Za osvetlitev pomena ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kratica OF), ki se je zgodila 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini, je dobro pogledati dogajanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Evropa in za njo svet sta zajadrala v prvo svetovno vojno, ne zaradi pomanjkanja moralnega kompasa ali zato, ker bi jima manjkal kak etični kodeks, temveč zaradi prerazporejanja političnega vpliva. Vladajoči sloji so si namenjali večji delež ustvarjenega kolača ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v lastnih in v koloniziranih državah. Podrejeni sloji so zahtevali večji vpliv na odločanje in si postopoma izborili volilno pravico: najprej za vse odrasle moške, nato postopno še za vse odrasle ženske.
S povečanim vplivom delavskih interesov se je krepil tudi tisti del proračuna, ki je prerazporejal družbeno bogastvo. Vojna se je bojevala tudi glede tega vprašanja, čeprav nikoli ta problem ni bi vključen v analizo vzrokov za vojno. Poleg tega sta si ob koncu stoletja nastali Nemčija in Italija še iskali več mesta v že razkosanem svetu, buržoazije manjših narodov so bile utesnjene v svojih ambicijah Turčije in Avstro-Ogrske, Francija in Združeno kraljestvo sta izgubljali prednost iz devetnajstega stoletja …
Konec prve svetovne vojne ni rešil vprašanj, zaradi katerih se je vojna začela, temveč je razmerje sil postavil bolj ali manj nazaj na izhodišče. Poskus socializma, da bi vpeljal nove vzorce političnih razmerij in delež bogastva in vpliva bolj demokratično razširil na večji del delavnih slojev, je propadel. Propadel je vključno s Sovjetsko zvezo, kjer je domnevno prišlo do delavske revolucije. Danes je bolj ali manj jasno, da je Sovjetska zveza v tridesetih izvajala diktaturo primitivnega tipa državnega kapitalizma.
Najbolj eruptivni poskus prevzema oblasti v Italiji se je klavrno končal že leta 1922 z Mussolinijevim pohodom na Rim. Portugalci so stabilizirali državo z državnim udarom leta 1926, nato pa leta 1933 nadaljevali z odkrito fašistoidno diktaturo. Jugoslavija je uvedla diktaturo januarja 1929. V Španiji je leta 1931 zmagala ljudska fronta najprej na lokalnih nato pa leta 1933 še na državnih volitvah. Leta 1936 je bil izveden državni udar, ki je pripeljal do državljanske vojne in zmage falangistov in generala Franka leta 1939. V Nemčiji je leta 1933 na volitvah zmagal Hitler in v kratkem vpeljal diktaturo, ki je prek zavzema Avstrije in nato Češke peljala v začetek druge svetovne vojne leta 1939. Leta 1935 je bil izveden državni udar v Grčiji.
V Franciji je leta 1936 prišla na oblast ljudska fronta, ki se je razbila ob glasovanju o podpori Nemški aneksiji Češke. Razbila se je, ker ni vzdržala pritiska nacifikacije Evrope. »Our Empire«, kot bi rekel Churchill, je formalno nevtralen podpiral vsa discipliniranja delavskega gibanja po Evropi, prvi priznal Frankovo Španijo še pred koncem državljanske vojne, priznal aneksijo Avstrije in zasedbo Češke. Da nacifašizem ne bo šel samo v smeri njihovih interesov so ugotovili šele s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom in to obelodanili ob nemškem napadu na Poljsko in tedaj zamenjali vlado.
Evropa tridesetih let je bila zelo burna: sile levice, ki so zastopale množice delavstva, so uspevale samo tu in tam, praviloma pa so bile v sorazmerno kratkem času disciplinirane, prepovedane in potisnjene v ilegalo. Na drugi strani pa se je bohotil nacizem, fašizem, falangizem, ki je obetal politično umiritev (beri: vzdrževanje obstoječih centrov politične moči), vnos tradicionalnih vrednot in v spregi z rimokatoliško cerkvijo tudi ohranitev dovoljšnje mere fevdalnega elementa v še ne urbaniziranih delih Evrope.
Slovenstvo je fašizem izkusilo na polno že leta 1920 v Trstu s požigom narodnega doma. Sledilo je preimenovanje družin, prepoved rabe jezika v šolah in v javnem življenju, diskriminacija. To je vodilo do organiziranega upora tudi Slovencev v fašistični Italiji. V jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja so se prelivale vse možne ideje in politične prakse, ki so vladale Evropi. Vladna politika je preganjala sleherni zametek alternative.
Karla Destovnika Kajuha so kot četrtošolca samo zato, ker je organiziral recitacijo pesmi, zaprli v politični zapor v Beogradu. Tudi Borisa Kidriča so kot sedemnajstletnega mulca zaprli zaradi komunistične agitacije. Danes je seveda jasno, da ne ta dva, niti t.i. zavedna mularija niso mogli ogrožati kraljevine niti ne diktatorskega režima, je pa izkaz prestrašene in konservativno (ne)orientirane Evrope tridesetih let.
Slehernemu inteligentu, ki je bil vsaj malo informiran o stanju v Evropi, je bilo leta 1941 jasno, kakšno usodo so slovenskemu narodu namenili v krojačnici velikih sil Evrope. Komur se je zarisal problem kot izbira med nacizmom in postopnim uničevanjem slovenstva na eni strani in na drugi upor zoper to, je izbral upor. Komur pa se je zarisal problem kot izbira med udobjem vsakdana v objemu velikih zahodnih sil (fašistične, nacistične vojske ali povojne angleške in ameriške) in sodelovanje s prepovedanimi komunisti, ta je ostal nevtralen doma. Kdor si je naslikal na steno hudiča v podobi sovjetskega komunista, da bi ohranil monopol oblasti izpred 6. aprila 1941, se je pridružil vsakokratni sili okupacije: najprej fašistični Italiji, po letu 1943 pa nacistični Nemčiji; oz. madžarski okupaciji v Prekmurju.
Ustanovitelji in najbolj agilni člani OF so bili oblikovani intelektualci in javno vplivne osebnosti. Šlo je za premišljene, reflektirane, informirane, razgledane Evropejce in svetovljane. Ne samo dobre, temveč najboljše poznavalce slovenstva, slovenskega narodnega vprašanja, razredne in slojevske strukture družbe. Ljudi z idejami, močnimi značaji in energijo. Šlo je za kombinacijo političnih izkušenj v javnem in tajnem delovanju, vključili so se ljudje z vojaškimi znanji in izkušnjami iz starojugoslovanske vojske in zagrizeni pravičniški mladci iz španske vojne, kar je bilo v razmerah okupacije najbolj pomembno.
