Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Dr. Milena Kramar Zupan: “Zdravstvo, poleg sanacije za nazaj, potrebuje sistem za naprej.”

/in , /by

Vlada je na predlog ministrice za zdravje sprejela Interventni zakon za sanacijo bolnišnic. Le-te so imele lani skupaj kumuliranih izgub za skoraj 170 milijonov evrov. Zakon predvideva pokritje približno 80 odstotkov nakopičenih izgub bolnišnic v skupni vrednosti 136 milijonov evrov. Čeprav je interventni zakon dobrodošel, saj bo prinesel nekaj prepotrebnega dodatnega denarja v shirano zdravstvo, pa zdravstvo potrebuje predvsem trden sistem financiranja zdravstvenih storitev za naprej.

Naše zdravstvo ima veliko težav, ki se sistemsko ne rešujejo že najmanj zadnjih 15 let. V zadnjih desetih letih se je zvrstilo deset zdravstvenih ministrov, v povprečju je bil skoraj vsako leto nov minister za zdravje. Še najdalj je na ministrskem položaju sedanja ministrica Milojka Kolar Celarc, tri leta, ki pa je bila tudi že dvakrat interpelirana. Tako ne čudi, da je zdravstveni sistem v takem razsulu, saj se prepotrebna modernizacija zdravstva in sistemski zakoni vztrajno odmikajo v prihodnost.

Največja težava zdravstva je še vedno podfinanciranost sistema. Pritisk pacientov na zdravstvo je vse večji zaradi staranja judi, na drugi strani pa zdravstvo zelo draži razvoj medicinske in farmacevtske stroke. Zdravstvo je ena najbolj hitro rastočih tehnoloških panog. Zelo hitro se razvijajo nove tehnologije in metode zdravljenja, nova draga zdravila. In namesto, da bi tem dejstvom, ki dražijo zdravstvo, sledilo tudi ustrezno financiranje dejavnosti, pri nas ravnamo ravno obratno.

Po kriznih letih 2009 – 2014, ko je bilo zdravstvu odvzetih preko znižanja cen zdravstvenih storitev, neplačanih realiziranih zdravstvenih storitev, 1,7 milijard evrov, so bile cene letos, s 1. januarjem 2017 ponovno znižane na raven iz leta 2014. In to kljub temu, da so se zakonsko določene obveznosti iz naslova plač zaposlenim povečale za več kot 10 odstotkov.

Financiranje našega zdravstva je odvisno od plačilne sposobnosti zdravstvene blagajne in ne od dejanskih potreb ljudi oziroma zdravstvenih zavodov. Le- ta vsako leto razdeli zdravstvenim zavodom toliko denarja, kot se ga nateče v blagajno, saj mora poslovati uravnoteženo, torej brez izgub.

Zdravstvena blagajna v zadnjem desetletju ni sposobna zagotavljati zakonsko določenih obveznosti, naložene javnim zdravstvenim zavodom. V ceni zdravstvenih storitev zavodi nimajo pokritih vseh stroškov dela, predvsem tistih, ki so zakonsko določeni. Tudi preseženih programov, ki jih bolnišnice naredijo zaradi potreb ljudi, jim blagajna ne plačuje. Zato bolnišnice vztrajno poslujejo z izgubami.

Poleg tega so javni zdravstveni zavodi slabo upravljeni in vodeni, saj delujejo po preživetem Zakonu o zavodih, ki so za sodobni kapitalistično tržni sistem popolnoma neprimerni. Tudi zdravstvena mreža je neprimerna, saj le ta že dolgo ne odraža dejanskih potreb ljudi. Dodatno so jo erozirale in vnašale vanjo anarhijo nesistemsko, netransparentno, po domačijsko podeljevane koncesije.

Problemov in izzivov je v zdravstvu veliko. Dejstvo je, da brez dodatnega denarja za zdravstvo ne bo šlo. Potrebne pa so tudi druge spremembe v zdravstvu, predvsem modernizacija upravljanja in vodenja in racionalno, optimalno in varno postavljena mreža ter posodobljeni standardi za financiranje posameznih dejavnosti.

Predsednica Sveta SD za zdravje dr. Milena Kramar Zupan

Alan Bukovnik: Kako uspešna bo Slovenija v naslednji finančni perspektivi?

/in , /by

Sloveniji je od vstopa v Evropsko unijo, v letu 2004, odprta možnost sodelovati že v tretji finančni perspektivi oz. okvirju 2004-2006, 2007-2013 in 2014-2020. Koriščenje EU sredstev poteka preko različnih skladov, kateri omogočajo črpanje na različnih področjih:

  • Evropski socialni sklad
  • Evropski sklad za regionalni razvoj
  • Evropski sklad za kmetijstvo in podeželje in
  • Evropski kohezijski sklad.

