Državni zbor je odredil parlamentarno preiskavo o politični odgovornosti pri financiranju političnih strank iz tujine. Parlamentarno preiskavo so zahtevali poslanci koalicije in Levice, z njo pa želijo ugotoviti dejansko stanje glede politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma vplivanja na domnevno pranje denarja v Novi kreditni banki Maribor (NKBM) s strani tujih državljanov in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb. Prav tako naj bi preiskava ugotovila politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi suma nezakonitega financiranja SDS in suma delovanja izdajateljev medijev v lasti te politične stranke in z njo povezanih fizičnih in pravnih oseb pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami.
Da gre za nadaljevanje preteklega in nedokončanega dela komisije iz prejšnjega mandata, je dejal poslanec SD Marko Koprivc. Po njegovih besedah je treba ugotoviti, “kaj je narobe s sistemom, ki dopušča sumljivo financiranje strank”. Po njegovih besedah ni videti, da bi pristojni organi ukrepali, gre pa za preveč resne sume, “da bi jih lahko puščali vnemar in nepreiskane”. Tako je treba dokončno preiskati posojilno afero SDS ter preiskati sumljiv način financiranja medijev v lasti SDS.
Stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil poslanec Marko Koprivc:
“Ključni cilji predlagane parlamentarne preiskave se nanašajo na preiskavo domnevnega večkratnega nezakonitega financiranja politične stranke. Namen preiskave ni ugotoviti le, kako je v eni od državnih bank prišlo do obsežnega pranja denarja sumljivega izvora: to je vsekakor nekaj, kar bi morali preiskati in razrešiti že pristojni organi. Namen preiskave je tudi ugotoviti, ali in na kakšen način se je del tega denarja prelil do ene politične stranke.
Zato je parlamentarna preiskava, ki jo odrejamo s tem predlogom akta, v mnogočem nadaljevanje preteklega in ne v celoti končanega dela preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata. Skratka, namen predlagane parlamentarne preiskave je ugotoviti, kaj je narobe z našim sistemom, da dopušča sumljivo financiranje političnih strank, ki hodijo po robu zakona ali čez njega, ko sprejemajo denar sumljivega izvora, ki povrhu vsega izhaja še iz tujine, pa naj bo to Bosna in Hercegovina, Madžarska ali katera tretja država?
Veljavni zakon o političnih strankah od nekdaj prepoveduje financiranje političnih strank in volilnih kampanj iz tujine. Taka določila poznajo tudi druge države in tudi s članstvom v Evropski uniji tega niso spreminjale. Če si namreč izposodiš denar, ga moraš tudi vrniti, tako ali drugače. Če kdo denar posodi, pričakuje tudi vračilo. Če denar daješ, pričakuješ nekaj v zameno. Če vzameš denar od tujca, si mu dolžan. In da bi se take situacije preprečile, zakon financiranje političnih strank iz tujine prepoveduje. Kljub tej večdesetletni prepovedi pa se ta zakon očitno krši.
Še bolj zaskrbljujoče je, da ni videti, da bi pri tem pristojni organi ustrezno ukrepali. Prisotnost kapitala sumljivega in tujega izvora v virih financiranja pomeni resno tveganje za suverenost, neodvisnost in tudi varnost države. Gre za preveč resne sume, da bi jih lahko puščali vnemar in nepreiskane. Zato zahteva za parlamentarno preiskavo.
Spoštovani, t.i. »posojilna afera« z nezakonitim financiranjem stranke SDS še ni dokončno preiskana. Iz poročila preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata je razvidno, da je potrebno to temo še dodatno osvetliti, zlasti v luči resnih sumov, da denar – četudi vrnjen – morda izvira iz nezakonitih dejavnosti. S tem bi bila teža kršitve še večja, saj bi se financiranju iz tujine pridružilo še financiranje iz naslova nezakonitih poslov oz. pranja denarja. Zato ne vidimo druge možnosti kot nadaljevanje preiskave nezakonitih poslov v Novi kreditni banki Maribor (NKBM), v katerih je edino javnosti znano ime Dijana Đuđić.