Osvobodilna fronta je bila tudi nek cvet slovenske pameti, ne neka pocestna banda nezadovoljnežev, odpadnikov, marginalcev, ki bi jih vojna vihra zajela na cesti med vandranjem za izgubljenimi cilji. Bili so to družba strateških premišljevalcev: izhajali so s stališča, kam gre ta svet, kje smo mi kot Slovenci, kot prebivalci tega dela sveta, kaj so načrti velikih sil in kje so naši zavezniki za preživetje in okrepitev naroda, delovnih slojev ljudskih množic. Vsak od njih je izhajal iz tega, kaj je »moja« naloga: ne egoistična kariera, temveč zgodovinska naloga. Kaj sem jaz dolžan storiti v tem zgodovinskem trenutku!
Ni takšne politične forme drugje in v katerem koli času, kot je bila OF. Ko danes gledamo nazaj lahko to samo občudujemo. Jasni cilji, usmerjenost k ljudstvu, narodu, najvišjim človeškim vrednotam, sistematična graditev ljudske države, nacionalne države Slovencev, poznavanje razmerij sil v svetu, jasne orientacije, iskanje in vzdrževanje zaveznikov na Slovenskem, v Jugoslaviji, v Evropi in svetu, neizmerna energija, predanost.
Osvobodilni fronti je uspelo združiti veliko večino slovenskega naroda v politični organizaciji, ki je nadgradila do tedaj ustvarjene narodne ustanove, ustvarila še nove in jih povezala v tvorbo, ki je bila prva nacionalna država Slovencev, Ljudska republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado. Ustvarila je zametke svoje vojske, ki so potem prešli v enotno armado federalne skupne države.
Ta vojska je pridobila tretjino dodatnega ozemlja v primerjavi s situacijo pred vojno (pridobila je tudi Prekmurje, ki bi gotovo brez te vojske pripadlo Madžarski) in uspela dvigniti slovensko politično zavest do te stopnje, da od OF naprej Slovenci skupaj z drugimi znamo in zmoremo upravljati in voditi svojo državo. Da znamo iskati in najti zaveznike za realizacijo svojih ciljev. S to popotnico je bila možna samostojna pot v mednarodnem prostoru na čelu gibanja neuvrščenih, možna je bila samostojna pot v samoupravno ureditev in nato pot v popolno formalno neodvisnost samostojne države Republike Slovenije leta 1991, vstop v Evropsko Unijo 2004, NATO in OECD.
Ljudske fronte so v tridesetih letih 20. stoletja le tu in tam zmagale, a jih je militaristično-veleposesestniško-velikokapitalska naveza hitro odnesla v pozabo zgodovine. Naša je zmagala in se obdržala. Danes se v glavnem drži v še stoječi samostojni Republiki Sloveniji, nacionalni državi, drži se še malo v državnem prazniku, ki pa je vse bolj moteč za vse tiste, ki simpatizirajo z likvidacijo dosežkov delavsko-podrejenih slojev povsod po svetu.
V spomin na 26. april, ta veliki združevalni dogodek slovenskega naroda in na 27. april, dan upora proti okupatorju, pa še program OF v temeljnih devetih točkah in glavna gesla OF:
Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda:
- Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
- Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
- Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
- Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
- Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
- Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
- Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način.
- V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
- Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.
Gesla OF:
- Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
- Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
- Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
- SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
- Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
- Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
- Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.
dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
Konferenca SD skupaj z gosti o prihodnosti Evropske unije in vlogi Slovenije v njej
/in EU, Novice, Stranka /by Denis SarkićV Ljubljani je v soboto, 13. maja, potekala 6. seja konference Socialnih demokratov, na kateri so članice in člani najvišjega organa stranke med dvema kongresoma skupaj z domačimi in tujimi strokovnjaki z različnih področij razpravljali o prihodnosti EU. Predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D mag. Tanja Fajon ter predsednik politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella so uvodoma spregovorili o potrebnih spremembah EU.
“EU bomo lahko branili, če jo bomo spremenili na bolje. Le kot del prenovljene in močne unije se lahko učinkovito spopadamo z globalizacijo in njenimi posledicami in svojim državljanom zagotovimo visok življenjski standard,” je uvodoma dejal Pittella. “Mi moramo voditi globalizacijo, ne pa ona nas,” je še poudaril vodja evropskih poslancev S&D.
Predsednik SD in podpredsednik slovenske vlade Dejan Židan je medtem izpostavil, da Evropska unija ni dana sama po sebi. “Evropska unija mora znova prevzeti politično odgovornost, države pa ponovno spoznati, da lahko izzive rešujemo le skupaj. Slovenija je in bo ostala del EU. To je naš strateški interes,” je dodal Židan.
Podpredsednica Socialnih demokratov in skupine S&D v Evropskem parlamentu Tanja Fajon pa je v svojem nagovoru povedala, da je osnovno merilo pri razvoju idej odgovor na vprašanje, ali te prinašajo boljše življenje vsakomur.
Izpostavila je boj proti davčnim utajam ter ohranjanje delavskih in socialnih pravic. Po njenih besedah je pomembna tudi skupna migrantska politika, ki se je je treba lotiti tudi v luči evropske demografske slike in položaja mladih. “V tem trenutku pa najbolj potrebujemo novo evropsko solidarnost. Brez solidarnosti dajemo moč populističnim in skrajnim težnjam, ki so za Evropo lahko pogubne,” je poudarila Fajonova.
Po uvodnih nagovorih je sledila razprava, ki so jo razdelili na politični in gospodarski del. V razpravi so med drugim sodelovali evropski poslanec S&D in koordinator za zunanje zadeve Knut Fleckenstein, sociolog in profesor ddr. Rudi Rizman, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak in predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice Gertrud Rantzen, svetovalec za zunanjo politiko predsednika republike Marko Makovec in direktor podjetja Lumar Milan Lukić.
Konferenca SD je v nadaljevanju sprejemala programski dokument, s katerim želimo Socialni demokrati odpreti širšo razpravo o prihodnjih korakih Slovenije v smeri krepitve Evropske unije in jo ponovno usmeriti po poti, da bo Evropa za ljudi, gospodarsko močna in socialno bolj povezana ter odprta družba.
Povezavi do videoprenosa Konference SD
Prvi del
Drugi del
Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi, ki ga je obravnavala Konferenca SD, bo v nadaljevanju dopolnjen še z nekaterimi pripombami članic in članov, najdete na povezavi: Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi 13-05-2017
Predstavniki švedske sindikalne akademije na delovnem obisku pri Poslanski skupini SD
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićPoslanska skupina Socialnih demokratov je gostila predstavnike švedske sindikalne akademije Göteborgs Arbetares Folkhögskola. Ta je nastala pod okriljem Centralne organizacije sindikatov na Švedskem in združuje 14 sindikalnih central. Člani teh so se v okviru študijskega obiska Ljubljane sestali s predstavniki stranke Socialnih demokratov, pogovor pa je tekel v luči boljšega prepoznavanja skupnih, nacionalnih in nadnacionalnih vsebin, povezanih z delovanjem političnih strank ter sindikalnim gibanjem v obeh državah.
