vse življenje, je ministrica za obrambo Andreja Katič med drugim dejala: “Ko gledamo danes na ta dogodek, nas zmrazi ob misli, kako krut je bil fašizem do nedolžnih, nebogljenih otrok. Predvsem pa nas najbolj pretrese to, da tudi danes, po vseh naporih mednarodne skupnosti, da bi naredili konec moriji po svetu in uveljavili mednarodne pravne standarde, ki bi preprečevali zlorabo otrok v vojne namene, še vedno na tisoče otrok po svetu trpi zaradi vojn in oboroženih konfliktov. Vojne so do najbolj ranljivih skupin najbolj neprizanesljive. Zgroženi smo, pod kakšnimi pritiski se znajdejo otroci. Pod pritiski, ki jih nežna otroška duša ne bi smela doživljati.”

Ministrica Katič je se je uvodoma zahvalila za povabilo na Primorsko. “Počaščena in vesela sem, da ste me povabili na Primorsko. V Istro, ki je skozi stoletja kljub soočanju z življenjem v različnih državah in režimih ohranila pristno identiteto in večkulturnost. V pokrajino, ki je v obdobju nacističnega in fašističnega nasilja junaško pokazala neuklonljiv značaj svojih prebivalcev ter se zapisala v zgodovinski spomin z združenim bojem slovenskih, hrvaških in italijanskih partizanov proti nacifašizmu.”
Spomin na tragični dogodek, ki se je pred 95 leti zgodil tu v Strunjanu, v ministrici odpira veliko vprašanj in občutij: “Sama prihajam iz Šaleške doline, v kateri so se ljudje izklesali v boju za delavske in socialne pravice. Za svobodo in ohranitev slovenske narodne identitete. Tudi zato prihajam k vam z velikim spoštovanjem. S spoštovanjem do dolgoletnega trpljenja Primork in Primorcev pod fašizmom. S spoštovanjem do neizmernega poguma in popolne predanosti uporu. Uporu, ki je bil upor za slovensko besedo in kulturo. In uporu, ki je moral zaradi nepopisnega okupatorskega nasilja, katerega cilj je bilo uničenje našega naroda, vključevati tudi boj z orožjem. Obenem pa me današnji dogodek nagovarja z močnim sporočilom, da so otroci najbolj nebogljene in tragične žrtve v vrtincu vojnega in nasploh vsakršnega nasilja,” je ob tem poudarila ministrica in spomnila, da je bilo marca leta 1921, v času, ko je bila Julijska krajina že priključena Italiji, za slovenski živelj v Istri izjemno težko obdobje.
“To je bilo obdobje, ko se je fašistično nasilje razvilo v pravo ofenzivo. Fašisti so uničevali prostore delavskih organizacij, slovenske in hrvaške kulturno-prosvetne domove, gospodarske ustanove, sedeže političnih, sindikalnih in socialističnih organizacij, tiskarne in kulturne krožke. V Primorju in Istri je bil fašizem še posebno agresiven. Njegov poglavitni namen sta bila italijanizacija in uničenje vseh drugih narodnih identitet, glavni tarči pa razredno delavsko gibanje in slovensko-hrvaška narodna skupnost, je dejala ministrica.

“To, kar se je tu v Strunjanu zgodilo 19. marca 1921, v času med svetovnima vojnama, pa je gotovo eden najbolj strašljivih primerov tega nasilja. Iz vlaka, ki je po progi Parenzana vozil skozi Strunjan, je skupina podivjanih fašistov streljala na skupino otrok, ki so se igrali ob železniški progi in mahali potnikom na vlaku. Ubita sta bila Renato Brajko in Domenico Bartole, prvi otroški žrtvi fašističnega nasilja v Slovenski Istri. Streli so zadeli sedem otrok, trije so bili ranjeni, dva sta ostala invalida za vse življenje. To je bilo nedoumljivo nizkotno dejanje. Zanj ni odgovarjal nihče,” je dejala ministrica in svoje misli v nadaljevanju navezala na današnji čas.