Glede na obseg sumov nezakonitosti je vsekakor upravičeno zastaviti preiskavo tako, da se v NKBM preverijo transakcije s tujino, tujimi državljani in z njimi povezanimi osebami. To terja javni interes: prvič, ker je bila NKBM v času afere v javni lasti; drugič, ker gre za sume obsežnih kaznivih dejanj mednarodnega značaja in tretjič, ker bi lahko posledice takih in podobnih kaznivih dejanj ogrozile celo varnost in suverenost države.
Donator ali posojilodajalec, še posebej če gre za velika finančna sredstva, si namreč lahko z donacijo oz. posojilom kupi dostop do odločanja. Če je politik zadolžen ali finančno odvisen od nekega donatorja, je pričakovanje vračila uslug logično. In prav zato veljavni zakoni zahtevajo od političnih strank, da se financirajo pregledno, da ne sprejemajo denarja od pravnih oseb ali tujcev ter da svoja posojila najemajo le pri bankah in drugih finančnih ustanovah. Obstoj teh pravil ima svoje resne razloge, sum kršitve teh pravil pa resna stvar, ki jo je nujno treba preiskati.
Še posebej resno pa se je treba odzvati, če se take kršitve ponavljajo in če ista stranka krši isti zakon na različne načine. Tukaj, spoštovane in spoštovani, ne gre le za »afero Đuđić«. Gre tudi za obsežna financiranja raznoraznih medijev v lasti Slovenske demokratske stranke ter z njimi povezanih fizičnih in pravnih oseb. Teh medijev ne povezuje le izrazita politična pristranost, širjenje neresnic in sovraštva; kot je razvidno iz priloženih gradiv, je njihova »rdeča nit« tudi sumljivo financiranje. Pred nekaj leti so se odpirala podjetja za izdajanje brezplačnikov, ki so stranki SDS omogočila propagandno platformo za širjenje neresnic in blatenje političnih nasprotnikov, po volitvah pa so ali ugasnila ali pa končala v rokah oseb brez premoženja, upniki in dolgovi pa niso bili poplačani.
Nadaljevalo pa se je z novimi medijskimi projekti, med katerimi je najbolj razvpita Nova 24TV. V tem primeru lahko že nekaj časa opazujemo sumljiv način financiranja, ki vključuje tudi velike vložke in posojila s strani državljanov Madžarske in tam registriranih podjetij z jasnimi povezavami s tamkajšnjo oblastjo. Pri tem v oči bode predvsem dejstvo, da se nevrnjena posojila poplačujejo s konverzijami v lastniške deleže, ocenjene bistveno nad tržno vrednostjo. Tako se izmikajo plačilu davkov, še bolj pomembno pa je, da se na tak način posredno spravljajo v odvisnost od tistih, ki so posojila dali, posojenega denarja pa niso dobili vrnjenega. Komu se je izplačalo pokriti takšne izgube? Kakšne usluge je pričakoval ali pa jih še pričakuje? Javni interes zahteva, da se to razišče!
Če se za trenutek dotaknem še obsega preiskave in njenega razmerja do drugih oblik preiskav: jasno nam je, da parlamentarna preiskava ni kazenski postopek! Jasno nam je tudi, da preiskava ne sme preseči ustavno začrtanih mej. Prepričani smo, da bo preiskovalna komisija – sledeč dosedanji praksi – znala spoštovati veljavni ustavni red ter ostati v okvirju svojih pristojnosti. Prav tako pa smo prepričani in pričakujemo, da bo v primeru, da bo odkrila dokaze kaznivih dejanj, te dokaze predala pristojnim organom ter od njih upravičeno pričakovala preiskavo in pregon. To je v javnem interesu.
Zato od preiskovalne komisije, ko bo imenovana, pričakujemo, da svoj mandat nastopi z vso resnostjo. Da odgovorno uporabi široka pooblastila, ki so ji dana zato, da bi preiskala naravo sumljivega financiranja in morebitno politično odgovornost, ob tem pa pripravi tudi predloge za nadgradnjo zakonodaje, s katero bo mogoče zagotoviti transparentno financiranje političnih strank, brez sumov odvisnosti od tujega in sumljivega kapitala. V Poslanski skupini Socialnih demokratov se veselimo delovanja v tej preiskavi.”
