Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.
Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.
Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.
Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.
Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.
Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.
V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.
Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino
Komentar Tanje Fajon po referendumu v Kataloniji: Kakšen mir podpira EU?
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićPrejšnji konec tedna je v Španiji minil v znamenju nasilja tiste vrste, za katero sem bila prepričana, da smo jo Evropejci s svojo stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic že davno presegli. Žal sem se zmotila. Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki je nad lastno ljudstvo poslala oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi morali španski voditelji vedeti, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev. Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja).
Zadržanost in politična korektnost glede podpore referendumu je še lahko razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, in da je ustave članic seveda treba spoštovati, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.
Pri tem ne Evropske komisije ne večine voditeljev ne zanima, ali se niso nemara zamerili Kataloncem, ki so – skladno s svojo že pregovorno nenasilno držo – povsem mirno oddajali svoje glasove na voliščih. Ti volivci niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči zato sploh ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene.
Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati ‘samo’ notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu. Zato me toliko bolj čudi, da se evropski vrh bolj kot na skoraj 1000 po nepotrebnem in nedolžnem poškodovanih Kataloncev osredotoča na primerjave separatističnih teženj narodov in se sklicuje na neustavnost referenduma. Kot da je uporaba sile nad mirnimi ljudmi ustavna pravica?
Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa za nasilje nad miroljubnimi ljudmi, kot tudi ne za medijske blokade in cenzuro. Zato sva v začetku tedna s predsednikom SD in podpredsednikom Vlade RS Dejanom Židanom poslala pismo predsedniku Stranke evropskih socialistov (PES) Sergeiu Stanishevu in predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D) Gianniju Pittelli. V njem izrazila stališče slovenskih Socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad nasilnim dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom.
Več kot očitno je, da je po dolgih letih in desetletjih moledovanja, neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave, tožb in sodb v poskusih za dodelitev več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek. In Katalonci so se odločili za preverjanje svojega stališča o samostojni državi, ki ga – predvsem Slovenci – v duhu pravice do samoodločbe lahko zelo dobro razumemo. Odločanje o lastni prihodnosti ostaja temeljna pravica naroda in zgodovina je že velikokrat dokazala, da je ne ustava ne nasilje ne moreta ubiti. Tako tudi ta vikend ni zadušil katalonske želje po neodvisnosti, ravno nasprotno, španske oblasti so jo s svojo neomajno odločnostjo, da s katalonsko vlado ne sedejo k pogovoru, še podžgale.
Zaradi kompleksnosti situacije kot zunanja opazovalka ne želim soditi, ali je za ponedeljek napovedana razglasitev odcepitve Katalonije pravilna in časovno primerna, vsekakor pa moram reči, da me skrbi. Odvzem ozemlja brez privolitve se namreč še nikoli ni končal z mirom. Glede na že videne odzive policije in garde se bojim, da se lahko kaj hitro soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija in premierji pa bodo tedaj zelo težko trdili, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.
Še vedno si želim in prepričana sem, da je to tudi dolgoročno edina prava rešitev, da bi bili obe strani sposobni popustiti do te mere, da bi svoja stališča vendarle še enkrat soočili za pogajalsko mizo, morda sprejeli mediacijo ali drugo vrsto zunanje pomoči in se pri tem ves čas zavedali, da sodelovanje in konstruktiven dialog s konkretnimi rešitvami zanju nikakor in v nobenem primeru ni poraz, temveč obojestranska zmaga, od katere bodo imeli korist vsi španski in evropski narodi.
Odpravljena prva ovira na poti do spremembe 57. člena Ustave RS glede financiranja šolstva
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićSocialni demokrati verjamemo, da je naša pobuda za spremembo ustave v prid zaščite kakovostnega javnega šolstva danes preskočila prvo, a pomembno oviro. Članice in člani Ustavne komisije Državnega zbora so namreč v četrtek, 6. oktobra, s potrebno dvotretjinsko večino navzočih sprejeli predlog za spremembo ustave oziroma njenega 57. člena.
Predlog je nastal v dogovoru strank, ki so skupaj s Socialnimi demokrati kot predlagateljici sprememb v prid kakovostnega javnega šolstva bile pripravljene slediti nameri, izraženi že v prvotnem predlogu ustavne dopolnitve. Ta jasno določa možnosti financiranja in ločevanja javnega in zasebnega šolstva ter zapira prostor različnim interpretacijam, ki ga je odprlo ustavno sodišče z nasprotujočimi si odločitvami glede financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva.
