“V ustavni državi je pravi vladar volivec,” je nekoč dejal delavski vodja in oče nemške SPD Ferdinand Lassalle. 150 let kasneje je videti, kot da ljudje počasi izgubljajo vero v njegovo politično idejo.
Od začetka tisočletja se je v 15-ih od 17-ih anketiranih evropskih držav[i] število glasov za socialno-demokratske stranke na volitvah zmanjšalo. V Nemčiji je rezultat SPD z 20,5 odstotka najslabši do sedaj in podobno je v številnih sosednjih državah, kjer se socialdemokrati borijo z nenehnim upadanjem podpore: v Franciji, na Nizozemskem in Češkem beležijo socialdemokratske stranke letos samo še enomestne rezultate.
Avstrijski SPÖ so izgubili deset odstotnih točk, PASOK v Grčiji konstantno izgublja pomenu, v Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke še leta 2000 dosegale rezultate okrog 40 odstotkov, pa jih do danes – razen na Portugalskem – izgubile 20. V skandinavskih državah je trend podobno negativen, v Združenem kraljestvu ga je ublažilo dogajanje zaradi Brexita in njegovih posledic.
Da evropska socialna demokracija preživlja težke čase, je torej jasno že dolgo. Glede na družbene in politične okoliščine in vse večje zavedanje, da nimamo ne učinkovitih odgovorov na krize zadnjega desetletja ne predlogov, kako naš voz spet obrniti navzgor, ter glede na dejstvo, da se stranke socialne demokracije vse manj razlikujemo od ostalih strank, je nevarnost, da nas bo negativna spirala posrkala na samo dno, vse bolj grozeča.
Članek v Spieglu[ii], ki sem ga nedavno prebrala in od koder sem povzela zgornje številke, pritrjuje temu vzdušju. Razlogi za negativen razvoj v posameznih državah so sicer lahko različni, vendar Marcel Pauly, avtor članka, ponudi razlage, ki so skupne krizi socialistov in socialnih demokratov v večini omenjenih. Niso nove, je pa prav, da o njih ponovno razmislimo.
V prvi vrsti gre za pomanjkanje oziroma izgubo jedra volivcev, ki je posledica številnih spremenjenih socialnih dejavnikov, na katerih je temeljil uspeh socialne demokracije. Ni več tradicionalnih delavskih gibanj, povezanih v močne sindikate, vse manj je klasičnih in predvsem fizičnih delavcev, nadomeščajo jih bodisi nove tehnologije bodisi cenena delovna sila v nerazvitih državah ali začasni delavci. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20 odstotkov. Nimamo več tovarn, v katerih bi se ljudje učili, kako slediti skupnim ciljem.
Ob tem je prišlo do vznika novih strank, ki poleg skrajnega dela apelirajo in drobijo tudi klasično središče delavskega razreda: bodisi da gre za socialistične ali levičarske (npr. Siriza v Grčiji, WASG v Nemčiji) bodisi desničarske populistične stranke (npr. Front national v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem) ali pa nove, »startup« stranke, ki bolj kot stranke delujejo kot oglaševalske agencije. Če temu dodamo še jasno zaznano zmanjšanje zaupanja volivcev v politiko na splošno, kar se kaže tudi z upadanjem volilne udeležbe, je rezultat po eni strani razumljiv.
Po drugi strani pa tudi nekoliko nelogičen – finančna in gospodarska kriza je posledica neoliberalnih politik. Zakaj torej socialnodemokratske stranke, zmerna levica, niso izkoristile tega dejstva za svoj vzpon? Osnovni očitek je pomanjkanje dolgoročnih družbenih vizij, idej, programska izpraznjenost, v povezavi z odgovorom na vprašanje, kaj je danes sploh še socialdemokratsko.
Razvoj evropskega skupnega trga in povečevanje vpliva korporacijskega kapitala sta ustvarila okolje, v katerem so socialno demokratske ideje socialne države vse težje uresničljive in v katerem smo socialni demokrati počasi, a zanesljivo, politiko podredili trgu. Tudi zaradi take trženjske politike so si današnje evropske politične stranke, razen nekaj skrajnih, vse bolj podobne. Praktično se zdi, da ne obstaja alternativa. Programi se ne razlikujejo bistveno, politično tekmovanje je odvisno od političnega marketinga in cenenih političnih parol, ki se ponudjajo kot univerzalno zdravilo za vse probleme v družbi.
Politični konflikti so (namensko) vse bolj zreducirani na raven izražanja mnenj o določenih izbranih popularnih vrednotah, s čimer se populistično polarizira javnost. Vrednota potrošništva je vgrajena v družbenih porah, skupaj z izrazito vzgojo v duhu meritokracije in ob sočasni odsotnosti alternativne družbene vizije, kot jo je nekoč kapitalizmu postavljal komunizem oz. v nekdanji SFRJ samoupravni socializem. V teh razmerah smo socialni demokrati kot uspavani pozabili na svojo pravo vlogo.
Paradoksalno je, da svoj najslabši položaj doslej levica oz. socialna demokracija dosega ravno v obdobju velike brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin. Kar dokazuje, da ne glede na krizo ekonomski položaj ni več edini in glavni dejavnik, ki bi vplival na izbiro volivcev. A ti kljub temu potrebujejo politični program, »ideologijo, ki bo znala povezati različne interese različnih družbenih skupin in zagovarjati njihove socialne pravice« (Igor Pribac).
Uspešni smo lahko z idejo večje solidarnosti, ki je tesno povezana z več demokracije in ki ni ovira za napredek in delovanje gospodarstva, in z vizijo o socialno pravičnejši družbi, ki pa nima nič skupnega z ideologijo nekdanjih vzhodnih totalitarnih sistemov. Predvsem pa moramo iskati rešitve v preseganju nacionalnega in delovanje postaviti v kontekst globalnega povezovanja.
