Primer koroških dečkov – potrebno je narediti korak naprej!
Otroci so naše največje bogastvo. Zaradi svoje nizke starosti ter čustvene in telesne nedoraslosti, so toliko bolj dovzetni za izkoriščanje, zlorabe in manipuliranje. Zadnje mesece se veliko govori o varstvu koristi otroka. Strokovnjaki veliko govorijo o tem. Ne razložijo pa pomena te besedne zveze. Korist otroka se presoja glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera. V otrokovo korist je predvsem zadovoljevanje njegovih potreb, ob upoštevanju njegovih želja in osebnosti; temu primerno mora biti ravnanje staršev, institucij in vseh drugih oseb.
Zelo me žalosti, ko gledam nekatere medije, novinarje, politike, pa tudi posameznike, ki se naslajajo ob zgodbi dveh koroških dečkov. Vsi sočustvujejo z babico in dedkom – tudi jaz – ampak sprašujem se, kdo sočustvuje z otrokoma? Babica in dedek trdita, da trpita, ker so njuna vnuka odpeljali v rejništvo. In verjamem jima. Pravita, da želita otrokoma le najboljše. Da bosta srečna. Navsezadnje vsi govorimo, da sta najpomembnejša otroka in da ju je potrebno zaščititi.
In kaj smo naredili za to, da ju zaščitimo? Kaj so naredili dedek, babica in odvetnik, ko so njuno zgodbo razgalili v javnosti? Kaj so naredili mediji, ko so dopustili, da se vsa Slovenija v gostilnah pogovarja o njuni nesreči, pozna njuna imena, s prstom kaže na njiju …? Večina od nas si niti zamisliti ne more, kako bo ta „javna razpoznavnost“ vplivala na njuno otroštvo in kasnejši razvoj. Ko se na sodišču odloča o zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroci, je javnost po zakonu na obravnavah vselej izključena. In to z razlogom. Vprašajmo se torej, kako smo s prodajanjem te zgodbe v javnosti zaščitili ta otroka? Mislim, da si moramo priznati, da smo s tem naredili prav največjo škodo otrokoma.
Menim, da ni bilo prav, da so nekateri mediji na račun te zgodbe tekmovali, kdo bo najhitreje objavil prispevek. Prav tako mislim, da so nekatere politične stranke s svojimi populističnimi izjavami na račun ubogih dečkov izkoristile priložnost za ceneno dvigovanje popularnosti. In absolutno neprimerno je bilo od ostale javnosti, ki je dnevno prežvekovala zgodbo dečkov kot slabo televizijsko „žajfnico“. In ju s tem zapečatili do konca življenja. Ne pravim, da ima stroka vedno prav, ne pravim, da se ne dogajajo napake. Ampak zato imamo v državi pravni sistem, po katerem se zadeve peljejo.
Upravno sodišče je v sodbi, za katero se mi zdi absurdno in nizkotno, da je sploh prišla v javnost, ugotovilo da so bile z odvzemom kršene babičine pravice do družinskega in zasebnega življenja. Vendar pa sodišče ni ugodilo zahtevi babice, da se otroka vrneta k njej nazaj, saj je v skladu z otrokovo koristjo in načelom sorazmernosti, odločilo, da sta otroka nastanjena v zanju ugodnem okolju rejniške družine. Soditi odločitev sodišča in ponovno razglabljanje v javnosti je neprimerno. Obe strani še imata možnost pritožbe, ki ju bosta najverjetneje izkoristili. Na koncu bo sodišče tisto, ki bo odločilo. In prav je tako. V pravni državi v sporih odločajo sodišča po preučitvi vseh dokazov, in kjer so vpleteni otroci, v prvi vrsti po načelu največje koristi otroka.
Ta zgodba nam je jasno dala vedeti, da pozamezni in najbolj pereči problemi družinskega prava, praksa sodišč, centrov za socialno delo in tudi teorija, kažejo, da so v tej zakonski ureditvi pravne praznine, nedodelanosti in pomanjkljivosti. Zadeve smo že poskušali rešiti leta 2009 s predlogom Družinskega zakonika. SDS je takrat s pomočjo hujskaške politike dosegla, da je bil zakon zrušen na referendumu. Če bi jim šlo za otroke, tako kot ves čas ponavljajo, bi takrat pustili, da se Zakonik sprejme brez odločanja na referendumu. Menim, da bi bilo potrebno vse ukrepe za varstvo otrokovih koristi, vključno z odvzemom otroka nujno prenesti na sodišča.
V upravnem postopku, v katerem odloča Center za socialno delo, zakonodaja otroku ne omogoča takšnih pravic, kot mu jih zagotavlja sodni postopek. Otroke je zato potrebno v postopku čimbolj zaščititi in jim ponuditi varstvo na vseh možnih področjih. Zato morajo biti pravna določila, ki se nanašajo na otroka in njegove koristi ter pravice urejena sistematično, na enem mestu ter ne bi smela dopuščati pravnih praznin in zakonskih nejasnosti. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi leta 1999 ocenilo in odločilo, da je za otrokove koristi najbolje preskrbljeno, če o njih odloča le en organ v enem postopku.
Kakorkoli, kljub temu, da še zgodba koroških dečkov ni zaključena, iskati krivce na eni ali drugi strani in nadaljnje razprave v javnosti ne koristijo več nikomur. Samo še bolj škodijo otrokoma.
Sedaj je potrebno narediti korak naprej! Čimprej sprejeti novo zakonodajo, ki bo izboljšala položaj otroka v postopkih družinskega prava. V kolikor nam res gre za otrokove koristi, bomo to storili čimprej. Brez oklevanja. Brez političnega obračunavanja. Brez nagajanja in podtikanja. Srčno upam, da smo se iz te zgodbe kaj naučili.
Eva Žunkovič
uni. dipl. pravnica