V uvodnem nagovoru je namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne izrazil dobrodošlico gostom ob prepričanju, da sta prav sodelovanje in izmenjava pozitivnih praks tisto, kar lahko družbo pomakne naprej. “Prav jasna in nedvoumna povezanost sindikatov s politiko, ki umanjka v našem prostoru, je svojstven paradoks, kajti ta »nevtralnost« sindikatov, namesto usklajenih in dolgoročno vzdržnih sprememb, velikokrat navrže olje na ogenj tistim, ki želijo to neusklajenost izrabljati za težo svojih lastnih interesov,” je poudaril Škoberne.
Odgovor na to dilemo Škoberne vidi v izčiščenju političnega prostora, od katerega pričakuje jasno in vidnejšo pozicijo posameznih političnih opcij. “Danes namesto jasnega levega ali desnega pola gledamo neko fluidnost, ko ne vemo kdo kam sodi in kaj so njegove rešitve. Prav slednje, torej izčiščenje, in s tem ponovna vzpostavitev jasne politične naravnanosti političnih akterjev je tisto, kar je glavni izziv predvolilnega leta pred nami,” je izpostavil Škoberne.
Ob vprašanjih gostov o stanju in priložnostih socialne demokracije pa je poudaril, da zdaj prihaja čas za preporod vrednot, ki jih je socialna demokracija, tudi po svoji krivdi ter izrazito nenaklonjenih okoliščinah, prav v postkrizenm času prevečkrat pustila zadaj. Po njegovem prepričanju je sedaj čas, da se pokaže pravi obraz socialne demokracije. Ta »obraz« po mnenju Škoberneta ni zgolj v političnem in strankarskem življenju, temveč v širšem civilno-družbenem gibanju. To po besedah Škoberneta presega državne meje, čemur v dokaz priča dobro sodelovanje Socialnih demokratov v evropskem prostoru in širše.
Sindikalist Konfederacije slovenskih sindikatov in član stranke Socialnih demokratov David Ažnoh je pritrdil tezi namestnika vodje o pomanjkanju jasne afinitete sindikatov do strank. Kot je povedal, lahko po svojih lastnih izkušnjah povzame, da članstvo v stranki ne pomeni zgolj in samo slabosti v sindikalnem delu. Še več, prepričan je, da je lahko strankarska izkaznica s poštenim in požrtvovalnim delom posameznika v sindikatu pravi recept za iskanje rešitev, ki lahko zares kaj spremenijo.
“Spoznanje, da sindikalno gibanje in socialdemokratska politika črpata iz istih korenin, ki kljub temu, da jih ne vidimo, vemo, da obstajajo, je lahko zelo koristno za naprej,” je povedal Ažnoh. Svojo izkušnjo, ko je bil s strani delodajalca ravno zaradi dela v sindikatu deležen pritiskov, je Ažnoh povzel, da ljudje opazijo, če si delaven, predvsem pa če delaš v dobro njih. “Brez tega ti nobena stranka, prepričanje ali sindikalno članstvo ne more pomagati,” je poudaril Ažnoh.
Državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Peter Pogačar je v nagovoru izpostavil pomen socialnega dialoga pri sprejemu ključnih delovno-pravnih in ostalih vsebin, ki zadevajo malodane vse člane naše družbe. Poudaril je, da ravno te dni poteka zaključna faza pogovorov s socialnimi partnerji o spremembah glede urejanja trga dela ter večjega inšpekcijskega nadzora, ob tem pa izrazil obžalovanje za odstop dela socialnih partnerjev pri spremembah zakona o delovnih razmerjih. Te po njegovem ne morejo iti v smer večje fleskibilizaicje, ne da se na drugi strani krepi varnost zaposlenih.
Socialni dialog, ki se v Sloveniji implementira preko Ekonomsko socialnega sveta je po njegovem tudi v luči 22 letne tradicije, s tem pa naravnanosti k sprejemanju konsenzualnih rešitev, prav v časih potrebnih sprememb, ključen, da bomo presegli težnjo po pretirani politizaciji, s tem pa tudi krhkosti sprejetih rešitev. Slednje so lahko na račun tega – s spremembami politične garniture – podvržen rokohitrskim in politično naravnanim spremembam. “Če pridemo v Državni zbor z dogovorom, krepimo moč socialnega dialoga,” je bil jasen Pogačar.
Postkrizni čas, pa je po njegovem čas, ko je v sled vse večjih sprememb na trgu dela, tudi zaradi prekarizacije ter ostalih negotovih oblik dela, tisti, ki terja razmisleke in spremembe glede reprezentativnosti sindikatov. “Članstvo sindikatov je v upadu, zato sem prepričan, da se je temu treba prilagoditi, tudi tako, da se delež, potreben za reprezentativnost sindikata zmanjša,” je poudaril Pogačar.
Državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade ter strokovnjakinja s področja socialnih politik dr. Andreja Črnak Meglič je v razpravi osvetlila model socialne politike v Sloveniji, ki predstavlja kombinacijo konzervativnega in socialnodemokratskega modela. Prvi se v Sloveniji odraža v politiki socialnih transferjev, drugi, socialno demokratski pa je bolj razviden pri zagotavljanju storitev, ki jih zagotavljajo v pretežni meri javne službe.
Svojstven model, ki ga ima Slovenija, je sicer po besedah Črnak Megličeve posledica različnih zgodovinskih civilno-družbenih in političnih momentov naše družbe in države, je pa ob tem izpostavila ključne kazalnike socialne politike pri nas in posledicah teh na ljudi. Prav čas krize, ob katerem se je politika posluževala precej drastičnih restriktivnih ukrepov, je po mnenju Črnak Megličeve, poleg postopne izravnave in ukrepov za izboljševanja položaja ljudi moment, ko lahko skozi perspektivo te težke gospodarske in finančne krize uvidimo, kje so pomanjkljivost in možnosti za izboljšave socialnih politik. Kriza je Slovenijo prizadela v največji meri, bili smo priča t.i. w krizi, ko nas je po krajšem premoru, kriza udarila še bolj kot poprej.
“Brezposelnost, ki je sledila temu upadu, je bila in tudi danes ostaja jedro tistega, s čimer se moramo soočiti, ne samo na kratek rok in v sled dobrih statistik o upadu brezposelnosti, temveč in predvsem v pomembnosti skupnega vsedružbenega dogovora o pomembnosti in pomenu socialnega modela, ki ga želimo,” je poudarila Andreja Črnak Meglič.
Spodbuden delež javnih storitev, ki so pod okriljem javnih služb, pa moramo ohraniti, če želimo prav v časih kriz in zategljajev ohraniti dostopnost in kakovost javnih storitev (npr. Izobraževanja in zdravstva) za vse naše državljanke in državljane.