“Ko gledamo danes na ta dogodek, nas zmrazi ob misli, kako krut je bil fašizem do nedolžnih, nebogljenih otrok. Predvsem pa nas najbolj pretrese to, da tudi danes, po vseh naporih mednarodne skupnosti, da bi naredili konec moriji po svetu in uveljavili mednarodne pravne standarde, ki bi preprečevali zlorabo otrok v vojne namene, še vedno na tisoče otrok po svetu trpi zaradi vojn in oboroženih konfliktov. Vojne so do najbolj ranljivih skupin najbolj neprizanesljive. Zgroženi smo, pod kakšnimi pritiski se znajdejo otroci. Pod pritiski, ki jih nežna otroška duša ne bi smela doživljati. Vsak dan lahko spremljamo usode otrok, ki so prikrajšani za temeljni občutek varnosti. Otrok, ki jih ločijo od njihovih staršev. Strašljiv je podatek, da je kar 2,4 milijona sirskih otrok moralo zapustiti svoje domove ali celo prijeti za orožje. Mogoče se je še nedavno zdelo, da en sam človek ne more veliko narediti proti nasilju, ki je v številnih delih sveta še vedno boleče prisotno. Vendar pa je danes, ob množičnem prihodu beguncev in migrantov k nam in njihovem prehajanju čez naše ozemlje, povsem jasno, da je pred vsemi nami pomembna naloga. Naloga, da si aktivno prizadevamo za spoštljivost, strpnost in solidarnost. Ne le z besedami. Ta naloga je, da sprejmemo medse najbolj ranljive in primerno poskrbimo zanje. Za otroke in mladostnike, ki so brez spremstva na težki in tvegani poti v svet, v katerem se jim ne bo treba vsak dan bati za življenje. K temu nas zavezujejo tudi mednarodni pravni red in človekoljubni ter demokratični standardi o zaščiti najranljivejših. K temu nas vodi naša človečnost. K temu nas vodi poznavanje zgodovine našega naroda, ki je tudi zgodovina begunstva in izgnanstva. In zavest, da nestrpnost do tujih otrok ne daje dobrih obetov za ljubezen do svojih,” je poudarila ministrica Katič.

Ministrica se zaveda, da “je dolžnost moje generacije, ki ji je bilo vojno trpljenje prizaneseno, da si prizadeva za zrelo, človekoljubno in etično spopadanje z izzivi, s katerimi se srečujemo. Zavedam se tudi, da moramo še posebno vsi tisti, ki so nam zaupane javne naloge, paziti na to, da je vedno in povsod spoštovano človekovo dostojanstvo. Da se spoštujejo človekove pravice,” je ob tem dejala ter se zahvalila “za skrbno in dostojanstveno ohranjanje spomina na dogodek, ki se je tu zgodil pred 95 leti. Na dogodek, ki se nikoli ne bi smel zgoditi.”

Ministrica Katič na Osankarici: “Varnost je vrednota, za katero si moramo nenehno prizadevati.”

9. januarja 2016/in Novice, Stranka, Vlada /by Denis Sarkić

Na prizorišču bojišča Pohorskega bataljona pri Treh žebljih je v soboto, 9. januarja, potekala spominska komemoracija Osankarica 2016, s katero so zaznamovali 73. obletnico padca 1. bataljona Pohorskega odreda. Spominske slovesnosti so se ob predsedniku republike Borutu Pahorju in slavnostni govornici, ministrici za obrambo Andreji Katič, udeležili tudi predsednik SD in podpredsednik Vlade RS Dejan Židan, podpredsednica DZ Bojana Muršič, poslanec SD Matjaž Nemec in številni župani iz vrst SD, borke in borci NOB ter predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij.

Ministrica za obrambo Andreja Katič je v nagovoru najprej nanizala nekaj zgodovinskih dejstev o Pohorskem bataljonu in se ob tem zahvalila vsem borkam in borcem, ki so se borili za domovino. Kot je dejala, je bila zadnja bitka 69 bork in borcev Pohorskega bataljona velika moralna spodbuda v boju proti okupatorju, njihov poslednji boj pa je dobil legendarne razsežnosti. Po oceni ministrice Andreje Katič je letošnja slovesnost dragocena, saj nas spominja na dogodke iz naše zgodovine, obenem pa je priložnost, da se vprašamo, ali se dovolj zavedamo moralne odgovornosti do vseh, ki so v preteklih vojnah umirali za nas. “Da danes živimo v miru, je privilegij in prvi pogoj za kakovostno življenje, vendar mir in varnost nista samoumevna,” je poudarila ministrica za obrambo. “Varnost je vrednota, za katero si moramo nenehno prizadevati, za njeno ohranjanje pa moramo biti kot zrela država notranje usklajeni, usposobljeni, opremljeni in pripravljeni,” je poudarila ministrica Katič.