Ker sem po naravi optimistka, sem prepričana, da imamo socialni demokrati v prihodnosti tudi na evropski ravni vendarle dobre možnosti za uspeh, če bomo resnično začeli sodelovati in se aktivno zavzemati za to, iz česar smo nastali: za svobodo, solidarnost, človekove pravice in enakopravnost.
V Sloveniji to že dokazujemo: socialni demokrati smo nedvomno na pravi poti, na poti k uspehu, in razloga za preplah ne vidim. Upam celo, da bodo izidi prihajajočih volitev, na katerih imamo vse možnosti, da dosežemo rezultat, ki smo si ga zastavili, vodilo in spodbuda našim evropskim kolegom, da storijo podobno.
Kaj je naša glavna prednost: prvič, da smo si zastavili realne cilje in volivcem obljubljamo le to, kar lahko z dejanji tudi izpolnimo. Samo tako je mogoče spet pridobiti njihovo zaupanje. In drugič, naš program ni namenjen samo nabiranju kratkotrajnih političnih točk, zato se ne osredotoča le na naslednji mandat – nasprotno: imamo v prihodnost usmerjen program, z dolgoročno vizijo in konkretnimi koraki za vsaj osem let, s katerimi bomo ustvarjali pogoje in uresničevali zaveze za razvoj samozavestne Slovenije, države prihodnosti, prepoznavne v svetu.
Želimo trajno spremembo na bolje. Slovenija med desetimi najbolj razvitimi državami sveta ni utopija. Naša lega, majhnost, naravne danosti, izobrazba ljudi, zagnanost in številna znanja nam to omogočajo – od tehnoloških, zdravstvenih, gospodarskih do znanstvenih in izobraževalnih. Za to potrebujemo odprt, svoboden, s preteklostjo neobremenjen prostor, ki bo dejansko deloval povezovalno in ne politično parcialno. Socialni demokrati to zmoremo. S pomočjo vseh, ki razmišljajo podobno, lahko Sloveniji 21. stoletja in njenim državljanom damo to, kar si zaslužijo: Samo Dobro.
Tanja Fajon
predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D
[i] Opisane rezultate volitev iz 17 evropskih držav je zbiral Norveški center za podatke o raziskavah in Mednarodna fundacija za volilne sisteme, nekatere manjkajoče vrednosti je dodal SPIEGEL ONLINE (glej naslednjo opombo).
[ii] http://www.spiegel.de/politik/ausland/krise-der-sozialdemokratie-vorwaerts-nimmer-abwaerts-immer-a-1182262.html
Komentar Petra Pogačarja: O vredno(s)ti dela in prerazporeditvi ustvarjenega – premik v socialnem dialogu za nov plačni model v Sloveniji
/in Mnenja, Naprej, Novice /by Denis SarkićV zadnjem mesecu smo bili zopet tako kot zdaj že tradicionalno v mesecu januarju priča burni razpravi o uskladitvi zneska minimalne plače. Predlog ministrice za delo dr. Anje Kopač Mrak, da naj se minimalna plača uskladi za 4,7 odstotka, kar je precej nad zakonskim minimumom, je po pričakovanjih naletel na burne odzive na vseh straneh. Na eni strani predstavnikov delojemalcev, ki so se zavzemali za bistveno višji znesek uskladitve minimalne plače in na drugi strani predstavnikov delodajalcev, ki so opozarjali na skorajda katastrofične posledice takšnega dviga minimalne plače na zaposlenost. Predlog uskladitve zneska minimalne plače je bil deležen izjemne medijske pozornosti, razprava na pristojnem delovnem telesu v Državnem zboru je potekala kar nekaj ur.
V čem je razlog za takšno pozornost javnosti določitvi zneska minimalne plače, še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zakonsko določen znesek minimalne plače edina intervencija države na področju politike plač. Namen zakonske ureditve minimalne plače je v vseh državah, kjer imajo z zakonom določeno minimalno plačo, da navkljub urejanju politike plač s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in sindikati, država določi minimalni znesek plačila delavcu za opravljeno delo, kot ekonomsko in socialno kategorijo.
V okviru posvetovanja o uskladitvi minimalne plače je bil večkrat v javnosti spregledan podatek o številu prejemnikov minimalne plače med vsemi zaposlenimi ter obsegu povečanega stroška v sredstvih za plače zaradi uskladitve minimalne plače. Glede na letni obseg sredstev gospodarskih družb za plače predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju manj kot 0,3 odstotka celotnih sredstev za plače, znesek uskladitve minimalne plače pa se nanaša na manj kot 0,5 odstotka zaposlenih. Pomeni, da je uskladitev zneska minimalne plače izjemnega pomena za prejemnika in njegovo družino, saj preprečuje revščino zaposlenih, z vidika gospodarstva pa to pomeni relativno malo.
Menim, da je bolj zaskrbljujoč podatek o zaostajanju rasti povprečne plače v obdobju gospodarske rasti tako za gospodarsko rastjo kakor tudi za rastjo produktivnosti dela. V zadnjih petih letih (2013-2017) je tako realna rast BDP skupaj znašala 11,2 odstotka, realna rast povprečne plače pa zgolj 3,2 odstotka. Pomeni, da se je v rast plač prenesel zgolj manjši del gospodarske rasti in manjši del rasti produktivnosti dela. Delavci v povprečju večletno zaporedno gospodarsko rast, h kateri so izdatno prispevali tudi sami, v veliki meri občutijo zgolj na račun zmanjšanja brezposelnosti in rekordno visoke zaposlenosti, kot bistveno zmanjšano tveganje izgube zaposlitve oziroma brezposelnosti, s čimer se krepi tudi občutek varnosti posameznika. Gospodarska rast in rast produktivnosti dela pa se po podatkih sodeč ni v zadostni meri prerazporedila v rast vseh plač, s čimer bi se okrepilo tudi t.i. srednji razred in nenazadnje v večji meri spodbudilo zasebne potrošnjo.
