V zadnjem mesecu smo bili zopet tako kot zdaj že tradicionalno v mesecu januarju priča burni razpravi o uskladitvi zneska minimalne plače. Predlog ministrice za delo dr. Anje Kopač Mrak, da naj se minimalna plača uskladi za 4,7 odstotka, kar je precej nad zakonskim minimumom, je po pričakovanjih naletel na burne odzive na vseh straneh. Na eni strani predstavnikov delojemalcev, ki so se zavzemali za bistveno višji znesek uskladitve minimalne plače in na drugi strani predstavnikov delodajalcev, ki so opozarjali na skorajda katastrofične posledice takšnega dviga minimalne plače na zaposlenost. Predlog uskladitve zneska minimalne plače je bil deležen izjemne medijske pozornosti, razprava na pristojnem delovnem telesu v Državnem zboru je potekala kar nekaj ur.
V čem je razlog za takšno pozornost javnosti določitvi zneska minimalne plače, še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zakonsko določen znesek minimalne plače edina intervencija države na področju politike plač. Namen zakonske ureditve minimalne plače je v vseh državah, kjer imajo z zakonom določeno minimalno plačo, da navkljub urejanju politike plač s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in sindikati, država določi minimalni znesek plačila delavcu za opravljeno delo, kot ekonomsko in socialno kategorijo.
V okviru posvetovanja o uskladitvi minimalne plače je bil večkrat v javnosti spregledan podatek o številu prejemnikov minimalne plače med vsemi zaposlenimi ter obsegu povečanega stroška v sredstvih za plače zaradi uskladitve minimalne plače. Glede na letni obseg sredstev gospodarskih družb za plače predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju manj kot 0,3 odstotka celotnih sredstev za plače, znesek uskladitve minimalne plače pa se nanaša na manj kot 0,5 odstotka zaposlenih. Pomeni, da je uskladitev zneska minimalne plače izjemnega pomena za prejemnika in njegovo družino, saj preprečuje revščino zaposlenih, z vidika gospodarstva pa to pomeni relativno malo.
Na podlagi navedenega bi lahko zaključili, da je razprava o minimalni plači glede na delež v celotni masi plač bolj simbolnega pomena kakor kaj drugega.
Menim, da je bolj zaskrbljujoč podatek o zaostajanju rasti povprečne plače v obdobju gospodarske rasti tako za gospodarsko rastjo kakor tudi za rastjo produktivnosti dela. V zadnjih petih letih (2013-2017) je tako realna rast BDP skupaj znašala 11,2 odstotka, realna rast povprečne plače pa zgolj 3,2 odstotka. Pomeni, da se je v rast plač prenesel zgolj manjši del gospodarske rasti in manjši del rasti produktivnosti dela. Delavci v povprečju večletno zaporedno gospodarsko rast, h kateri so izdatno prispevali tudi sami, v veliki meri občutijo zgolj na račun zmanjšanja brezposelnosti in rekordno visoke zaposlenosti, kot bistveno zmanjšano tveganje izgube zaposlitve oziroma brezposelnosti, s čimer se krepi tudi občutek varnosti posameznika. Gospodarska rast in rast produktivnosti dela pa se po podatkih sodeč ni v zadostni meri prerazporedila v rast vseh plač, s čimer bi se okrepilo tudi t.i. srednji razred in nenazadnje v večji meri spodbudilo zasebne potrošnjo.
Ustrezna rast minimalne in povprečne plače je za posameznika pomembna ne samo z vidika dostojnega življenja delavca, ampak je nujni predpogoj za preprečevanje revščine med zaposlenimi ter ustrezno prerazdelitev rezultatov gospodarske rasti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je višina dohodka v aktivnem obdobju ključnega pomena za zagotavljanje ustrezne socialne varnosti v obdobju neaktivnosti (brezposelnost, upokojitev, ipd). Razprava o višini pokojnin v Sloveniji, bi se vedno morala začeti z razpravo o višini plač, kajti višina pokojnine je vedno posledica višine plače v obdobju aktivnosti.
Zaostajanje rasti povprečne plače za gospodarsko rastjo lahko verjetno pripišemo negotovosti glede gospodarskega okrevanja v začetnem obdobju gospodarske rasti, ki ima za posledico, da delodajalci v začetku gospodarskega okrevanja zaradi nepredvidljivosti trajanja le tega, niso pripravljeni na hkratno dvigovanje plač.
Menim, da je to lahko tudi posledica odsotnosti splošnega dogovora o politiki plač med socialnimi partnerji, ki bi tako za delodajalce kakor tudi zaposlene predstavljal predvidljivostrasti plač oziroma stroškov dela v vsaj srednjeročnem časovnem obdobju glede na stanje na trgu dela – gospodarsko rast, rast produktivnosti dela, rast inflacije, …
Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da so zahteve po dvigu vseh plač lahko upravičene, saj rast povprečne plače ni sledila gospodarski rasti in rasti produktivnosti dela. Vendar zgolj zahteva po višjih plačah ne zadošča.
Razprava o dostojnem plačilu za delo ni in ne sme biti le razprava o višjih plačah, ampak o kvalitetnih delovnih mestih in usposobljenih delavcih, v katere se vlaga skozi celotno kariero.