Komentar Tanje Fajon ob Dnevu Evrope: “Evropska ideja ni mrtva, moč solidarnosti je večja od egoizma.”
/in EU, Mnenja, Novice /by Denis SarkićEvropi ni lahko, in če se je vsako leto vsakega 9. maja združila v veselju in za en dan pozabila vse, je letos to težje, saj Evropejci še nikoli nismo bili tako razdeljeni glede vprašanja, ali nam članstvo lastne države v Evropski uniji koristi. Razpon med najbolj prepričanimi v Luksemburgu, na Irskem ali v Nemčiji in tistimi, ki verjamejo nasprotno, v Italiji, Grčiji in na Češkem, je zelo velik. Razlika znaša kar 51 odstotnih točk.
Tudi Slovenci smo pod 57-odstotnim povprečjem, saj le še 45 odstotkov ljudi v naši državi verjame, da je članstvo Slovenije v Uniji za državo dobro. Dojemanje Evropske unije je močno načeto. V očeh številnih državljanov Unija ne izpolnjuje več svojega poslanstva zagotavljanja boljšega življenja, kar je bila ključna razvojna ideja Evrope.
A vseeno moramo biti previdni. Ali je res za vse, kar je danes v Uniji slabše – od velike brezposelnosti, povečanja revščine do omejevanja temeljnih svoboščin, svobode gibanja ter nazadovanja demokracije in svobode medijev -, kriv »Bruselj« ali so za to odgovorne politike in egoizem nacionalnih držav? Nedvomno Evropska unija še nikoli ni bila na tako resni preizkušnji, kot je letos ob svoji 60. obletnici podpisa Rimskih pogodb. Evropejci imamo v rokah usodo svoje skupne prihodnosti.
V rokah imamo ohlapen skupek možnih scenarijev, ki jih je v Beli knjigi v začetku letu predstavila Evropska komisija. Ti niso pravzaprav nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj. A prav od razprav z državljani, od iskrenega dialoga bo odvisno, ali in v kolikšni meri bomo sposobni mobilizirati resno razpravo o idejah za Evropo. Za Evropo ljudi, katere vrhovni cilj je kakovost življenja vseh njenih prebivalcev.
Socialni demokrati in vse napredne politične stranke širom Evrope imamo edinstveno odgovornost: obstajali bomo le tako dolgo, dokler bomo s svojimi idejami in dejanji lahko zagotavljali boljšo prihodnost za vse. Ideje morajo biti kredibilne, spremljati jih morajo dejanja. O tem je Nizozemce na nedavnih volitvah v boju proti skrajnemu desničarju Geertu Wildersu prepričal desnosredinski liberalec Mark Rutte. V boju s populizmom v Evropi je, potem ko so se Britanci lani odločili za izstop iz Evropske unije, v nedeljo v Franciji zmagal tudi sredinski Emmanuele Macron, ki se je pomeril proti Marine Le Pen.
Poraz Le Penove je hud poraz za skrajno desnico, ki igra na karto nacionalizma in omadeževanja Evrope, laže ljudem z obljubami o zlati prihodnosti ter z nestrpnimi in sovražnimi govori vodi v nevarno izolacijo. Francoski volivci niso nasedli besedam Le Penove, da se bo spopadla z brezposelnostjo mladih, podnebnimi spremembami, krizo z migranti ali terorističnimi grožnjami. Odločili so se, tako kot na Nizozemskem, da izberejo politika, ki razume, da je evropska integracija eden najpomembnejših političnih projektov v moderni zgodovini človeštva, ki je celini prinesla vsaj 70 let miru.
A kljub temu smo pred velikimi izzivi. Ne samo zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, temveč predvsem zaradi nezaupanja ljudi. Zadnje desetletje bi za Evropo lahko označili kot krizno. Unija se je spopadla z gospodarsko in ekonomsko krizo, naraščanjem zaposlenosti mladih, begunsko krizo, terorizmom, napetostmi med revnim jugom in bogatim severom. Državljani so izgubili občutek povezanosti, občutek, da smo odvisni drug od drugega. Ob dogajanju v neposredni soseščini, na Zahodnem Balkanu, v Turčiji, Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, severu Afrike je ogrožena tudi obljuba miru na evropskem kontinentu.
Čeprav med Evropejci, zaskrbljenimi zaradi zadnjih svetovnih geopolitičnih dogajanj, narašča poziv k večjemu ukrepanju Unije zlasti v boju proti terorizmu, brezposelnosti, varovanju okolja, boju proti davčnim nepravilnostim in nezakonitemu priseljevanju, pa mnogi ljudje ali politične elite ne razumejo, da mora Evropa prej premagati nacionalni egoizem in da se mora poenotiti.
Slovenci smo sicer med prvimi petimi državami v Uniji, ki se po že omenjeni raziskavi javnega mnenja strinjamo, da se članice, ki so za to pripravljene, na določenih področjih povezujejo tesneje. Sodržavljani želijo, da bi unija delovala drugače, učinkoviteje, bliže njim. S projekti, ki bi olajšali vsakdanje življenje, ne pa ga delali zbirokratiziranega in neživljenjskega, kot so denimo zadnji ukrepi na meji z našo južno sosedo.
Ob letošnjem Dnevu Evrope Socialni demokrati ponujamo jasno usmeritev: Evropo za ljudi. Evropo, ki bo pogumnejša pri ustvarjanju solidarnosti med ljudmi. Evropo, kjer bodo na prvem mestu državljani in ki bo stavila na izobrazbo in inovativnost, delovna mesta, gospodarsko rast in ohranjanje okolja. Evropo, kjer bodo tudi velike multinacionalke brez izjem plačevale davke in v kateri izobrazba ljudi ne bo zgolj v funkciji trga, temveč bo stvar širše kulture in humanizma. Evropa ni nekaj, kar je dano. Je oziroma bo takšna, kakršno bomo oblikovali. Želim si, da skupaj z ljudmi in za ljudi.
Tanja Fajon, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D
SD Ljubljana predstavila vizijo za prestolnico – mesto dialoga, mesto ljudi
/in Lokalno, Novice, Stranka /by Denis SarkićProgramska konferenca SD Ljubljana je v ponedeljek, 8. maja, v Kreativnem centru Poligon predstavila vizijo Socialnih demokratov za mesto Ljubljana, prestolnico Republike Slovenije. “Socialni demokrati v Ljubljani želimo dejavno soodločati o prihodnjem življenju v svojem mestu. Smo pomembna politična sila ter sila znanja in ustvarjalnosti, zato smo ustanovili Strateški svet, ki je predstavil vizijo za prihodnost naše prestolnice,” je ob predstavitvi Vizije SD Ljubljana – Za visoko kakovost življenja vseh generacij, ki je potekala v Ljubljani, povedal mag. Marko Koprivc, predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana.
