Ministrica Katič ob Dnevu upora proti okupatorju: “Upor je drža v slovenskem narodu, ki jo je treba slaviti in se po njej zgledovati.”

Mestna občina Velenje je v počastitev Dneva upora proti okupatorju, 25. aprila, v Domu kulture Velenje pripravila slovesnost, na kateri je udeležence nagovorila ministrica za obrambo Andreja Katič. Pred prireditvijo je skupaj z županom MO Velenje Bojanom Kontičem položila venec k spomeniku padlim borcem NOB in žrtvam naci-fašizma, na trgu pred Kulturnim domom Velenje. Slovesnost on dnevu upora proti okupatorju so s kulturnim programom popestrili velenjski osnovnošolci.

Govor ministrice za obrambo Andreje Katič na slovesnosti v Velenju:

“Spoštovani župan Mestne občine Velenje in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Velenje, spoštovana poslanka v Državnem zboru Republike Slovenije, podžupana s soprogama, nekdanji župani, spoštovani župani sosednjih občin, častni občani s soprogami, svetnice in svetniki Mestne občine Velenje, borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, predstavniki veteranskih organizacij, Velenjčanke in Velenjčani!

Smo pred pomembnim praznikom – dnevom upora proti okupatorju. Praznikom, ko se spominjamo dogodka, ki je prelomno zaznamoval našo novejšo zgodovino. Prepričana sem, da tudi čeprav je od njega minilo že 75 let, pa ta dogodek osmišlja tudi aktualni trenutek. 27. april 1941 je bil dan, ko so v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani bili postavljeni temelji organiziranega odpora slovenskih domoljubov proti okupatorjem. Proti okupatorjem, ki so razkosali našo domovino na zasedbena območja in jo imeli trden namen podjarmiti. In proti nacifašistični politiki, ki je nameravala zavojevati takratni svet. Če danes pogledamo na temeljne točke programa Osvobodilne fronte slovenskega naroda, nam je jasno, kakšni premočrtnost in vizija sta bili zajeti v njih. Te točke so izražale demokratične težnje slovenskega naroda in željo po državnosti. Šlo je za odločitev za boj, za oborožen boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev Slovenije, kar je bila edina prava odločitev.  Šlo je za združitev vseh Slovencev, kar je bilo veliko hrepenenje vseh domoljubov. Šlo je za pravico do samoodločbe pri urejanju notranjih zadev prihodnje Slovenije in njenih zunanjih odnosov. Šlo je za dosledno ljudsko demokracijo in prevzem oblasti. Šlo je za bolj socialno družbo. In seveda – šlo je za upor.

Prav upor je gotovo drža v našem slovenskem narodu, ki jo je treba slaviti in se po njej zgledovati. Razmeroma majhni narodi, kot je naš, so morali v to, da so se ohranili, vložiti ogromno truda. V to, da so se postavili nasproti vsem imperialističnim težnjam velikih narodov, da bi nas dokončno pokorili in izbrisali naš obstoj. Da so se postavili proti tistim, ki so hoteli uničili vse, kar nas dela edinstvene. Kar nas dela Slovenke in Slovence. Upor je bil nujen za naš narod, ki je dolgo, predolgo živel pod tujo oblastjo. Ko Slovenci nismo mogli biti gospodarji na svoji zemlji. Ko naši ljudje niso mogli posegati po vodilnih položajih v družbi. In ko so na žuljih njihovega dela lagodno živeli tuji oblastniki. Naš rojak, pesnik in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh je v svoji pesmi Kralj Matjaž zapisal: »Bradati kralj Matjaž le spi, spi in bo še dalje spal, njega sploh ni, samo naš strah ga za rešnika je izbral. /…/ Matjaž sem jaz, Matjaž si ti, smo mi in ste vi vsi, kar nas malih je, zatiranih ljudi. Matjaž je zagorski rudar, Matjaž je dolenjski drvar in ljubljanski cestar, iz Krope žebljar je Matjaž. Vsak delavec, ki na njegov se rovaš pitajo troti, vsak tak je Matjaž. /…/ In Kajuh je na koncu dodal: »Naš kralj, naš bradati Matjaž pa le spi in bo spal. Toda naš človek, naš človek bo kmalu svoj tilnik vzravnal!« Kako prav je imel Kajuh. Naši predniki so bili zravnani. Dokazov za to je veliko. Zravnani so bili v kmečkih puntih in v gibanjih za pravice  delavstva. In takrat, ko je šlo za slovenstvo in za ohranitev domovine.