Politika plač mora biti vedno predmet in rezultat dialoga med delom in kapitalom, predvsem pa njunega medsebojnega zaupanja. Ampak zgolj zahtevati višje plače v socialnem dialogu ni dovolj, saj so višje plače lahko vedno le posledica boljših, kvalitetnih delovnih mest, ki nastanejo kot posledica ustrezne gospodarske politike in predvsem vlaganja v izobraževanje in delovne pogoje zaposlenih in pripravljenosti zaposlenih na pridobivanje novih znanj ter ustreznega vnaprejšnjega dogovora o delitvi rezultatov ustvarjenega, predvsem pa morajo biti višje plače posledica.
V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju protikriznih ukrepov, katerih osnovni namen je bil ublažiti posledice gospodarske krize na najranljivejše skupine prebivalstva.
V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti, dvig stopnje delovne aktivnosti vseh skupin na trgu dela ter ukrepov za zagotavljanje dostojnega dela. Nizka stopnja brezposelnosti ter dejstvo, da je danes v Sloveniji zaposlenih skoraj 80.000 ljudi več kot v začetku gospodarskega okrevanja ter podatki o stopnji tveganja revščine, kažejo, da so bili ukrepi učinkoviti.
Slovenija v zadnjem obdobju beleži gospodarsko rast in tudi napovedi za prihodnji dve leti so izjemno pozitivne. Menim, da je sedaj prišel čas, ko potrebujemo premislek o tem, kako naprej, tudi na podlagi izkušenj iz preteklosti. Potrebujemo nov dogovor med socialnimi partnerji, v okviru katerega se bo potrebno dogovoriti o skupnih ciljih, o tem kaj bo posamezni deležnik na trgu dela (delodajalci, delojemalci in država) prispeval k doseganju skupnih ciljev. Vsak deležnik v socialnem dialogu bo moral prisluhniti drugi strani in prevzeti svoj del odgovornosti za dosego skupnih ciljev. Potem bo tudi razprava o delitvi ustvarjenega bistveno lažja.
V Sloveniji imamo podjetja, ki so z vlaganjem v zaposlene in ustrezno delitvijo ustvarjenega, dosegla in dosegajo izjemne rezultate. Mar je izkušnjo teh podjetij res tako nemogoče prenesti na nacionalno raven?
Peter Pogačar, državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.
Židan: “Ne problematiziram konkretno primera MD Medicine, ampak da javni zdravstveni zavodi ne dobijo programa za izvajanje operacij in pomoči bolnim ljudem.”
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićPredsednik SD in minister mag. Dejan Židan je danes medijem pojasnil, da ne problematizira konkretno dodelitve enkratnega dodatnega programa MD Medicini, ampak to, da je ministrstvo zasebnemu zavodu dodelilo program, čeprav javni zavodi trdijo, da bi ga lahko opravili. Najbolj sporno pa se mu zdi to, da je ministrstvo za zdravje razpisalo premalo dodatnega programa.
“Generalno je zame sporno to, da čaka na operacije na hrbtenici 2200 bolnikov, razpisalo pa se je le 460 operacij,” je dejal Židan in dodal, da je treba pomagati vsem bolnikom v čakalni vrsti. “Če bi bila razpisana zadostna količina operacij, pa naj se te najprej razporedijo javnim zavodom, nato še koncesionarjem in zasebnikom. Manjkajoče operacije pa je treba kupiti v tujini. Na žalost je ministrstvo šlo po napačni poti, da razpisalo premalo operacij,” je dejal predsednik SD.
“Občutek imam, da sem jaz tisti, ki je pripomogel, da se določeni programi sploh izvajajo,” je dejal Židan. Kot je pojasnil medijem, v SD že od leta 2016 zahtevamo, da se izpeljejo dodatni programi za zdravstvo.
Tako smo predlagali, da bi te programe objavili v obliki javnega razpisa, kot so že izvedli v času vlade Boruta Pahorja in ministrovanja Dorjana Marušiča. “Želim si, da bi ministrstvo sledilo naši tendenci in bi kupili potrebne storitve v dobrobit bolnih ljudi,” je dodal Židan.
Nedopustno se mu zdi, da so v času Pahorjeve vlade, ko je bila gospodarska kriza in so bile čakalne dobe v zdravstvu za polovico krajše, našli 50 milijonov za dodatne posege in preiskave, medtem pa se zdaj v času konjukture takšen ukrep ne izvede.
“Razprava o tej zasebni ustanovi ni razprava o tem, da so oni problem, so pa simptom. Problem je v tem, da se ne omogoči, da bolni ljudje pridejo čim prej do operacij in pregledov. To se ne naredi s papirji ali zakoni, ampak da se zagotovi denar, ki ga je trenutno v Sloveniji zadosti,” je dejal predsednik SD.
O SMS sporočilu, ki mu ga je poslal direktor MD Medicine Matevž Gorenšek, pa je informiral Komisijo za preprečevanje korupcije zato, ker je prišlo do stika v fazi, ko je na vladi o splošnem dogovoru še potekala burna razprava. “Ne znam oceniti, ali je to sporno ali ne, vendar pa je treba o takšnih kontaktih seznaniti protikorupcijsko komisijo,” je dejal predsednik SD in minister Dejan Židan in dodal, “da v tem informiranju KPK, ne vidim nič spornega”.
