Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Komentar Mije Javornik: “Radikalna desnica nikdar ne zraste, preden ne pade levica!”

/in , /by

Nehajmo viti roke nad uspešnim pohodom radikalne desnice, ki požira tudi naše volivce in volivke. Organizirajmo se. Evropska levica je v zgodovinski zadregi. Socialdemokrati in socialdemokratke smo sebe vedno razumeli kot politično gibanje, ki se bori za napredne družbene spremembe in uveljavljanje novih vrednot.

V delavskih bojih in skozi politično delovanje smo dosegli velike zmage kot so osemurni delavnik, socialna varnost, kvalitetno javno zdravstvo in šolstvo, enakopravnost spolov in niz drugih dosežkov, ki so jih sčasoma ljudje začeli jemati za samoumevne. Levica je, ne le uspela opredeliti nove svoboščine in pravice iz dela, ki so postale last vseh demokratičnih družb, ampak jih je udejanila kot sestavni del družbenih ureditev  razvitih  demokratičnih družb.

Vsi smo bili prepričani, da so te zmage izborjene, uzakonjene, zapisane v ustavo in da to zagotavlja njihovo trajnost. Sedaj pa smo soočeni ne samo s sistematično erozijo naših najbolj temeljnih dosežkov, ampak z direktnimi napadi na demokratično družbeno pogodbo, za katero so ljudje v zadnjih sto letih dali tudi življenja. Kot ogrožene/i branimo vrednote, za katere smo bili že prepričane/i, da so varne, ker so postale univerzalne. Kaj se je zgodilo?

Tehnološka revolucija je omogočila blaginjo, kakršne človeštvo poprej ni bilo deležno. Vsega, kar človeštvo potrebuje, danes ni problem proizvesti. A profitni motiv, ki poganja blagovno proizvodnjo in menjavo, to preprečuje (stradanje v Afriki, plodna zemlja z rastlinami, iz katerih multinacionalke pridelujejo gorivo za avtomobile).

Svoj čas je kapital moral, zaradi kompromisa, ki so ga izbojevali močni sindikati, rezultate tehnološkega razvoja deliti z delom, danes jih več ne. Proizvodnjo seli tja, kjer je delovna sila cenejša in manj organizirana, visok delež brezposelnih in prekarnih delavcev, delavk v razvitem svetu pa je ostal neorganiziran, posledično nemočen. To je srčika današnjih družbenih neenakosti v razvitem svetu.

Zaradi tehnološkega razvoja in tako zastavljene globalizacije, se je civilizacija razvitega kapitalizma, ki je temeljila na visoki zaposlenosti in majhni rezervni “armadi” dela, spremenila v civilizacijo odvečnega prebivalstva. Levica v novo nastali situaciji ni ponudila odgovorov, kot npr. bistveno zvišanje odgovornosti kapitala za sonaraven razvoj in družbeno odgovorno produkcijo in menjavo, soupravljanje zaposlenih, participacijo državljank in državljanov v odločanju, krajšanje delovnega časa, koncept univerzalne dostopnosti do vseživljenjskega učenja.

Namesto tega se je odzvala kot »desnica s popustom«, tj. z vztrajanjem pri predstavniški partitokraciji in z omiljenimi projekti varčevanja za vsako ceno. Evropska levica je pristala na dnevni red konservativnih političnih sil, globalizacijo je razumela kot napredek, gospodarsko rast kot družbeni uspeh.

Spregledala je množice svojih volivcev in volivk, ki so izgubili delo, padali iz položaja dobro zavarovanih predstavnic, predstavnikov srednjih slojev v prekariat, se z izobraženimi  otroki vred znašli pred prazno prihodnostjo v pokrajinah, kjer so od njihovih delovnih mest ostale samo zapuščene proizvodne hale. To velja tako za Veliko Britanijo kot za Poljsko, tako za Francijo kot Madžarsko, velja pa tudi za Slovenijo.

Zaradi civilizacije, ki ne more (več) temeljiti na polni zaposlenosti prebivalstva, tudi socialni modeli, ki so na tem temeljili, ne morejo več obstati. Socialne modele je potrebno nadgraditi, jih preobraziti v koncept, ki bi ga poimenovala koncept »socialnega državljanstva«.

To državljanstvo je na globalni ravni že bilo dogovorjeno (konference Združenih narodov v 90ih). Mogoče bi si želeli bolj zavezujočih ciljev, a smer je bila dovolj jasno nakazana – smer globalno opredeljenih, mednarodno zavezujočih in uveljavljenih nedeljivih človekovih pravic.

Dejanski globalni razvoj je šel povsem v drugo smer. Danes v razvitem svetu ne moremo več govoriti o nedeljivih človekovih pravicah, saj jih je desna sredina v zasledovanju profitov že pred krizo leta 2008 skrčila na identitentne pravice. V ekonomski krizi, ki jo je povzročil finančni kapital, so postale vprašljive še te identitetne pravice, npr. pravice priseljencev, priseljenk, manjšin, ranljivih skupin, spolno in reproduktivno zdravje in pravice žensk, v zadnjem času tudi pravice begunk in beguncev.

Vsak korak stran od nedeljivih človekovih pravic je prispeval svoj delež k porastu oboroženih konfliktov v svetu, k zaostrovanju socialnih nasprotij med izgubarji globalizacije v razvitem svetu, in vodil k zmanjšanju družbene moči socialnih demokracij.

Zdi se, da je socialna demokracija v času prosperitete pozabila, da njena vloga ni samo vzdrževanje ravnotežja med delom in kapitalom, ampak da mora reformirati kapitalizem, tj. postopoma prenašati težišče moči s kapitala na osmišljeno delo, na znanje, na inovacije, ki služijo ljudem in ne obratno.

Dometa političnih gibanj se ne presoja samo po časih polne zaposlenosti in gospodarskega razcveta, ampak predvsem po prepričljivosti njihovega delovanja v času krize, stagnacije, nazadovanja, brezposelnosti in revščine.

Velja imeti v mislih dejstvo, da nobena politična sila ni zmagala, če v njej ljudje niso videli realistične obljube boljšega življenja. Obljuba boljšega življenja, ki jo je zadnje desetletje ponujala socialna demokracija, pa se ni dosti razlikovala od obljub političnih sil v njeni soseščini. Zelo je pazila na politična zavezništva v koalicijah in – zdi se – pozabila na zavezništvo s svojimi volivci in volivkami.

Populistično desničarstvo morda postavlja prava vprašanja, a ponuja odgovore, ki kratijo človekove pravice. Manj kot so njihovi odgovori zasnovani na obče pripoznanih dejstvih, bolj jih popularizirajo. Zato je toliko pomembneje, da levica v tem – za to primernem trenutku – obudi hrepenenje ljudi po enakosti in svobodi.

V političnem delu to terja od levice, da hrabro razgali ozadje in prave interese radikalne desnice za širjenje strahov, razpihovanje sovraštva, projekte izključevanja teh ali onih, za  opravičevanja nasilja. To od levice tudi terja, da ljudem pokaže, da zdaj, bolj kot kadarkoli, potrebujemo okrepljeno solidarnost in preseganje nacionalnih in nadnacionalnih razvojnih neenakosti.

Populistična desnica nima moralnih zavor, njeni »posvečeni« cilji opravičujejo vsa sredstva, za njihov prav ni škoda krvi in trpljenja niti lastne ciljne skupine – “njenega” naroda, ljudi “edine prave vere in kulture”, kaj šele krvi in trpljenja tistih, ki jih izključuje.