Ustrezna rast minimalne in povprečne plače je za posameznika pomembna ne samo z vidika dostojnega življenja delavca, ampak je nujni predpogoj za preprečevanje revščine med zaposlenimi ter ustrezno prerazdelitev rezultatov gospodarske rasti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je višina dohodka v aktivnem obdobju ključnega pomena za zagotavljanje ustrezne socialne varnosti v obdobju neaktivnosti (brezposelnost, upokojitev, ipd). Razprava o višini pokojnin v Sloveniji, bi se vedno morala začeti z razpravo o višini plač, kajti višina pokojnine je vedno posledica višine plače v obdobju aktivnosti.
Zaostajanje rasti povprečne plače za gospodarsko rastjo lahko verjetno pripišemo negotovosti glede gospodarskega okrevanja v začetnem obdobju gospodarske rasti, ki ima za posledico, da delodajalci v začetku gospodarskega okrevanja zaradi nepredvidljivosti trajanja le tega, niso pripravljeni na hkratno dvigovanje plač.
Menim, da je to lahko tudi posledica odsotnosti splošnega dogovora o politiki plač med socialnimi partnerji, ki bi tako za delodajalce kakor tudi zaposlene predstavljal predvidljivostrasti plač oziroma stroškov dela v vsaj srednjeročnem časovnem obdobju glede na stanje na trgu dela – gospodarsko rast, rast produktivnosti dela, rast inflacije, …
Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da so zahteve po dvigu vseh plač lahko upravičene, saj rast povprečne plače ni sledila gospodarski rasti in rasti produktivnosti dela. Vendar zgolj zahteva po višjih plačah ne zadošča.
Politika plač mora biti vedno predmet in rezultat dialoga med delom in kapitalom, predvsem pa njunega medsebojnega zaupanja. Ampak zgolj zahtevati višje plače v socialnem dialogu ni dovolj, saj so višje plače lahko vedno le posledica boljših, kvalitetnih delovnih mest, ki nastanejo kot posledica ustrezne gospodarske politike in predvsem vlaganja v izobraževanje in delovne pogoje zaposlenih in pripravljenosti zaposlenih na pridobivanje novih znanj ter ustreznega vnaprejšnjega dogovora o delitvi rezultatov ustvarjenega, predvsem pa morajo biti višje plače posledica.
V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti, dvig stopnje delovne aktivnosti vseh skupin na trgu dela ter ukrepov za zagotavljanje dostojnega dela. Nizka stopnja brezposelnosti ter dejstvo, da je danes v Sloveniji zaposlenih skoraj 80.000 ljudi več kot v začetku gospodarskega okrevanja ter podatki o stopnji tveganja revščine, kažejo, da so bili ukrepi učinkoviti.
Slovenija v zadnjem obdobju beleži gospodarsko rast in tudi napovedi za prihodnji dve leti so izjemno pozitivne. Menim, da je sedaj prišel čas, ko potrebujemo premislek o tem, kako naprej, tudi na podlagi izkušenj iz preteklosti. Potrebujemo nov dogovor med socialnimi partnerji, v okviru katerega se bo potrebno dogovoriti o skupnih ciljih, o tem kaj bo posamezni deležnik na trgu dela (delodajalci, delojemalci in država) prispeval k doseganju skupnih ciljev. Vsak deležnik v socialnem dialogu bo moral prisluhniti drugi strani in prevzeti svoj del odgovornosti za dosego skupnih ciljev. Potem bo tudi razprava o delitvi ustvarjenega bistveno lažja.
V Sloveniji imamo podjetja, ki so z vlaganjem v zaposlene in ustrezno delitvijo ustvarjenega, dosegla in dosegajo izjemne rezultate. Mar je izkušnjo teh podjetij res tako nemogoče prenesti na nacionalno raven?
Peter Pogačar, državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.
Ministrica Kopač Mrak predlagala 4,7% dvig minimalne plače po tem, ko sindikati in delodajalci niso dosegli dogovora o dvigu
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićPoslanska skupina SD v proceduro DZ vložila predlog Zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene
/in Legalizator, Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićV Poslanski skupini Socialnih demokratov smo pripravili predlog zakona, s katerim bi v Republiki Sloveniji omogočili gojenje rastline konoplje za pridobivanje kanabisa v medicinske namene. Na ta način želimo ustrezno dopolniti zakonodajo, ki bi omogočila izdajo dovoljenj za gojenje ter avtorizacijo drog kot primernih za uporabo v medicini.
Tako bi končali odvisnost od uvoženih zdravil na bazi konoplje in kanabisa, zdravnikom in bolnikom pa omogočili dostop do varnih zdravil. Zakon je omejen le na zakonito gojenje rastlin za pridobivanje medicinskih drog in v ničemer ne spreminja veljavne ureditve na področju obravnave zlorab prepovedanih drog.
Socialni demokrati smo prepričani, da je skrajni čas za ukrepanje. Že pred časom je Zdravniška zbornica Slovenije izrekla o potrebnih ukrepih za uporabo konoplje v medicinske namene. S tem so pritrdili nedavnim priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, ki ugotavlja, da so države zaradi strahu pred zlorabo tako zaostrile politiko do drog, da je s tem ogrožena dostopnost zdravil za lajšanje trpljenja in bolečin.