Evropski Kohezijski sklad omogoča financiranje infrastrukturnih projektov, s katerimi se zmanjšuje razvojni zaostanek manj razvitih regij v EU.

Zaradi slabega programiranja kohezijske politike v Sloveniji v času prejšnje finančne perspektive in s tem izjemno slabo izhodišče za pogajanja za trenutno finančno perspektivo je Slovenija vstopila v finančno perspektivo 2014-2020 s preko 300 milijonov evrov vrednih projektov “ready to go” s področja vodooskrbe in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda, za katere pa ni bilo na razpolago sredstev iz kohezijskega sklada v prejšnji perspektivi. Še več –  Slovenija je “ocenila”, da bo v finančni perspektivi 2014-2020 za projekte na področju vodooskrbe in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda potrebovala 250 milijonov kohezijskih sredstev za uresničitev vseh obljub, ki jih je dala ob vstopu v EU leta 2004.

Iz tega izhaja, da smo že ob vstopu beležili 50 milijonov evrov minusa glede na razpoložljiva sredstva. S tem denarjem ne bomo mogli izvesti niti vseh projektov iz prejšnje perspektive, kaj šele, da bi lahko financirali nove, ki jih je pa ravno tako potrebno izvesti, zaradi danih zavez ob vstopu Slovenije v EU.

Zato smo že padli na izpitu, ker smo najprej napisali, da bomo uredili odvajanje in čiščenje odpadnih voda do leta 2015 oz. 2017. Zdaj smo te datume prestavili na leto 2021 oz. 2023. A samo prestavljanje datumov ne bo rešilo problema, če imamo do konca te perspektive že sedaj 50 milijonov evrov minusa . Edina rešitev je: takojšnja analiza potreb na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda in prerazporeditev sredstev v drugem delu finančne perspektive, v skladu s potrebami na terenu.

Evropska unija je zaradi izjemno slabega črpanja v prvi polovici finančne perspektive 2007-2013 sedanjo perspektivo razdelila na dve polovici in države članice so morale napovedati, kolikšna je njihova adbsorbcijska sposobnost za vsako polovico. S tem si je Evropska unija zagotovila vse potrebno s strani držav članic za načrtovanje EU proračunov v finančni perspektivi. V primeru, da država ne izkoristi napovedanih sredstev iz EU sklada, bo Evropska unija državo kaznovala z odvzemom 8 % sredstev.

Pod črto: časa ni več veliko, konec leta 2018 pa se hitro približuje. Ko se mi ukvarjamo s prvim delom kohezije v tej perspektivi, v Bruslju že potekajo pogajanja za naslednjo finančno perspektivo po letu 2020. Kako bomo uspešni v naslednji finančni perspektivi je odvisno od pogajanj, katera potekajo zdaj v Bruslju. Upam, da je Slovenija dobro pripravljena in iztrži čim več za razvoj države.

mag. Alan Bukovnik, predsednik Sveta SD za razvoj in kohezijo ter župan Občine Radlje ob Dravi

Dr. Mirko Pečarič: Popotnica za področje varnosti (in še česa drugega)

/in , /by

                                                                                                                                        “Nezaupanje in previdnost sta starša varnosti.”
                                                                                                                                                                                    Benjamin Franklin

Če se ljudje odrečemo delu svobode na račun varnosti in miru, mora ta žrtev temeljiti na vrednotah in ugotovljenih dejstvih (sicer pristanemo iz nasilja izven zakona le v zakonu nasilja). Za Rousseau-ja, kot enega najbolj gorečih zagovornikov ideje ljudske suverenosti, je absolutna oblast tista, ki prodre v samo bistvo človeka in zadeva njegovo voljo nič manj kot njegova dejanja. Primo Levi (judovski pisatelj, preživel Auschwitz) nas opozarja, da ‘so veliko bolj nevarni [kot pošasti] navadni ljudje – funkcionarji, ki so pripravljeni verjeti in ukrepati, ne da bi postavljali vprašanja’. Kritično zastavljanje vprašanj in pretresanje dejstev je nujno za iskanje ravnotežja med svobodo in varnostjo.

Ljudje si ne zastavljamo več vprašanj, ko se (če se oprem za znanega psihologa Zimbarda) znajdemo v kalupu Sistema kot kompleksnega razmerja sil, ki ustvari Situacijo, v kateri pristanemo na njene predpostavke, čeprav jih nismo sami postavili (niti zavestno osmislili), pač pa v njih zgolj (ne)reagiramo. Kdor torej “ustvarja situacijo”, postavlja zunanji okvir (Webrovo železno kletko), znotraj katerega ljudje mislimo, da vemo kaj počnemo, ker smo se za to (domnevno) odločili sami. A že Tocqueville – kot velik poznavalec demokracije 19. stoletja – je dobro vedel, da je še posebej nevarno, če zasužnjimo ljudi v majhnih detajlih njihovega življenja (svoboda se zato začne prej v majhnih, kot velikih stvareh).