Strah pred izgubo tistega, kar naj bi po avomatizmu naravnih zakonov šlo »našim« in delitev na »naše« in »vaše« sta preprosta mehanizma, s katerima populistična desnica razvite demokratične družbe spreminja v družbe preganjanja »sovražnikov, sovražnic«, izdajalcev, izdajalk« »genetsko ali rasno manjvrednih«, kakorkoli »drugačnih«.

Nacionalizem, ksenofobijo, rasizem, seksizem in vsa druga sovraštva, ki jih populistični desnici uspe vzpostaviti in usmeriti proti izdvojenim »drugačnim« bomo presegli samo s politikami, ki vzpostavljajo solidarnost, vključevanje, enakopravno sodelovanje in sožitje ljudi v vsakdanjem življenju sosesk in delovnih okolij. Taka politična strategija, ki se bralki ali bralcu tega teksta mogoče zdi kot prazna floskula, je pravzaprav bila temelj pravic in svoboščin, ki jih moja generacija pravkar postopoma izgublja.

V vseh zgodovinskih obdobjih se ključne politične bitke odvijajo v poljih razrednega in spolnega reda. Sodobna stremljenja desnice po preoblikovanja spolnega reda v sozvočju s tako imenovanimi “tradicionalnimi vrednotami” in v skladu z “božjim načrtom” in “naravnim  redom” prikrivajo, da gre v resnici za poskuse spremembe razmerij moči med razredi v korist kapitala.

Ni treba pogledati daleč, da na pročelju RKC ugledamo propagandni film proti pravicam žensk o odločanju o lastnem telesu; film proti pravici, ki je v Sloveniji od leta 1974 zapisana kot ustavna svoboščina. Ta manever izsili veliko družbeno  razpravo o ženskem telesu in odvrne pozornost od neprijetne razprave o plačah in pogojih dela na primer medicinskih sester.

Problem levice torej ni radikalna desnica. Ta se vzpenja na vsrkavanju in reinterpretiranju idej levice, ker si ne more privoščiti, da bi zanikala svoboščine in pravice, ki so jih ljudje ponotranjili.

Levica zato – po mojem mnenju – mora ponuditi novo pogodbo med delom in kapitalom, v kateri bo bistveno večji delež moči in odločanja pripadel delu, in nadgrajevati univerzalne sisteme solidarnosti, vključenosti in socialne varnosti, ki jih je ustvarila ter prenehati s krpanjem »družb kratkoročnih projektov«, ki jih za glasove volivk in volivcev ponuja zmerna desnica.

Levica je torej bila in mora ostati tista progresivna družbena sila, ki zna in si upa preseči samo sebe. O tem bomo spregovorili tudi na mednarodni konferenci v Ljubljani (16. in 17. junija), ki jo organizira Društvo Evropska mreža za enakost spolov v sodelovanju z žensko skupino Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in Ženskim forumom Socialnih demokratov.

Mija Javornik je članica izvršnega odbora ženske skupine Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in vodja programov v Društvu Evropska mreža za enakost spolov

Gianni Pittella za Delova Ozadja: Socialna demokracija za tretje tisočletje

/in , /by

Vodja Poslanske skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella je prišel v Ljubljano na Konferenco Socialnih demokratov. Na pogovor o Evropi, o možnostih za nov zagon evropske ideje, o socialni demokraciji, o socializmu in o tem, kako se izkopati iz krize, ki je hudo prizadela nekatere dele evropske socialistične in demokratske družine. V pogovoru s Tonetom Hočevarjem za Delo je svoje mislil strnil večer pred ljubljanskim srečanjem, takoj po prihodu iz Turčije.

Kriza je zelo prizadela nekatere izmed vaših članic, v Sloveniji morda ne toliko, pač pa v Nemčiji, še bolj pa v Franciji, na Nizozemskem, tudi v vaši domovini, Italiji …

V Franciji so posledice krize morda najhujše. Tam gre tudi za lokalne, nacionalne vzroke. Ko so voditelji socialistov v Franciji obljubljali velike spremembe, potem pa nič od tega uresničili, je bilo pričakovati, da se bodo volivci odzvali slabo. Upoštevati pa vendar velja tudi usodni učinek globalizacije. Gospodarska globalizacija je v marsičem pomagala marsikomu, vendar je marsikomu tudi povzročila težave in škodo. Izgubili so predvsem tisti, ki so bili socialistični volivci, recimo delavci v tovarnah, ki so bile prisiljene seliti proizvodnjo. Ljudje, ki so izgubili delo, niso več volili socialistov, saj so prepričani, da jih socialistična stranka ni zaščitila. Volili so na desno, v Franciji so volili Le Penovo, denimo. Resno velja pretehtati, kaj se je zgodilo v Franciji. Najbolj revni ljudje, brezposelni, odrinjeni, so se izrekli za desnico. Zgodilo se je, da socialisti skoraj nismo bili več sposobni zastopati tradicionalnih volivcev, nismo dobili njihovega zaupanja. Najšibkejši del družbe nam ni več zaupal. Zdaj jih moram spet pridobiti na svojo stran.

Ali to pomeni, da socialisti niste imeli odgovora na globalizacijo?

Prav to se je zgodilo, seveda. V nekaterih primerih smo celo pobožali globalizacijo, se z njo spogledovali. V mislih imam predvsem britanski blairizem, predvsem v Veliki Britaniji je prevladalo prepričanje, da bo svobodni trg sam od sebe ustvaril blaginjo. V resnici pa je potrebna velika socialistična sila, ki bo uravnotežila škodljive učinke globalizacije. Pri tem nam je spodrsnilo, tega se moramo lotiti resneje, biti moramo bolj sposobni, bolj udarni. Socialistični odgovor mora biti socialni odgovor. Več delovnih mest, več zaposlovanja, več veljave ljudem, ki nimajo ničesar. Večja podpora mladim!

V Italiji imate celo dva populizma, tistega desnega, to je Severna liga, in tistega, ki se ne razglaša za desnega…

.. pa vendarle je tudi ta populizem desni populizem. Grillova pretkanost, da ne pove, na kateri strani je, Gibanju pet zvezd prinaša tudi glasove z levice. Grillova politika je jasno desna politika, ni je lahko ločiti o Salvinijeve. Ne pove pa, kam spada, ker na ta način dobi glasove z leve strani.

Kje pa je Renzi po internih volitvah, na katerih se je vrnil v igro?

Renzi je z internimi volitvami v svoji stranki pred dnevi dosegel pomembno potrditev. Skoraj za plebiscit je šlo, dobil je več kot 70 odstotkov glasov, volilna udeležba je bila res velika. Mislim, da se na pravi način pripravlja na vrnitev, na zmago na parlamentarnih volitvah leta 2018. Sam sebe in Demokratsko stranko bo pripeljal na vrh, vodil bo Italijo.

Ali to pomeni, da ni več Grillove nevarnosti?

Grillo je vedno nevaren. Populizem pomeni strah, pomeni grožnjo. Italijanski volivec, z njim tudi evropski volivec, ima pred seboj dve možnosti. Alternativo strahu in glas za desnico ali pa alternativo glasovati za levico. Kdor v Italiji hoče graditi, bo volil na levo, izrekel se bo za Demokratsko stranko. Kdor hoče rušiti, bo dal glas desnici.

Kaj se je zgodilo s tradicionalno levico, ki je izhajala iz komunistične stranke?

Zelo malo jih je, ki so se odločili oditi iz Demokratske stranke. Žal mi je, da so odšli, saj gre za ljudi, s katerimi smo skupaj preživeli velik del političnega življenja in dela. Spoštujem te osebnosti. Pomembni so, vendar jih je malo, v volilnih terminih niso omembe vredni. Politično, kot nova stranka, ne pomenijo posebno velikega problema za Demokratsko stranko. Prepričani so pač, da je boj bolje voditi zunaj Demokratske stranke. Znašli pa so se v arhipelagu radikalne levice, kjer je zdaj že šest radikalno levih. Bolje bi bilo, če bi ostali v Demokratski stranki in vodili boj znotraj Demokratske stranke. Mislim, da so naredili napako, odločili so se za drugo pot, ki se mi zdi zmotna.