Vidni člani SD, med njimi predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka mag. Tanja Fajon, sicer predsednica Strateškega sveta, ter dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za socialo, delo in družinske zadeve, so članice in člane Socialne demokracije pozvali k aktivnemu delu in predvsem sodelovanju. Poudarili so, da bomo Socialni demokrati za volitve prihodnje leto ponudila ljudi, ki imajo znanje, voljo in kompetence in ki so sposobni dialoga.
“Ostajamo pri svojih vrednotah – socialni pravičnosti in solidarnosti. To je edina perspektiva, ki bo našim državljanom dolgoročno omogočala enakopravnost in dostojno življenje na evropski, državni in mestni ravni. Za njihovo uresničevanje pa potrebujemo aktivne ljudi, ki jim je mar za skupnost,” je pred številčnimi udeleženci poudaril mag. Dejan Židan.
Evropska poslanka mag. Tanja Fajon se je v svojem nagovoru dotaknila naraščajoče nestrpnosti. “Svoje vrednote moramo ohraniti tudi za naslednike, zato se bomo borili proti nacionalističnim težnjam, populistični retoriki in egoizmu, a ne z žicami ali zidovi, temveč z umom in političnim pogumom, s solidarnostjo. Smo stranka dialoga in takšno naj bo tudi naše glavno mesto,” je povedala Tanja Fajon.
Predsedstvo ljubljanske organizacije pa je Vizijo SD Ljubljana, ki po besedah udeležencev pomeni šele začetek trdega dela v prestolnici, kot uradni dokument v nadaljevanju sprejelo še na ločenem zasedanju.
Posnetek programske konference SD Ljubljana si lahko ogledate na povezavi: http://skrci.me/iwJfp
Fotogalerija: http://skrci.me/ck14S
Vabilo na predstavitev vizije Socialnih demokratov za mesto Ljubljana
/in Lokalno, Novice, Stranka /by Denis SarkićLeto 2018 bo v Sloveniji v znamenju lokalnih in parlamentarnih volitev. Morda se vam to zdi še oddaljeno, a brez vnaprejšnjih in pravočasno zastavljenih načrtov in ciljev je te težko izvajati. Socialni demokrati v Ljubljani želimo aktivno soodločati pri oblikovanju življenja v svojem mestu, za kar potrebujemo aktivne državljanke in državljane, ki jim je mar za ljudi in prihodnost.
Če ste to tudi vi, če vas zanima, kakšne prednostne cilje smo si zadali v času do volitev, če želite pomagati pri njihovem uresničevanju, če imate ideje in voljo,
vas vabimo na programsko konferenco SD Ljubljana, v ponedeljek, 8. maja 2017,
kjer bo predstavitev vizije Socialnih demokratov za mesto Ljubljana.
Dobimo se ob 17. uri v Kreativnem centru Poligon, na Tobačni ulici 5 v Ljubljani.
O stanju Socialne demokracije ter spodbudah in orodjih, ki jih potrebujemo, da bi odigrali vidno vlogo pri uresničevanju naših temeljnih vrednot na lokalni ravni, bodo na kratko spregovorili:
– mag. Marko Koprivc, predsednik SD Ljubljana,
– Tanja Fajon, mag., podpredsednica SD, vodja Strateškega sveta SD Ljubljana in poslanka v Evropskem parlamentu,
– mag. Dejan Židan, predsednik SD in podpredsednik vlade.
Vsebinski pripravljavci načrta, ki bo kasneje sprejet tudi kot uradni dokument SD Ljubljana, pa bodo po posameznih področjih predstavili svojo vizijo razvoja mesta Ljubljana kot napredne in moderne evropske prestolnice ter vlogo Socialnih demokratov v njej.
Vljudno vabljeni!
Komentar ministrice dr. Anje Kopač Mrak ob prazniku dela: Okrepimo kulturo spoštovanja delavskih pravic
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićPrvi maj je praznik mednarodne solidarnosti in utrjevanja vrednot, ki so povezane s človekovim delom ter zagotovljeno pravno in socialno varnostjo. Je praznik, ki simbolizira družbeni razvoj in zagotavljanje dostojnega življenja ljudi. Medtem, ko dokazujemo svoj spoštljiv odnos do nedvomno pomembnih dogodkov v naši zgodovini, pa smo pri tem predvsem zazrti v prihodnost.
Slovenija okreva. Stanje na trgu dela v Sloveniji se je bistveno izboljšalo in v zadnjem obdobju beležimo zelo pozitivne trende. Brezposelnost je lani prvič po letu 2008 padla pod 100 tisoč oseb, hkrati pa se povečuje število delovno aktivnih oseb.
Aprilski podatki kažejo, da je v Sloveniji prijavljenih 91.696 brezposelnih, kar je 13 odstotkov manj kot pred enim letom. Raste število delovno aktivnih prebivalcev, po zadnjih podatkih nas je 826.206, kar je tri odstotke več kot lani ob tem času. Za temi številkami pa stoji uspešnost izvajanja programov aktivne politike zaposlovanja.
Še posebej spodbudni so trendi na področju zaposlovanja mladih do 29 let. Brezposelnost pri mladih pada že od leta 2013. Konec decembra 2016 jih je bilo pri zavodu registriranih 21.530 kar je 33% manj kot konec leta 2013, ko je bila številka 32.523. Stopnja registrirane brezposelnosti med mladimi do 25 let pa se je v tem obdobju znižala za 40 %.
Dobri rezultati pri zaposlovanju mladih so tudi posledica v preteklosti zelo uspešne sheme Jamstva za mlade, ki jo nadaljujemo tudi v obdobju 2016 – 2020. V petih letih izvajanja jamstva bo za ukrepe predvidoma namenjenih okvirno 300 milijonov evrov, od tega največ v prvih dveh letih izvajanja – 70,1 in 62,7 milijonov evrov.
V letu 2016 se je končno ustavil negativni trend podaljševanja trajanja brezposelnosti mladih in ob tem beležimo tudi znižanje povprečne dobe brezposelnosti, kar je tudi posledica intenzivne obravnave dolgotrajno brezposelnih mladih in hitra aktivacija novo prijavljenih mladih.
Z gospodarsko rastjo delovna mesta postajajo vse bolj stabilna in nujno je, da vlagamo v trajno zaposlovanje mladih. Zato smo na ministrstvu za delo pripravili ukrep subvencije za zaposlitev mladih za nedoločen čas v višini 5.000 eur za zaposlitev za polni delovni čas, 40 ur na teden.
V zadnjih dveh letih je zaposlovanje brezposelnih oseb številčnejše, večje pa so tudi možnosti vključevanja v programe spodbujanja zaposlitev. Ob padanju registrirane brezposelnosti se hkrati povečuje obseg delovno aktivnega prebivalstva.