Foucault (najvidnejši francoski “arheolog razkrivanja oblastnih razmerij”) je podobno menil, da se oblastni mehanizmi ne skrivajo v “velikih besedah demokracije, suverenosti, svobode” ipd., pač pa v dejanskih mehanizmih upravljanja z ljudmi, nadzorovanja, kaznovanja, discipliniranja in regulacije (biopolitika). Ne dovolimo torej, da bodo institucije/njihove ureditve Situacij še vedno obstajale v nespremenjeni smeri, zgolj zato “ker lahko”, zgolj zato, ker pristanemo na predpostavke, ki so jih postavili drugi – za nas.

Preden preidem na področje varnosti in notranjih zadev, naj spomnim še na najbolj preprosto in hkrati jasno definicijo ideologije (slednja namreč postavlja pravila in napotke za uveljavljanje pravnega sistema in vladanja, tudi na področju varnosti) – gre za znano frazo iz Marxovega Kapitala: ‘oni tega ne vedo, a to kljub temu počno’. A če gre tu mogoče še vedno za pristno ne-zavedanje realnosti, današnji “subjekt” (gre bolj za mrežo predlagateljev in odločevalcev) sloni bolj na Sloterdijkovi formuli cinizma: ‘oni prav dobro vedo, kaj počno, a to kljub temu še vedno počno’ (če le “zato, ker lahko”, gre za despotsko verzijo birokracije kot nikogaršnje vladavine).

Če je v sistemskem smislu organizacija posameznih delov, ne pa njihovih fizičnih lastnosti tista, ki v večji meri (kot slednje) determinira vedenje, je treba za ljudmi identificirati raznolika razmerja, ki znotraj Sistema ustvarjajo ta nevidni subjekt – “oni”. Ljudje dandanes prav dobro vedo, da so za fizičnimi stvarmi (npr. žičnate ograje) ljudje, tj. človeške usode, a se do njih (velikokrat cinično) obnaša(mo) kot da so le fizične stvari. Če se je starodavna oblast uveljavljala z vidnim “ognjem in mečem”, se danes bolj prefinjeno (a zato nič manj boleče) s predpisi, s Foucaultovsko regulacijo (tu smo [kot neučinkovita vladna birokracija] poleg davčnih stopenj v samem vrhu Evrope – tako Svetovni gospodarski forum, 2017), ki odgovornost subjekta-odločevalca skriva v mreži prepletenih pristojnosti.

Omenjeni cinizem je v povezavi z (regulativnim) ustvarjanjem sistema (Situacije) ustavno-spornih zakonskih rešitev na področju varnosti in notranjih zadev viden npr. v sprejeti noveli Zakona o tujcih glede pravic beguncev, v noveli Zakona o nalogah in pooblastilih policije (neargumentirana optična prepoznava registrskih tablic, uporaba brezpilotnih zrakoplovov, uporaba podatkov o letalskih potnikih), nasprotovanju izročitve internih aktov ministrstva Komisiji DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, noveli Pravilnika o policijskih pooblastilih (ki pretirano in brez jasnih razlogov olajšuje pridobitev podatkov o komunikacijah pogrešane osebe, njenih osebnih predmetih, prostorih in prevoznih sredstvih, vpogled v podatke pogrešane osebe, shranjene na računalniku ali drugem mediju informacijske tehnologije), ali pa noveli Zakona o kazenskem postopku, ki v smeri inkvizicijskega postopka daje (pre)velike pristojnosti policiji in tožilstvu.

In če nekoliko omilim cinizem: “vsaj nekateri izmed njih prav dobro vedo, kaj počno, a to kljub temu še vedno počno”. Razmišljanje se brez težav lahko prenese tudi na druga področja – poskusimo torej spremeniti Situacijo, Sistem, določimo nove predpostavke, da ne bodo ljudje le vedeli od kje izvirajo, pač pa da bodo ti v in za njih tudi aktivno sodelovali (preprost ukrep bi bil npr. že navedba avtorjev predloga neke odločitve).

Če se na koncu oprem na Fukuyamovo idejo političnega razvoja, bo ta prisoten le tam, kjer bo država nenehno skrbela za ravnotežje med močno (operativno) državo, med vladavino prava in demokratično odgovornostjo. Če svet vidimo skozi predpostavke, naj bodo te naše. Ko vstopamo v čas pisanja predvolilnih programov, je treba opozoriti, da obstaja razlika med odločitvijo in njeno izvršitvijo; če tem, mogoče suhoparnim besedam/predpostavkam zamenjamo vidik, postane (katerikoli) program/strategija nič drugega kot formaliziran zapis našega upanja. Stalno izpraševanje predpostavk je glede na kontekst spreminjajočih se stvari nujno, a tudi to ni dovolj. Naj bo namreč vizija/upanje še tako jasno, lahko postane brez izvedbe in stalnega prilagajanja le stvar halucinacije.