Kaj bo s Francijo po volitvah?

Najprej bi rad izrazil veliko zadovoljstvo, ker je zmagal Macron. Macron je pač Macron, Le Penova pa je Le Penova. Veliko bolje je, da je zmagal Macron. Takoj pa moram poudariti, da ni nikakršen prvak socialne demokracije. Lepa figura je, mlad je, podpira idejo evropeizma, vendar nikakor ne zagovarja istih vrednot kot socialisti.

Nekateri ga primerjajo z Renzijem. Je Macron res francoski Renzi?

Renzi povezuje socializem, demokratični katolicizem, vrednote socialistične levice. Macron je liberalec, v resnici neoliberalec. Zato poudarjam – Francija potrebuje močno socialistično silo! Na že naslednjih parlamentarnih volitvah se mora pokazati napredek francoskih socialistov. Vsekakor ne smejo dobiti samo okrog šest odstotkov, kolikor je dobil socialistični kandidat na zadnjih predsedniških volitvah. Francoska socialistična stranka je prav gotovo sposobna dobiti veliko več kot šest odstotkov. Kar je izjavil Valls, da je socialistična stranka mrtva, da je socializem mrtev, je zmotno, kulturno in politično je popolnoma zgrešeno. Socializem je vendar svetovni ideal! Če je v Franciji socializem v krizi, to še ne pomeni, da je socializem mrtev. Socializem živi, kajti socializem pomeni skupek vrednot. Pomeni potrebo po družbenih vrednotah, po svobodi … Vallsova trditev je zmotna tudi po moralni plati. Bil je predsednik francoske socialistične vlade! Ne moreš kar tako zaloputniti vrat lastni družini, ko te neka druga družina še niti ni sprejela v svoj krog.

Za Evropo in Evropsko unijo je Macron ta čas pomemben …

Seveda je pomemben, vendar bo treba ugotoviti in doumeti, kakšno vlogo bo Macron v Evropi odigral v odnosu do Nemčije. Odnosi med Francijo in Nemčijo se bodo morali spet vzpostaviti na podlagi enakosti. Če gre Macron s klobukom v roki k Merklovi in ji reče, da ne bo spreminjal ekonomske politike, če ji obljublja, da ne bodo ničesar spremenili, da je Evropa v redu takšna, kakor je, ne bo rešil nobenega problema. Potrebna je temeljita sprememba ekonomske in socialne politike! Nemčiji je to treba dopovedati! Trmasto vztrajanje pri paktu stabilnosti je strašno zmotno. Preprečuje vlaganja, ki bi odpirala delovna mesta, predvsem delo za mlade, prispevala h kulturnemu razvoju pa spodbodla energetiko in skrbela za okolje. Če se ne razbije mit nedotakljivosti pakta stabilnosti, iz vsega skupaj ne bo nič. Spremembe pa se lahko zgodijo samo, če o tem prepričamo Nemce. Z velikim veseljem pozdravljam Macrona. Upam, da bo šel k Merklovi in jo prepričal v naša stališča. Upam seveda tudi, da bo na prihodnjih nemških volitvah zmagal moj prijatelj in tovariš Martin Schultz.

Je pakt miru in nenapadanja med Evropsko ljudsko stranko in vašo skupino socialistov in demokratov doslej prinesel kaj dobrega ali je samo zapletel odnose v Evropi?

Zavedli smo se, da ni mogoče graditi velike alianse, če nam je skupen samo cement evropeizma. Evropeizem je pomemben, ampak potem moramo imeti še skupna stališča do ekonomske in socialne politike, tudi do migracijske politike, do beguncev … Če med socialisti in ljudskimi ni skupne ekonomske politike, pa tudi socialne in okoljske politike, potem ne more biti velike koalicije. Evropski ideali so za veliko alianso veliko premalo. Pomembni so, ne pa zadostni. Ko jaz hočem več naložb, več dela, več pomoči mladim, Webra pa zanima samo bilanca vsake članice EU, ne more biti dogovorov. Če se jaz zavzemam za uresničenje pariških dogovorov o podnebnih spremembah, Weber pa hoče pomagati veliki industriji, da bi se nekako prilagodila parametrom, ne moreva najti skupnega imenovalca med socialisti in ljudskimi. Nimamo skupnih stališč do ekonomskih politik in tudi ne do okolja.

Kaj menite o Evropi dveh hitrosti?

Mislim, da gre za velikansko zmoto. S prijateljico Tajno Fajon, podpredsednico naše skupine, se z vsemi močmi boriva proti Evropi dveh hitrosti. Pomembna je vsebina, bistven je dogovor o vsebini, o ekonomski in o socialni politiki, o okolju, o tem, kako bomo sprejemali begunce. Dogovoriti se moramo o zunanji politiki in o skupni obrambi, o boju proti terorizmu. Ko bomo dosegli dogovore o teh temah, bomo videli, katere države lahko ostanejo znotraj. Če nas je 27 držav, zakaj bi a priori izključili katerokoli izmed njih?

Kam pa spada Italija v teh delitvah med hitrejšo ali počasnejšo Evropo?

Nasprotujem delitvi na prve in druge. Gentiloniju sem rekel, pa tudi drugim prijateljem v stranki, Renziju in drugim sem poudaril, da je deliti Evropo na prvo in drugo ligo smrtna napaka. Deliti države na močnejše in šibkejše je hudo zmotno. Najprej je treba ugotoviti, za kakšno politiko se odločamo. Če ugotovimo, da Orbánova Madžarska noče takšne politike, naj pač ostane zunaj. Pa tega ne bomo rekli in odločili mi, sami se morajo. Orbánova Madžarska mora reči, da je takšna politika ne zanima.

Kako gledate na države, ki so nekoč spadale na drugo stran železne zavese, zdaj pa v EU spet stopajo na drugo stran, na desno stran nekakšnega zidu?

Temeljito analizo bi morali opraviti o nenavadnem stanju nekaterih držav, ki so spadale k evropskemu Vzhodu. Predvsem Poljska in Madžarska, ki svojo rast in razcvet dolgujeta Evropi. Zahvaljujoč Evropi sta postali razviti in bogati, pa se vendarle tam rojeva nacionalistično in protievropsko ozračje, ki ga spodbujata predvsem dve osebnosti. Viktor Orbán na Madžarskem in Lech Kaczyński na Poljskem minirata osnove demokracije teh dveh držav. Veliko delam s poljskimi in madžarskimi kolegi, da bi preprečili še večji vzpon Orbána in Kaczyńskega. Zapreti veliko univerzo, ki jo imajo študenti radi in ima visoke standarde, je nezaslišano! Ko storiš nekaj takega, ubijaš demokracijo! Stop Orbánu in stop Kaczyńskemu!

V vzhodnoevropskih državah so levičarske, recimo jim socialistične sile zelo šibke, nimajo podpore.

Vse te leve sile so prizadete zaradi preteklosti, zaradi komunističnih režimov. Mladi danes v teh državah mislijo, da pripadnost socialistom pomeni nadaljevanje komunistične tradicije. To je zgodovinsko velika škoda za socializem. Socializem pomeni nekaj popolnoma drugega kot komunizem. Socialistične vrednote so demokratične, komunistične vrednote so antidemokratične. V teh vzhodnih državah je pač treba preseči stare sheme in te države zares približati demokratičnim shemam.

Kakšna je prihodnost socialističnih strank v Evropi?