Govor obrambne ministrice Andreje Katič v celoti:

Spoštovani predsednik Republike Slovenije, spoštovani podpredsednik Vlade Republike Slovenije, spoštovana kolegica ministrica, spoštovani župan in podžupana Občine Slovenska Bistrica, spoštovani borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB, spoštovani predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij, spoštovani svojci padlih, spoštovani pohodniki!

Na tem kraju, kjer so izgubili življenje borke in borci legendarnega Pohorskega bataljona, bi se najprej rada poklonila njihovemu spominu. Rada bi se zahvalila tudi vsem vam, spoštovani borke in borci, za vse, kar ste storili za nas in našo domovino. Hvala vam!

Pohorski bataljon so sestavljali borci in borke Savinjskega odreda oz. Kranjčevega bataljona, Šaleške in Savinjske čete, Ruške čete. Od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942 je Pohorski bataljon bil boje z okupatorjem. Nemci in njihove sile so zaradi akcij bataljona izpeljali več hajk, ki niso bile uspešne. Stopnjevali so nasilje nad prebivalstvom. Jih množično zapirali. Streljali so talce. Zastraševali. A pogumnega odpora proti okupatorju niso zatrli! Pohorski bataljon se je boril do svojega bridkega konca 8. januarja 1943. Poslednjo bitko je bil s številčno premočnim sovražnikom, ki je štel okoli 2000 mož, z močno oborožitvijo. V junaškem boju je padlo vseh 69 bork in borcev – mož, žena in otrok. Zraven Šarha so padli njegovi trije sinovi, šestnajst, štirinajst in dvanajst letni fantje. Edinega preživelega partizana je okupator ranjenega odpeljali v zapor in ga kasneje ustrelili. A veličastna poslednja borba Pohorskega bataljona je bila še dodatna moralna spodbuda v nadaljnjih bojih proti okupatorju. Poslednji boj je v ljudski pripovedi dobil legendarne razsežnosti. Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti!

Dogodki, druženja, kot je današnje, so pravzaprav – neprecenljivi. Sploh dandanes, v teh časih, ko imamo dostikrat občutek, da nekateri živijo le zato, da iščejo tisto, kar nas razdvaja, kar med nas vnaša nemir, prepir, nezadovoljstvo. To so ljudje, ki ne zmorejo spoštovanja, ki ne poznajo hvaležnosti, ki ne vedo, kaj so prave vrednote. Ljudje, ki v sebi nosijo jezo in sovraštvo. Ostro in odločno oporekam vsakemu, ki meni, da dogodki, kakršen je današnji, ne sodijo v današnji čas, ki jih želi označiti za preživele in jih pomesti na smetišče zgodovine. Nikoli ne smejo utoniti v pozabo! Res, minila so leta. Minila so leta od smrti številnih borcev in bork, njihovih sorodnikov, somišljenikov, prijateljev. Se danes še dovolj dobro zavedamo moralne odgovornosti do vseh, ki so – v minulih vojnah – umirali za nas? Slovenski narodni heroj in pesnik Karel Destovnik Kajuh je pred več kot sedemdesetimi leti zapisal: »Kdaj, ah kdaj, prišel bo čas, ko ne bo več vojn pri nas, ko drugačen bo sveta obraz?«

Danes, leta 2016, v Sloveniji živimo v miru. To je velik privilegij. In prvi pogoj za kakovostno življenje vsakega posameznika in družbe kot celote. Mir in varnost pa nista samoumevna. Tu na Osankarici, preliti s krvjo partizanskih bork in borcev, lahko vsi, ki vojnega gorja nismo doživeli, le slutimo, kako težka je bila pot našega naroda do svobode. In do tega, da smo kljub grozovitemu raznarodovalnemu pritisku uspeli ohraniti našo narodno identiteto, naš jezik in kulturo. Naša domovina – suverena in samostojna Republika Slovenija – je danes varna država. To lahko trdimo. Ob tem pa se vsi, ki delujemo v nacionalno-varnostnem sistemu, močno zavedamo, da je varnost tudi zelo spremenljiva dobrina. Da je vrednota, za katero si je potrebno neprestano prizadevati. Ter, da moramo biti za njeno ohranjanje kot zrela država notranje usklajeni, usposobljeni, opremljeni in pripravljeni. Kajuhov up, da bo – obraz sveta nekoč drugačen, je, kot se zdi, – večni up. Grozote prve in druge svetovne vojne, katere konca naš pesnik ni dočakal, so opustošile svet in človeštvo.