Komentar Mitje Rotovnika: Potrebno bo oživiti muzejsko četrt v Ljubljani
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićNa Dunaju so iz odsluženih objektov naredili Muzejsko četrt, v Ljubljani pa iz odslužene vojašnice tudi nekaj takega, kar naj bi spominjalo na izjemno uspešno delujoče novo dunajsko kulturno središče z odličnim obiskom. Ob relativno živahni Metelkovi in svetovno znanem hostlu Celica so v štiri zgledno preurejene zgradbe preselili brezdomce, Slovenski etnografski muzej, depandanso Narodnega muzeja, Muzej sodobne umetnosti kot programski podaljšek Moderne galerije, poleg njih pa še upravne prostore Javne agencije za knjigo in Slovenske kinoteke ter nekaterih nevladnih organizacij.
V resnici je bila to hrabra in obetajoča kulturnopolitična poteza države, ki je napovedovala nastanek novega urbanega središča na robu ožjega mestnega centra, bogatega s programskimi pobudami in zanimivega za obiskovalce.
Evalvacije odlične zamisli o ljubljanski muzejski četrti ministrstvo za kulturo ni naredilo nikoli, niti samo niti v sodelovanju z mestom. Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.
Roko na srce, naša muzejska četrt je kot skupek tam domujočih kulturnih subjektov precej mrtva. Povezujočih akcij med njimi skorajda ni. V nebo vpijoča je začetna strateška napaka, ko se je šlo v razbitje Narodnega muzeja, s selitvijo pomembnega dela muzealij v njegovo depandanso v muzejski četrti. Namesto da bi iz Narodnega muzeja preselili Naravoslovni muzej in iz njega naredili zaokroženo in učinkovito predstavitev nacionalne dediščine na enem mestu, je ta razdeljena in v predstavitvenem smislu invalidna.
Zgodba z Muzejem za sodobno umetnost je še bolj žalostna, saj je dolga leta ostal praktično brez programskega denarja in s tem brez možnosti, do bi prerastel v eno ključnih mednarodnih likovnih središč. Čudež je že, da je ostal pri življenju in da se v njem le dogaja neki minimum minimuma programa sodobne umetnosti. Potem je tu še odlično zasnovan Slovenski etnografski muzej, ki pa zaradi istega vzroka ne more ponuditi zanimivejšega razstavnega programa.
Vsi trije muzeji so, razen ob dnevih odprtih vrat, slabo obiskani, kar kliče po skupni promociji, po oživitvi lepega skupnega dvorišča, po povezavi s sosednjim centrom Metelkova, po načrtni in agresivni usmeritvi turističnega toka tudi na ta konec Ljubljane. Skromni poskusi lani avgusta v tej smeri so obetavni.
Zamisel o muzejski četrti ostaja neuresničen projekt, za katerega se bodo morali prej ali slej zavzeti najprej država in mesto, nič manj pa niti vse kulturne ustanove, ki delujejo v njej, tudi nevladne. Spečo princeso, kar nedvomno je to, kar imamo sedaj v tem delu mesta, bo treba prej ali slej prebuditi. Ne nazadnje ima tudi država v njej, v eni od zgradb, upravne prostore. Prav zanimivo je, da ugledni uradniki ministrstva za kulturo skozi okna svojih pisarn gledajo mrtvilo, a se tudi oni, najbolj poklicani, ne zganejo.
Mitja Rotovnik, član Sveta SD za kulturo in nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma v Ljubljani
Socialni demokrati smo začeli s predstavitvami volilnega programa in ekipe
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićSocialni demokrati smo s posvetom Samozavestna Slovenija – Družbeni dogovor za preboj Slovenije začeli s predstavitvami volilnega programa, s katerim bomo naslavljali problem družbene neenakosti, ter potencialne ministrske ekipe. Danes smo se posvetili gospodarskemu področju in kot možnega ministrskega kandidata predstavili uspešnega podjetnika in lastnika podjetja DUOL Dušana Olaja.
Po mnenju predsednika SD mag. Dejana Židana je prišel čas, da v Sloveniji povemo, na smo na nekaterih področjih lahko najboljši. Zato je rdeča nit vseh predstavitev volilnega programa Socialnih demokratov Samozavestna Slovenija. S programom bomo zasledovali cilj zmanjšanja družbene neenakosti, ki po Židanovem mnenju najbolj razkraja slovensko družbo, in sicer zlasti na področjih zdravstva, pravosodja in dela.
Danes smo se nekoliko bolj kot na druge teme osredotočili na gospodarsko področje. Posveta se je udeležil tudi Dušan Olaj. “Če se stvari ne da spremeniti od zunaj, jih bomo poskušali spremeniti od znotraj,” je Olaj pojasnil svojo odločitev, da se odzove vabilu SD, da bi bil v primeru sodelovanja v vladi njen ministrski kandidat. Kot je povedal medijem, smo bili Socialni demokrati prva stranka, ki mu je ponudila to priložnost, sicer pa se v precejšnjem delu strinja s strankinim programom. Na posvetu je med drugim izpostavil gospodarsko rast v Sloveniji, ki jo zagotavlja zlasti izvoz. Ta podjetja pa so pregreta in nimajo več rezerve, je opozoril in poudaril vprašanje, kako torej obdržati BDP na tej ravni.
Gostje današnjega posveta so bili še predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Boštjan Gorjup, ekonomistka mag. Helena Kamnar in nekdanji minister dr. Jernej Pikalo. V njihovih nagovorih je bilo ob analizi izzivov današnje družbe slišati potrebo po novem družbenem dogovoru.
