Na današnji obravnavi ustavne obtožbe v Državnem zobru zoper predsednika Vlade glede njegovega ravnanja v primeru»Šami«, ki jo je vložila opozicijska SDS, je v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov stališče predstavil namestnik vodje Poslanske skupine SD Jan Škoberne. Poslanec Škoberne je v stališču PS SD poudaril, da je ustavna obtožba »instrument take resnosti«, da na zahtevo Državnega zbora svoje mnenje poda najvišja politična avtoriteta – predsednik države, da pa obtožba ne predvideva obsodbo predsednika Vlade zato, ker je slednji preveril pravilnost rabe pravnih sredstev in norm, ki služijo izvrševanju oblasti na slovenskem teritoriju.

“Kaj takega je lahko sporno in problematično le za tiste, ki jim samostojnost, suverenost in neodvisnost naše države, ni bila in morda še danes ni, resnično prva in intimna izbira,” je poudaril poslanec Škoberne in dodal, da “za tiste, ki svojo politično tradicijo negujejo na vrednotah osamosvojitve, je ta obtožba razočaranje”. Še več, kot je ugotavil poslanec SD, smo danes priča “še eni epizodi predvolilne kampanje največje opozicijske stranke, ki na stroške davkoplačevalcev ščuva ranljive skupine ljudi eno proti drugi izključno zato, da si pridobi nekaj političnih točk, kar je žalostno toda resnično.”.

Ob vsebinskih argumentih, ki pričajo v prid zavrnitvi obtožbe, pa je Škoberne povzel, kaj po njegovem bi moralo biti in za Socialne demokrate ostaja bistvo politike. “Bistvo je, da rešuje težave ljudi, posamično ali skupinsko, pa naj si gre za Branka ali Ahmada, skladno z zakoni in odločitvami sodišč. In kot je povedal predsednik republike, odločitev sodišč je potrebno spoštovati, ter kot je dodal papež Frančišek, tudi za migrante in begunce smo dolžni poskrbeti,” je ob koncu stališča poudaril Škoberne ter napovedal, da Poslanska skupina Socialnih demokratov obtožbe ne bo podprla.

Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov (v celoti)

Postopek obtožbe predsednika republike, predsednika Vlade ali ministrov pred Ustavnim sodiščem predstavlja enega ključnih instrumentov preprečevanja možnosti izvrševanja, od ljudi zaupane, oblasti na nezakonit način, v nasprotju z ustavo in temeljnimi vrednotami, na katerih je utemeljena naša državnost in državotvornost.

Obtožba predsednika Vlade, ki jo naslavlja osmo poglavje Poslovnika o delu Državnega zbora in jo obravnavamo danes na zahtevo skupine opozicijskih poslancev, je torej instrument take stopnje resnosti, da predvideva celo možnost, da na zahtevo tega cenjenega zbora, o predlogu obtožbe predsednika Vlade, svoje mnenje poda tudi predsednik republike, torej najvišja politična avtoriteta naše države.

Predpostavljamo lahko torej, da je t.i. ustavna obtožba predsednika Vlade rezervirana za resnično najtežjo obtožbo zlorabe oblasti oz. zaradi aktivnega delovanja nosilcev oblasti proti suverenosti, samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Instrument bi tako opozicija kot tudi koalicijske poslanske skupine bili celo dolžni, seveda v imenu ljudi ki jih zastopamo, vložiti v primeru, ko bi se predsednik Vlade načrtno odpovedal izvrševanju suverenih pravic Republike Slovenije, ki izhajajo iz njenega statusa samostojne in neodvisne države. Če bi torej predsednik Vlade omogočil, da suvereno oblast na teritoriju Republike Slovenije, v nasprotju s 3. a členom naše Ustave, izvršuje neka druga, bodisi državna ali transnacionalna entiteta.

V nobenem primeru pa ni predvideno, da se obtožbo predsednika Vlade uporabi zato, ker se je kot prvopostavljeni izvršilne veje oblasti odločil, da tudi na najvišji ravni izvršilnosti, v okviru Vlade Republike Slovenije, preveri in ponovno presodi, ali so bila pravilno uporabljena in izkoriščena vsa sredstva in orodja, ki za izvrševanje suverene oblasti na svojem teritoriju, pripadajo le in samo Republiki Sloveniji. Kaj takega je lahko sporno in problematično le za tiste, ki jim samostojnost, suverenost in neodvisnost naše države, ni bila in morda še danes ni, resnično prva in intimna izbira.