Mednarodna skupnost je v doseganje miru in boljšega, složnejšega sveta vložila ogromno naporov. Kljub vsemu – pa svet žal – tudi danes še vedno ni imun za prekomeren pritisk kapitalskih interesov, za zlo, za vojne, za trpljenje civilistov – za trpljenje tistih najranljivejših: starejših, mater in otrok. Tudi podoba Evrope, ki je v zadnjem stoletju prehodila pot – od bolečih medsebojnih nasprotij do združitve – v Evropski uniji, se spreminja. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Na velikem delu naših meja se že od jeseni soočamo z valom beguncev in migrantov. Med njimi so ljudje, ki jim ni dano živeti v svobodi ter si želijo zgolj miru in znosnih razmer za življenje. In morda so med njimi tudi ljudje, ki so se priključili migrantskemu valu zaradi drugih razlogov. Kar zadeva obrambni resor, lahko z vso odgovornostjo povem, da dan za dnem Uprava RS za zaščito in reševanje ter Slovenska vojska z ramo ob rami s slovensko Policijo storijo vse, da skupaj z drugimi deležniki in humanitarnimi organizacijami tem ljudem nudimo čim dostojnejšo in človeka vredno oskrbo ob prehajanju ozemlja naše države. Seveda ne moremo tajiti, da pri soočanju s temi izzivi pogrešamo večjo angažiranost evropskih voditeljev. Slovenija je najmanjša država na poti beguncev in migrantov do želenih držav. Naše zmožnosti so omejene. In ne moremo ponuditi vseh rešitev. Kljub temu se kot ministrica za obrambo zavedam, da lahko varnost in mir zagotavljamo le v tesnem sodelovanju z drugimi državami. Tako s pomočjo dobrih odnosov v okviru Evropske unije, zveze Nato in prek dvostranskih odnosov.

Seveda pa je nujno, da se v prvi vrsti zanašamo na lastne sile ter da zaupamo svoji presoji, še posebej, ko gre za uresničevanje naših lastnih interesov! Treba pa se je zavedati, da varnostnim grožnjam in konfliktom na kriznih žariščih po svetu, ki se žal še vedno razraščajo v vojne, lahko kljubujemo le v trdnem zavezništvu z drugimi državami. Tudi partizanke in partizani ste se zavedali potrebe po sodelovanju s svobodoljubnimi zavezniškimi narodi, ki so se prav tako ostro uprli nacizmu in fašizmu. Zavezniki so priznali legitimnost našemu narodnoosvobodilnemu boju. Borke in borci pa ste s tem odnosom tudi ustvarjali dragoceno podlago za diplomatske odnose za čas po koncu vojne. Danes smo v zadregi, svet še ni drugačen oziroma tak, kot bi si ga želeli. Tudi zato, pa ne moremo in ne smemo biti v nikakršni dilemi, ali je pravi čas za domoljubje in za samozavest. Za to je vedno pravi čas!

V teh dneh nas Slovence povezujejo, navdihujejo in razveseljujejo naši športniki. Vsakič znova kažejo, kako zelo uspešni so. Kljub temu, da prihajajo iz majhne države. Borijo se do konca. Nanje smo neizmerno ponosni. In so nam navdih. Od njih se lahko ogromno naučimo. Pa se bomo? Kaj nam torej sporočajo naši športni junaki? Ne le trdo delo in odrekanje, ki sta vsekakor nujna in pomembna, vendar tudi ali predvsem – samozavest, ponos, zaupanje, ekipni duh, skupni cilji in močna želja! Z njimi se tlakuje pot do velikih uspehov; to so stopnice, ki nas peljejo navzgor, na vrh. Zmage ne prinesejo številčnost, velikost in moč, ampak značaj, srčnost, neustrašnost in predanost. Lastnosti, ki so bile lastne našim prednikom, našim rojakom, junakom naše preteklosti, ki se jih spominjamo. Prepričana sem, da so nam lastne te vrednote tudi danes. Prepričana sem, da smo lahko tudi na drugih področjih tako uspešni. Ter, da moramo s takim zagonom, kot ga imajo naši športniki, razvijati vse naše dejavnosti. Če kje, potem se v športu ni mogoče skrivati za dosežki drugih. Ni mogoče biti povprečen. Preskočeni metri in odmerjen čas v stotinkah sekund so pravičen razsodnik. Zato menim, da je tudi na drugih področjih – morda še bolj kot doslej – treba zasledovati podobna merila. Dati veljavo človeškemu znanju. Delu in prizadevnosti. Dajati priložnost ljudem, ki vidijo dlje. In so za to pripravljeni trdo delati. Ter jih povezovati med seboj.