Jerkičeva, ki si sicer v prihodnje želi vsebinski dialog na več ravneh, je kot izziv današnje družbe izpostavila varnost na več področjih in opozorila zlasti na prekarne oblike dela. Po mnenju Kamnarjeve se je treba na področju javnih storitev in socialne države ponovno dogovoriti za obseg in vrsto storitev, ki jih bo zagotavljala država in bodo financirane iz davkov, temu ustrezen pa mora biti tudi dogovor, koliko davkov bomo plačevali. Pikalo je izpostavil nujnost investicij v digitalno infrastrukturo. Da je treba več vlagati v raziskave in razvoj, je ocenil tudi Gorjup in dodal še potrebo po ustvarjanju novih podjetij.
Socialni demokrati bomo v prihodnje po resorjih predstavljali volilni program in potencialne ministrske kandidate. Nekateri so bili na posvetu prisotni že danes. Transparentnost pred volivci pa je po Židanovih navedbah razlog za to, da smo že začeli s predstavitvijo programa in potencialne vladne ekipe. Predsednik SD Židan je ob vprašanju cilja na volitvah napovedal, da bomo Socialni demokrati nekajkrat močnejši kot sedaj. Socialna demokracija v Evropi po njegovih navedbah zajema okoli 20 odstotkov volivcev in verjame, da se bomo slovenski socialdemokrati temu približali. “Želim pa si zmage,” je povedal Židan.
Videoposnetek celotnega posveta si lahko ogledate na povezavi: http://skrci.me/4x4y9
Dr. Jernej Pikalo: Dogovor o prihodnosti
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićSlovenija in svet se spreminjata. Še nikoli nismo bili soočeni s toliko neznankami za prihodnost kot sedaj. Za nami je trpka izkušnja krize, pred nami negotovost. Slovenijo moramo pripraviti na izzive prihodnosti. Kriza nas nikoli več ne sme ujeti nepripravljene. Zato potrebujemo jasno smer za razvoj. Potrebujemo dogovor o prihodnosti.
Slovenija se bo v prihodnosti soočala z veliko razvojnimi izzivi. Čeprav danes tega še ne zaznavamo neposredno, bo v prihodnosti eden ključnih razvojnih izzivov demografska slika Slovenije in s tem povezana starajoča se družba. Trendi v pričakovanem trajanju življenja in rodnosti namreč kažejo, da bo v Sloveniji že do leta 2030 pomembno upadel delež prebivalstva v starosti med 20-64 let (manj bo torej delovno aktivnih ljudi), povečal pa se bo delež starejših od 65 let. To bo imelo pomemben vpliv ne samo na pomanjkanje delovne sile in na drugi strani na poviševanje izdatkov za socialno skrb, ampak bodo spremenjena razmerja med mladimi, srednjo in starejšo generacijo močno vplivala na posameznike in družine ter zahtevale prilagoditve na številnih področjih, če želimo napredovati kot družba.
Obenem se v svetu dogaja industrijska revolucija 4.0, ki bo z digitalizacijo in umetno inteligenco radikalno spremenila dosedanje načine dela in ustvarjanja, da bodo nastajala delovna mesta, za katere danes sploh še ne vemo, da bo prišlo do tehnoloških in družbenih sprememb, ki bodo predrugačile načine dela in preživljanja prostega časa. Če želimo biti del tega novega industrijskega vala, moramo danes začeti razmišljati kako prilagoditi infrastrukturo, da bo omogočala takšne industrije, kako v izobraževalnem procesu pripraviti prihodnje generacije na te izzive, kako opolnomočiti tiste, ki so danes že zaposleni, pa bodo v prihodnosti zaradi spremenjene narave dela potrebovali drugačne veščine, kako in na kakšen način čimbolj uspešno vlagati v raziskave in razvoj, da bi se naše gospodarstvo v svetu globalnih priložnosti bolje razvijalo od drugih.
Zato si slovenska Socialna demokracija zastavlja novo vizijo. Slovenijo želimo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše na svetu. To je ambicija, s katero želimo povezati Slovenijo in v uresničenje nove etape naših ciljev vključiti vso ustvarjalnost, znanje, delo in energijo naših ljudi. Naša prioriteta je jasna – delo za državljanko in državljana.
V družbi želimo vzpostaviti novo zaupanje. Okrepiti želimo sposobnost države, vlade in institucij, da bi uresničili pričakovanja ljudi. Da državljankam in državljanom zagotovimo varnost v vseh življenjskih obdobjih in okoliščinah. Da okrepimo znanje in kompetence vseh generacij, da bo Slovenija opolnomočena za priložnosti pred nami. Da izenačimo življenjske priložnosti vsakogar. Da pomagamo drug drugemu, da skrbimo drug za drugega. Da izoblikujemo boljše poslovno okolje in dvignemo poslovno kulturo. Da razvijamo in inoviramo, ker je iznajdljivost del naše identitete. Da zaščitimo našo naravo in saniramo škodljive poteze preteklosti. Da dvignemo ugled Slovenije v svetu, njenemu glasu za mir in sodelovanje pa damo težo napredne in zgledne države. Vse to hočemo narediti, ker hočemo dvig kakovosti življenja. Za vse.
Zmanjševanje neenakosti je za nas eden največjih družbenih izzivov tako doma kot v svetu. Pravičnejša prerazporeditev bremen v družbi je potrebna s hkratno krepitvijo srednjega razreda, ki je v zadnjem desetletju nosil največja bremena krize. Posameznice in posamezniki, ki živijo od lastnega dela, si zaslužijo bolj kvalitetna življenja zase in za svoje otroke.