Socialni demokrati pričakujemo, da bodo tudi ostali poslanci in poslanke, ki jih danes predlog ni prepričal, na podlagi argumentov v prid sedanjim in prihodnjim generacijam otrok, ki si zaslužijo kakovostno in dostopno javno izobraževanje, v Državnem zboru zmogli argumentirane razprave in navsezadnje odločanja v prid temu predlogu. Ob tem je treba poudariti, da ne gre samo za politično odločitev, temveč podporo širši družbeni vrednoti, ki ne sme biti več plen ideoloških, političnih ali interesnih apetitov, temveč naša skupna zaveza za družbeno dobro.
Socialni demokrati obsojamo nasilje v Kataloniji
/in EU, Novice, Stranka /by Denis SarkićSocialni demokrati obsojamo nasilje v Kataloniji, ki ga izvajajo španske oblasti. Predsednik SD Dejan Židan je ob dogajanju med referendumom izpostavil, da je “pravica do samoodločbe naroda neodtujljiva pravica, kar velja tudi za Katalonijo”. “Odločno obsojam vsakršno nasilje,” je še poudaril predsednik SD in podpredsednik vlade Dejan Židan v današnjem odzivu na nedopustno dogajanje v Kataloniji.
Podpredsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon pa je dodala, da z represivnimi dejanji, uporabo sile in orožja ne moremo zanikati pravice do nacionalne samoodločbe. “Sramota za Evropo,” je še povedala Tanja Fajon.
Konferenca Socialnih demokratov sprejela izhodišča za vladni program 2018-2026
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićSocialni demokrati smo v soboto, 30. septembra, na 7. seji Konference obravnavali in sprejeli dokument z izhodišči za vladni program z naslovom Samozavestna Slovenija 2018-2026. Izhodišča opredeljujejo kazalce razvoja države in za cilj postavljajo, da se Slovenija v osmih letih uvrsti med prvih deset držav sveta. “Konferenca SD s sprejemom dokumenta predstavlja začetek priprave programa,” je pojasnil vodja programske skupine dr. Patrick Vlačič.
Izhodišča za vladni program SD 2018-2026 opredeljujejo deset ključnih ciljev. Prvi je odlično organizirana Slovenija, drugi rast, ki bo ustvarjala koristi za vse, tretji pa Slovenija brez revščine. Socialni demokrati se bomo zavzemali za naložbo v pamet in sposobnosti Slovenije, za zdravstvo brez čakalnih vrst, za enake možnosti na področju javnih storitev in za odločen premik k trajnostnemu razvoju. V izhodiščih je mesto tudi za mlade, izpostavljamo pa tudi pomen aktivne zunanje politike ter nasploh pravične in varne družbe.
Socialni demokrati želimo Slovenijo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše na svetu. Vodja programske skupine Patrick Vlačič je izpostavil, da dokument predstavlja prvi del procesa priprave programa. “V tej fazi želimo podati oceno stanja in opredeliti cilje, ki jih želijo doseči,” je pojasnil Vlačič in dodal, da program še ni dokončen. Drugi del programa, ki bo cilje opredelil po posameznih področjih, bo stranka pripravila preko naših strokovnih svetov. “Tretji del pa bo obsegal koncept odprave birokratskih ovir,” je povedal Vlačič, ki je ob tem izrazil željo, da bo pri pripravi programa sodelovalo kar največ ljudi.
Predsednik SD Dejan Židan na 7. Konferenci Socialnih demokratov from Socialni demokrati on Vimeo.
Kot je na Konferenci poudaril predsednik SD mag. Dejan Židan, želimo Socialni demokrati skupaj z novim programom na volitvah v DZ prihodnje leto nastopiti z namenom, da zmagamo in dobimo priložnost za potrebne spremembe. “V tem trenutku približno pol milijona ljudi čaka na zdravstvene storitve, na kar ne moremo pristati,” je v predstavitvi izhodišč dejal Židan. Z osmimi odstotki bruto domačega proizvoda po njegovih besedah ni mogoče nuditi javno dostopnega zdravstva. Tisti, ki ne nameravajo zvišati tega odstotka, po njegovem prepričanju ne zagovarjajo javnega zdravstva. Druga prednostna naloga Socialnih demokratov v naslednjem mandatu je po njegovih besedah sprememba dohodninske lestvice. “V ljudi moramo vlagati, da jim bo zato, ker bodo imeli nekaj več denarja, življenje nekoliko lažje,” je povedal Židan. “Tretja prednostna naloga pa je varnost,” je dejal predsednik SD. Težave ob mejah Evropske unije so po njegovem opozorilu nastale tudi zaradi pasivnosti EU.