Vstopamo torej v čas, ko naj upanje dobi jasen zapis, njegova implementacija pa konkretno uresničitev. Isti Benjamin Franklin, ki je glede varnosti opozoril na nezaupanje in previdnost, je glede iskanja sreče (v našem ustavnem okviru bi lahko govorili o temeljnih človekovih pravicah) rekel, da ustava daje ljudem le pravico do njenega iskanja, medtem ko jo morajo ujeti sami. V Dejanja pojdimo torej preudarno, a hkrati samozavestno in odločno! Le tako bomo dobro vedeli, kaj hočemo – pa tudi kaj počnemo.

Predsednik Sveta SD za notranje zadeve dr. Mirko Pečarič

Komentar Tanje Fajon po referendumu v Kataloniji: Kakšen mir podpira EU?

/in , /by

Prejšnji konec tedna je v Španiji minil v znamenju nasilja tiste vrste, za katero sem bila prepričana, da smo jo Evropejci s svojo stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic že davno presegli. Žal sem se zmotila. Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki je nad lastno ljudstvo poslala oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi morali španski voditelji vedeti, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev. Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja).

Zadržanost in politična korektnost glede podpore referendumu je še lahko razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, in da je ustave članic seveda treba spoštovati, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.

Pri tem ne Evropske komisije ne večine voditeljev ne zanima, ali se niso nemara zamerili Kataloncem, ki so  – skladno s svojo že pregovorno nenasilno držo – povsem mirno oddajali svoje glasove na voliščih. Ti volivci niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči zato sploh ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene.

Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati ‘samo’ notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu. Zato me toliko bolj čudi, da se evropski vrh bolj kot na skoraj 1000 po nepotrebnem in nedolžnem poškodovanih Kataloncev osredotoča na primerjave separatističnih teženj narodov in se sklicuje na neustavnost referenduma. Kot da je uporaba sile nad mirnimi ljudmi ustavna pravica?

Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa za nasilje nad miroljubnimi ljudmi, kot tudi ne za medijske blokade in cenzuro. Zato sva v začetku tedna s predsednikom SD in podpredsednikom Vlade RS Dejanom Židanom poslala pismo predsedniku Stranke evropskih socialistov (PES) Sergeiu Stanishevu in predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D) Gianniju Pittelli. V njem izrazila stališče slovenskih Socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad nasilnim dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom.

Več kot očitno je, da je po dolgih letih in desetletjih moledovanja, neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave, tožb in sodb v poskusih za dodelitev več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek. In Katalonci so se odločili za preverjanje svojega stališča o samostojni državi, ki ga – predvsem Slovenci – v duhu pravice do samoodločbe lahko zelo dobro razumemo. Odločanje o lastni prihodnosti ostaja temeljna pravica naroda in zgodovina je že velikokrat dokazala, da je ne ustava ne nasilje ne moreta ubiti. Tako tudi ta vikend ni zadušil katalonske želje po neodvisnosti, ravno nasprotno, španske oblasti so jo s svojo neomajno odločnostjo, da s katalonsko vlado ne sedejo k pogovoru, še podžgale.

Zaradi kompleksnosti situacije kot zunanja opazovalka ne želim soditi, ali je za ponedeljek napovedana razglasitev odcepitve Katalonije pravilna in časovno primerna, vsekakor pa moram reči, da me skrbi. Odvzem ozemlja brez privolitve se namreč še nikoli ni končal z mirom. Glede na že videne odzive policije in garde se bojim, da se lahko kaj hitro soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija in premierji pa bodo tedaj zelo težko trdili, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.

Še vedno si želim in prepričana sem, da je to tudi dolgoročno edina prava rešitev, da bi bili obe strani sposobni popustiti do te mere, da bi svoja stališča vendarle še enkrat soočili za pogajalsko mizo, morda sprejeli mediacijo ali drugo vrsto zunanje pomoči in se pri tem ves čas zavedali, da sodelovanje in konstruktiven dialog s konkretnimi rešitvami zanju nikakor in v nobenem primeru ni poraz, temveč obojestranska zmaga, od katere bodo imeli korist vsi španski in evropski narodi.