Verjamemo, da bo Slovenija med najboljšimi na svetu takrat, ko bo v polni meri zagotavljala svobodo, enake možnosti, blaginjo in varnost vsem njenim državljankam in državljanom, in bo skupnost živela in delovala solidarno in povezano. Izenačevati možnosti prihodnjih generacij. Prizadevati si, da v vsem, kar delamo in kakor živimo, za seboj puščamo svet boljši in lepši za vsakogar. To je Socialna demokracija. Ideja o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem.
dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport
Predsednik SD Židan: “Sporno je, da se – ob kapacitetah javnih zdravstvenih zavodov – program operacij na dopisni seji podeljuje zasebnikom.”
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićPo neformalnem pogovoru z novinarji, ki je v potekal v luči ponedeljkovega posveta Samozavestna Slovenija – Družbeni dogovor za preboj Slovenije, je predsednik stranke Socialnih demokratov mag. Dejan Židan pokomentiral tudi nekatera najbolj pereča vprašanja aktualno-političnega dogajanja. Med njimi tudi minulo dopisno sejo vlade, na kateri se je sprejel program izvajanja ortopedskih operacij za MD Medicino. Netransparetnost postopka sprejemanja tovrstnih odločitev po mnenju predsednika SD terja vsebinsko razpravo, zato pozdravlja odločitev vlade – sprejeto na njegov predlog – o prestavitvi glasovanja glede zapisnika dopisne seje.
“Socialni demokrati menimo, da sprejemanje ni bilo v skladi s pravili, vlada je sejo o zelo sporni temi, ko se koncesije podeljuje zasebnikom, kljub temu, da imajo javni zdravstveni zavodi prostorske in kadrovske kapacitete, končala prehitro,” je bil odločen Židan. Predsednik SD si želi, da generalni sekretariat in pravna služba vlade ugotovita, da se mora o tem odločati še enkrat.
Poplavo vloženih poslanskih zakonov zadnje dni pa predsednik Socialnih demokratov vidi kot dejanja “mimo vseh koalicijskih protokolov”. Prepričan je, da je tovrstno početje neučinkovito, saj sama časovnica dela državnega zbora možnost sprejemanja te zakonodaje postavlja na minimum. “S tem posamezni poslanci želijo vplivati na svoj volilni rezultat, volivke in volivci pa niso več naivni,” je poudaril Židan.
V luči prihajajočega ponedeljkovega sestanka s slovenskimi ribiči predsednik SD izpostavi razliko delovanja hrvaške in slovenske strani, saj meni, da je slednja bistveno bolj pripravljena. “Na izvedbo arbitraže smo se pripravljali šest mesecev preko dobrega interventnega zakona, podzakonskih aktov in dela na terenu. Našim ribičem smo zagotovili pravno pomoč, vse stroške teh pa bo nosila država,” je poudaril Židan.
Ob tem je dodal, da sta bila sprejeta tudi dva nujna ukrepa, zaradi česar se bo med drugim slovenskim ribičem zagotovila večja socialna varnost preko sofinanciranja ribiške dejavnosti vse do leta 2020. “Moja želja pa je, da do takrat pridemo do sistema stalne podpore ribištvu, ki ni samo gospodarska dejavnost, temveč del naše kulture, zgodovine in tudi turizma,” je še pojasnil predsednik SD.
Na vprašanje o povabilu na kavo s strani novega v.d. predsednika Nove Slovenije mag. Mateja Tonina je Židan odgovoril, da se bo takšnemu povabilu odzval, morebitnega sodelovanja pa v politiki po njegovem razen redkih izjem vnaprej ne gre izključevati. “Želim pa si, da bi se tudi slovenski krščanski demokrati bolj približali programu nemške krščanske demokracije in naredili premik od liberalnega k socialnemu,” je ob tem poudaril Židan.
Dr. France Križanič: Poudarki iz gospodarske zgodovine Slovenije – od odprave tlačanstva do osamosvojitve
/in Ekonomsko ogledalo, Mnenja, Novice /by Denis SarkićDa bi bolje razumeli slovenski gospodarski razvoj, je dobro poznati njegove glavne zgodovinske mejnike. Posvetimo se tem mejnikom v obdobju od odprave tlačanstva (1848) do osamosvojitve. Za gospodarjenje na območju sedanje Slovenije je bilo proti koncu obstoja Habsburške monarhije značilno umetno omejevanje razvoja. Po letu 1848 smo imeli zemljiško odvezo (odpravo tlačanstva) z odplačilom, bili smo brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, kar je vodilo v odliv akumulacije (prihrankov) v tujino ter krizo kmečkih dolgov.
Sledil je eksodus prebivalstva. Od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne se je iz območja sedanje Slovenije odselilo 310 tisoč ljudi, tretjina prebivalstva in 56% njegovega naravnega prirasta1. Izseljevanje se je zlasti pospešilo po svetovni gospodarski krizi 1873. Slovenija je po drugi strani Habsburško monarhijo zapustila z visoko stopnjo pismenosti. Ta se je hitro izboljšala po sprejemu državnega šolskega zakona 1869. Po popisu prebivalstva 1910 je znašala 85 odstotkov, pri generaciji rojeni po 1890 (upoštevani so starejši od 10 let) pa kar 97 odstotkov2.