Začeti moramo iz sedanjosti, iz realnosti, ne iz preteklosti. Ne potrebujemo retorike, ne potrebujemo obnavljanja in obujanja napak iz preteklosti. Odgovor je treba iskati v današnjih razmerah. Danes pa so odgovori skriti med brezposelnimi, ki ostajajo na cesti zaradi globalizacije, med mladimi, ki ne najdejo dela, čeprav so izobraženi, med drugače sposobnimi ali med odrinjenimi na rob. Tudi med talenti, raziskovalci, znanstveniki, strokovnjaki, ki niso dovolj cenjeni. To je socialna demokracija! Biti mora tudi sposobna braniti človekove pravice. Pravkar sem prišel iz Turčije, kjer sem se srečal z veliko osebnostmi, s sindikalisti, mladimi odvetniki, strokovnjaki. Na tisoče ljudi je v Turčiji zaprtih, pa niso znani niti razlogi za njihovo aretacijo. Če se socialdemokratska sila ne spopade s takšnimi stvarmi, izgubi smisel svojega obstoja. Socialna demokracija tretjega tisočletja mora biti socialna demokracija enakosti, svobode in obrambe človekovih pravic.

Židan z obiskom na Kitajskem krepi gospodarsko sodelovanje med državama

/in , /by

Minister in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan se je mudil na dvodnevnem obisku na Kitajskem. Na povabilo kitajskega ministra za kmetijstvo Han Changfuja se je minister Židan udeležil še mednarodne razstave čaja in kave China International Tea Expo 2017. Dogodek je za kitajsko kmetijsko ministrstvo izrednega pomena. Gre za prireditev, ki nima le močne kulturne in gospodarske komponente, ampak tudi za promocijski dogodek, ki kaže na stopnjo sodelovanja s posameznimi državami.

Židan na Tea Expo

Minister Židan se je udeležil tudi otvoritve skupnega proizvodnega obrata za proizvodnjo električnih motorjev za vozila, ki je nastal v sodelovanju med slovenskim podjetjem Elaphe in kitajskim partnerjem. Stikov med Slovenijo in Kitajsko je tudi sicer vse več, državi pa sta v 25 letih vzpostavili zaupanja vreden partnerski odnos, ki ga bosta naprej vzdrževali in krepili. Sodelovanje med Slovenijo in Kitajsko so v zadnjih letih močno okrepili tudi obiski Židana in redni stiki med državama na področju kmetijstva in živilske industrije. V tem času je Slovenija pridobila potrebna dovoljenja za izvoz mleka, vina in ribjih proizvodov, v postopku pridobivanj dovoljenj pa so med in medeni izdelki.

Židan s kitajskim ministrom za gozdarstvo Jianlongom

Židan se je v okviru svojega obiska srečal tudi z glavnim administratorjem državne uprave za gozdove LR Kitajske, ministrom Zhangom Jianlongom. Oba ministra sta v uvodu poudarila opazen napredek na področju gozdarstva, odkar je Slovenija prevzela pomembno vlogo v skupini držav Srednje in Vzhodne Evrope ter Kitajske (16+1) na področju gozdarstva, ki jo vodi prav Slovenija. Pri tem sta izpostavila skorajšnji zaključek priprave platforme za krepitev tako znanstvenih kot gospodarskih izmenjav na področju gozdarstva med vsemi državami, vzpostavitev spletne strani kot osnovne platforme.

Ministra sta govorila tudi o pripravah konference 16+1, ki bo potekala oktobra letos na Kitajskem. Kitajska stran bi namreč želela Slovenijo intenzivno vključiti v vsebinske in druge operativne priprave konference. Ministra sta dogovorila, da bo državni sekretar mag. Marjan Podgoršek s strokovno ekipo za področje gozdarstva julija odpotoval na Kitajsko in sodeloval pri operativni in vsebinski pripravi dogodka.

Židan in Jianlong

Kitajski minister je v pogovoru posebej izpostavil, da je v Sloveniji zelo prijazno in odlično poslovno okolje, še posebno za poslovanje na področju gozdarstva. In tukaj želi Kitajska čim več prispevati za povečanje blagovne menjave na področju gozdarstva. “Slovenijo cenimo kot našo prijateljico, od nekdaj; danes pa smo prijateljstvu dodali še pravne podlage, kot je današnji podpis Memoranduma in že prej vodenje iniciative 16+1 s področja gozdarstva, kar še dodatno poglablja sodelovanje,” je poudaril kitajski minister Jianlong. Po njegovih besedah na kitajskem trgu potrebujejo tuje lesne proizvode, industrija v Sloveniji pa je izjemno razvita in ima po mnenju kitajskega ministra primerne izdelke za njih, zato so na tem področju še velike možnosti sodelovanja.

Minister Židan se je sestal še s predstojnikom kitajske Generalne uprave za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno, ministrom Zhi Shupingom. Podpisala sta tudi memoranduma o soglasju med Generalno upravo za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno Kitajske ter Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin o sodelovanju pri zagotavljanju varnosti med uvozom in izvozom živilskih proizvodov. Židan je na srečanju s Shupingom poudaril odlične odnose med državama, posebej na področju postopkov za odobritev izvoza slovenskih proizvodov na Kitajsko. “Naše skupno sodelovanje je lahko ponos sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko, vse to pa z namenom uresničevanja interesov slovenskih proizvajalcev hrane,” je ocenil Židan.

Židan in Shuping podpisala memorandume

Kitajska je namreč odobrila uvoz ribjih proizvodov iz Slovenije, že lani pa se je zaključil postopek za izvoz mleka, na podlagi katerega uspešno poslujejo slovenske mlekarne. Slovenski minister se je kitajskemu kolegu zahvalil za dosedanje sodelovanje, ki je v zadnjih dveh letih že prineslo rezultate. “Za Slovenijo je zelo pomembno, da se sodelovanje nadaljuje, pri tem pa smo izrazili pričakovanje, da se pospešijo postopki za izvoz tudi vseh ostalih proizvodov živalskega izvora,” je poudaril slovenski minister. Med drugim želi čim prej končati postopek za izvoz medu in izdelkov iz medu.

Poleg tega Slovenija pričakuje tudi čimprejšnji zaključek postopka na kitajski strani za izvoz piščančjega in prašičjega mesa, Slovenija pa se že pripravlja na postopek za izvoz mesnih izdelkov, predvsem izvoz mesnih konzerv. V nadaljevanju srečanja sta ministra odprla tudi vprašanje sodelovanja na področju znanstvenega in izobraževalnega področja, predvsem sodelovanje fakultet na področju izmenjave znanja, praks oz. študentov smeri veterinarstva in zagotavljanja varne hrane.

Minister Židan in kitajski kolega Changfu

Konferenca SD skupaj z gosti o prihodnosti Evropske unije in vlogi Slovenije v njej

/in , , /by

V Ljubljani je v soboto, 13. maja, potekala 6. seja konference Socialnih demokratov, na kateri so članice in člani najvišjega organa stranke med dvema kongresoma skupaj z domačimi in tujimi strokovnjaki z različnih področij razpravljali o prihodnosti EU. Predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D mag. Tanja Fajon ter predsednik politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella so uvodoma spregovorili o potrebnih spremembah EU.

“EU bomo lahko branili, če jo bomo spremenili na bolje. Le kot del prenovljene in močne unije se lahko učinkovito spopadamo z globalizacijo in njenimi posledicami in svojim državljanom zagotovimo visok življenjski standard,” je uvodoma dejal Pittella. “Mi moramo voditi globalizacijo, ne pa ona nas,” je še poudaril vodja evropskih poslancev S&D.