Po besedah vodje skupine za pripravo programa Patricka Vlačiča je naš cilj tudi pravna država. “Nujno je zagotavljati pogoje, da je država čim bolj enakopravna za vse,” je povedal Vlačič. Vladni program Socialni demokrati pripravljamo za osem let. “Številni projekti so načrtovani za več kot le štiri leta, zato je bilo treba zajeti daljše obdobje,” je pojasnil Vlačič. “Do konca meseca bodo pripravljene politike po posameznih sektorjih, potem pa se bomo podali na teren,” je napovedal vodja programske skupine Vlačič.
Socialni demokrati po sprejetju izhodišč odpiramo programsko razpravo o skupni viziji in ciljih. V proces bomo vključili najširši krog ljudi in tako oblikovali volilni program stranke 2018-2026, ki ga bomo sprejeli na programski konferenci pred volitvami.
V panelni razpravi z naslovom Samozavestna Slovenija, ki jo je vodil predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter nekdanji šolski minister dr. Jernej Pikalo, je svetovalka predsednika republike za ekonomsko in socialno politiko mag. Helena Kamnar menila, da bi se moral sistem storitev, ki jih zagotavlja država, spremeniti. “Javni zavodi, ki zagotavljajo te storitve, bi morali dobiti več odgovornosti in avtonomije,” je povedala Kamnarjeva. Z njenim mnenjem se je po razpravi strinjal tudi Židan. Javni zavodi, ki so bili v času prehajanja iz enega v drug sistem zelo dobra rešitev, zdaj ne morejo več delovati in njihovo delovanje je treba spremeniti, je dejal novinarjem. “Ko bo SD imela možnost za spremembe, se jih bo lotila,” je zagotovil Židan.
Pikalo vidi ključ za razvoj države v odgovoru, kako nadgraditi dobro in kakovostno življenje. “Cele skupine so, ki jim ni uspelo, in želeli bi, da bi jim bilo bolje,” je dejal Pikalo. Profesor dr. Franjo Štiblar z ljubljanske Pravne fakultete in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu pa je menil, da bi se morali tisti, ki zagovarjajo trg “kot edino zveličavnega”, premakniti proti sredini. “Ko si prizadevaš za maksimalno ekonomsko korist, moraš upoštevati škodo, ki jo hkrati povzročaš okolju in ljudem,” je opozoril Štiblar. Tisti, ki se bolj osredotočajo na človeka, pa bi morali upoštevati tudi ekonomske principe, da bi bili njihovi cilji ekonomsko učinkoviti, je poudaril Štiblar. Nova generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije mag. Sonja Šmuc pa je izpostavila problem preobsežne zakonodaje. “Toliko predpisov pomeni neurejenost države,” je dejala Sonja Šmuc.
Dokument z izhodišči za vladni program Socialnih demokratov 2018-2026:
SD – Samozavestna Slovenija – Izhodišča Za Vladni Program 2018-2026 by SocialniDemokrati on Scribd
Škoberne ob izidu referenduma o 2. tiru: Državljani so se odločili za razvoj Slovenije
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićSlovenske volivke in volivci so se po besedah poslanca SD Jana Škoberneta odločili za razvoj, za delovna mesta, predvsem pa prepoznali igro, ki jo igrata opozicijska SDS in njen predsednik Janez Janša. Škoberne verjame, da je neuspešen referendum o zakonu o drugem tiru eden zadnjih referendumov, ki jih v resnici ni bilo treba.
Volivci so se odločili, da ne Janši ne “njegovim satelitom” ne dajo prav in bodo vztrajali pri tem, da gre Slovenija naprej, je v izjavi novinarjem v medijskem središču, kjer so vlada in podporniki zakona spremljali rezultate referenduma, dejal Škoberne. Po njegovih besedah so v SD zadovoljni, da so volivci sprejeli poziv SD, da razumejo, da je Luka Koper pomembna in da je pomemben razvoj logistike.
Okoli 80 odstotkov državljanov je izkoristilo možnost, tako Škoberne, da ne gredo na volišča, s tem pa da so podprli zakon in izgradnjo drugega tira. “Pobudnik referenduma Vili Kovačič se bo pač moral naučiti šteti,” je pristavil poslanec.
