Pred 71 leti, 9. maja 1945, je nemški generalpolkovnik Alexander Löhr podpisal v Topolšici kapitulacijo skupine armad E, vojaške grupacije, ki je bila po številu vojakov in količini orožja med najmočnejšimi in je na območju jugovzhodne Evrope povzročila veliko gorja. Tako se je v Topolšici s posredovanjem slovenske partizanske vojske končala druga svetovna vojna v tedanji Jugoslaviji in v Jugovzhodni Evropi. Ob tej priložnosti in na predvečer dneva zmage so v Topolšici pripravili vsakoletno slovesnost, na kateri se spomnijo tega pomembnega sklepnega dejanja druge svetovne vojne, ne samo za slovenski narod temveč tudi za celotno Evropo. Ob tej priložnosti je udeležence nagovorila ministrica za obrambo Andreja Katič, ki je pred tem položila venec pred spominsko obeležje na pročelju hiše, kjer je potekal podpis kapitulacije nemške vojske.

Ministrica Katič je uvodoma poudarila, da je vesela in počaščena, “da ste me danes, na predvečer dneva zmage, povabili sem, v Topolšico, ki je bila zame namreč vedno kraj s posebnim dostojanstvom. Kraj, kjer smo ponosni, da so se na naših tleh, v Šaleški dolini, odvijali pomembni zgodovinski dogodki. Prav tu v Topolšici se je namreč s posredovanjem slovenske partizanske vojske končala druga svetovna vojna v Jugoslaviji in v Jugovzhodni Evropi. Ponosni smo, da je Topolšica kraj, v katerem se je rodilo novo obdobje, obdobje miru!”

V nadaljevanju je ministrica Katič osvetlila dogodke pred 71 leti. “9. maja 1945 je nemški generalpolkovnik Alexander Löhr podpisal kapitulacijo skupine armad E. Kapitulacijo vojaške grupacije, ki je bila po številu vojakov in količini orožja med najmočnejšimi in je povzročila veliko gorja. Zaradi nacistične in fašistične ideologije so padle številne žrtve. Neopisljivo je bilo tudi trpljenje civilnega prebivalstva. In še posebno bolečina najbolj ranljivih, otrok, žensk in starejših. Mogoče se danes ne zavedamo dovolj pomembnosti tega dogodka. Podpis kapitulacije skupine armad E je v pomenil konec druge svetovne vojne v vsej jugovzhodni Evropi. V primerjavi z vdajo podobnih skupin na drugih vojskovališčih – na vzhodu, zahodu in v srednji Evropi – pa je imelo to dejanje še prav poseben pomen. Najprej zaradi velikosti in mogočnosti skupine armad E. Za nas pa seveda tudi zato, ker je nemška vojska kapitulirala pred slovenskimi narodnoosvobodilnimi silami! Ivan Dolničar, pozneje general in dolgoletni predsednik slovenske zveze borcev, je bil prvi partizanski poveljnik, ki se je srečal z nemškim generalom Löhrom in ga tudi odpeljal na pogovore,” je takratno dogajanje orisala ministrica.

“Ta kapitulacija pa je pomembna tudi v simbolnem smislu. Gre namreč za prav tistega generala Löhra, vojnega zločinca, ki je začel drugo svetovno vojno operativno z bombardiranjem Beograda, kar je vključevalo tudi napad na bolnišnico. In kot vojni zločinec je dobil pravično kazen. Kapitulacija nemške vojske je bila zmagovit trenutek za vse slovenske domoljube. Zmagovit trenutek za vse, ki so se že nekaj let v zahtevnem oboroženem boju borili za svobodo slovenskega naroda! Ozračje pa je bilo še vedno napeto, kajti težkih spopadov na našem ozemlju žal še ni bilo konec. Prav Štajerska in Koroška, ki sta bili že vse od začetka pomembno interesno območje nemškega okupatorja, sta najdlje ječali pod njegovim terorjem,” je ob tem spomnila ministrica in poudarila, da so slovenski partizani “15. maja 1945, skoraj teden dni po uradnem koncu vojne, na Poljani na slovenskem Koroškem zlomili zadnje okope nemškega rajha. Razorožili so okupatorsko vojsko in njene kvizlinške sodelavce. Tako je končno maja 1945 prišla svoboda. In kot pravi pesem, »… je zaorala … in zaplula … preko logov in gozdov, po vsem svetu, do vseh slovenskih tlačenih domov.« Konec je bilo morije, ki je na slovenskih tleh trajala že vse od aprila 1941, ko so si naše ozemlje razdelile tri okupatorske države. In se namenile uničiti slovenski narod ter njegovo narodno identiteto. Pri tem pa očitno niso računale na junaški odpor slovenskega naroda pod vodstvom Osvobodilne fronte,” je ob tem spomnila ministrica.