Kljub lanskoletni uvrstitvi »konoplje« v skupino II Seznama skupin prepovedanih drog, ki omogoča njeno medicinsko uporabo, gojenje konoplje in pridobivanje kanabisa v medicinske namene ni urejeno, zato so bolniki in zdravniki v celoti odvisni od uvoza in tujih korporacij.
Socialni demokrati smo te pomisleke izpostavili že ob pričetku naših prizadevanj za spremembo politike do uporabe konoplje v medicinske namene. S predlogom zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene želimo urediti sledeča vprašanja:
– jasna opredelitev, da se konoplja lahko goji v medicinske namene na podlagi dovoljenja, ki ga izda Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke,
– uvaja pravilno poimenovanje rastline in vseh njenih derivatov (drog), uporabnih v medicini (kanabis, kanabisova smola, ekstrakti in tinkture) ter postopkov njihove proizvodnje,
– omogoča standardizirano in varno proizvodnjo medicinskega kanabisa ter registracijo zdravil na njegovi bazi v Sloveniji,
– omogoča tudi lokalnim gojiteljem in kmetovalcem, da v partnerstvu z izdelovalci zdravil gojijo konopljo v medicinske namene.
SD – Predlog Zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene by SocialniDemokrati on Scribd
Matjaž Han predsedniku vlade zastavil vprašanje o načrtih Vlade RS za višanje plač zaposlenih v Sloveniji
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićVodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han je na seji Državnega zbora, ki se je začela z vprašanji predsedniku vlade, na dr. Mira Cerarja naslovil poslansko vprašanje v zvezi z ukrepi Vlade RS glede višanja plač v javnem in zasebnem sektorju. Matjaž Han je spomnil na burne polemike preteklega tedna o predlogu ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak o dvigu minimalne plače za 4,7%, kar je po njegovih besedah edini pravi in odgovoren ukrep. “Seveda so se pojavili očitki, da bo nova raven minimalne plače predstavljala približek k povprečni plači, vendar Socialni demokrati menimo, da problem ni v višini minimalne plače, temveč v dejstvu, da je povprečna plača v Sloveniji prenizka,” je dodal Han.
Poudaril je, da dve tretjini zaposlenih v državi prejema plačo nižjo kot od povprečne, torej med 600 in 1.050 evri. Od dejstvu, da je po podatkih Finančne uprave Slovenija letošnje leto pobrala za 920 milijonov evrov več denarja, gospodarstvo pa beleži 3,2 milijardi čistega dobička se Han čudi problemom ob predlogu dviga minimalne plače. “Dobri kazalniki botrujejo tudi napovedanim stavkam zaposlenih v javnem sektorju, zadnjih osem let so se odpovedovali plačam, zato, da je država izšla iz krize,” je poudaril vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Poleg tistih, ki prejemajo minimalno plačo pa je izpostavil tudi zaposlene, ki prejemajo znesek med minimalno in povprečno plačo, tako v javnem kot zasebnem sektorju. V sled povedanega je Han predsedniku vlade zastavil vprašanje o načrtovanih ukrepih vlade do konca mandata za izboljšanje neto plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji.
Premier Cerar je zatrdil, da so se neto plače vsa leta dela te vlade zviševale, predvsem preko davčnih razbremenitev. Glede višine letošnje uskladitve minimalne plače je ocenil, da je naše gospodarstvo v dobri kondiciji in bi “lahko zmoglo več kot zakonsko uskladitev z rastjo inflacije”. Zato se strinja, da se ta uskladitev postavi na višji ravni, pri čemer pa je treba upoštevati socialni in ekonomski kriterij – torej tudi interese gospodarstva. Opozoril je, da z dvigom minimalne plače ne smemo ogroziti delovnih mest in porušiti plačnih razmerij.
Tanja Fajon: Socialna demokracija z jasnimi vrednotami in programom za prihodnost pridobiva zaupanje ljudi
/in Novice, Stranka /by Denis Sarkić“V ustavni državi je pravi vladar volivec,” je nekoč dejal delavski vodja in oče nemške SPD Ferdinand Lassalle. 150 let kasneje je videti, kot da ljudje počasi izgubljajo vero v njegovo politično idejo.
Od začetka tisočletja se je v 15-ih od 17-ih anketiranih evropskih držav[i] število glasov za socialno-demokratske stranke na volitvah zmanjšalo. V Nemčiji je rezultat SPD z 20,5 odstotka najslabši do sedaj in podobno je v številnih sosednjih državah, kjer se socialdemokrati borijo z nenehnim upadanjem podpore: v Franciji, na Nizozemskem in Češkem beležijo socialdemokratske stranke letos samo še enomestne rezultate.
Avstrijski SPÖ so izgubili deset odstotnih točk, PASOK v Grčiji konstantno izgublja pomenu, v Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke še leta 2000 dosegale rezultate okrog 40 odstotkov, pa jih do danes – razen na Portugalskem – izgubile 20. V skandinavskih državah je trend podobno negativen, v Združenem kraljestvu ga je ublažilo dogajanje zaradi Brexita in njegovih posledic.
Da evropska socialna demokracija preživlja težke čase, je torej jasno že dolgo. Glede na družbene in politične okoliščine in vse večje zavedanje, da nimamo ne učinkovitih odgovorov na krize zadnjega desetletja ne predlogov, kako naš voz spet obrniti navzgor, ter glede na dejstvo, da se stranke socialne demokracije vse manj razlikujemo od ostalih strank, je nevarnost, da nas bo negativna spirala posrkala na samo dno, vse bolj grozeča.
Članek v Spieglu[ii], ki sem ga nedavno prebrala in od koder sem povzela zgornje številke, pritrjuje temu vzdušju. Razlogi za negativen razvoj v posameznih državah so sicer lahko različni, vendar Marcel Pauly, avtor članka, ponudi razlage, ki so skupne krizi socialistov in socialnih demokratov v večini omenjenih. Niso nove, je pa prav, da o njih ponovno razmislimo.
