Židan ob 100-letnici konca prve svetovne vojne: “Mir je neprecenljiva vrednota, ki terja nenehno čuječnost, delo, trud in prizadevanja vseh nas.”
11. novembra se z veseljem pa tudi žalostjo spominjamo 100-letnice konca prve svetovne vojne. Z veseljem zato, ker se je po štirih letih ta nesmiselna morija vendarle končala, z žalostjo pa zaradi spomina na brezmejno trpljenje in nešteta izgubljena človeška življenja.
Niccolò Machiavelli je v svojem delu»Zgodovina Firenc« zapisal: “Vojne se začnejo, ko si to zaželiš, ne pa tudi končajo” (»Comincionsi le guerre quando altri vuole, ma non quando altri vuole si finiscono«, Zgodovina Firenc (1526), III. knjiga, 7. poglavje.). Kako resnična je ta trditev se je pokazalo tudi v primeru prve svetovne vojne, vojne, ki naj bi se končala v le nekaj mesecih. A na koncu se je ta uničujoča vojna razvlekla na dolga štiri leta. Po štirih letih, 11. novembra 1918, zgodaj zjutraj, so sile antante in Nemčija podpisale premirje, ki je začelo natanko ob 11. uri. Novica je hipoma, predvsem pa z velikim olajšanjem zaokrožila po svetu.
Štiri letno obdobje trpljenja se je vendarle končalo. Končala se je vojna, ki na koncu ni razrešila prav nobenega od problemov, ki so do te vojne pripeljali. Za seboj je pustila le tragično bilanco: več milijonov žrtev, brezmejne človeške stiske, opustošene pokrajine, izčrpano in porušeno Evropo ter zlom štirih velikih imperijev. Prva svetovna vojna je popolnoma spremenila politični zemljevid Evrope in dotedanjo mednarodno porazdelitev moči ter hkrati nesluteno vplivala na nadaljnji tok zgodovine 20. stoletja.
Ta vseobsegajoča, resnično svetovna vojna je v svoje uničujoče kolesje potegnila obsežne materialne in človeške vire, tudi slovenski narod, ki je umiral na frontah, v zaledju, izgnanstvu in internaciji. Zlasti na območju kjer je divjala Soška fronta, na to strašno izkušnjo še danes, 100 let kasneje, spominjajo številna obeležja in prenekatero grobišče, ki sicer nemo, a nedvoumno pričajo o krvavi vojaški izkušnji prve svetovne vojne.
Gre za dragoceno dediščino in neprecenljivo zgodovinsko sporočilo, ki nas utrjuje v prepričanju o krhkosti in dragocenosti miru. O tem, da tudi blaginja in razvoj nista zagotovilo za mir. Kajti tudi desetletje pred prvo svetovno vojno je veljalo za vrhunec človeštva in evolucije. Razvoj, zmanjševanje revščine in širjenje demokracije so utrjevali zmotno prepričanje, da vojne niso več mogoče. A prva svetovna vojna se je kljub temu zgodila!
Ne glede na stopnjo razvitosti, ne glede na blagostanje, mir nikoli ni bil in nikoli ne bo samoumeven, čeprav ga kot samoumevnega še vedno prepogosto in preveč lahkomiselno dojemamo.
Mir je neprecenljiva vrednota, ki terja nenehno čuječnost, delo, trud in prizadevanja vseh nas, tako posameznikov kot držav. Terja dosledno spoštovanje človekovih pravic, pristno solidarnost, nenehno zavračanje kakršnihkoli predsodkov in nestrpnosti ter odločno zoperstavljanje sovražnosti.
Le tako lahko upamo, da se izkušnje, kot so izkušnje slovenskega vojaka avstro-ogrske vojske Filipa Jurkoviča nikoli več ne ponovijo.
Filip je namreč v svoj 360 strani dolg dnevnik zapisal sledeče boleče besede: “Moje srce vas globoko obžaluje, vi predragi tovariši, ki tukaj spite, in čutim vse vaše srčne bolečine, ki so vas pred smrtjo obdajale. Ah, tovariši, vojska je grozna in preklet bodi na veke tisti, ki je tisto prvi začel. Danes ste dali vi življenje, jutri morda mi, zato počivajte sladko. V Bogu pridemo tudi mi gotovo za vami, kateri dan in uro, pa vam, ljubi tovariši, ne znam odgovora, zato na svidenje v Večnosti.”
Spoštovani državljanke in državljani,
naj gre ob tej visoki obletnici, 100-letnici konca prve svetovne vojne, naš hvaležen spomin vsem padlim, predvsem našim rojakom, 35.000 slovenskim možem in fantom. Naše misli pa naj bodo usmerjene v prizadevanja za medsebojno sožitje, razumevanje, solidarnost in sodelovanje. Le tako lahko računamo na prihodnost, ki nam bo prizanesla z grozljivo izkušnjo vojne.