“Ob takih dneh, kot je današnji, je prav, da jasno poudarimo, da smo se Slovenci z narodnoosvobodilnim partizanskim bojem odločili tako, kot je bilo edino prav. Proti fašizmu in proti nacizmu! Odločili smo se za preživetje in za lepšo prihodnost. V štiriletnem narodnoosvobodilnem partizanskem boju je sodelovalo več kot 100.000 Slovenk in Slovencev. V tem času so bile oblikovane lastne vojaške strukture in zgrajeni državotvorni temelji za pot v bolj socialno družbo. Teh dogodkov se moramo spominjati s ponosom. In s hvaležnostjo! S hvaležnostjo do vseh vas, spoštovani borke in borci slovenskega partizanskega narodnoosvobodilnega boja. Tvegali ste vse, tudi svoje življenje, in mnogi so ga tudi žrtvovali. S hvaležnostjo, ker ste se v oboroženem boju uprli okupatorju, ki je imel trden namen. Se še spomnite besed: »Naredite mi to deželo spet Nemško.«?! Zaradi vas smo ponosni, da se je naš narod v velikih preizkušnjah prejšnjega stoletja postavil na pravo stran. Da je bil na strani, ki se je borila za demokratične vrednote. In s ponosom se zgledujemo po vas, ki ste vedeli, kaj je za nas pomembno. Jasno je namreč, da je bil oborožen upor tisto prelomno dejanje, ki je preprečilo, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda. To je bila edina mogoča pot k osvoboditvi in združitvi vseh Slovencev. In hkrati podlaga za to, da je Slovenija pozneje v preizkušnji osamosvojitvene vojne lahko postala samostojna in suverena država. Narodnoosvobodilni boj je postavil temelje današnji samostojnosti in suverenosti, katerih 25-letnica je pred nami. Povsem jasno je, da brez osvoboditve ne bi bilo osamosvojitve! Zato ne bomo dovolili, da se kjer koli zmanjšuje pomen slovenskega partizanskega boja za svobodo,” je bila jasna ministrica Katič.

“Ob tem dnevu bi se zato rada iskreno zahvalila vam, spoštovani borke in borci, da ste se junaško uprli okupatorju in tlakovali pot, ki nas je pripeljala do lastne države. Danes živimo v miru. Republiko Slovenijo so kot samostojno državo priznali v mednarodni skupnosti. A tudi za to smo se morali pred 25 leti boriti. To je bila spet točka v naši novejši zgodovini, ko je bilo treba za našo ohranitev in plemenite cilje poseči po oboroženem uporu. Zato seveda iskrena zahvala tudi vsem borcem v osamosvojitveni vojni, pripadnikom teritorialne obrambe in policije, ki ste poleti leta 1991 pogumno obranili našo mlado državo, Republiko Slovenijo. Življenje teče dalje in tudi danes se soočamo z različnimi izzivi. Verjamem pa, da nas skozi vsa prizadevanja vodi zavest, da smo sposobni zmagovati, čeprav smo majhen narod. Kar smo že večkrat dokazali. Mi smo narod, ki je uporen. Narod, ki se ne vda. In narod, ki zna preživeti. Spoštovani! Poseben poklon in spoštovanje pa bi rada izrazila v spomin vsem, ki so v drugi svetovni vojni in vojni za samostojno Slovenijo, za svobodo, ki jo danes uživamo, dali najdragocenejše, to je svoje življenje. Slava jim!”, je povedala ministrica.

“Topolšica bo vedno zapisana v zgodovino kot kraj miru in zmage. Kraj pravične prevlade partizanskega, svobodoljubnega in demokratičnega gibanja nad zločinskim zavojevanjem sveta. Jutrišnji dan, 9. maj, je dan zmage. Ta dan praznuje Evropa, katere del smo. To je bil dan, ko je mir premagal sovraštvo. Praznujemo tudi zato, ker so prav naši partizani dali svoj pomemben delež k zmagi velike zavezniške koalicije, s katero smo tesno povezani tudi danes. To je tudi dan, ko se toliko bolj zavedamo, da se je za pravo stvar vredno nenehno boriti. Da je za plemenite cilje mogoče zmagati tudi če je na tej poti še toliko ovir. Ob dnevu zmage, ki je tudi vaš krajevni praznik, vam želim veselo praznovanje ob spominu na težke in zmagoslavne dogodke, ki se jih danes spominjamo. Močno verjamem, da nas bodo uporništvo, domoljubje in optimizem popeljali v vedno nove zmage,” je svoj govor zaključila ministrica za obrambo Andreja Katič.