Tudi meddržavna pogodba z Madžarsko za drugi tir po njegovih navedbah bo, ko bo oz. če bo dogovorjeno. “Mi smo si želeli, da do izgradnje pride v partnerstvu z Luko Koper in Slovenskimi železnicami, torej državo. A v SD ne bomo zavirali, želimo si napredek,” je dejal in dodal, da je pri tem ključno vlogo prevzel minister za infrastrukturo Peter Gašperšič in v SD so ga podprli.
Na vprašanje, kaj lahko še ogrozi projekt, je poslanec odgovoril z besedami, da verjame, da bo ne glede na dogovor z zalednimi državami prišlo do izgradnje drugega tira oz. njenega začetka, tudi evropska sredstva so na razpolago. Tisto, kar lahko bistveno ogrozi projekt, pa bi po Škobernetovih ocenah lahko bile morebitne težave pri potencialno korupcijskih tveganjih, ki bi se lahko pojavila že znotraj pripravljalnih del. “Če bodo ta stekla brez težav, verjamem, da bo projekt v celoti uspel,” je sklenil Škoberne.
Predsednik Sveta SD za infrastrukturo in nekdanji minister za promet Patrick Vlačič pa je v izjavi za medije ocenil, da razmeroma nizka udeležba na referendumu kaže na to, da večina državljanov in državljank meni, da bi o takih projektih morala odločati politika.
Potrditev zakona pa kaže na to, da so državljani in državljanke ob soočenju argumentov za in proti kljub nekaterim slabim izkušnjam v preteklosti ob velikih projektih dali možnost, da se projekt izvede, ker verjamejo, da je dober za delovna mesta, za ljudi, ki živijo ob obstoječi progi in za razvoj slovenskega gospodarstva, ocenjuje Vlačič.
Komentar Jerneja Štromajerja v luči nemških volitev: »EU bo od mladih ali pa je ne bo!«
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićKo smo v začetku septembra z doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci iz celotne Evropske unije na seminarju evropske fundacije za progresivne študije gledali TV duel med Angelo Merkel (CDU) in Martinom Schulzem (SPD), smo družno ugotavljali, da etablirana nemška in s tem tudi evropska politična elita preprosto nima nobenih svežih in naprednih idej, ki bi jih lahko ponudili volivcem.
Slednje je tudi največji problem socialdemokrata Schulza, ki skupaj s svojo stranko na volitvah ponuja program, ki kljub nekaterim idejam, ki zagotovo gredo v pravo smer in ki bi jih Nemčija potrebovala, ob zmerni in izkušeni političarki, kot je Angela Merkel, še vedno nudi samo bledo senco rdečega logotipa, ki krasi stranko. Istočasno je TV duel pokazal problem izzivalca, v tem primeru SPD, ki kot mlajši partner v veliki koaliciji težko predstavi razliko med sabo in svojo politiko ter politiko kanclerke, ki jo želi zamenjati.
Na ironijo izvora glavnih težav nemških socialdemokratov me je na seminarju sicer opozoril britanski tovariš, ki – milo rečeno – nima dobre besede o nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu in njegovi tretji poti. Če SPD pod kanclerjem Schröderjem v rdeče-zeleni koaliciji ne bi sprejel Agende 2010, ki predstavlja temelj za trenutne nemške ekonomske kazalce, potem Angela Merkel, ki je dve od svojih treh vlad sestavila prav s SPD, ne bi imela platforme stabilnosti in učinkovitosti, s katero nagovarja volivce.
Da ne bo pomote, nemška tretja pot ni pokazatelj, da ta politika deluje. Ravno nasprotno, je samo odraz kapitulacije socialnih in ekonomskih politik levice z nekajodstotnim popustom, malo bolj socialno noto in človeškim obrazom tega, kar bi sicer lahko pričakovali od desnih prostotržnih prokapitalističnih strank. In ker imajo ljudje raje original kot slabo kopijo, tudi nič kaj ne kaže na volilni preboj SPD. Čeprav, bodimo iskreni, če se na nemško volilno nedeljo izkaže, da so se ankete ponovno zmotile, v resnici sploh ne bi smeli biti več presenečeni, sploh glede na izkušnje s Trumpom in Brexitom – vendar pa kljub vsemu, temu ni ravno za verjet.