Odpravljena prva ovira na poti do spremembe 57. člena Ustave RS glede financiranja šolstva

/in , /by

Socialni demokrati verjamemo, da je naša pobuda za spremembo ustave v prid zaščite kakovostnega javnega šolstva danes preskočila prvo, a pomembno oviro. Članice in člani Ustavne komisije Državnega zbora so namreč v četrtek, 6. oktobra, s potrebno dvotretjinsko večino navzočih sprejeli predlog za spremembo ustave oziroma njenega 57. člena.

Predlog je nastal v dogovoru strank, ki so skupaj s Socialnimi demokrati kot predlagateljici sprememb v prid kakovostnega javnega šolstva bile pripravljene slediti nameri, izraženi že v prvotnem predlogu ustavne dopolnitve. Ta jasno določa možnosti financiranja in ločevanja javnega in zasebnega šolstva ter zapira prostor različnim interpretacijam, ki ga je odprlo ustavno sodišče z nasprotujočimi si odločitvami glede financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva.

Socialni demokrati pričakujemo, da bodo tudi ostali poslanci in poslanke, ki jih danes predlog ni prepričal, na podlagi argumentov v prid sedanjim in prihodnjim generacijam otrok, ki si zaslužijo kakovostno in dostopno javno izobraževanje, v Državnem zboru zmogli argumentirane razprave in navsezadnje odločanja v prid temu predlogu. Ob tem je treba poudariti, da ne gre samo za politično odločitev, temveč podporo širši družbeni vrednoti, ki ne sme biti več plen ideoloških, političnih ali interesnih apetitov, temveč naša skupna zaveza za družbeno dobro.

Socialni demokrati obsojamo nasilje v Kataloniji

/in , , /by

Socialni demokrati obsojamo nasilje v Kataloniji, ki ga izvajajo španske oblasti. Predsednik SD Dejan Židan je ob dogajanju med referendumom izpostavil, da je “pravica do samoodločbe naroda neodtujljiva pravica, kar velja tudi za Katalonijo”. “Odločno obsojam vsakršno nasilje,” je še poudaril predsednik SD in podpredsednik vlade Dejan Židan v današnjem odzivu na nedopustno dogajanje v Kataloniji.

Podpredsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon pa je dodala, da z represivnimi dejanji, uporabo sile in orožja ne moremo zanikati pravice do nacionalne samoodločbe. “Sramota za Evropo,” je še povedala Tanja Fajon.

 

‪Konferenca Socialnih demokratov sprejela izhodišča za vladni program 2018-2026‬

/in , /by

Socialni demokrati smo v soboto, 30. septembra, na 7. seji Konference obravnavali in sprejeli dokument z izhodišči za vladni program z naslovom Samozavestna Slovenija 2018-2026. Izhodišča opredeljujejo kazalce razvoja države in za cilj postavljajo, da se Slovenija v osmih letih uvrsti med prvih deset držav sveta. “Konferenca SD s sprejemom dokumenta predstavlja začetek priprave programa,” je pojasnil vodja programske skupine dr. Patrick Vlačič.

Izhodišča za vladni program SD 2018-2026 opredeljujejo deset ključnih ciljev. Prvi je odlično organizirana Slovenija, drugi rast, ki bo ustvarjala koristi za vse, tretji pa Slovenija brez revščine. Socialni demokrati se bomo zavzemali za naložbo v pamet in sposobnosti Slovenije, za zdravstvo brez čakalnih vrst, za enake možnosti na področju javnih storitev in za odločen premik k trajnostnemu razvoju. V izhodiščih je mesto tudi za mlade, izpostavljamo pa tudi pomen aktivne zunanje politike ter nasploh pravične in varne družbe.

Konferenca SD - Patrick Vlačič

Socialni demokrati želimo Slovenijo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše na svetu. Vodja programske skupine Patrick Vlačič je izpostavil, da dokument predstavlja prvi del procesa priprave programa. “V tej fazi želimo podati oceno stanja in opredeliti cilje, ki jih želijo doseči,” je pojasnil Vlačič in dodal, da program še ni dokončen. Drugi del programa, ki bo cilje opredelil po posameznih področjih, bo stranka pripravila preko naših strokovnih svetov. “Tretji del pa bo obsegal koncept odprave birokratskih ovir,” je povedal Vlačič, ki je ob tem izrazil željo, da bo pri pripravi programa sodelovalo kar največ ljudi.

Predsednik SD Dejan Židan na 7. Konferenci Socialnih demokratov from Socialni demokrati on Vimeo.