V prvi vrsti gre za pomanjkanje oziroma izgubo jedra volivcev, ki je posledica številnih spremenjenih socialnih dejavnikov, na katerih je temeljil uspeh socialne demokracije. Ni več tradicionalnih delavskih gibanj, povezanih v močne sindikate, vse manj je klasičnih in predvsem fizičnih delavcev, nadomeščajo jih bodisi nove tehnologije bodisi cenena delovna sila v nerazvitih državah ali začasni delavci. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20 odstotkov. Nimamo več tovarn, v katerih bi se ljudje učili, kako slediti skupnim ciljem.
Ob tem je prišlo do vznika novih strank, ki poleg skrajnega dela apelirajo in drobijo tudi klasično središče delavskega razreda: bodisi da gre za socialistične ali levičarske (npr. Siriza v Grčiji, WASG v Nemčiji) bodisi desničarske populistične stranke (npr. Front national v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem) ali pa nove, »startup« stranke, ki bolj kot stranke delujejo kot oglaševalske agencije. Če temu dodamo še jasno zaznano zmanjšanje zaupanja volivcev v politiko na splošno, kar se kaže tudi z upadanjem volilne udeležbe, je rezultat po eni strani razumljiv.
Po drugi strani pa tudi nekoliko nelogičen – finančna in gospodarska kriza je posledica neoliberalnih politik. Zakaj torej socialnodemokratske stranke, zmerna levica, niso izkoristile tega dejstva za svoj vzpon? Osnovni očitek je pomanjkanje dolgoročnih družbenih vizij, idej, programska izpraznjenost, v povezavi z odgovorom na vprašanje, kaj je danes sploh še socialdemokratsko.
Razvoj evropskega skupnega trga in povečevanje vpliva korporacijskega kapitala sta ustvarila okolje, v katerem so socialno demokratske ideje socialne države vse težje uresničljive in v katerem smo socialni demokrati počasi, a zanesljivo, politiko podredili trgu. Tudi zaradi take trženjske politike so si današnje evropske politične stranke, razen nekaj skrajnih, vse bolj podobne. Praktično se zdi, da ne obstaja alternativa. Programi se ne razlikujejo bistveno, politično tekmovanje je odvisno od političnega marketinga in cenenih političnih parol, ki se ponudjajo kot univerzalno zdravilo za vse probleme v družbi.
Politični konflikti so (namensko) vse bolj zreducirani na raven izražanja mnenj o določenih izbranih popularnih vrednotah, s čimer se populistično polarizira javnost. Vrednota potrošništva je vgrajena v družbenih porah, skupaj z izrazito vzgojo v duhu meritokracije in ob sočasni odsotnosti alternativne družbene vizije, kot jo je nekoč kapitalizmu postavljal komunizem oz. v nekdanji SFRJ samoupravni socializem. V teh razmerah smo socialni demokrati kot uspavani pozabili na svojo pravo vlogo.
Paradoksalno je, da svoj najslabši položaj doslej levica oz. socialna demokracija dosega ravno v obdobju velike brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin. Kar dokazuje, da ne glede na krizo ekonomski položaj ni več edini in glavni dejavnik, ki bi vplival na izbiro volivcev. A ti kljub temu potrebujejo politični program, »ideologijo, ki bo znala povezati različne interese različnih družbenih skupin in zagovarjati njihove socialne pravice« (Igor Pribac).
Uspešni smo lahko z idejo večje solidarnosti, ki je tesno povezana z več demokracije in ki ni ovira za napredek in delovanje gospodarstva, in z vizijo o socialno pravičnejši družbi, ki pa nima nič skupnega z ideologijo nekdanjih vzhodnih totalitarnih sistemov. Predvsem pa moramo iskati rešitve v preseganju nacionalnega in delovanje postaviti v kontekst globalnega povezovanja.
Ker sem po naravi optimistka, sem prepričana, da imamo socialni demokrati v prihodnosti tudi na evropski ravni vendarle dobre možnosti za uspeh, če bomo resnično začeli sodelovati in se aktivno zavzemati za to, iz česar smo nastali: za svobodo, solidarnost, človekove pravice in enakopravnost.
V Sloveniji to že dokazujemo: socialni demokrati smo nedvomno na pravi poti, na poti k uspehu, in razloga za preplah ne vidim. Upam celo, da bodo izidi prihajajočih volitev, na katerih imamo vse možnosti, da dosežemo rezultat, ki smo si ga zastavili, vodilo in spodbuda našim evropskim kolegom, da storijo podobno.
Kaj je naša glavna prednost: prvič, da smo si zastavili realne cilje in volivcem obljubljamo le to, kar lahko z dejanji tudi izpolnimo. Samo tako je mogoče spet pridobiti njihovo zaupanje. In drugič, naš program ni namenjen samo nabiranju kratkotrajnih političnih točk, zato se ne osredotoča le na naslednji mandat – nasprotno: imamo v prihodnost usmerjen program, z dolgoročno vizijo in konkretnimi koraki za vsaj osem let, s katerimi bomo ustvarjali pogoje in uresničevali zaveze za razvoj samozavestne Slovenije, države prihodnosti, prepoznavne v svetu.
Želimo trajno spremembo na bolje. Slovenija med desetimi najbolj razvitimi državami sveta ni utopija. Naša lega, majhnost, naravne danosti, izobrazba ljudi, zagnanost in številna znanja nam to omogočajo – od tehnoloških, zdravstvenih, gospodarskih do znanstvenih in izobraževalnih. Za to potrebujemo odprt, svoboden, s preteklostjo neobremenjen prostor, ki bo dejansko deloval povezovalno in ne politično parcialno. Socialni demokrati to zmoremo. S pomočjo vseh, ki razmišljajo podobno, lahko Sloveniji 21. stoletja in njenim državljanom damo to, kar si zaslužijo: Samo Dobro.