Navkljub zniževanju števila brezposelnih v vseh kategorijah pa moramo v prihodnosti največ pozornosti nameniti starejšim in dolgotrajno brezposelnim osebam. V veljavi je že zakon o interventnem ukrepu na področju trga dela, ki omogoča olajšavo delodajalcu za zaposlitev starejših brezposelnih in oprostitev plačila vseh prispevkov delodajalca za socialno varnost za prvih 24 mesecev zaposlitve.
Vendar so starejši na trgu dela velik izziv tako za delodajalce kot za celotno družbo. Zato je pomemben program Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile, ki bo prispeval k uveljavljanju učinkovitega in kakovostnega upravljanja s starejšimi zaposlenimi – za razvoj standardov za opravljanje s starejšimi, izvedbo delavnic za delodajalce, podporo delodajalcem pri oblikovanju strategij za učinkovito upravljanje s starejšimi zaposlenimi ter krepitev njihovih kompetenc, ipd.
Država mora narediti največ, da ustvarja pogoje za nova delovna mesta in gradi kulturo spoštovanja delavskih pravic, ki je v Sloveniji zaskrbljujoča praksa. A v prihodnosti bo vse pomembnejši odnos delodajalcev do delavcev in dela nasploh. Vsi skupaj se moramo zavedati, da delo postaja ključni produkcijski faktor, ki bo ustvarjal zmagovalce na trgu dela. Od tega bo odvisna tudi možnost realizacije višje gospodarske rasti, ki je v Sloveniji vsekakor spodbudna.
Človeški kapital je največji kapital naše družbe in prav je, da mu namenimo dostojno mesto. Kot socialdemokratka si iskreno prizadevam za družbo, kjer bo delo, kot temeljna vrednota in človekova pravica, omogočalo preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajalo dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.
Naj nam bosta 1. in 2. maj večen pomnik dostojnega dela in zagotavljanja varnosti ter dostojanstva vseh državljank in državljanov. Iskrene čestitke vsem ob prazniku dela!
dr. Anja Kopač Mrak
ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Komentar dr. Igorja Lukšiča ob dnevu upora proti okupatorju: “Smrt fašizmu – svobodo narodu!”
/in Mnenja, Novice /by Denis SarkićZa osvetlitev pomena ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kratica OF), ki se je zgodila 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini, je dobro pogledati dogajanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Evropa in za njo svet sta zajadrala v prvo svetovno vojno, ne zaradi pomanjkanja moralnega kompasa ali zato, ker bi jima manjkal kak etični kodeks, temveč zaradi prerazporejanja političnega vpliva. Vladajoči sloji so si namenjali večji delež ustvarjenega kolača ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v lastnih in v koloniziranih državah. Podrejeni sloji so zahtevali večji vpliv na odločanje in si postopoma izborili volilno pravico: najprej za vse odrasle moške, nato postopno še za vse odrasle ženske.
S povečanim vplivom delavskih interesov se je krepil tudi tisti del proračuna, ki je prerazporejal družbeno bogastvo. Vojna se je bojevala tudi glede tega vprašanja, čeprav nikoli ta problem ni bi vključen v analizo vzrokov za vojno. Poleg tega sta si ob koncu stoletja nastali Nemčija in Italija še iskali več mesta v že razkosanem svetu, buržoazije manjših narodov so bile utesnjene v svojih ambicijah Turčije in Avstro-Ogrske, Francija in Združeno kraljestvo sta izgubljali prednost iz devetnajstega stoletja …
Konec prve svetovne vojne ni rešil vprašanj, zaradi katerih se je vojna začela, temveč je razmerje sil postavil bolj ali manj nazaj na izhodišče. Poskus socializma, da bi vpeljal nove vzorce političnih razmerij in delež bogastva in vpliva bolj demokratično razširil na večji del delavnih slojev, je propadel. Propadel je vključno s Sovjetsko zvezo, kjer je domnevno prišlo do delavske revolucije. Danes je bolj ali manj jasno, da je Sovjetska zveza v tridesetih izvajala diktaturo primitivnega tipa državnega kapitalizma.
Najbolj eruptivni poskus prevzema oblasti v Italiji se je klavrno končal že leta 1922 z Mussolinijevim pohodom na Rim. Portugalci so stabilizirali državo z državnim udarom leta 1926, nato pa leta 1933 nadaljevali z odkrito fašistoidno diktaturo. Jugoslavija je uvedla diktaturo januarja 1929. V Španiji je leta 1931 zmagala ljudska fronta najprej na lokalnih nato pa leta 1933 še na državnih volitvah. Leta 1936 je bil izveden državni udar, ki je pripeljal do državljanske vojne in zmage falangistov in generala Franka leta 1939. V Nemčiji je leta 1933 na volitvah zmagal Hitler in v kratkem vpeljal diktaturo, ki je prek zavzema Avstrije in nato Češke peljala v začetek druge svetovne vojne leta 1939. Leta 1935 je bil izveden državni udar v Grčiji.
V Franciji je leta 1936 prišla na oblast ljudska fronta, ki se je razbila ob glasovanju o podpori Nemški aneksiji Češke. Razbila se je, ker ni vzdržala pritiska nacifikacije Evrope. »Our Empire«, kot bi rekel Churchill, je formalno nevtralen podpiral vsa discipliniranja delavskega gibanja po Evropi, prvi priznal Frankovo Španijo še pred koncem državljanske vojne, priznal aneksijo Avstrije in zasedbo Češke. Da nacifašizem ne bo šel samo v smeri njihovih interesov so ugotovili šele s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom in to obelodanili ob nemškem napadu na Poljsko in tedaj zamenjali vlado.
Evropa tridesetih let je bila zelo burna: sile levice, ki so zastopale množice delavstva, so uspevale samo tu in tam, praviloma pa so bile v sorazmerno kratkem času disciplinirane, prepovedane in potisnjene v ilegalo. Na drugi strani pa se je bohotil nacizem, fašizem, falangizem, ki je obetal politično umiritev (beri: vzdrževanje obstoječih centrov politične moči), vnos tradicionalnih vrednot in v spregi z rimokatoliško cerkvijo tudi ohranitev dovoljšnje mere fevdalnega elementa v še ne urbaniziranih delih Evrope.
Slovenstvo je fašizem izkusilo na polno že leta 1920 v Trstu s požigom narodnega doma. Sledilo je preimenovanje družin, prepoved rabe jezika v šolah in v javnem življenju, diskriminacija. To je vodilo do organiziranega upora tudi Slovencev v fašistični Italiji. V jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja so se prelivale vse možne ideje in politične prakse, ki so vladale Evropi. Vladna politika je preganjala sleherni zametek alternative.
Karla Destovnika Kajuha so kot četrtošolca samo zato, ker je organiziral recitacijo pesmi, zaprli v politični zapor v Beogradu. Tudi Borisa Kidriča so kot sedemnajstletnega mulca zaprli zaradi komunistične agitacije. Danes je seveda jasno, da ne ta dva, niti t.i. zavedna mularija niso mogli ogrožati kraljevine niti ne diktatorskega režima, je pa izkaz prestrašene in konservativno (ne)orientirane Evrope tridesetih let.
