Socialni demokrati smo se v Dražgošah udeležili spominske slovesnosti in se poklonili padlim partizanskim borcem ter civilnim žrtvam

Socialni demokrati smo se v nedeljo, 13. januarja, v Dražgošah množično udeležili tradicionalne spominske slovesnosti ob 77. obletnici dražgoške bitke. Predsedniku stranke Dejanu Židanu so se na pohodu v Dražgoše v ekipi pohodnikov pridružili tudi podpredsedniki SD Tanja Fajon, Jernej Pikalo in Matjaž Nemec ter minister Dejan Prešiček, državni sekretarji Jan Škoberne, Tanja Strniša in Gregor Strojin ter poslanec Predrag Bakovič.

Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik SD in Državnega zbora Dejan Židan, ki je v svojem govoru med drugim opozoril na ponovni razrast fašizma v Evropi. “Ob poklonu vsem, ki so prispevali, da danes kot narod zmagovalcev živimo pod svobodnim soncem,” je Židan opozoril, “da sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave”.

Kot je dejal Židan, smo se v Dražgošah zbrali, “da obudimo spomin na gorenjsko množično vstajo pozimi 1941 in 1942, podoživijo bridko človeško tragedijo dražgoške bitke, se poklonijo padlim partizanom in dražgoškim ter drugim žrtvam in izkažejo hvaležnost borcem narodnoosvobodilnega boja za mir in svobodo, ki ju danes uživamo”.

Židan je pojasnil, da ni kraja na Slovenskem, ki bi glede na število prebivalcev premogel toliko spomenikov in spominskih znamenj, kot jih imajo Dražgoše, kjer jih je kar osem. Pa tudi Dražgoše same po sebi so spomenik. “Dražgoška bitka je bila prvi spopad upornega ljudstva v okupirani Evropi, tako rekoč na tleh Tretjega rajha, in epopeja okupiranega ljudstva, ki se bori za svojo svobodo,” je izpostavil predsednik SD.

“Dražgoše so postale posvečeni in neposvečeni kraj romanja ljudi s čisto vestjo in občutjem krivde, nekakšen univerzalni simbol slovenske razklanosti,” je dejal Židan in dodal, “da so Dražgoše za večino simbol pogumnega slovenskega človeka, ki je preživel in živi, čeprav je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine”. So tudi simbol trpljenja in žrtev. Nekateri drugi pa jih razumejo drugače.

“Upali smo, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačnega zla. A sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemljivo, vse bolj padajo,” je opozoril Židan.

Ob tem je izpostavil napade na temeljne človekove pravice, zanemarjanje moralnih in civilizacijskih načel, krepitev sovraštva in agresije. “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem,” je dejal Židan.

“Zato je nujno izpostavljati vse, kar fašizem je – gradnja kulta osebnosti, netenje strahu pred drugačnostjo, smešenje demokracije, spodnašanje avtoritete sodišč in države, zavračanje volilnih izidov, zagovarjanje izbranega naroda, spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine,” je naštel predsednik SD.

Celoten govor predsednika SD in Državnega zbora v Dražgošah si lahko preberete v nadaljevanju:

Spoštovani predsednik republike Slovenije Borut Pahor ter drugi visoki gostje,

spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB, drugih veteranskih in domoljubnih organizacij,

tovarišice in tovariši pohodniki, borke in borci narodnoosvobodilnega boja,

dragi Dražgošanke in Dražgošani,

dragi Slovenke in Slovenci!

Zbrali smo se, kot že tolikokrat doslej, v tem kraju starodavnega slovanskega imena pod mogočno Jelovico, da obudimo spomin na gorenjsko množično vstajo pozimi 1941 in 1942 ter podoživimo bridko človeško tragedijo dražgoške bitke. Da izkažemo borkam in borcem narodnoosvobodilnega boja hvaležnost za mir in svobodo, ki ju danes uživamo. Da se poklonimo padlim partizanom ter dražgoškim in drugim žrtvam, ki so nosili največje breme tistih zloveščih let minulega stoletja.

Te kraje, skrite v ozke doline in posejane na sončnih terasastih pobočjih, že 800 let naseljujejo ljudje, ki sta jih garanje za vsakdanji kruh in globoka vernost skozi stoletja oblikovala v klene in zavedne Gorenjce.

Septembra 1941 je bilo odločeno, da bo prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji na Gorenjskem. Predvsem zato, ker se je v letu 1941 OF hitro razvijala, ker so poročila o razmerah v nemški vojski na Gorenjskem nakazovala znake nezadovoljstva in ker se je med ljudmi širil strah pred nasiljem in izseljevanjem. Vojaško vstajo naj bi vodil 5. avgusta ustanovljeni Cankarjev bataljon, politično pa OF.