Ob vstopu Slovencev v Kraljevino SHS je bila s posebnim pravnim instrumentom, sekvestrom (začasno upravljanje premoženja), vzpostavljena kontrola države nad podjetji v tuji lasti. Zlasti zaradi prenehanja odtekanja kapitala, deloma pa zaradi zaprtega jugoslovanskega trga, je med 1920 in 1930 sledila hitra industrializacija in urbanizacija (primer je porajanje t.i. »velike Ljubljane«, razširjene na sosednje občine in s 85 tisoč prebivalci).
Slovenija je dobila univerzo, akademijo znanosti, prvi raziskovalni institut ter profesionalna gledališča v Ljubljani in Mariboru. V gospodarski depresiji po 1929 je število delovnih mest upadlo s 132 tisoč na 105 tisoč (za 20 odstotkov). Konjunktura se je vrnila po 1935.3
Med drugo svetovno vojno je Slovenija utrpela precejšno gospodarsko škodo (v današnjih cenah okoli 26 milijard dolarjev ali 23 milijard evrov4). Po zmagi je nato od leta 1945 do 1991 zgradila moderno industrijo ter kulturno, znanstveno, šolsko, socialno, zdravstveno in varnostno infrastrukturo kot osnovo za razvoj na postindustrijski fazi. Delež prebivalstva, ki živi od kmetijstva se je od 1953 do 1981 zmanjšal iz 41 odstotkov na 9 odstotkov5.
Urbanizacija je bila izvedena policentrično z velikim poudarkom na razvoju manjših mest, kar je vplivalo na spremenjeno socio-ekonomsko strukturo podeželja. Kljub temu, da se je pomen kmetijstva zmanjšal, je 1991 na podeželju, izven 71 naselij mestnega značaja, živelo 55 odstotkov prebivalstva6. Slovenija je do 1991 dobila izvozno usmerjeno gospodarstvo z razpršeno strukturo proizvodnje in trgov.
Razkroj gospodarjenja v zadnjem obdobju socializma se je začel s t.i. »planiranim zadolževanjem v tujini«. V jugoslovanskem državnem planu za obdobje 1976 do 1980 je bil predviden najem kreditov za 11,5 milijarde dolarjev ter odplačilo starega dolga za 5,2 milijardi dolarjev; ob odprtih kreditnih linijah pri velikih zahodnih bankah se je bruto dolg Jugoslavije v tujini povečal iz 6,6 milijarde dolarjev v letu 1975 na 21,1 milijarde dolarjev v letu 1981; torej za 14,5 milijarde dolarjev ali za 220 odstotkov.
Sredstva dobljena s krediti so delili po »republiškem ključu« in z njimi financirali različne investicije. Pri tem je Jugoslavija plačevala 12% obrestno mero7,8. Rast dolga je spremljal velik zunanjetrgovinski primanjkljaj. V obdobju odplačevanja dolga je sledilo pomanjkanje različnih dobrin (bencinski boni, omejitev uporabe vozil z režimom »sodo-lihi«, obvezen depozit ob prehodu državne meje), pospešena inflacija ter na koncu hiperinflacija (1989 so se cene povečale za 1.285 odstotkov). Jugoslavija je razpadla in proces njenega razkroja je spremljala »tranzicijska depresija«. Od 1986 do 1992 je slovenski BDP upadel za 24 odstotkov (preračunano iz podatkov o »družbenem produktu« in bruto domačem produktu). Od 1987 do 1995 pa je Slovenija izgubila 226 tisoč ali 26 odstotkov delovnih mest9.
dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance v Vladi Republike Slovenije (2008-2011)
________________________________________________________
Komentar Petra Pogačarja: O vredno(s)ti dela in prerazporeditvi ustvarjenega – premik v socialnem dialogu za nov plačni model v Sloveniji
/in Mnenja, Naprej, Novice /by Denis SarkićV zadnjem mesecu smo bili zopet tako kot zdaj že tradicionalno v mesecu januarju priča burni razpravi o uskladitvi zneska minimalne plače. Predlog ministrice za delo dr. Anje Kopač Mrak, da naj se minimalna plača uskladi za 4,7 odstotka, kar je precej nad zakonskim minimumom, je po pričakovanjih naletel na burne odzive na vseh straneh. Na eni strani predstavnikov delojemalcev, ki so se zavzemali za bistveno višji znesek uskladitve minimalne plače in na drugi strani predstavnikov delodajalcev, ki so opozarjali na skorajda katastrofične posledice takšnega dviga minimalne plače na zaposlenost. Predlog uskladitve zneska minimalne plače je bil deležen izjemne medijske pozornosti, razprava na pristojnem delovnem telesu v Državnem zboru je potekala kar nekaj ur.
V čem je razlog za takšno pozornost javnosti določitvi zneska minimalne plače, še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zakonsko določen znesek minimalne plače edina intervencija države na področju politike plač. Namen zakonske ureditve minimalne plače je v vseh državah, kjer imajo z zakonom določeno minimalno plačo, da navkljub urejanju politike plač s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in sindikati, država določi minimalni znesek plačila delavcu za opravljeno delo, kot ekonomsko in socialno kategorijo.