Slehernemu inteligentu, ki je bil vsaj malo informiran o stanju v Evropi, je bilo leta 1941 jasno, kakšno usodo so slovenskemu narodu namenili v krojačnici velikih sil Evrope. Komur se je zarisal problem kot izbira med nacizmom in postopnim uničevanjem slovenstva na eni strani in na drugi upor zoper to, je izbral upor. Komur pa se je zarisal problem kot izbira med udobjem vsakdana v objemu velikih zahodnih sil (fašistične, nacistične vojske ali povojne angleške in ameriške) in sodelovanje s prepovedanimi komunisti, ta je ostal nevtralen doma. Kdor si je naslikal na steno hudiča v podobi sovjetskega komunista, da bi ohranil monopol oblasti izpred 6. aprila 1941, se je pridružil vsakokratni sili okupacije: najprej fašistični Italiji, po letu 1943 pa nacistični Nemčiji; oz. madžarski okupaciji v Prekmurju.
Ustanovitelji in najbolj agilni člani OF so bili oblikovani intelektualci in javno vplivne osebnosti. Šlo je za premišljene, reflektirane, informirane, razgledane Evropejce in svetovljane. Ne samo dobre, temveč najboljše poznavalce slovenstva, slovenskega narodnega vprašanja, razredne in slojevske strukture družbe. Ljudi z idejami, močnimi značaji in energijo. Šlo je za kombinacijo političnih izkušenj v javnem in tajnem delovanju, vključili so se ljudje z vojaškimi znanji in izkušnjami iz starojugoslovanske vojske in zagrizeni pravičniški mladci iz španske vojne, kar je bilo v razmerah okupacije najbolj pomembno.
Osvobodilna fronta je bila tudi nek cvet slovenske pameti, ne neka pocestna banda nezadovoljnežev, odpadnikov, marginalcev, ki bi jih vojna vihra zajela na cesti med vandranjem za izgubljenimi cilji. Bili so to družba strateških premišljevalcev: izhajali so s stališča, kam gre ta svet, kje smo mi kot Slovenci, kot prebivalci tega dela sveta, kaj so načrti velikih sil in kje so naši zavezniki za preživetje in okrepitev naroda, delovnih slojev ljudskih množic. Vsak od njih je izhajal iz tega, kaj je »moja« naloga: ne egoistična kariera, temveč zgodovinska naloga. Kaj sem jaz dolžan storiti v tem zgodovinskem trenutku!
Ni takšne politične forme drugje in v katerem koli času, kot je bila OF. Ko danes gledamo nazaj lahko to samo občudujemo. Jasni cilji, usmerjenost k ljudstvu, narodu, najvišjim človeškim vrednotam, sistematična graditev ljudske države, nacionalne države Slovencev, poznavanje razmerij sil v svetu, jasne orientacije, iskanje in vzdrževanje zaveznikov na Slovenskem, v Jugoslaviji, v Evropi in svetu, neizmerna energija, predanost.
Osvobodilni fronti je uspelo združiti veliko večino slovenskega naroda v politični organizaciji, ki je nadgradila do tedaj ustvarjene narodne ustanove, ustvarila še nove in jih povezala v tvorbo, ki je bila prva nacionalna država Slovencev, Ljudska republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado. Ustvarila je zametke svoje vojske, ki so potem prešli v enotno armado federalne skupne države.
Ta vojska je pridobila tretjino dodatnega ozemlja v primerjavi s situacijo pred vojno (pridobila je tudi Prekmurje, ki bi gotovo brez te vojske pripadlo Madžarski) in uspela dvigniti slovensko politično zavest do te stopnje, da od OF naprej Slovenci skupaj z drugimi znamo in zmoremo upravljati in voditi svojo državo. Da znamo iskati in najti zaveznike za realizacijo svojih ciljev. S to popotnico je bila možna samostojna pot v mednarodnem prostoru na čelu gibanja neuvrščenih, možna je bila samostojna pot v samoupravno ureditev in nato pot v popolno formalno neodvisnost samostojne države Republike Slovenije leta 1991, vstop v Evropsko Unijo 2004, NATO in OECD.
Ljudske fronte so v tridesetih letih 20. stoletja le tu in tam zmagale, a jih je militaristično-veleposesestniško-velikokapitalska naveza hitro odnesla v pozabo zgodovine. Naša je zmagala in se obdržala. Danes se v glavnem drži v še stoječi samostojni Republiki Sloveniji, nacionalni državi, drži se še malo v državnem prazniku, ki pa je vse bolj moteč za vse tiste, ki simpatizirajo z likvidacijo dosežkov delavsko-podrejenih slojev povsod po svetu.
V spomin na 26. april, ta veliki združevalni dogodek slovenskega naroda in na 27. april, dan upora proti okupatorju, pa še program OF v temeljnih devetih točkah in glavna gesla OF:
Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda:
Gesla OF:
dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
Poslanec Veber s predlogom zakona o prepovedi izvršb nad standardnim stanovanjem
/in Novice, Poslanska skupina /by Denis SarkićPoslanec SD Janko Veber je v sredo, 26. aprila, predstavil predlog zakona o prepovedi izvršb nad standardnim stanovanjem, ki določa pravila o zaščiti standardnih stanovanj pred vsemi oblikami finančnih izterjav, izvršb in rubežev. Kot je povedal Veber na novinarski konferenci, predlog zakona ščiti državljane pred brezdomstvom in ščiti pravico do lastnine.
“Zakon je odgovor na porazno stanje v Sloveniji, ki smo ga lahko spremljali tudi v medijih,” je dejal in spomnil Veber na primer družine Vaskrsić, ki je ostala brez hiše zaradi dolga v višini 124 evrov. Take ukrepe sodišč je označil za “popolnoma nesorazmerne” in tudi za krivce povzročanja brezdomstva, ker ljudje ostanejo brez stanovanj.
Predlog zakona tako prepoveduje nesorazmerne posege pri izvršbah na nepremičnine, saj določa, da je šele po predhodni neuspeli izterjavi na denarna sredstva in vrednostne papirje mogoče začeti izvršbo na nepremičnine, ki so vrednostno sorazmerne z višino izkazane terjatve upnika.
Predlog popolnoma prepoveduje vsako obliko izterjave dolga na tisti del stanovanjske površine v lasti dolžnika, ki predstavlja standardno stanovanje. To je po predlogu zakona stanovanje v ustreznem obsegu površine glede na število članov družine oz. upravičenih uporabnikov stanovanja, ki omogoča dostojno bivanje in normalno rabo.