Predsednik SD in podpredsednik slovenske vlade Dejan Židan je medtem izpostavil, da Evropska unija ni dana sama po sebi. “Evropska unija mora znova prevzeti politično odgovornost, države pa ponovno spoznati, da lahko izzive rešujemo le skupaj. Slovenija je in bo ostala del EU. To je naš strateški interes,” je dodal Židan.

Podpredsednica Socialnih demokratov in skupine S&D v Evropskem parlamentu Tanja Fajon pa je v svojem nagovoru povedala, da je osnovno merilo pri razvoju idej odgovor na vprašanje, ali te prinašajo boljše življenje vsakomur.

Izpostavila je boj proti davčnim utajam ter ohranjanje delavskih in socialnih pravic. Po njenih besedah je pomembna tudi skupna migrantska politika, ki se je je treba lotiti tudi v luči evropske demografske slike in položaja mladih. “V tem trenutku pa najbolj potrebujemo novo evropsko solidarnost. Brez solidarnosti dajemo moč populističnim in skrajnim težnjam, ki so za Evropo lahko pogubne,” je poudarila Fajonova.

Po uvodnih nagovorih je sledila razprava, ki so jo razdelili na politični in gospodarski del. V razpravi so med drugim sodelovali evropski poslanec S&D in koordinator za zunanje zadeve Knut Fleckenstein, sociolog in profesor ddr. Rudi Rizman, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak in predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice Gertrud Rantzen, svetovalec za zunanjo politiko predsednika republike Marko Makovec in direktor podjetja Lumar Milan Lukić.

Konferenca SD je v nadaljevanju sprejemala programski dokument, s katerim želimo Socialni demokrati odpreti širšo razpravo o prihodnjih korakih Slovenije v smeri krepitve Evropske unije in jo ponovno usmeriti po poti, da bo Evropa za ljudi, gospodarsko močna in socialno bolj povezana ter odprta družba.

Povezavi do videoprenosa Konference SD

Prvi del

Drugi del

Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi, ki ga je obravnavala Konferenca SD, bo v nadaljevanju dopolnjen še z nekaterimi pripombami članic in članov, najdete na povezavi: Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi 13-05-2017

Predstavniki švedske sindikalne akademije na delovnem obisku pri Poslanski skupini SD

/in , /by

Poslanska skupina Socialnih demokratov je gostila predstavnike švedske sindikalne akademije Göteborgs Arbetares Folkhögskola. Ta je nastala pod okriljem Centralne organizacije sindikatov na Švedskem in združuje 14 sindikalnih central. Člani teh so se v okviru študijskega obiska Ljubljane sestali s predstavniki stranke Socialnih demokratov, pogovor pa je tekel v luči boljšega prepoznavanja skupnih, nacionalnih in nadnacionalnih vsebin, povezanih z delovanjem političnih strank ter sindikalnim gibanjem v obeh državah.

V uvodnem nagovoru je namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne izrazil dobrodošlico gostom ob prepričanju, da sta prav sodelovanje in izmenjava pozitivnih praks tisto, kar lahko družbo pomakne naprej. “Prav jasna in nedvoumna povezanost sindikatov s politiko, ki umanjka v našem prostoru, je svojstven paradoks, kajti ta »nevtralnost« sindikatov, namesto usklajenih in dolgoročno vzdržnih sprememb,  velikokrat navrže olje na ogenj tistim, ki želijo to neusklajenost izrabljati za težo svojih lastnih interesov,” je poudaril Škoberne.

Odgovor na to dilemo Škoberne vidi v izčiščenju političnega prostora, od katerega pričakuje jasno in vidnejšo pozicijo posameznih političnih opcij. “Danes namesto jasnega levega ali desnega pola gledamo neko fluidnost, ko ne vemo kdo kam sodi in kaj so njegove rešitve. Prav slednje, torej izčiščenje, in s tem ponovna vzpostavitev jasne politične naravnanosti političnih akterjev je tisto, kar je glavni izziv predvolilnega leta pred nami,” je izpostavil Škoberne.

Ob vprašanjih gostov o stanju in priložnostih socialne demokracije pa je poudaril, da zdaj prihaja čas za preporod vrednot, ki jih je socialna demokracija, tudi po svoji krivdi ter izrazito nenaklonjenih okoliščinah, prav v postkrizenm času prevečkrat pustila zadaj. Po njegovem prepričanju je sedaj čas, da se pokaže pravi obraz socialne demokracije. Ta »obraz« po mnenju Škoberneta ni zgolj v političnem in strankarskem življenju, temveč v širšem civilno-družbenem gibanju. To po besedah Škoberneta presega državne meje, čemur v dokaz priča dobro sodelovanje Socialnih demokratov v evropskem prostoru in širše.

Sindikalist Konfederacije slovenskih sindikatov in član stranke Socialnih demokratov David Ažnoh je pritrdil tezi namestnika vodje o pomanjkanju jasne afinitete sindikatov do strank. Kot je povedal, lahko po svojih lastnih izkušnjah povzame, da članstvo v stranki ne pomeni zgolj in samo slabosti v sindikalnem delu. Še več, prepričan je, da je lahko strankarska izkaznica s poštenim in požrtvovalnim delom posameznika v sindikatu pravi recept za iskanje rešitev, ki lahko zares kaj spremenijo.

“Spoznanje, da sindikalno gibanje in socialdemokratska politika črpata iz istih korenin, ki kljub temu, da jih ne vidimo, vemo, da obstajajo, je lahko zelo koristno za naprej,” je povedal Ažnoh. Svojo izkušnjo, ko je bil s strani delodajalca ravno zaradi dela v sindikatu deležen pritiskov, je Ažnoh povzel, da ljudje opazijo, če si delaven, predvsem pa če delaš v dobro njih. “Brez tega ti nobena stranka, prepričanje ali sindikalno članstvo ne more pomagati,” je poudaril Ažnoh.

Državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Peter Pogačar je v nagovoru izpostavil pomen socialnega dialoga pri sprejemu ključnih delovno-pravnih in ostalih vsebin, ki zadevajo malodane vse člane naše družbe. Poudaril je, da ravno te dni poteka zaključna faza pogovorov s socialnimi partnerji o spremembah glede urejanja trga dela ter večjega inšpekcijskega nadzora, ob tem pa izrazil obžalovanje za odstop dela socialnih partnerjev pri spremembah zakona o delovnih razmerjih. Te po njegovem ne morejo iti v smer večje fleskibilizaicje, ne da se na drugi strani krepi varnost zaposlenih.

Socialni dialog, ki se v Sloveniji implementira preko Ekonomsko socialnega sveta je po njegovem tudi v luči 22 letne tradicije, s tem pa naravnanosti k sprejemanju konsenzualnih rešitev, prav v časih potrebnih sprememb, ključen, da bomo presegli težnjo po pretirani politizaciji, s tem pa tudi krhkosti sprejetih rešitev. Slednje so lahko na račun tega – s spremembami politične garniture – podvržen rokohitrskim in politično naravnanim spremembam. “Če pridemo v Državni zbor z dogovorom, krepimo moč socialnega dialoga,” je bil jasen Pogačar.

Postkrizni čas, pa je po njegovem čas, ko je v sled vse večjih sprememb na trgu dela, tudi zaradi prekarizacije ter ostalih negotovih oblik dela, tisti, ki terja razmisleke in spremembe glede reprezentativnosti sindikatov. “Članstvo sindikatov je v upadu, zato sem prepričan, da se je temu treba prilagoditi, tudi tako, da se delež, potreben za reprezentativnost sindikata zmanjša,” je poudaril Pogačar.

Državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade ter strokovnjakinja s področja socialnih politik dr. Andreja Črnak Meglič je v razpravi osvetlila model socialne politike v Sloveniji, ki predstavlja kombinacijo konzervativnega in socialnodemokratskega modela. Prvi se v Sloveniji odraža v politiki socialnih transferjev, drugi, socialno demokratski pa je bolj razviden pri zagotavljanju storitev, ki jih zagotavljajo v pretežni meri javne službe.

Svojstven model, ki ga ima Slovenija, je sicer po besedah Črnak Megličeve posledica različnih zgodovinskih civilno-družbenih in političnih momentov naše družbe in države, je pa ob tem izpostavila ključne kazalnike socialne politike pri nas in posledicah teh na ljudi. Prav čas krize, ob katerem se je politika posluževala precej drastičnih restriktivnih ukrepov, je po mnenju Črnak Megličeve, poleg postopne izravnave in ukrepov za izboljševanja položaja ljudi moment, ko lahko skozi perspektivo te težke gospodarske in finančne krize uvidimo, kje so pomanjkljivost in možnosti za izboljšave socialnih politik. Kriza je Slovenijo prizadela v največji meri, bili smo priča t.i. w krizi, ko nas je po krajšem premoru, kriza udarila še bolj kot poprej.

“Brezposelnost, ki je sledila temu upadu, je bila in tudi danes ostaja jedro tistega, s čimer se moramo soočiti, ne samo na kratek rok in v sled dobrih statistik o upadu brezposelnosti, temveč in predvsem v pomembnosti skupnega vsedružbenega dogovora o pomembnosti in pomenu socialnega modela, ki ga želimo,” je poudarila Andreja Črnak Meglič.

Spodbuden delež javnih storitev, ki so pod okriljem javnih služb, pa moramo ohraniti, če želimo prav v časih kriz in zategljajev ohraniti dostopnost in kakovost javnih storitev (npr. Izobraževanja in zdravstva) za vse naše državljanke in državljane.

Komentar Tanje Fajon ob Dnevu Evrope: “Evropska ideja ni mrtva, moč solidarnosti je večja od egoizma.”

/in , , /by

Evropi ni lahko, in če se je vsako leto vsakega 9. maja združila v veselju in za en dan pozabila vse, je letos to težje, saj Evropejci še nikoli nismo bili tako razdeljeni glede vprašanja, ali nam članstvo lastne države v Evropski uniji koristi. Razpon med najbolj prepričanimi v Luksemburgu, na Irskem ali v Nemčiji in tistimi, ki verjamejo nasprotno, v Italiji, Grčiji in na Češkem, je zelo velik. Razlika znaša kar 51 odstotnih točk.

Tudi Slovenci smo pod 57-odstotnim povprečjem, saj le še 45 odstotkov ljudi v naši državi verjame, da je članstvo Slovenije v Uniji za državo dobro. Dojemanje Evropske unije je močno načeto. V očeh številnih državljanov Unija ne izpolnjuje več svojega poslanstva zagotavljanja boljšega življenja, kar je bila ključna razvojna ideja Evrope.

A vseeno moramo biti previdni. Ali je res za vse, kar je danes v Uniji slabše – od velike brezposelnosti, povečanja revščine do omejevanja temeljnih svoboščin, svobode gibanja ter nazadovanja demokracije in svobode medijev -, kriv »Bruselj« ali so za to odgovorne politike in egoizem nacionalnih držav? Nedvomno Evropska unija še nikoli ni bila na tako resni preizkušnji, kot je letos ob svoji 60. obletnici podpisa Rimskih pogodb. Evropejci imamo v rokah usodo svoje skupne prihodnosti.

V rokah imamo ohlapen skupek možnih scenarijev, ki jih je v Beli knjigi v začetku letu predstavila Evropska komisija. Ti niso pravzaprav nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj. A prav od razprav z državljani, od iskrenega dialoga bo odvisno, ali in v kolikšni meri bomo sposobni mobilizirati resno razpravo o idejah za Evropo. Za Evropo ljudi, katere vrhovni cilj je kakovost življenja vseh njenih prebivalcev.

Socialni demokrati in vse napredne politične stranke širom Evrope imamo edinstveno odgovornost: obstajali bomo le tako dolgo, dokler bomo s svojimi idejami in dejanji lahko zagotavljali boljšo prihodnost za vse. Ideje morajo biti kredibilne, spremljati jih morajo dejanja. O tem je Nizozemce na nedavnih volitvah v boju proti skrajnemu desničarju Geertu Wildersu prepričal desnosredinski liberalec Mark Rutte. V boju s populizmom v Evropi je, potem ko so se Britanci lani odločili za izstop iz Evropske unije, v nedeljo v Franciji zmagal tudi sredinski Emmanuele Macron, ki se je pomeril proti Marine Le Pen.

Poraz Le Penove je hud poraz za skrajno desnico, ki igra na karto nacionalizma in omadeževanja Evrope, laže ljudem z obljubami o zlati prihodnosti ter z nestrpnimi in sovražnimi govori vodi v nevarno izolacijo. Francoski volivci niso nasedli besedam Le Penove, da se bo spopadla z brezposelnostjo mladih, podnebnimi spremembami, krizo z migranti ali terorističnimi grožnjami. Odločili so se, tako kot na Nizozemskem, da izberejo politika, ki razume, da je evropska integracija eden najpomembnejših političnih projektov v moderni zgodovini človeštva, ki je celini prinesla vsaj 70 let miru.

A kljub temu smo pred velikimi izzivi. Ne samo zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, temveč predvsem zaradi nezaupanja ljudi. Zadnje desetletje bi za Evropo lahko označili kot krizno. Unija se je spopadla z gospodarsko in ekonomsko krizo, naraščanjem zaposlenosti mladih, begunsko krizo, terorizmom, napetostmi med revnim jugom in bogatim severom. Državljani so izgubili občutek povezanosti, občutek, da smo odvisni drug od drugega. Ob dogajanju v neposredni soseščini, na Zahodnem Balkanu, v Turčiji, Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, severu Afrike je ogrožena tudi obljuba miru na evropskem kontinentu.

Čeprav med Evropejci, zaskrbljenimi zaradi zadnjih svetovnih geopolitičnih dogajanj, narašča poziv k večjemu ukrepanju Unije zlasti v boju proti terorizmu, brezposelnosti, varovanju okolja, boju proti davčnim nepravilnostim in nezakonitemu priseljevanju, pa mnogi ljudje ali politične elite ne razumejo, da mora Evropa prej premagati nacionalni egoizem in da se mora poenotiti.

Slovenci smo sicer med prvimi petimi državami v Uniji, ki se po že omenjeni raziskavi javnega mnenja strinjamo, da se članice, ki so za to pripravljene, na določenih področjih povezujejo tesneje. Sodržavljani želijo, da bi unija delovala drugače, učinkoviteje, bliže njim. S projekti, ki bi olajšali vsakdanje življenje, ne pa ga delali zbirokratiziranega in neživljenjskega, kot so denimo zadnji ukrepi na meji z našo južno sosedo.

Ob letošnjem Dnevu Evrope Socialni demokrati ponujamo jasno usmeritev: Evropo za ljudi. Evropo, ki bo pogumnejša pri ustvarjanju solidarnosti med ljudmi. Evropo, kjer bodo na prvem mestu državljani in ki bo stavila na izobrazbo in inovativnost, delovna mesta, gospodarsko rast in ohranjanje okolja. Evropo, kjer bodo tudi velike multinacionalke brez izjem plačevale davke in v kateri izobrazba ljudi ne bo zgolj v funkciji trga, temveč bo stvar širše kulture in humanizma. Evropa ni nekaj, kar je dano. Je oziroma bo takšna, kakršno bomo oblikovali. Želim si, da skupaj z ljudmi in za ljudi.