Za vse ostale, ki svojo politično tradicijo negujemo na vrednotah osvoboditve in osamosvojitve, pa je tovrstna, žal tudi današnja obtožba predsednika Vlade predvsem veliko in iskreno razočaranje. O resnosti ustavne obtožbe predsednika Vlade pravzaprav pove največ dejanje ene izmed predlagateljic obtožbe, ki je v času poteka te seje raje sklicala preiskovalno komisijo, ki jo vodi. Ni prvič, da tudi predlagatelji sami iskreno dvomijo v svoje predloge.

Razočaranje pa ta obtožba ni ne le zato, ker diši po modelu klicanja trojke, tujih oblastnikov za reševanje naših domačih zadev, ampak tudi iz preprostega razloga, ker je glede na resnost instrumenta, obtožba predsednika Vlade spisana nedostojno slabo, neargumentirano in brez kančka presoje, ali je res prav, da najbolj temeljna orodja demokratičnega parlamentarizma razvrednotimo do točke, ko bodo, kot so danes že interpelacije, njihove obravnave razumljene le še kot ena izmed sej in procesij, ki jih tako ali tako nihče ne spremlja, ker so že davno izgubile vso težo in vrednost.

S tem spoštovani, pa bo kar ta zbor sam poskrbel za to, da bo resno in v svojem temelju ogrožena demokracija in republika, za katero so tako enotno skupaj stopili ljudje Slovenije ob našem osamosvajanju.

In ker si svoji neutemeljenosti navkljub, obtožba predsednika Vlade zasluži tudi kratek vsebinski komentar, naj povsem na kratko ugotovim, da hipoteza obtožbe, ki jo obravnavamo danes, izhaja iz napačnega, namenoma ali pa zaradi neznanja in površnosti, razumevanja vloge diskrecijske klavzule v okviru Dublinske uredbe. Slednjo je tako mogoče uporabiti, kar je v svoji zadnji sodbi potrdilo tudi upravno sodišče, vse do trenutka, ko je prosilec predan drugi državi, torej, dokler se nahaja na teritoriju Republike Slovenje, kjer Republika Slovenija in njeni organi ter institucije izvršujejo svojo suvereno oblast, ki izhaja iz naše samostojnosti in neodvisnosti.

Takisto je v svoji odločitvi povedalo tudi sodišče v Luksemburgu, ki je potrdilo možnost naše države, da prosilca za mednarodno zaščitno vrne na Hrvaško, kjer se mora odločiti o njegovi zahtevi, ob hkratni potrditvi dejstva, da to odločitev lahko, če tako želi, sprejme tudi Republika Slovenija. Po svoji diskreciji in glede na lasten interes.

Ampak, ali je res bistvo današnje razprave, da v soočamo mnenja o tem, kako država sme in zmore uresničevati oblast na svojem ozemlju, kako sme zakonito sprejemati odločitve po prosti presoji ter pri tem upoštevati človekove pravice, skratka ravnati humano. Odgovor je ne. Žal smo danes v še eni epizodi predvolilne kampanje največje opozicijske stranke, ki na stroške davkoplačevalcev ščuva ranljive skupine ljudi eno proti drugi izključno zato, da si pridobi nekaj političnih točk. Žalostno toda resnično.

Namesto zaključka. Politika je tu zato, da rešuje težave ljudi, posamično ali skupinsko, pa naj si gre za Branka ali Ahmada, skladno z zakoni in odločitvami sodišč. In kot je povedal predsednik republike, odločitev sodišč je potrebno spoštovati, ter kot je dodal papež Frančišek, tudi za migrante in begunce smo dolžni poskrbeti.

Socialni demokrati bomo še naprej tu za vse ljudi, ne glede na vero, raso, spol, politično ali katerokoli drugo usmeritev. Obtožbe predsednika Vlade, ki pa v resnici v najslabšo luč postavlja njenega predlagatelja, pa seveda ne bomo podprli.