Spoštovani!

Tukaj, na partizanskem Pohorju, na mestu tragičnega konca Pohorskega bataljona – bataljona, ki je prispeval k temu, da Spodnja Štajerska, kljub premočrtni nameri okupatorja ni bila nikoli priključena tretjemu rajhu, čutim veliko spoštovanje. Veliko spoštovanje do slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja. Spoštovanje do odločitve za boj proti nacizmu in fašizmu. Do odločitve, ki je peljala k temu, da je naš narod obstal, ohranil svojo identiteto in se lahko naprej razvijal. Ki je peljala k temu, da smo v okviru nekdanje skupne domovine zaživeli v svobodi in socialno pravičnejši družbi. In k temu, da smo kot narod, okrepljen v svoji državotvorni zavesti, lahko pozneje tudi v polnosti uresničili – svoji – samostojnost in suverenost. Zato je več kot prav, da narodnoosvobodilni partizanski boj z vso srčnostjo spoštujemo. Trdno sem prepričana, da to spoštovanje delim z mnogimi. Zato vam zagotavljam, da bomo odločno storili vse, kar je v naši moči, da se v javnosti pomen tega boja ne bo zmanjševal in oskrunjal. Da bomo ohranili dostojanstven spomin na to junaško obdobje naše zgodovine ter ga prenašali na mlajše generacije.

Na tem žalostnem mestu, kjer se zavedamo tragične smrti narodnega heroja Alfonza Šarha – Iztoka, njegovih sinov ter vseh drugih pokončnih bork in borcev Pohorskega bataljona, čutim tudi veliko odgovornost. Odgovornost za to, da bomo 25-letnico samostojne in suverene Republike Slovenije lahko pričakali s čim boljšimi rezultati. Vsi gospodarski kazalci kažejo, da smo, kar zadeva težave, s katerimi smo se kot država soočali v zadnjih letih, na dobri poti. Želimo si in prizadevamo si, da bi to rast čutili vsi. Da bi se vsi v Sloveniji zares počutili doma! Kajti verjamem, da je zadovoljstvo med ljudmi eden od temeljnih pogojev za vsestransko uspešno družbo. Od vas, spoštovani borke in borci, se lahko učimo trdoživosti in neomajne vztrajnosti. Od vas lahko črpamo pogum za doseganje naših skupnih ciljev – za mir, varnost in blaginjo naše države. Hvala vam za vse to! Karel Destovnik Kajuh je tudi dejal: »Ne klonimo, tovariši.« Ob spoštovanju do naše zgodovine ter zaupanju v uporniški in v samoiniciativni značaj našega naroda smemo in moramo verjeti, da bomo zmagali tudi pri soočanju z izzivi današnjega časa!

Slava vsem padlim za domovino!

Ministrica Katič na spominski slovesnosti na Planini pri Podbočju o pomenu spomina, samozavesti in solidarnosti

12. septembra 2015/in Novice, Vlada /by Denis Sarkić

Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila v soboto, 12. septembra, na Planini pri Podbočju slavnostna govornica na spominski prireditvi Planina – Spomin in opomin 1942 – 1991 – 2015. V svojem govoru je ministrica najprej spomnila na dogodke izpred 73 let, ko so na Planini pri Podbočju domačini trpeli zaradi ustaškega nasilja – ubojev in požiga vasi. Ob tem je opozorila, da so žrtve vojn in vojnega nasilja tudi civilisti.

“Danes so civilisti, ki so se znašli v vrtincu vojn, nasilja in splošne bede – ljudje, ki jim ni dano živeti v svobodi – pred našimi mejami. K nam se zatekajo po zatočišče. Živijo v nenehnem strahu za svoje življenje in življenje svojih otrok. Zdaj je trenutek, da pokažemo svojo človečnost. Do šibkejših – do vseh, ki so potrebni pomoči. Bodimo zgled države ter državljank in državljanov, ki si ne zatiskamo oči pred težavami človeštva. Bodimo ljudje, ki pomagamo sočloveku, ko pomoč najbolj potrebuje,” je poudarila ministrica Katič.

Tudi naša zgodovina je po besedah ministrice zgodovina begunstva in migracij, pa tudi solidarnosti. Te se po njenem mnenju lahko učimo iz tovarištva v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju; iz medsebojne pomoči, ki je živela med interniranci in zaporniki v nacističnih in fašističnih taboriščih, iz požrtvovalnosti partizanskih zdravnic in zdravnikov, pa tudi iz prostovoljnega dela povojnih generacij, ki so obnovile porušeno domovino, ter iz požrtvovalnosti pripadnikov Teritorialne obrambe in Policije, ki so hrabro obranili našo mlado državo, samostojno in suvereno Republiko Slovenijo.   