Tanja Fajon, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D

SD Ljubljana predstavila vizijo za prestolnico – mesto dialoga, mesto ljudi

/in , , /by

Programska konferenca SD Ljubljana je v ponedeljek, 8. maja, v Kreativnem centru Poligon predstavila vizijo Socialnih demokratov za mesto Ljubljana, prestolnico Republike Slovenije. “Socialni demokrati v Ljubljani želimo dejavno soodločati o prihodnjem življenju v svojem mestu. Smo pomembna politična sila ter sila znanja in ustvarjalnosti, zato smo ustanovili Strateški svet, ki je predstavil vizijo za prihodnost naše prestolnice,” je ob predstavitvi Vizije SD Ljubljana – Za visoko kakovost življenja vseh generacij, ki je potekala v Ljubljani, povedal mag. Marko Koprivc, predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana.

Marko Koprivc SD Ljubljana

Vidni člani SD, med njimi predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka mag. Tanja Fajon, sicer predsednica Strateškega sveta, ter dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za socialo, delo in družinske zadeve, so članice in člane Socialne demokracije pozvali k aktivnemu delu in predvsem sodelovanju. Poudarili so, da bomo Socialni demokrati za volitve prihodnje leto ponudila ljudi, ki imajo znanje, voljo in kompetence in ki so sposobni dialoga.

Nagovor predsednik SD Dejan Židan

“Ostajamo pri svojih vrednotah – socialni pravičnosti in solidarnosti. To je edina perspektiva, ki bo našim državljanom dolgoročno omogočala enakopravnost in dostojno življenje na evropski, državni in mestni ravni. Za njihovo uresničevanje pa potrebujemo aktivne ljudi, ki jim je mar za skupnost,” je pred številčnimi udeleženci poudaril mag. Dejan Židan.

Tanja Fajon podpredsednica SD  

Evropska poslanka mag. Tanja Fajon se je v svojem nagovoru dotaknila naraščajoče nestrpnosti. “Svoje vrednote moramo ohraniti tudi za naslednike, zato se bomo borili proti nacionalističnim težnjam, populistični retoriki in egoizmu, a ne z žicami ali zidovi, temveč z umom in političnim pogumom, s solidarnostjo. Smo stranka dialoga in takšno naj bo tudi naše glavno mesto,” je povedala Tanja Fajon.

Predsedstvo ljubljanske organizacije pa je Vizijo SD Ljubljana, ki po besedah udeležencev pomeni šele začetek trdega dela v prestolnici, kot uradni dokument v nadaljevanju sprejelo še na ločenem zasedanju.

Posnetek programske konference SD Ljubljana si lahko ogledate na povezavi: http://skrci.me/iwJfp

Fotogalerija: http://skrci.me/ck14S

Vabilo na predstavitev vizije Socialnih demokratov za mesto Ljubljana

/in , , /by

Leto 2018 bo v Sloveniji v znamenju lokalnih in parlamentarnih volitev. Morda se vam to zdi še oddaljeno, a brez vnaprejšnjih in pravočasno zastavljenih načrtov in ciljev je te težko izvajati. Socialni demokrati v Ljubljani želimo aktivno soodločati pri oblikovanju življenja v svojem mestu, za kar potrebujemo aktivne državljanke in državljane, ki jim je mar za ljudi in prihodnost.

Če ste to tudi vi, če vas zanima, kakšne prednostne cilje smo si zadali v času do volitev, če želite pomagati pri njihovem uresničevanju, če imate ideje in voljo,

vas vabimo na programsko konferenco SD Ljubljana, v ponedeljek, 8. maja 2017,

kjer bo predstavitev vizije Socialnih demokratov za mesto Ljubljana.

Dobimo se ob 17. uri v Kreativnem centru Poligon, na Tobačni ulici 5 v Ljubljani.

O stanju Socialne demokracije ter spodbudah in orodjih, ki jih potrebujemo, da bi odigrali vidno vlogo pri uresničevanju naših temeljnih vrednot na lokalni ravni, bodo na kratko spregovorili:

– mag. Marko Koprivc, predsednik SD Ljubljana,

– Tanja Fajon, mag., podpredsednica SD, vodja Strateškega sveta SD Ljubljana in poslanka v Evropskem parlamentu,

– mag. Dejan Židan, predsednik SD in podpredsednik vlade.

Vsebinski pripravljavci načrta, ki bo kasneje sprejet tudi kot uradni dokument SD Ljubljana, pa bodo po posameznih področjih predstavili svojo vizijo razvoja mesta Ljubljana kot napredne in moderne evropske prestolnice ter vlogo Socialnih demokratov v njej.

Vljudno vabljeni!

Komentar ministrice dr. Anje Kopač Mrak ob prazniku dela: Okrepimo kulturo spoštovanja delavskih pravic

/in , /by

Prvi maj je praznik mednarodne solidarnosti in utrjevanja vrednot, ki so povezane s človekovim delom ter zagotovljeno pravno in socialno varnostjo. Je praznik, ki simbolizira družbeni razvoj in zagotavljanje dostojnega življenja ljudi. Medtem, ko dokazujemo svoj spoštljiv odnos do nedvomno pomembnih dogodkov v naši zgodovini, pa smo pri tem predvsem zazrti v prihodnost.

Slovenija okreva. Stanje na trgu dela v Sloveniji se je bistveno izboljšalo in v zadnjem obdobju beležimo zelo pozitivne trende. Brezposelnost je lani prvič po letu 2008 padla pod 100 tisoč oseb, hkrati pa se povečuje število delovno aktivnih oseb.

Aprilski podatki kažejo, da je v Sloveniji prijavljenih 91.696 brezposelnih, kar je 13 odstotkov manj kot pred enim letom. Raste število delovno aktivnih prebivalcev, po zadnjih podatkih nas je 826.206, kar je tri odstotke več kot lani ob tem času. Za temi številkami pa stoji uspešnost izvajanja programov aktivne politike zaposlovanja.

Še posebej spodbudni so trendi na področju zaposlovanja mladih do 29 let. Brezposelnost pri mladih pada že od leta 2013. Konec decembra 2016 jih je bilo pri zavodu registriranih 21.530 kar je 33% manj kot konec leta 2013, ko je bila številka 32.523. Stopnja registrirane brezposelnosti med mladimi do 25 let pa se je v tem obdobju znižala za 40 %.

Dobri rezultati pri zaposlovanju mladih so tudi posledica v preteklosti zelo uspešne sheme Jamstva za mlade, ki jo nadaljujemo tudi v obdobju 2016 – 2020. V petih letih izvajanja jamstva bo za ukrepe predvidoma namenjenih okvirno 300 milijonov evrov, od tega največ v prvih dveh letih izvajanja – 70,1 in 62,7 milijonov evrov.

V letu 2016 se je končno ustavil negativni trend podaljševanja trajanja brezposelnosti mladih in ob tem beležimo tudi znižanje povprečne dobe brezposelnosti, kar je tudi posledica intenzivne obravnave dolgotrajno brezposelnih mladih in hitra aktivacija novo prijavljenih mladih.

Z gospodarsko rastjo delovna mesta postajajo vse bolj stabilna in nujno je, da vlagamo v trajno zaposlovanje mladih. Zato smo na ministrstvu za delo pripravili ukrep subvencije za zaposlitev mladih za nedoločen čas v višini 5.000 eur za zaposlitev za polni delovni čas, 40 ur na teden.

V zadnjih dveh letih je zaposlovanje brezposelnih oseb številčnejše, večje pa so tudi možnosti vključevanja v programe spodbujanja zaposlitev. Ob padanju registrirane brezposelnosti se hkrati povečuje obseg delovno aktivnega prebivalstva.