Velikost standardnega stanovanja za lastnika, kadar je ta edini stanovalec, po predlogu zakona tako znaša od 25 do 30 kvadratnih metrov, za dva solastnika ali dva sostanovalca pa od 45 do 50 kvadratnih metrov. Standardno stanovanje družine s tremi člani znaša od 50 do 55 kvadratnih metrov, za vsakega nadaljnjega člana se površina poveča za pet kvadratnih metrov.
“To je minimalna stanovanjska površina, ki ti v vsakem primeru pripada, ko si enkrat lastnik stanovanja oziroma hiše. S tem se trajno zaščiti ljudi pred brezdomstvom in izgubo njihove lastnine,” je pojasnil Veber.
Popolno zaščito pri standardnem stanovanju imajo po predlogu zakona matere ali očetje samohranilci, invalidi, brezposelni in družine z mladoletnimi otroki. V tem primeru velja tudi popolna zaščita pred rubežem vseh predmetov v stanovanju, izvršitelj pa nima pravice vstopa v takšno standardno stanovanje. V takem stanovanju tudi ni dopusten odklop elektrike, vode ali ogrevanja. Nastale stroške fakturira dobavitelj po enakih delih državi, občini in v breme svojih prihodkov, še predvideva predlog zakona.
Veber je predlog zakona poslal koalicijskim partnerjem, ki jih je povabil k sopodpisu. Odgovore pričakuje do 9. maja.
Na vprašanje o primernosti ureditve veljavne izvršilne zakonodaje že dlje opozarja tudi varuh človekovih pravic. Kot so na uradu varuha spomnili v zapisu na njihovi spletni strani, so že pred petimi leti ugotavljali, da bi moralo biti zaradi zagotovitve načela enakosti pred zakonom tudi v izvršilnem postopku zagotovljeno uravnoteženo varstvo upnika, da z izvršbo doseže poplačilo svoje terjatve, in hkrati tudi varstvo dolžnika, da pri tem ni ogrožena njegova eksistenca.
Varuh je še spomnil, da do sedaj do zakonodajnih premikov na tem področju (še) ni prišlo. V izvršilnem postopku je za sedaj še vedno uveljavljeno načelo povsem proste izbire izvršilnih sredstev, ne glede na višino upnikove terjatve. Zato je izvršba na nepremičnino dolžnika lahko prvo in edino izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku za poplačilo upnikove denarne terjatve.
Na uradu varuha še ocenjujejo, da bi upoštevanje njegovih priporočil lahko odpravilo kršitve pravic posameznika in Sloveniji oz. davkoplačevalcem prihranilo stroške.
Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je namreč v torek odločilo, da mora Slovenija Zoranu Vaskrsiću plačati odškodnino in povračilo stroškov v skupni vrednosti 85.000 zaradi rubeža in prodaje hiše v izvršilnem postopku, nastalem zaradi osnovnega dolga Vaskrsića v višini 124 evrov. Vaskrsić je bil ljubljanskemu podjetju Vodovod-Kanalizacija dolžan 124 evrov, ker dolga ni poravnal, je prišlo do izvršbe, v kateri so mu prodali hišo in to po polovični ceni glede na tržno.
Ponosno praznujmo dan upora proti okupatorju!
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićOb državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, smo se Socialni demokrati skupaj z Mladim forumom in Ženskim forumom poklonili v spomin narodnim herojem s polaganjem venca pri grobnici v parku ob Državnem zboru in nato še ustanoviteljem Osvobodilne fronte slovenskega naroda pri spomeniku OF v ljubljanski Rožni dolini. V spremstvu garde Slovenske vojske je venca na obeh slovesnostih prvi položil in se poklonil tudi predsednik republike Borut Pahor.
Delegacijo Socialnih demokratov je letos vodil poslanec in podpredsednik DZ Matjaž Nemec, poleg njega pa med drugimi še predsednica Ženskega foruma SD Martina Vuk, podpredsednika Mladega foruma SD Andrej Omerzel in Arijana Dronjak, predsednik SD Ljubljana Marko Koprivc in podpredsednik Matjaž Špat.
Upor proti okupatorju je bilo pogumno in častno dejanje. Poklon v spomin vsem tistim, ki so dali svoja življenja za svobodo domovine, vsem državljankam in državljanom Slovenije pa iskreno čestitamo ob državnem prazniku. Praznujmo ga ponosno!
Galerija fotografij poklona ob Dnevu upora proti okupatorju
Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Pikalo o pomenu znanosti za družbo in v družbi
/in Novice, Stranka /by Denis SarkićV sredo, 19. aprila, je v Ljubljani potekal protestni shod raziskovalk in raziskovalcev, s katerim so želeli opozoriti na slabšanje razmer v slovenski znanosti. Znanstvenice in znanstveniki se dnevno soočajo s problemi, ki jim otežujejo, včasih pa celo onemogočajo kakovostno in ustvarjalno delo, ki vodi v znanstvena odkritja in inovacije, s katermi se izboljšuje kvaliteta naših življenj. Socialni demokrati smo protest podprli, ker znanost ni zgolj ena izmed mnogih družbenih sfer, ampak ključna za napredek in obstoj slovenske ter evropske družbe.
Po podatkih o financiranju znanosti iz proračuna Republike Slovenije, ki jih je Javna agencija za raziskovalno dejavnost objavila na dan protestov, je mogoče razbrati, da so se v letu 2016 realizirana sredstva za znanost prvič po nekaj letih dvignila, a še vedno ostala pod ravnjo iz leta 2013 in let pred tem. Leta 2015 so bila realizirana najnižja sredstva za znanost v zadnjih desetih letih. Pri tem je pomembno vedeti, da je bila rast BDP v letu 2013 negativna (-1,1%), v letih 2015 in 2016 pa pozitivna (+2,3% in +2,6%).
Socialni demokrati smo, ko smo v madatu vlade 2013-2014 vodili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v zelo zahtevnih javno-finančnih razmerah uspeli iz državnega proračuna nameniti za znanost več denarja kot je to zagotovilo ministrstvo pod vodstvom ministrice iz vrst SMC v letih višje pozitivne gospodarske rasti v letih 2015 in 2016.
To smo Socialni demokrati naredili z jasnim zavedanjem, da bomo kot skupnost lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno. Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno.
V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Ključ je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.
Znanost v Sloveniji, poleg povečanja sredstev, potrebuje tudi spremembe v načinu organiziranja, zastavljenih ciljih in kadrovski politiki. V znanost je potrebno pritegniti več mladih perspektivnih raziskovalcev, jim omogočiti stabilno perspektivo za življenje in delo. In ob tem je potrebno vse tiste, ki so v preteklosti odšli v tujino, poskušati privabiti nazaj v Slovenijo. Na evropski ravni je treba zahtevati enako plačilo za enako delo pri evropskih projektih, predvsem pa uresničevati ukrepe ter smernice iz Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020.
dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanja, znanost in šport