Ministrica za obrambo Andreja Katič je poudarila, da je solidarnost poleg domoljubja ena glavnih vrednot, ki zaposlene na Ministrstvu za obrambo, v Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje ter v Slovenski vojski vodijo pri opravljanju nalog. Slovenska vojska je sicer v Posavju in na Dolenjskem zelo prisotna. V Cerkljah ob Krki je njeno osrednje letališče, tam deluje tudi Vojašnica Jerneja Molana.

“Želimo in prizadevamo si, da bi v luči našega poslanstva, pa tudi dobrega civilno-vojaškega povezovanja še naprej čim aktivneje sodelovali z lokalno skupnostjo. Da bi s svojimi zmogljivostmi čim več prispevali k reševanju potreb prebivalstva ter pripomogli h kakovosti življenja na tem območju. Tako z ukrepanjem in reševanjem pri naravnih in drugih nesrečah, kot tudi z možnostjo namestitev in organizacije družbenih dejavnosti, kot je šolski pouk v naših prostorih, ter z drugim sodelovanjem, ki ga narekujejo izzivi današnjega časa. Zavedamo se, da smo v službi domovine in njenih ljudi,” je ob tem dejala ministrica Katič.

Ob letošnji 70. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom ter osvoboditve naše domovine je ministrica dejala, da je prav, da se narodnoosvobodilnega boja spominjamo z vsem spoštovanjem. Med drugim je poudarila, da so borke in borci z zmago nad nacizmom in fašizmom ter z osvoboditvijo naše domovine odločilno tlakovali poti k samostojni in suvereni Republiki Sloveniji, kar smo končno dosegli v osamosvojitveni vojni.

Spomnila je tudi na pomembne dogodke v osamosvojitvenem obdobju in v vojni za samostojno Slovenijo na tem območju, in sicer na ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite za Posavje na Bočju, uspeh Teritorialne obrambe pri zaustavitvi kolone v Prilipah in blokadi vojašnice v Cerkljah ob Krki ter na zajetje skupine pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, ki se je skušala po bitki v krakovskem gozdu prebiti prek Gorjancev na Hrvaško, na Planini pri Podbočju, kar je zasluga pripadnikov milice iz Uprave za notranje zadeve Krško.

Veteranom vojne za Slovenijo iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske Policije se je zahvalila za obrambo suverene in samostojne Republike Slovenije.  Ob koncu govora je ministrica Andreja Katič še dejala, da v Vladi Republike Slovenije z zavzetostjo rešujejo vse izzive, pri čemer sta jim v veliko pomoč energija in samozavest, ki ju črpajo iz velikih zmag v naši zgodovini. Pred slovesnostjo je ministrica položila venec k spomeniku žrtvam ustaškega zločina in padlim borcem.

Prispevki

Socialni demokrati smo se v Dražgošah udeležili spominske slovesnosti in se poklonili padlim partizanskim borcem ter civilnim žrtvam

Socialni demokrati smo se na Osankarici poklonili padlim borkam in borcem Pohorskega bataljona

Židan na Javorovici: Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej

Ministrica Katič nagovorila zbrane na letošnji spominski slovesnosti v Dobrniču

Ministrica Katič v Topolšici: “Močno verjamem, da nas bodo uporništvo, domoljubje in optimizem popeljali v vedno nove zmage!”

Ministrica Katič ob Dnevu upora proti okupatorju: “Upor je drža v slovenskem narodu, ki jo je treba slaviti in se po njej zgledovati.”

Bizjak na Javorovici: “Nedoumljivo in skrajno pokvarjeno je prijeti za orožje in se boriti proti svojim rojakom, proti svojemu narodu. To ni zgolj hlapčevstvo, to sta izdajstvo in bratomor.”

Ministrica Katič na spominski slovesnosti v Strunjanu: “Pred vsemi nami je pomembna naloga, da si aktivno prizadevamo za spoštljivost, strpnost in solidarnost.”

Ministrica Katič na Osankarici: “Varnost je vrednota, za katero si moramo nenehno prizadevati.”

Ministrica Katič na spominski slovesnosti na Planini pri Podbočju o pomenu spomina, samozavesti in solidarnosti

Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Stranka

Volitve

Sodeluj!

Prijavi se na novice!

Forumi

Mediji

Splet