Kot je na Konferenci poudaril predsednik SD mag. Dejan Židan, želimo Socialni demokrati skupaj z novim programom na volitvah v DZ prihodnje leto nastopiti z namenom, da zmagamo in dobimo priložnost za potrebne spremembe. “V tem trenutku približno pol milijona ljudi čaka na zdravstvene storitve, na kar ne moremo pristati,” je v predstavitvi izhodišč dejal Židan. Z osmimi odstotki bruto domačega proizvoda po njegovih besedah ni mogoče nuditi javno dostopnega zdravstva. Tisti, ki ne nameravajo zvišati tega odstotka, po njegovem prepričanju ne zagovarjajo javnega zdravstva. Druga prednostna naloga Socialnih demokratov v naslednjem mandatu je po njegovih besedah sprememba dohodninske lestvice. “V ljudi moramo vlagati, da jim bo zato, ker bodo imeli nekaj več denarja, življenje nekoliko lažje,” je povedal Židan. “Tretja prednostna naloga pa je varnost,” je dejal predsednik SD. Težave ob mejah Evropske unije so po njegovem opozorilu nastale tudi zaradi pasivnosti EU.

Konferenca SD - Dejan Židan

Po besedah vodje skupine za pripravo programa Patricka Vlačiča je naš cilj tudi pravna država. “Nujno je zagotavljati pogoje, da je država čim bolj enakopravna za vse,” je povedal Vlačič. Vladni program Socialni demokrati pripravljamo za osem let. “Številni projekti so načrtovani za več kot le štiri leta, zato je bilo treba zajeti daljše obdobje,” je pojasnil Vlačič. “Do konca meseca bodo pripravljene politike po posameznih sektorjih, potem pa se bomo podali na teren,” je napovedal vodja programske skupine Vlačič.

Socialni demokrati po sprejetju izhodišč odpiramo programsko razpravo o skupni viziji in ciljih. V proces bomo vključili najširši krog ljudi in tako oblikovali volilni program stranke 2018-2026, ki ga bomo sprejeli na programski konferenci pred volitvami.

V panelni razpravi z naslovom Samozavestna Slovenija, ki jo je vodil predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter nekdanji šolski minister dr. Jernej Pikalo, je svetovalka predsednika republike za ekonomsko in socialno politiko mag. Helena Kamnar menila, da bi se moral sistem storitev, ki jih zagotavlja država, spremeniti. “Javni zavodi, ki zagotavljajo te storitve, bi morali dobiti več odgovornosti in avtonomije,” je povedala Kamnarjeva. Z njenim mnenjem se je po razpravi strinjal tudi Židan. Javni zavodi, ki so bili v času prehajanja iz enega v drug sistem zelo dobra rešitev, zdaj ne morejo več delovati in njihovo delovanje je treba spremeniti, je dejal novinarjem. “Ko bo SD imela možnost za spremembe, se jih bo lotila,” je zagotovil Židan.

Konferenca SD - panelna razprava

Pikalo vidi ključ za razvoj države v odgovoru, kako nadgraditi dobro in kakovostno življenje. “Cele skupine so, ki jim ni uspelo, in želeli bi, da bi jim bilo bolje,” je dejal Pikalo. Profesor dr. Franjo Štiblar z ljubljanske Pravne fakultete in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu pa je menil, da bi se morali tisti, ki zagovarjajo trg “kot edino zveličavnega”, premakniti proti sredini. “Ko si prizadevaš za maksimalno ekonomsko korist, moraš upoštevati škodo, ki jo hkrati povzročaš okolju in ljudem,” je opozoril Štiblar. Tisti, ki se bolj osredotočajo na človeka, pa bi morali upoštevati tudi ekonomske principe, da bi bili njihovi cilji ekonomsko učinkoviti, je poudaril Štiblar. Nova generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije mag. Sonja Šmuc pa je izpostavila problem preobsežne zakonodaje. “Toliko predpisov pomeni neurejenost države,” je dejala Sonja Šmuc.

Dokument z izhodišči za vladni program Socialnih demokratov 2018-2026:

SD – Samozavestna Slovenija – Izhodišča Za Vladni Program 2018-2026 by SocialniDemokrati on Scribd

Škoberne ob izidu referenduma o 2. tiru: Državljani so se odločili za razvoj Slovenije

/in , /by

Slovenske volivke in volivci so se po besedah poslanca SD Jana Škoberneta odločili za razvoj, za delovna mesta, predvsem pa prepoznali igro, ki jo igrata opozicijska SDS in njen predsednik Janez Janša. Škoberne verjame, da je neuspešen referendum o zakonu o drugem tiru eden zadnjih referendumov, ki jih v resnici ni bilo treba.

Volivci so se odločili, da ne Janši ne “njegovim satelitom” ne dajo prav in bodo vztrajali pri tem, da gre Slovenija naprej, je v izjavi novinarjem v medijskem središču, kjer so vlada in podporniki zakona spremljali rezultate referenduma, dejal Škoberne. Po njegovih besedah so v SD zadovoljni, da so volivci sprejeli poziv SD, da razumejo, da je Luka Koper pomembna in da je pomemben razvoj logistike.