Kakorkoli, s tovariši iz mreže mladih progresivnih akademikov, ki se združujemo pod okriljem omenjenega progresivnega možganskega centra, smo se strinjali, da morajo evropske laburistične, socialistične in socialdemokratske stranke najti nove, bolj progresivne programske rešitve in nehati ponujati le malo bolj socialen program desnice. In to je tudi namen naše mreže: da ponudimo realno izvedljive in napredne programske predloge, ki bi jih nato lahko implementirali. Sam bom tako sodeloval v delovni skupini, ki bo pokrila področje demokratizacije ekonomije in sprememb prevladujočega socioekonomskega sistema. Če kdo, smo namreč prav mladi prepričani, da alternativa obstaja.
In prav mladim bi morala politika tako v Nemčiji kot v EU bolj prisluhniti. Volilna in politična apatija mladih pač ni nekaj dobrega. Saj so volitve vendar odločanje o tem, kako bomo živeli v prihodnje. In če bi poslušali mlade, se veliko političnih pretresov, ki so se zgodili v preteklih letih, ne bi zgodilo; Britancev na primer ne bi bolela glava zaradi referendumske odločitve za Brexit. In če kdo, si mladi želijo sprememb v utečeni politiki, kar je v veliki meri pokazala tudi podpora mladih za Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki jim druge generacije na levem delu političnega spektra (žal) niso sledile.
Kakorkoli, politika ne potrebuje toliko novih obrazov kot nove programske usmeritve. Če ne gremo naprej in obstanemo na mestu, potem v bistvu nazadujemo. In kdor bo skupaj s potencialom za realno izvedbo progresivnih politik na volitvah sposoben ponuditi napreden program za prihodnost, ta bo tudi dobil podporo mladih – in tako ne bo samo na pravi strani prihodnosti, ampak tudi na strani razvoja in napredka Evropske unije.
Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine SD
SD in DeSUS ter ZSSS z novelo za spremembe glede upoštevanja dokupa pokojninske dobe
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićPoslanski skupini Socialnih demokratov ter DeSUS sta ob podpori in na predlog Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije vložili predlog sprememb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Ta predvideva novo ureditev upoštevanja dobe, pridobljene s prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in sicer na način, da se pokojninska doba, ki so jo zavarovanci do vključno 31.12.2012 pridobili s prostovoljnim vstopom v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri uveljavljanju pravic po ZPIZ-2 upošteva enako kot pokojninska doba brez dokupa.
Veljava ZPIZ-2 s 1.1.2013 je odvzela pravice delavcev, ki so se po poteku obdobja prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost prostovoljno vključili v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in si, da bi si zagotovili pravico do starostne pokojnine, sami plačevali prispevke z namenom ohranitve primernega obsega pravic v zvezi s starostno upokojitvijo. Ker pa na dan 31.12.2012 niso izpolnjevali pogojev za starostno upokojitev so ostali brez pričakovane pravice do starostne pokojnine na podlagi tako plačanih prispevkov, saj se jim je zaradi uveljavitve ZPIZ-2 starostna upokojitev odložila.
Vodja Poslanske skupine Matjaž Han je na današnji novinarski konferenci poudaril, da pri teh spremembah ne gre za spreminjanje pokojninske zakonodaje, temveč za odpravo anomalij, ki so se zgodile s sprejemom pokojninske reforme 2012, ko so ljudje verjeli, da jim bo prostovoljno vključitvijo upoštevani v pokojninsko dobo.
Han še opomni na predlog dopolnitve zakona z novim 134.a členom ZPIZ-2. S tem dopolnilom se sledi pobudi Sveta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da bo zagotovljeno, da v primeru, ko delavec nima obračunanih prispevkov za pokojninsko blagajno, ker njegov delodajalec krši zakon, delavec pri svoji pokojnini ne bo prikrajšan. Če delodajalec ne obračuna prispevkov za svojega delavca, bo obračun prispevkov namesto njega za delavca naredil ZPIZ in ta obračun posredoval FURS, ki bo delodajalca terjal za prispevke. S tem, ko bo obračun narejen s strani FURS, bo imel delavec priznano pokojninsko dobo in pravice.
Polanec DeSUS Uroš Prikl je pritrdil besedam Hana, da ne gre za spreminjanje pokojninske zakonodaje, ki – kot pravi – je pričela »prijemati«, temveč za glas razuma poslanskih skupin SD ter DeSUS, da se naredi zakonodajo bolj pravično. Predstavniki Zveze svobodnih sindikatov pa so se obema poslanskima skupinama zahvalili za posluh pri tej problematiki, na katero opozarjajo vseskozi uveljavitev ZPIZ-2, tudi preko Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa njihovim argumentom nista prisluhnila.