Tanja Fajon
predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D
[i] Opisane rezultate volitev iz 17 evropskih držav je zbiral Norveški center za podatke o raziskavah in Mednarodna fundacija za volilne sisteme, nekatere manjkajoče vrednosti je dodal SPIEGEL ONLINE (glej naslednjo opombo).
[ii] http://www.spiegel.de/politik/ausland/krise-der-sozialdemokratie-vorwaerts-nimmer-abwaerts-immer-a-1182262.html
Jan Škoberne postal podpredsednik skupine Socialistov, demokratov in zelenih v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope
/in EU, Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićPoslanec Socialnih demokratov in član delegacije Državnega zbora v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope Jan Škoberne je bil danes, 22. januarja 2018, ob rednem zasedanju Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, imenovan v biro podpredsednikov skupine Socialistov, demokratov in zelenih v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope.
Ob tej priložnosti se je Škoberne zahvalil za zaupanje delegatom druge največje politične skupine v Svetu Evrope in poudaril, da se bo kot član biroja podpredsednikov zavzel za okrepitev Torinskega procesa in uveljavitev sodobne listine o socialnih pravicah ter za krepitev solidarnosti in varovanja najvišjih standardov človekovih pravic, kot odgovor grožnjam, ki jih predstavlja vzpon skrajne desnice, nacionalizmov in sovražnega govora v Evropi.
Škoberne je še poudaril, da morajo tako kot temeljne človekove, tudi socialne pravice, vključno z pravico do dostojnega plačila, postati univerzalne pravice in da je od sposobnosti uveljavljanja solidarnosti in enakopravnosti odvisna prihodnost Evrope.
Na rednem zasedanju Parlamentarne skupščine Sveta Evrope je 324 delegatk in delegatov 47 držav razpravljalo o ključnih globalnih izzivih. Tako je Parlamentarna skupščina med drugim na nujnem zasedanju obravnavala problematiko vzpona antisemitizma, ksenofobije in islamofobije ter grožnje, ki jo slednja predstavlja za skupne evropske vrednote.
Prav tako bodo delegati naslovili vprašanje prihodnosti palestinsko-izraelskega mirovnega procesa in številnih drugih vprašanj, ki segajo od upravljanja globalnih izzivov v športu, do ključnih socialnih vprašanj, s katerimi se sooča Evropa. Parlamentarna skupščina pa bo izvedla volitve novega komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, kjer je med tremi finalnimi kandidati tudi slovenski kandidat, minister za pravosodje Goran Klemenčič.
Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Minimalna plača mora zagotavljati dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićTrenutna razprava o uskladitvi minimalne plače za mesec januar 2018 je vse prej kot samo to. Je razprava o vredno(s)ti dela v Sloveniji, o zmanjševanju neenakosti in spodbujanju socialne pravičnosti ter ideji socialne demokracije, da si bodo ljudje z delom zaslužili toliko, da bodo dostojno živeli.
Kot ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imam možnost, da predlagam višino minimalne plače, pri čemer je potrebno upoštevati rast cen življenjskih potrebščin oz. inflacijo, gibanje plač, gospodarske razmere oz. rast ter gibanje zaposlenosti. Znesek je potrebno vsaj enkrat letno uskladiti najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin. Z mojim predlogom 4,7-odstotnega zvišanja minimalne plače, želimo delavcem in delavkam zagotoviti skoraj 25 evrov na mesec več. Tako bi bruto mesečna plača znašala 842,79 evra oziroma 638,42 evra neto. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi njeni ljudje.
Minimalna plača ni le socialni korektiv, je eden izmed ključnih elementov zmanjševanja socialnih razlik pri kateremu nimamo niti negativnih vplivov na javno porabo, kot pri večini drugih ukrepov. Še posebej pomemben rezultat se je pokazal pri dvigu minimalne plače leta 2010, ko smo Socialni demokrati dosegli skoraj 23% dvig minimalne plače, ki je imel viden vpliv na zmanjšanje neenakosti predvsem pri manj izobraženih ženskah in mladih.
Minimalna plača ima tudi motivacijsko funkcijo. Ob upoštevanju minimalnih življenjskih stroškov, praga tveganja revščine in učinku socialnih transferjev je ključna ugotovitev, da v Sloveniji na motiviranost posameznikov za delo vplivata predvsem višina plač ter sploščenost plačne lestvice.
Slovenija je izšla iz obdobja krize in velike brezposelnosti v pozitivno rast in situacijo na trgu dela, kjer primanjkuje ustrezne delovne sile. Prav zato je tudi za nadaljnjo gospodarsko rast ključno, da motiviramo in opolnomočimo prejemnike nadomestila za brezposelnost in socialnih transferjev, da aktivno prispevajo v naši družbi.
Minimalna plača je tako ekonomsko kot politično upravičena. Predvsem v smislu redistribucije strukturne moči med delom in kapitalom. Neto čisti dobiček gospodarskih družb v letu 2016 je znašal slabih 3,2 milijarde evrov. Ob letnem obsegu gospodarskih družb za plače v višini 8,5 milijarde evrov, predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju 18 milijonov evrov oziroma 0,21%.
Verjamem, da je gospodarstvo zmožno prenesti takšen dvig minimalne plače, saj je gospodarska rast v Sloveniji pozitivna in stabilna, prav takšno napovedujejo tudi za naslednji dve leti. Zvišuje se zaposlenost in s tem tudi uspešno poslovanje gospodarskih družb.