Okoli 80 odstotkov državljanov je izkoristilo možnost, tako Škoberne, da ne gredo na volišča, s tem pa da so podprli zakon in izgradnjo drugega tira. “Pobudnik referenduma Vili Kovačič se bo pač moral naučiti šteti,” je pristavil poslanec.

Tudi meddržavna pogodba z Madžarsko za drugi tir po njegovih navedbah bo, ko bo oz. če bo dogovorjeno. “Mi smo si želeli, da do izgradnje pride v partnerstvu z Luko Koper in Slovenskimi železnicami, torej državo. A v SD ne bomo zavirali, želimo si napredek,” je dejal in dodal, da je pri tem ključno vlogo prevzel minister za infrastrukturo Peter Gašperšič in v SD so ga podprli.

Na vprašanje, kaj lahko še ogrozi projekt, je poslanec odgovoril z besedami, da verjame, da bo ne glede na dogovor z zalednimi državami prišlo do izgradnje drugega tira oz. njenega začetka, tudi evropska sredstva so na razpolago. Tisto, kar lahko bistveno ogrozi projekt, pa bi po Škobernetovih ocenah lahko bile morebitne težave pri potencialno korupcijskih tveganjih, ki bi se lahko pojavila že znotraj pripravljalnih del. “Če bodo ta stekla brez težav, verjamem, da bo projekt v celoti uspel,” je sklenil Škoberne.

Predsednik Sveta SD za infrastrukturo in nekdanji minister za promet Patrick Vlačič pa je v izjavi za medije ocenil, da razmeroma nizka udeležba na referendumu kaže na to, da večina državljanov in državljank meni, da bi o takih projektih morala odločati politika.

Potrditev zakona pa kaže na to, da so državljani in državljanke ob soočenju argumentov za in proti kljub nekaterim slabim izkušnjam v preteklosti ob velikih projektih dali možnost, da se projekt izvede, ker verjamejo, da je dober za delovna mesta, za ljudi, ki živijo ob obstoječi progi in za razvoj slovenskega gospodarstva, ocenjuje Vlačič.

Komentar Jerneja Štromajerja v luči nemških volitev: »EU bo od mladih ali pa je ne bo!«

/in , /by

Ko smo v začetku septembra z doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci iz celotne Evropske unije na seminarju evropske fundacije za progresivne študije gledali TV duel med Angelo Merkel (CDU) in Martinom Schulzem (SPD), smo družno ugotavljali, da etablirana nemška in s tem tudi evropska politična elita preprosto nima nobenih svežih in naprednih idej, ki bi jih lahko ponudili volivcem.

Slednje je tudi največji problem socialdemokrata Schulza, ki skupaj s svojo stranko na volitvah ponuja program, ki kljub nekaterim idejam, ki zagotovo gredo v pravo smer in ki bi jih Nemčija potrebovala, ob zmerni in izkušeni političarki, kot je Angela Merkel, še vedno nudi samo bledo senco rdečega logotipa, ki krasi stranko. Istočasno je TV duel pokazal problem izzivalca, v tem primeru SPD, ki kot mlajši partner v veliki koaliciji težko predstavi razliko med sabo in svojo politiko ter politiko kanclerke, ki jo želi zamenjati.

Na ironijo izvora glavnih težav nemških socialdemokratov me je na seminarju sicer opozoril britanski tovariš, ki – milo rečeno – nima dobre besede o nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu in njegovi tretji poti. Če SPD pod kanclerjem Schröderjem v rdeče-zeleni koaliciji ne bi sprejel Agende 2010, ki predstavlja temelj za trenutne nemške ekonomske kazalce, potem Angela Merkel, ki je dve od svojih treh vlad sestavila prav s SPD, ne bi imela platforme stabilnosti in učinkovitosti, s katero nagovarja volivce.

Da ne bo pomote, nemška tretja pot ni pokazatelj, da ta politika deluje. Ravno nasprotno, je samo odraz kapitulacije socialnih in ekonomskih politik levice z nekajodstotnim popustom, malo bolj socialno noto in človeškim obrazom tega, kar bi sicer lahko pričakovali od desnih prostotržnih prokapitalističnih strank. In ker imajo ljudje raje original kot slabo kopijo, tudi nič kaj ne kaže na volilni preboj SPD. Čeprav, bodimo iskreni, če se na nemško volilno nedeljo izkaže, da so se ankete ponovno zmotile, v resnici sploh ne bi smeli biti več presenečeni, sploh glede na izkušnje s Trumpom in Brexitom – vendar pa kljub vsemu, temu ni ravno za verjet.