Komentar Žige Štajnbaherja: Pobesnelemu neoliberalizmu ustreza apatija
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićMladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.
Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.
Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.
Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.
Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.
Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.
V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.
Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino
Vodstvo SD na čelu s predsednikom Židanom obiskalo 50. sejem MOS v Celju
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićSocialni demokrati smo v sredo, 13. septembra, obiskali 50. Mednarodni sejem obrti in podjetnosti (MOS) v Celju. Delegacija vodstva SD, poslancev in ministrov ter županov iz vrst SD na čelu s predsednikom stranke in podpredsednikom vlade mag. Dejanom Židanom se je uvodoma sestala z vodstvom Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS), kjer je pogovor potekal o priložnostih za razvoj podjetništva.
Na srečanju sta se vodstvi SD in OZS dogovorili, da si bosta v prihodnje s skupnimi močmi prizadevali za dodatno izboljšanje poslovnega okolja v Sloveniji. Vodstvi SD in OZS sta spregovorili tudi o aktualnih problemih malega gospodarstva, zakonodaji, deregulaciji poklicev in iskanju skupnih rešitev v prid obrtništva in podjetništva. Predsednik OZS Branko Meh je izrazil zadovoljstvo nad srečanjem, saj zbornica s stranko SD in našo poslansko skupino zelo korektno in dobro sodeluje.
Predsednik SD in minister Židan je predsedniku OZS Mehu zagotovil, da bodo v poslanski skupini SD zbornici vedno na voljo, ko se bo OZS borila za uveljavitev interesov malega gospodarstva. Nato so si skupaj ogledali razstavne prostore OZS sekcij, odborov, članov in območnih zbornic.
Vodstvo SD s poslanci in župani na delovnem obisku v Občini Moravče
/in Lokalno, Novice, Stranka /by Denis SarkićVodstvo Socialnih demokratov, poslanci in njeni ministri smo se v ponedeljek, 11. septembra, na delovnem obisku v Občini Moravče srečali z župani iz vrst SD, gostil pa nas je moravški župan Martin Rebolj. V občini, ki sodi v osrednjeslovensko regijo in je zelo vezana na Ljubljano, sicer med drugim opozarjajo na težave pri pridobivanju evropskih sredstev.
“Občina Moravče ni tako industrijska in so prebivalci s službami vezani zlasti na Ljubljano, je pa zato v moravški občini življenje prijetno za bivanje. Beležijo porast rojstev, čemur morajo prilagoditi tudi lokalno oz. javno infrastrukturo, zlasti varstveno-izobraževalno,” je delovni obisk povzel predsednik SD mag. Dejan Židan.
Kot je v izjavi novinarjem povedal Židan, mora stranka poznati delovanje lokalnih skupnosti, da lažje pomaga tam, kjer je potrebno. V SD si po njegovih besedah preko županskega foruma prizadevamo, da pride v lokalno skupnost dovolj denarja, saj da lokalna skupnost investicije najbolje usmerja.
Tudi vodja poslanske skupine SD Matjaž Han je poudaril, da brez županov in svetnikov ni prave lokalne samouprave, zato jih morajo znati poslanci slišati. “V SD menimo, da si lokalna samouprava oz. župani zaslužijo svoj resor in ministra,” je povedal Han.
Sicer pa sta Han in tudi evropska poslanka SD Tanja Fajon izpostavila težave Občine Moravče pri pridobivanju sredstev iz evropske blagajne, saj jih, zaradi tega, ker spada v razvitejšo osrednjeslovensko regijo, skoraj ne prejema. “Tudi to je izziv za državo, ki mora premisliti, kako lahko investira v takšne občine,” je dodala Fajonova.
V občini smo si ogledali projekt kurilnice na biomaso s katero ogrevajo večino javne infrastrukture v Moravčah, tudi vrtec in osnovno šolo. Nato je potekal še obisk v podjetju za proizvodnjo in predelavo kremenovih peskov Termit d.d., ki nudi rešitve in inovavacije za livarstvo in gradbeništvo. Delovni obisk pa smo sklenili na srečanju s članstvom območne organizacije, kjer je predsednik stranke Židan predstavil prioritete socialnedemokracije za prihodnje obdobje.