Če plače zaostajajo za rastjo produktivnosti, je posledica prerazporeditev ustvarjenega v korist kapitala in se ne preliva do delavcev in v korist zasebne porabe. V zadnjih petih letih od leta 2013 je skupna rast minimalne plače znašala 2,5%, medtem ko je bila realna rast povprečne bruto plače 3,2%. Produktivnost dela je narasla za 5,9%, BDP pa za kar 11,2%. Minimalna plača ostaja osnova za izgradnjo plačne politike, saj ustvarja tudi pritisk za prestrukturiranje gospodarstva in s tem sili v povišanje povprečne plače. Tu moramo za dvig kakovosti življenja predvsem srednjega razreda narediti še več.
Ne smemo pozabiti kaj smo Socialni demokrati že dosegli s spremembami minimalne plače. Naša prva socialdemokratska vlada je leta 2010 minimalno plačo zvišala iz takratnih 549,43 evrov na 734,15 evrov bruto, kar je bil daleč najvišji dvig v EU. In to v času krize in negativne gospodarske rasti. Naša prizadevanja za zagotavljanje dostojnega življenja za delavke in delavce ostajajo v srcu naših politik.
Žal je znesek minimalne plače vprašanje pri katerem delodajalci, delojemalci in vlada nismo še nikoli dosegli soglasja. Zaradi tega je pred dvema letoma propadel celo socialni sporazum, kar obžalujem še danes. Vendar še vedno verjamem v konstruktiven socialni dialog.
Pritiski na minimalno plačo so visoki predvsem v tistih državah, kjer celoten plačni model ne deluje dobro in bipartitni dialog predvsem na panožni ravni šibi. Zato me veseli, da je tako pri sindikatih kot pri delodajalcih zaznati željo po vzpostavitvi novega dialoga glede plačnega modela v Sloveniji. Okoli tega moramo graditi splošen družben konsenz.
Za Slovenijo, kjer bo delo temeljna vrednota, ki bo omogočala preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajala dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh ustvarja skupnost.
dr. Anja Kopač Mrak
ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Ministrica Kopač Mrak po seji ESS: “V kolikor socialni partnerji najdejo neko ravnotežje in se dogovorijo o dvigu minimalne plače, bom upoštevala njihov predlog, sicer pa bom nadaljevala s svojim predlogom za 4,7% povišanje.”
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićEkonomsko-socialni svet (ESS) je obravnaval uskladitev minimalne plače, ki bi veljala že za letošnji januar. Ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak je predlagala 4,7-odstotno zvišanje na 842,79 evra bruto oz. 638,42 evra neto. Socialni partnerji seji ESS danes sicer niso našli soglasja o predlogu ministrice, so pa sprejeli sklep, da bodo do torka, 23. januarja, skušali oblikovati skupni dogovor o višini dviga. “Sindikati so izrazili željo po 6,2-odstotnem zvišanju, delodajalci pa so vztrajali pri 1,7-odstotnem povišanju minimalne plače,” je povedala ministrica po seji ESS.
“V kolikor najdejo neko ravnotežje, se dogovorijo o dvigu minimalne plače in z usklajenim predlogom pridejo do ministrstva za delo, bom upoštevala njihov predlog, sicer pa nadaljevala s svojim,” je povedala ministrica Kopač Mrak. Dodala je, da danes z delodajalske strani ni bilo slišati navedb, da takšen dvig pomeni zlom slovenskega gospodarstva, kar je spodbudno.
“Verjamem, da slovensko gospodarstvo, ki beleži pozitivno rast, ta strošek zmore,” je ob predstavitvi predloga dejala Kopač Mrakova, ki je po zakonu dolžna predlagati vsakoletno uskladitev minimalne plače v začetku leta. Ob tem je ministrica ponovila, da bi pritisk na dvig minimalne plače lahko zmanjšali s spremembo plačnega modela. Ministrica iz vrst SD meni, da je čas primeren za uskladitev minimalne plače, ki bo ob inflaciji upoštevala tudi določen delež gospodarske rasti v tekočem in preteklih letih. ”Nova minimalna plača mora biti nad pragom tveganja revščine in mora izboljšati del v zadnjih letih izgubljenega razmerja v primerjavi s povprečno plačo,” je še poudarila Anja Kopač Mrak.
Socialni demokrati želimo spomniti, da smo bili tudi leta 2010, ko smo vodili vlado in kljub negativni gospodarski rasti dvignili minimalno plačo za slabih 23%, kar je bil daleč najvišji dvig v EU, deležni številnih kritik. A te nas niso odvrnile niti takrat, niti nas ne bodo odvrnile zdaj, da dosežemo letošnji dvig, saj je potrebno ljudem, ki trdo delajo in so tudi motor gospodarske rasti, zagotoviti, da so njihovi mesečni prejemki za polni delovni čas višji od praga tveganja revščine. Ob tem pa si Socialni demokrati še naprej prizadevamo, da bi še bolj okrepili pozitivno gospodarsko rast, da se bodo lahko plače v Sloveniji, tako minimalne kot tudi povprečne, zviševale tudi v prihodnje.
Židan in Costa na srečanju v Ljubljani o krepitvi sodelovanja med slovensko in portugalsko socialno demokracijo
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićPredsednik SD in podpredsednik vlade mag. Dejan Židan se je skupaj z ministrico za delo dr. Anjo Kopač Mrak in vodjo Poslanske skupine SD Matjažem Hanom v Ljubljani sestal s portugalskim predsednikov vlade Antoniom Costo, ki se je mudil na delovnem obisku v Sloveniji. Pogovor je med drugim potekal o aktualnih evropskih zadevah kot tudi o krepitvi sodelovanja med slovensko in portugalsko socialdemokracijo, ki jo vodi premier Costa.