Med pripravami na vstajo je Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 v Rovtu nad Selško dolino presenetil vod nemških policistov in ga v kratkem boju premagal. Padlo je 45 nemških policistov. To je bilo za tisti čas nezaslišano dejanje in hud udarec nemškim okupacijskim silam. Vesti o porazu so odmevale vse do Berlina! Zmaga je med ljudmi sprožila val navdušenja, ovrgla je mit o nemški premoči in nepremagljivosti. Vodstvo Cankarjevega bataljona je med tem že sprožilo množično vstajo. Ta naj bi ob domnevi, da se nemške sile zaradi poraza pred Moskvo umikajo in da bo Nemčija premagana najkasneje do maja 1942, povedla ljudi v boj za osvoboditev Gorenjske in cele Slovenije. Ljudje so verjeli, da se bodo ubranili pred ponemčenjem, selitvami, smrtjo, da jim ne bo več treba hoditi na dnino, »tabarh«, kot rečejo v teh krajih. V roke so vzeli puške in orožje, ki ga je tu zapustila kraljeva jugoslovanska vojska in ga zbirali po zapuščenih utrdbah Rupnikove linije.

Ljudje so se množično pridružili Cankarjevemu bataljonu, ki je kot takrat največja partizanska enota na Slovenskem dala uporu značaj osvobodilne vojne. Začeli so se napadi na nemške postojanke, v pogumni akciji je nekaj partizanov vdrlo tudi v škofjeloške zapore. Bili so prepričani, da bodo premagali in pregnali nemške sile. Do srede decembra se je oboroženi vstaji pridružilo okoli 660 borcev in bork. Med njimi je bilo največ kmetov in delavcev iz vasi, v katerih so divjali boji.

Nemci so po masakru v Rovtu po ukazu iz Berlina začeli pripravljati maščevanje nad partizani in prebivalstvom, kopičiti sveže sile in napadati Cankarjev bataljon ter vstajnike, ki so se na vrhovih Pasje ravni tri dni upirali napadalcem. Poveljstvo Cankarjevega bataljona je zaradi hudega mraza in visokega snega pred koncem leta sklenilo, da se umakne v strateško primernejši in lažje branljiv kraj za počitek in okrepitev borcev. Izbrali so Dražgoše, ker so ocenili, da imajo izredno lego za obrambo, zavarovan hrbet z Jelovico in pregleden prostor pod vasjo.

In tako so se utrujeni in premraženi borci Cankarjevega bataljona v hudi zimi na novega leta dan 1942 razmestili po dražgoških hišah in hlevih, v šoli, Prosvetnem in Sokolskem domu. Začelo se je desetdnevno sprva zadržano in nezaupljivo sobivanje partizanov in vaščanov, navezovanje stikov in tkanje prijateljskih vezi med njimi. Niso pa premagali bojazni vaščanov, kaj bo z njimi, če bodo Nemci vas napadli, kajti slutili so, da nenavadno ponovoletno zatišje v dolini ne obeta nič dobrega.

Sledili so 9., 10. in 11. januar, ko je 14-krat močnejši okupator po treh dneh silovitih bojev vdrl v Dražgoše. Izid spopada poznamo, enako tragično usodo Dražgoš in njenih prebivalcev. Pa usodo voditeljev dražgoške republike, saj sta še istega leta padla komandanta Stane Žagar in Jože Gregorčič. Pa vzpone in padce narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem in po vsej Sloveniji do končne zmage. Pa potek druge svetovne vojne kot spopada, ki je odločal o moralni in politični podobi sveta vse do današnjih dni.

Drage Dražgošánke in Dražgošáni!

Dražgoše so pred vojno z 81 hišami in 444 prebivalci spadale med imenitnejše vasi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi njihove pridnosti, miroljubnosti je vladalo blagostanje. Vas je imela župnijo, cerkev, šolo, prosvetni in sokolski dom, več društev, igralski oder, gasilce, celo električno napeljavo in tovorno žičnico. Znamenitost Dražgoš je bila baročna cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozlačene oltarje iz leta 1658. Poseben čar je dajalo vasi rokodelstvo, ki mu skorajda ni bilo para. Stoletja so pridne in spretne roke gnetle in spletale medeni kruhek, mojstri pa izdelovali skodle. Za te kraje značilni zidani kozolci in drugi objekti pa so vasi dajali prvinskost, domačnost in toplino.

Dražgoše so danes vas, podobno lepa v svoji enkratnosti kot številne vasi po širni slovenski deželi. Pa je vendarle posebna –  pred 77 leti je bila požgana, razrušena in zravnana z zemljo, domačini pa, katerih predniki so stoletja obdelovali njena polja, če se niso umaknili s partizani ali pobegnili, so bili vrženi na ogenj, postreljeni, odpeljani v taborišča, razseljeni in pregnani. Uničenih je bilo 245 dražgoških stavb. Preživeli vaščani, ki so bili prej dobro opremljeni, so izgubili vse, kar so imeli. Odnesene so bile vse zaloge. Odpeljanih je bilo 658 živali. Skratka: življenje v gorski vasi je zamrlo. Pa je res zamrlo? Nevidne roke so še naprej obdelovale dražgoška zapuščena polja ter vrtove in pobirale njihove plodove. Globoko v dolino je še dolgo odmeval presunljiv lajež pobeglih psov. Na zapuščenem pokopališču so vsa leta vojne brleli plameni spomina na mrtve.