General Maister je s svojimi borci po koncu prve svetovne vojne pogumno obranil našo severno mejo. Ko je čez dvajset let svet pretresala nova vojna grozovitih razsežnosti, so se domoljubni Slovenci vseh stanov s pomočjo Osvobodilne fronte organizirali v oborožen boj proti okupatorju. Zmaga nad njim, skupaj z zavezniki, je leta 1945 prinesla težko pričakovano svobodo in boljše življenje, utemeljeno na večji socialni pravičnosti. Ta zmaga je tudi tlakovala pot do samostojne in suverene države, kar smo uresničili leta 1991. V osamosvojitvenem obdobju je slovenski narod izkazal veliko enotnost. V vojni za samostojno Slovenijo pa so se na bojnem polju izkazali naši borci iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske policije. Skupaj! Danes, 75 let po ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte in ko že skoraj 25 let živimo v samostojni in suvereni domovini, Republiki Sloveniji, je trenutek, ko se moramo s ponosom zazreti na našo pot. Je pa tudi čas, ko moramo razmisliti, kje je naša zravnanost. Smo danes tudi mi tisti, ki kljubujemo vsemu, kar nas ogroža? Smo tisti, ki se upremo vsemu, kar ni prav in načenja našo družbo? Ali smo dovolj ponosni nase? Ali nismo preveč skromni ob zavedanju lastnih uspehov? Naši športniki se dvigajo na najvišje svetovne zmagovalne odre, tudi naši znanstveniki dosegajo uspehe, po katerih se zgleduje ves svet. Si zaupamo dovolj, da znamo svoje ljudi postaviti na vodilna mesta v gospodarstvu? Ali znamo tuje nasvete sprejemati s premislekom in ne za vsako ceno ter ravnati tako, kot je v našem interesu? Ali zgolj čakamo, da nas bo rešil nekdo drug – da nas bo rešil kralj Matjaž?

Zato je edino prav, da smo tudi, kar zadeva izzive, ki so še pred nami, pogumni in samozavestni. V prepričanosti v lastne sposobnosti nas morata krepiti spomin in ponos na vsa junaška dejanja v naši vojaški in državotvorni zgodovini. Pogumna težnja po osvoboditvi izpod okupatorjevega jarma in slovenski partizanski narodnooosvobodilni boj sta gotovo prelomni dejanji, ki nas tudi danes opogumljata v prizadevanju za dobrobit naše države. Države, v kateri bo vsem lepo živeti. In ki bo še bolj uspešna v mednarodnem merilu. Tudi pri nas, v Šaleški dolini smo upravičeno ponosni na uporništvo in domoljubje naših ljudi. Ponosni na trd in neizprosen boj, v katerega so šli naši narodnoosvobodilni borci. Ponosni na Šaleško partizansko skupino, ki je z oboroženim bojem proti okupatorju začela že poleti 1941. Ponosni na vse, ki so se hrabro uprli ponemčevanju. Naši kraji so kraji legendarnega pohoda na Štajersko slavne 14. divizije in njenih težkih bojev. To so kraji bitk, trpljenja in tudi upanja – kajti blizu nas, v Topolšici, se je zgodilo tudi eno najpomembnejših sklepnih dejanj v drugi svetovni vojni. 9. maja 1945 je namreč nemški generalpolkovnik Alexander Löhr podpisal kapitulacijo skupine armad E. To je pomenilo konec druge svetovne vojne v takratni Jugoslaviji in celotni Jugovzhodni Evropi.

Maja 1945 je torej prišla težko pričakovana svoboda. Naš rojak, pesnik in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh tega dne žal ni dočakal. Čeprav je po njem hrepenel in o njem v pesmi Na oknu zapisal: »Ni več daleč tisti dan, ko okupator bo pregnan, takrat se bo vrnil še tvoj partizan, junak bo, nič več tlačan.«

Spoštovani,

danes je popolnoma jasno, da je bil narodnoosvobodilni partizanski boj tisti, ki je preprečil, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda. Ustanovni sestanek Osvobodilne fronte, ki je ta boj utemeljil, je zato dogodek v slovenski zgodovini, vreden vsega spoštovanja. Kmalu bomo praznovali 25. obletnico, od kar živimo v samostojni in suvereni domovini, Republiki Sloveniji. Ponosni smo nanjo in na našo osamosvojitev leta 1991, kar je bila velika zmaga. Pot do nje je pomembno tlakovala skupna zmaga z zavezniki leta 1945. Kajti jasno je, da brez osvoboditve ne bi bilo osamosvojitve. Dan upora proti okupatorju pa nam tudi v današnjem času prinaša pomembno sporočilo. In sicer, da se je treba upreti vsemu tistemu, kar ogroža naš narod in našo družbo na nadaljnji poti! Verjamem, da bomo zmogli!

Lep praznik želim vsem skupaj! Srečno!”