V okviru posvetovanja o uskladitvi minimalne plače je bil večkrat v javnosti spregledan podatek o številu prejemnikov minimalne plače med vsemi zaposlenimi ter obsegu povečanega stroška v sredstvih za plače zaradi uskladitve minimalne plače. Glede na letni obseg sredstev gospodarskih družb za plače predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju manj kot 0,3 odstotka celotnih sredstev za plače, znesek uskladitve minimalne plače pa se nanaša na manj kot 0,5 odstotka zaposlenih. Pomeni, da je uskladitev zneska minimalne plače izjemnega pomena za prejemnika in njegovo družino, saj preprečuje revščino zaposlenih, z vidika gospodarstva pa to pomeni relativno malo.
Menim, da je bolj zaskrbljujoč podatek o zaostajanju rasti povprečne plače v obdobju gospodarske rasti tako za gospodarsko rastjo kakor tudi za rastjo produktivnosti dela. V zadnjih petih letih (2013-2017) je tako realna rast BDP skupaj znašala 11,2 odstotka, realna rast povprečne plače pa zgolj 3,2 odstotka. Pomeni, da se je v rast plač prenesel zgolj manjši del gospodarske rasti in manjši del rasti produktivnosti dela. Delavci v povprečju večletno zaporedno gospodarsko rast, h kateri so izdatno prispevali tudi sami, v veliki meri občutijo zgolj na račun zmanjšanja brezposelnosti in rekordno visoke zaposlenosti, kot bistveno zmanjšano tveganje izgube zaposlitve oziroma brezposelnosti, s čimer se krepi tudi občutek varnosti posameznika. Gospodarska rast in rast produktivnosti dela pa se po podatkih sodeč ni v zadostni meri prerazporedila v rast vseh plač, s čimer bi se okrepilo tudi t.i. srednji razred in nenazadnje v večji meri spodbudilo zasebne potrošnjo.
Ustrezna rast minimalne in povprečne plače je za posameznika pomembna ne samo z vidika dostojnega življenja delavca, ampak je nujni predpogoj za preprečevanje revščine med zaposlenimi ter ustrezno prerazdelitev rezultatov gospodarske rasti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je višina dohodka v aktivnem obdobju ključnega pomena za zagotavljanje ustrezne socialne varnosti v obdobju neaktivnosti (brezposelnost, upokojitev, ipd). Razprava o višini pokojnin v Sloveniji, bi se vedno morala začeti z razpravo o višini plač, kajti višina pokojnine je vedno posledica višine plače v obdobju aktivnosti.
Zaostajanje rasti povprečne plače za gospodarsko rastjo lahko verjetno pripišemo negotovosti glede gospodarskega okrevanja v začetnem obdobju gospodarske rasti, ki ima za posledico, da delodajalci v začetku gospodarskega okrevanja zaradi nepredvidljivosti trajanja le tega, niso pripravljeni na hkratno dvigovanje plač.
Menim, da je to lahko tudi posledica odsotnosti splošnega dogovora o politiki plač med socialnimi partnerji, ki bi tako za delodajalce kakor tudi zaposlene predstavljal predvidljivostrasti plač oziroma stroškov dela v vsaj srednjeročnem časovnem obdobju glede na stanje na trgu dela – gospodarsko rast, rast produktivnosti dela, rast inflacije, …
Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da so zahteve po dvigu vseh plač lahko upravičene, saj rast povprečne plače ni sledila gospodarski rasti in rasti produktivnosti dela. Vendar zgolj zahteva po višjih plačah ne zadošča.
Politika plač mora biti vedno predmet in rezultat dialoga med delom in kapitalom, predvsem pa njunega medsebojnega zaupanja. Ampak zgolj zahtevati višje plače v socialnem dialogu ni dovolj, saj so višje plače lahko vedno le posledica boljših, kvalitetnih delovnih mest, ki nastanejo kot posledica ustrezne gospodarske politike in predvsem vlaganja v izobraževanje in delovne pogoje zaposlenih in pripravljenosti zaposlenih na pridobivanje novih znanj ter ustreznega vnaprejšnjega dogovora o delitvi rezultatov ustvarjenega, predvsem pa morajo biti višje plače posledica.
V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti, dvig stopnje delovne aktivnosti vseh skupin na trgu dela ter ukrepov za zagotavljanje dostojnega dela. Nizka stopnja brezposelnosti ter dejstvo, da je danes v Sloveniji zaposlenih skoraj 80.000 ljudi več kot v začetku gospodarskega okrevanja ter podatki o stopnji tveganja revščine, kažejo, da so bili ukrepi učinkoviti.
Slovenija v zadnjem obdobju beleži gospodarsko rast in tudi napovedi za prihodnji dve leti so izjemno pozitivne. Menim, da je sedaj prišel čas, ko potrebujemo premislek o tem, kako naprej, tudi na podlagi izkušenj iz preteklosti. Potrebujemo nov dogovor med socialnimi partnerji, v okviru katerega se bo potrebno dogovoriti o skupnih ciljih, o tem kaj bo posamezni deležnik na trgu dela (delodajalci, delojemalci in država) prispeval k doseganju skupnih ciljev. Vsak deležnik v socialnem dialogu bo moral prisluhniti drugi strani in prevzeti svoj del odgovornosti za dosego skupnih ciljev. Potem bo tudi razprava o delitvi ustvarjenega bistveno lažja.
V Sloveniji imamo podjetja, ki so z vlaganjem v zaposlene in ustrezno delitvijo ustvarjenega, dosegla in dosegajo izjemne rezultate. Mar je izkušnjo teh podjetij res tako nemogoče prenesti na nacionalno raven?
