Tin Kampl: A vemo, kaj želimo z mladimi?
Mladi v naši družbi zavzemajo pomembno vlogo. So prihodnost, a velikokrat pozabimo, da so tudi sedanjost. Seveda, so tisti, ki bodo glavni kreator prihodnosti, ampak, če bodo obstali v sedanjosti, ali “bog ne daj” v preteklosti, nam to nič ne pomaga. S tem želim odpirati prostor razpravi o mladih, ki je relevantna predvsem v trenutnem kontekstu, ko se mladi vse težje osamosvajajo in polno integrirajo v družbo ter je iskanje ustreznega odgovora na ta problem posebnega pomena. Ob tem nas ne smejo zavesti statistike, ki lahko položaj mladih prikazujejo drugače, kot ga mladi dojemajo in občutijo.
Statistični podatki kažejo, da je revščina v veliki meri razširjena tudi med mladimi v Evropi, saj je povprečna stopnja tveganja revščine v EU med mladimi 27,8 %, medtem ko je stopnja tveganja revščine v celotni populaciji 16,9 %. Stanje v Sloveniji je sicer nekoliko obrnjeno, saj je splošna stopnja tveganja revščine višja kot stopnja tveganja revščine med mladimi, kar lahko do določene mere pripišemo tudi delovanju neformalne podporne mreže, ki so jo deležni mladi predvsem s strani družine. Slednje se najbolj jasno izkazuje v podaljševanju bivanja mladih v prvotni družini oziroma pojavu t.i. »hotela mama«. K temu pa bistveno prispeva neurejen trg nepremičnin in razmere na trgu dela. Mladi so v primerjavi s celotno populacijo izrazito bolj izpostavljeni brezposelnosti in zaposlitvam za določen čas – med zaposlenimi mladimi jih je kar 72,5 % takih, ki so v delovnem razmerju za določen čas, hkrati pa je v Sloveniji velik porast tudi prekarnih oblik dela, ki še dodatno ustvarjajo pritisk na njihovo socialno in ekonomsko varnost.
To je samo eden od delčkov realnosti, ki jo živijo mladi vsakodnevno. Slednje izpostavljam predvsem z namenom, da nas nekatere pozitivne statistike ne zavedejo in preusmerijo stran od realnih izzivov, s katerimi se mladi srečujejo, in ki jih moramo reševati. Naš cilj mora biti ustvariti družbo enakega položaja vseh državljank in državljanov skozi prizmo pravičnosti. Naša naloga za dosego cilja družbe enakosti je, da dosledno odpravljamo vsakršne oblike neenakosti, saj je slednja slaba sama po sebi, če v družbi uporabljamo poštene postopke. Neenakost je dopustna samo v primerih, ko z njenim uvajanjem stremimo v smeri izboljšanja izhodiščnega položaja posamezne skupine. V našem primeru so to mladi, za katere bi bilo z namenom zagotavljanje njihovega poštenega položaja v družbi smiselno uvesti posebne pravice oziroma pozitivno diskriminacijo.
O tovrstni pozitivni diskriminaciji bi bilo smiselno razmišljati predvsem na področjih, kjer se izkazuje, da se mladi srečujejo z največ izzivi: mladi so velikim tveganjem izpostavljeni na trgu dela pri iskanju svoje prve zaposlitve in pri obliki zaposlitve, ki je pogosto prekarna; pri urejanju svojega stanovanjskega vprašanja, kjer jim ne gredo na roke neurejene razmere na trgu in manjko dostopnih neprofitnih stanovanj ali drugih ukrepov stanovanjske politike; oboje vpliva tudi na formiranje družine in urejanje življenja. Posebej bi izpostaviltudi izzive na področju participacije in posledice, ki jih puščajo, saj se zaradi nižje participacije mladih to odraža tudi na javnih politikah, ki naslavljajo položaj mladih, saj zaradi šibkosti mladih kot volilnega telesa, le-ti niso zanimivi za politiko.
Današnji razmislek je namenjeno vsem nam, da premislimo, kaj lahko kot družba mladim ponudimo in kaj od njih pričakujemo. Mladi so se v sodobnem svetu na nek način znašli ujeti v nihilizmu, ki ga Nietsche označi kot »manjko smotra«. Mladi se, kot je dobro zapisal Galimberti v eni od svojih knjig, velikokrat sprašujejo, kaj naj počnejo v svetu, ki jih ne upošteva, jih ne kliče po imenu, jih ne doživlja kot bogastvo, temveč kot problem.
Za to vprašanje: A vemo, kaj želimo z mladimi?
Tin Kampl, direktor Urada RS za mladino, ob prihajajočem mednarodnem dnevu mladih, ki ga po vsem svetu obeležujemo 12. avgusta.