Po vojni je bilo celjenje dražgoških ran, tako kot ran celotne domovine, izredno počasno in boleče. Dediči žrtev, preživeli in njihovi potomci ste s pridnostjo svojih rok zgradili nove domove in domačije in si, tako kot delovni ljudje drugod po domovini, v drugačnih družbenih razmerah kot pred vojno ustvarili človeka vredno življenje. Na novo ste postavili zgradbe javnega pomena in jim vdihnili dušo. Pa smo pri drugi posebnosti: ni ga kraja na Slovenskem, ki bi glede na število prebivalcev premogel toliko spomenikov in spominskih znamenj, kot jih imajo vaše Dražgoše – kar osem jih je. So pa tudi Dražgoše same po sebi spomenik!

Pa še tretjo posebnost izkazujejo: Dražgoše so postale posvečeni in neposvečeni kraj romanja ljudi s čisto vestjo in občutjem krivde, nekakšen univerzalni simbol slovenske razklanosti.

»Sleherni dogodek v zgodovini je sam po sebi popolnoma nevtralno dejstvo, ki za nas nima nikakršnega pomena, če mu ga sami ne določimo s svojim odnosom do njega«, je leta 1992 na tem mestu dejal dr. France Bučar. Tako so Dražgoše za nas, za večino, simbol pogumnega slovenskega človeka, ki je preživel in živi, čeprav je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine. Ali da so simbol trpljenja in žrtev. Za nekatere druge pa so posebno tragičen simbol partizanske taktike nesmiselnih žrtev.

Tovariši in tovarišice, gospe in gospodje!

Naj so Dražgoše takšen ali drugačen simbol, je zgodovina vendarle zelo zgovorna, ko pravi, da je gorenjska vstaja kljub umiku Cankarjevega bataljona dosegla, da je okupator evakuiral 23 orožniških postojank, kar je pomembno prispevalo k odložitvi uradne priključitve Gorenjske k rajhu, k odstopu od nadaljnjega preseljevanja prebivalstva in k zamiku prisilne nemške mobilizacije na tem področju ter da je s tem rešila kar precej življenj, ki bi verjetno ugasnila kje na vzhodni fronti, da je bila del velike drame, spopada, ki je zajel ves svet in da je skupaj z Dražgoško bitko zapisana kot največji dogodek narodnoosvobodilnega boja v letu 1941 na Slovenskem in do primorske vseljudske jeseni 1943 tudi edina množična vstaja na Slovenskem. Dražgoška bitka je bila prvi spopad upornega ljudstva v okupirani Evropi, tako rekoč na tleh Tretjega rajha. Hitler je zaradi te bitke prvič v 2. svetovni vojni na slovenskih tleh moral priznati, da obstaja organiziran vojaški odpor s podporo lokalnega prebivalstva in ga ni mogoče čez noč zatreti ter uničiti. In Dražgoška republika je prvo osvobojeno ozemlje z atributi ljudske oblasti na Slovenskem v 2. svetovni vojni.

Zato je dražgoška bitka velika zgodba. Epopeja okupiranega ljudstva, ki se bori za svojo svobodo.

Dragi zbrani,

ob prihodu na ta kraj nas vedno prevzamejo močna čustva. Kot da bi nas izzivala, kaj bi ljudem, ki so na tem mestu za svobodno prihodnost našega naroda dali svoje življenje, želel reči o sebi, o nas in o svetu, v katerem živimo danes.

Upali smo, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačnega zla. A sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemljivo, vse bolj padajo.

Soočamo se z napadi na temeljne človekove pravice, zanemarjajo se moralna in civilizacijska načela, ki bi morala biti neomajna, krepi se začaran krog sovraštva in agresije, pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred Drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem.

Zato je v današnjem času nujno izpostavljati vse, kar fašizem je: grajenje kulta osebnosti, napadi na kritike, netenje strahu pred drugačnostjo, smešenje demokracije, spodnašanje avtoritete sodišč in države, zavračanje volilnih izidov, zagovarjanje izbranega naroda, spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine…

Z zavračanjem teh idej se, dragi tovarišice in tovariši, mi – dediči vrednot protinacističnega in protifašističnega boja, skupaj s še redkimi pričami tistih tragičnih, a junaških časov, na današnji spominski slovesnosti skupaj poklanjamo vsem, ki so prispevali, da danes kot narod zmagovalcev živimo pod svobodnim soncem.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!