Portugalska je pod vodstvom socialdemokratske vlade Antonia Coste postala bolj uspešna država. “Portugalska se je odpravljanja posledic krize lotila na izviren, uspešen in socialdemokratski način,” je po srečanju poudaril predsednik SD Židan. “S socialdemokratskimi progresivnimi ukrepi je zmogla zvišati pokojnine in plače ter znižati primanjkljaj. To je socialna demokracija v praksi. Če je to zmogla Portugalska, zmore to tudi Slovenija,” je dodal Židan.
Židan in Costa sta izrazila zadovoljstvo, da sta obe državi izšli iz gospodarske krize. Predsednik portugalske vlade je dejal, da je njegova država za to, da po 15 letih znova beleži gospodarsko rast, sprejela potrebne reforme. Ob tem je izrazil upanje na reforme tudi v območju evra, in sicer takšne, ki bi zmanjševale razlike med članicami, ne povečevale.
Ministrica Kopač Mrak pa je po pogovoru poudarila, da imamo Socialni demokrati, skupaj z našimi evropskimi zavezništvi, prave odgovore na izzive v prihodnosti. Po njenem mnenju je ravno Portugalska na čelu s Costo dokaz, da so prava alternativa politiki zategovanja pasu kakovostna delovna mesta, močna socialna zaščita in več pravic delavcev.
Sloveniji in Portugalski je skupno tudi, da bosta leta 2021 predsedovali Svetu EU – Portugalska v prvi, Slovenija v drugi polovici leta. Na to se državi že pripravljata s povezovanjem med ministrstvi. Portugalski premier Costa je ob tem spomnil, da sta Slovenija in Portugalska EU druga za drugo predsedovali že v letih 2007 in 2008. Kot pomemben dosežek portugalskega predsedovanja je izpostavil širitev Schengna konec leta 2007, ko je članica tega območja postala tudi Slovenija.
Slovenija in Portugalska imata na trenutne izzive, s katerimi se sooča Evropska unija, zelo podobne poglede. Glede prihodnosti Evropske unije se oboji zavzemamo za čvrsto, enotno in trdno Evropo, kjer se spoštuje vladavina prava. Po besedah portugalskega premierja Coste je bistveno, da v EU spoštujemo temeljne vrednote, kot so svoboda, demokracija, spoštovanje sporazumov in pravna država.
Glede financ pa je po besedah portugalskega premierja potrebno zadržati politiko, ki ustvarja identiteto EU, a obenem imeti novo vizijo, s katero bi obvladali sedanje težave, kot so denimo podnebne spremembe. “Potrebujemo solidno gospodarstvo in solidne temelje, da bomo lahko odgovorili na izzive obrambe, varnosti, gospodarstva in migracij,” je ob tem poudaril Costa. Portugalska ima med članicami unije eno od najbolj odprtih migracijskih politik. “Že dolgo živimo z različnimi kulturami in to nas je obogatilo,” je poudaril Costa. Portugalski premier je prepričan, da EU glede migracij potrebuje skupno vizijo.
Matjaž Han: “Ko se dvignejo plače zdravnikom in direktorjem, ni nobenih pripomb, ob predlogu za povišanje minimalne plače pa takoj nasprotovanje.”
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićVodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han se je za medije odzval na očitke glede predloga za dvig minimalne plače za 4, 7%. Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak je namreč predlog predstavila javnosti in pojasnila, da je poleg inflacije upoštevala tudi gibanja v minulih letih in obete stabilne gospodarske rasti v prihodnje.
Matjaž Han je ob navedbah ministrice za finance Mateje Vraničar Erman, da “predlog ne opravičuje številk, ki bi lahko utemeljevale dvig minimalne plače”, izrazil začudenje, “ko se dvignejo plače zdravnikom, direktorjem in vsem, ki dobro živijo, nisem slišal nobenih pripomb”. Ob tem ga čudi takšen »halo« glede predloga povečanja minimalne plače, “da tisti, ki že tako ali tako iz meseca v mesec težko preživijo, za svoje delo dobijo 638 evrov”.
Han pričakuje, da se bo glede predloga uspešno dogovorilo na Ekonomsko-socialnem svetu in da vlada temu ne bo nasprotovala. Izpostavil je, da je kritika ministrice tako vedno prisotna, “ko se nekaj naredi ali pa ne naredi”, vedno so očitki. Na pripombo poslanke iz vrsto koalicije, da ta dvig ne bo odpravil problema števila prejemnikov minimalne plače, je vodja poslanske skupine SD odgovaril, da so za to drugi prijemi.
Glede t.i. predvolilnih bombončkov, med te naj bi po navedbah nekaterih sodil tudi ta ukrep, pa je Han poudaril, “da so interpretacije vedno takšne in drugačne, vse kar sedaj naredimo je predvolilno in če bodo za to ljudje dobili nekaj več v svoje denarnice se tega očitka ne bojim”. “Vsi so imeli priložnost prevzeti ta težak resor, pa smo tedaj Socialni demokrati ostali sami,” je bil kritičen Han tudi glede ostalih stalnih kritik ministrice. Slednja je po prepričanju Hana vrhunska ministrica, “ki obvladuje ta zahteven resor in ga dela bolj življenjskega”.
Vodja PS SD se je v izjavi za medije dotaknil tudi minulega sestanka koalicije na temo sindikalnih zahtev in povedal, da bo vlada imenovala pogajalsko skupino, pri kateri Han upa, da bo uspešnejša od predhodne. “Usklajevanju glede demografskega sklada pa se bo dalo še dodatno priložnost, da se zbližajo stališča DeSUS in SMC, ki so med seboj konceptualno nasprotna,” je povedal Han.