Peter Pogačar, državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.
Ministrica Kopač Mrak predlagala 4,7% dvig minimalne plače po tem, ko sindikati in delodajalci niso dosegli dogovora o dvigu
/in Novice, Vlada /by Denis SarkićPoslanska skupina SD v proceduro DZ vložila predlog Zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene
/in Legalizator, Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićV Poslanski skupini Socialnih demokratov smo pripravili predlog zakona, s katerim bi v Republiki Sloveniji omogočili gojenje rastline konoplje za pridobivanje kanabisa v medicinske namene. Na ta način želimo ustrezno dopolniti zakonodajo, ki bi omogočila izdajo dovoljenj za gojenje ter avtorizacijo drog kot primernih za uporabo v medicini.
Tako bi končali odvisnost od uvoženih zdravil na bazi konoplje in kanabisa, zdravnikom in bolnikom pa omogočili dostop do varnih zdravil. Zakon je omejen le na zakonito gojenje rastlin za pridobivanje medicinskih drog in v ničemer ne spreminja veljavne ureditve na področju obravnave zlorab prepovedanih drog.
Socialni demokrati smo prepričani, da je skrajni čas za ukrepanje. Že pred časom je Zdravniška zbornica Slovenije izrekla o potrebnih ukrepih za uporabo konoplje v medicinske namene. S tem so pritrdili nedavnim priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, ki ugotavlja, da so države zaradi strahu pred zlorabo tako zaostrile politiko do drog, da je s tem ogrožena dostopnost zdravil za lajšanje trpljenja in bolečin.
Kljub lanskoletni uvrstitvi »konoplje« v skupino II Seznama skupin prepovedanih drog, ki omogoča njeno medicinsko uporabo, gojenje konoplje in pridobivanje kanabisa v medicinske namene ni urejeno, zato so bolniki in zdravniki v celoti odvisni od uvoza in tujih korporacij.
Socialni demokrati smo te pomisleke izpostavili že ob pričetku naših prizadevanj za spremembo politike do uporabe konoplje v medicinske namene. S predlogom zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene želimo urediti sledeča vprašanja:
– jasna opredelitev, da se konoplja lahko goji v medicinske namene na podlagi dovoljenja, ki ga izda Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke,
– uvaja pravilno poimenovanje rastline in vseh njenih derivatov (drog), uporabnih v medicini (kanabis, kanabisova smola, ekstrakti in tinkture) ter postopkov njihove proizvodnje,
– omogoča standardizirano in varno proizvodnjo medicinskega kanabisa ter registracijo zdravil na njegovi bazi v Sloveniji,
– omogoča tudi lokalnim gojiteljem in kmetovalcem, da v partnerstvu z izdelovalci zdravil gojijo konopljo v medicinske namene.
SD – Predlog Zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene by SocialniDemokrati on Scribd
Matjaž Han predsedniku vlade zastavil vprašanje o načrtih Vlade RS za višanje plač zaposlenih v Sloveniji
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićVodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han je na seji Državnega zbora, ki se je začela z vprašanji predsedniku vlade, na dr. Mira Cerarja naslovil poslansko vprašanje v zvezi z ukrepi Vlade RS glede višanja plač v javnem in zasebnem sektorju. Matjaž Han je spomnil na burne polemike preteklega tedna o predlogu ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak o dvigu minimalne plače za 4,7%, kar je po njegovih besedah edini pravi in odgovoren ukrep. “Seveda so se pojavili očitki, da bo nova raven minimalne plače predstavljala približek k povprečni plači, vendar Socialni demokrati menimo, da problem ni v višini minimalne plače, temveč v dejstvu, da je povprečna plača v Sloveniji prenizka,” je dodal Han.
Poudaril je, da dve tretjini zaposlenih v državi prejema plačo nižjo kot od povprečne, torej med 600 in 1.050 evri. Od dejstvu, da je po podatkih Finančne uprave Slovenija letošnje leto pobrala za 920 milijonov evrov več denarja, gospodarstvo pa beleži 3,2 milijardi čistega dobička se Han čudi problemom ob predlogu dviga minimalne plače. “Dobri kazalniki botrujejo tudi napovedanim stavkam zaposlenih v javnem sektorju, zadnjih osem let so se odpovedovali plačam, zato, da je država izšla iz krize,” je poudaril vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Poleg tistih, ki prejemajo minimalno plačo pa je izpostavil tudi zaposlene, ki prejemajo znesek med minimalno in povprečno plačo, tako v javnem kot zasebnem sektorju. V sled povedanega je Han predsedniku vlade zastavil vprašanje o načrtovanih ukrepih vlade do konca mandata za izboljšanje neto plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji.
Premier Cerar je zatrdil, da so se neto plače vsa leta dela te vlade zviševale, predvsem preko davčnih razbremenitev. Glede višine letošnje uskladitve minimalne plače je ocenil, da je naše gospodarstvo v dobri kondiciji in bi “lahko zmoglo več kot zakonsko uskladitev z rastjo inflacije”. Zato se strinja, da se ta uskladitev postavi na višji ravni, pri čemer pa je treba upoštevati socialni in ekonomski kriterij – torej tudi interese gospodarstva. Opozoril je, da z dvigom minimalne plače ne smemo ogroziti delovnih mest in porušiti plačnih razmerij.