Kakorkoli, s tovariši iz mreže mladih progresivnih akademikov, ki se združujemo pod okriljem omenjenega progresivnega možganskega centra, smo se strinjali, da morajo evropske laburistične, socialistične in socialdemokratske stranke najti nove, bolj progresivne programske rešitve in nehati ponujati le malo bolj socialen program desnice. In to je tudi namen naše mreže: da ponudimo realno izvedljive in napredne programske predloge, ki bi jih nato lahko implementirali. Sam bom tako sodeloval v delovni skupini, ki bo pokrila področje demokratizacije ekonomije in sprememb prevladujočega socioekonomskega sistema. Če kdo, smo namreč prav mladi prepričani, da alternativa obstaja.

In prav mladim bi morala politika tako v Nemčiji kot v EU bolj prisluhniti. Volilna in politična apatija mladih pač ni nekaj dobrega. Saj so volitve vendar odločanje o tem, kako bomo živeli v prihodnje. In če bi poslušali mlade, se veliko političnih pretresov, ki so se zgodili v preteklih letih, ne bi zgodilo; Britancev na primer ne bi bolela glava zaradi referendumske odločitve za Brexit. In če kdo, si mladi želijo sprememb v utečeni politiki, kar je v veliki meri pokazala tudi podpora mladih za Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki jim druge generacije na levem delu političnega spektra (žal) niso sledile.

Kakorkoli, politika ne potrebuje toliko novih obrazov kot nove programske usmeritve. Če ne gremo naprej in obstanemo na mestu, potem v bistvu nazadujemo. In kdor bo skupaj s potencialom za realno izvedbo progresivnih politik na volitvah sposoben ponuditi napreden program za prihodnost, ta bo tudi dobil podporo mladih – in tako ne bo samo na pravi strani prihodnosti, ampak tudi na strani razvoja in napredka Evropske unije.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine SD

SD in DeSUS ter ZSSS z novelo za spremembe glede upoštevanja dokupa pokojninske dobe

/in , /by

Poslanski skupini Socialnih demokratov ter DeSUS sta ob podpori in na predlog Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije vložili predlog sprememb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Ta predvideva novo ureditev upoštevanja dobe, pridobljene s prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in sicer na način, da se pokojninska doba, ki so jo zavarovanci do vključno 31.12.2012 pridobili s prostovoljnim vstopom v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri uveljavljanju pravic po ZPIZ-2 upošteva enako kot pokojninska doba brez dokupa.

Veljava ZPIZ-2 s 1.1.2013 je odvzela pravice delavcev, ki so se po poteku obdobja prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost prostovoljno vključili v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in si, da bi si zagotovili pravico do starostne pokojnine, sami plačevali prispevke z namenom ohranitve primernega obsega pravic v zvezi s starostno upokojitvijo. Ker pa na dan 31.12.2012 niso izpolnjevali pogojev za starostno upokojitev so ostali brez pričakovane pravice do starostne pokojnine na podlagi tako plačanih prispevkov, saj se jim je zaradi uveljavitve ZPIZ-2 starostna upokojitev odložila.

Vodja Poslanske skupine Matjaž Han je na današnji novinarski konferenci poudaril, da pri teh spremembah ne gre za spreminjanje pokojninske zakonodaje, temveč za odpravo anomalij, ki so se zgodile s sprejemom pokojninske reforme 2012, ko so ljudje verjeli, da jim bo prostovoljno vključitvijo upoštevani v pokojninsko dobo.

Han še opomni na predlog dopolnitve zakona z novim 134.a členom ZPIZ-2. S tem dopolnilom se sledi pobudi Sveta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da bo zagotovljeno, da v primeru, ko delavec nima obračunanih prispevkov za pokojninsko blagajno, ker njegov delodajalec krši zakon, delavec pri svoji pokojnini ne bo prikrajšan. Če delodajalec ne obračuna prispevkov za svojega delavca, bo obračun prispevkov namesto njega za delavca naredil ZPIZ in ta obračun posredoval FURS, ki bo delodajalca terjal za prispevke. S tem, ko bo obračun narejen s strani FURS, bo imel delavec priznano pokojninsko dobo in pravice.

Polanec DeSUS Uroš Prikl je pritrdil besedam Hana, da ne gre za spreminjanje pokojninske zakonodaje, ki – kot pravi – je pričela »prijemati«, temveč za glas razuma poslanskih skupin SD ter DeSUS, da se naredi zakonodajo bolj pravično. Predstavniki Zveze svobodnih sindikatov pa so se obema poslanskima skupinama zahvalili za posluh pri tej problematiki, na katero opozarjajo vseskozi uveljavitev ZPIZ-2, tudi preko Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa njihovim argumentom nista prisluhnila.

Link to: Pristopna izjava
Link to: Doniraj
Link to: Prijava na novice
Follow a manual added link
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!