Navkljub zniževanju števila brezposelnih v vseh kategorijah pa moramo v prihodnosti največ pozornosti nameniti starejšim in dolgotrajno brezposelnim osebam. V veljavi je že zakon o interventnem ukrepu na področju trga dela, ki omogoča olajšavo delodajalcu za zaposlitev starejših brezposelnih in oprostitev plačila vseh prispevkov delodajalca za socialno varnost za prvih 24 mesecev zaposlitve.

Vendar so starejši na trgu dela velik izziv tako za delodajalce kot za celotno družbo. Zato je pomemben program Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile, ki bo prispeval k uveljavljanju učinkovitega in kakovostnega upravljanja s starejšimi zaposlenimi – za razvoj standardov za opravljanje s starejšimi, izvedbo delavnic za delodajalce, podporo delodajalcem pri oblikovanju strategij za učinkovito upravljanje s starejšimi zaposlenimi ter krepitev njihovih kompetenc, ipd.

Naša družba se stara in odnos delodajalcev do starejših delavcev se bo moral spremeniti. Drugače kot družba ne bomo zmogli.

Država mora narediti največ, da ustvarja pogoje za nova delovna mesta in gradi kulturo spoštovanja delavskih pravic, ki je v Sloveniji zaskrbljujoča praksa. A v prihodnosti bo vse pomembnejši odnos delodajalcev do delavcev in dela nasploh. Vsi skupaj se moramo zavedati, da delo postaja ključni produkcijski faktor, ki bo ustvarjal zmagovalce na trgu dela. Od tega bo odvisna tudi možnost realizacije višje gospodarske rasti, ki je v Sloveniji vsekakor spodbudna.

Človeški kapital je največji kapital naše družbe in prav je, da mu namenimo dostojno mesto. Kot socialdemokratka si iskreno prizadevam za družbo, kjer bo delo, kot temeljna vrednota in človekova pravica, omogočalo preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajalo dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.

Naj nam bosta 1. in 2. maj večen pomnik dostojnega dela in zagotavljanja varnosti ter dostojanstva vseh državljank in državljanov. Iskrene čestitke vsem ob prazniku dela!

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar dr. Igorja Lukšiča ob dnevu upora proti okupatorju: “Smrt fašizmu – svobodo narodu!”

/in , /by

Za osvetlitev pomena ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kratica OF), ki se je zgodila 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini, je dobro pogledati dogajanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Evropa in za njo svet sta zajadrala v prvo svetovno vojno, ne zaradi pomanjkanja moralnega kompasa ali zato, ker bi jima manjkal kak etični kodeks, temveč zaradi prerazporejanja političnega vpliva. Vladajoči sloji so si namenjali večji delež ustvarjenega kolača ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v lastnih in v koloniziranih državah. Podrejeni sloji so zahtevali večji vpliv na odločanje in si postopoma izborili volilno pravico: najprej za vse odrasle moške, nato postopno še za vse odrasle ženske.

S povečanim vplivom delavskih interesov se je krepil tudi tisti del proračuna, ki je prerazporejal družbeno bogastvo. Vojna se je bojevala tudi glede tega vprašanja, čeprav nikoli ta problem ni bi vključen v analizo vzrokov za vojno. Poleg tega sta si ob koncu stoletja nastali Nemčija in Italija še iskali več mesta v že razkosanem svetu, buržoazije manjših narodov so bile utesnjene v svojih ambicijah Turčije in Avstro-Ogrske, Francija in Združeno kraljestvo sta izgubljali prednost iz devetnajstega stoletja …

Konec prve svetovne vojne ni rešil vprašanj, zaradi katerih se je vojna začela, temveč je razmerje sil postavil bolj ali manj nazaj na izhodišče. Poskus socializma, da bi vpeljal nove vzorce političnih razmerij in delež bogastva in vpliva bolj demokratično razširil na večji del delavnih slojev, je propadel. Propadel je vključno s Sovjetsko zvezo, kjer je domnevno prišlo do delavske revolucije. Danes je bolj ali manj jasno, da je Sovjetska zveza v tridesetih izvajala diktaturo primitivnega tipa državnega kapitalizma.

Najbolj eruptivni poskus prevzema oblasti v Italiji  se je klavrno končal že leta 1922 z Mussolinijevim pohodom na Rim. Portugalci so stabilizirali državo z državnim udarom leta 1926, nato pa leta 1933 nadaljevali z odkrito fašistoidno diktaturo. Jugoslavija je uvedla diktaturo januarja 1929. V Španiji je leta 1931 zmagala ljudska fronta najprej na lokalnih nato pa leta 1933 še na državnih volitvah. Leta 1936 je bil izveden državni udar, ki je pripeljal do državljanske vojne in zmage falangistov in generala Franka leta 1939. V Nemčiji je leta 1933 na volitvah zmagal Hitler in v kratkem vpeljal diktaturo, ki je prek zavzema Avstrije in nato Češke peljala v začetek druge svetovne vojne leta 1939. Leta 1935 je bil izveden državni udar v Grčiji.

V Franciji je leta 1936 prišla na oblast ljudska fronta, ki se je razbila ob glasovanju o podpori Nemški aneksiji Češke. Razbila se je, ker ni vzdržala pritiska nacifikacije Evrope. »Our Empire«, kot bi rekel Churchill, je formalno nevtralen podpiral vsa discipliniranja delavskega gibanja po Evropi, prvi priznal Frankovo Španijo še pred koncem državljanske vojne, priznal aneksijo Avstrije in zasedbo Češke. Da nacifašizem ne bo šel samo v smeri njihovih interesov so ugotovili šele s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom in to obelodanili ob nemškem napadu na Poljsko in tedaj zamenjali vlado.

Evropa tridesetih let je bila zelo burna: sile levice, ki so zastopale množice delavstva, so uspevale samo tu in tam, praviloma pa so bile v sorazmerno kratkem času disciplinirane, prepovedane in potisnjene v ilegalo. Na drugi strani pa se je bohotil nacizem, fašizem, falangizem, ki je obetal politično umiritev (beri: vzdrževanje obstoječih centrov politične moči), vnos tradicionalnih vrednot in v spregi z rimokatoliško cerkvijo tudi ohranitev dovoljšnje mere fevdalnega elementa v še ne urbaniziranih delih Evrope.

Slovenstvo je fašizem izkusilo na polno že leta 1920 v Trstu s požigom narodnega doma. Sledilo je preimenovanje družin, prepoved rabe jezika v šolah in v javnem življenju, diskriminacija. To je vodilo do organiziranega upora tudi Slovencev v fašistični Italiji. V jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja so se prelivale vse možne ideje in politične prakse, ki so vladale Evropi. Vladna politika je preganjala sleherni zametek alternative.

Karla Destovnika Kajuha so kot četrtošolca samo zato, ker je organiziral recitacijo pesmi, zaprli v politični zapor v Beogradu. Tudi Borisa Kidriča so kot sedemnajstletnega mulca zaprli zaradi komunistične agitacije. Danes je seveda jasno, da ne ta dva, niti t.i. zavedna mularija niso mogli ogrožati kraljevine niti ne diktatorskega režima, je pa izkaz prestrašene in konservativno (ne)orientirane Evrope tridesetih let.

Slehernemu inteligentu, ki je bil vsaj malo informiran o stanju v Evropi, je bilo leta 1941 jasno, kakšno usodo so slovenskemu narodu namenili v krojačnici velikih sil Evrope. Komur se je zarisal problem kot izbira med nacizmom in postopnim uničevanjem slovenstva na eni strani in na drugi upor zoper to, je izbral upor. Komur pa se je zarisal problem kot izbira med udobjem vsakdana v objemu velikih zahodnih sil (fašistične, nacistične vojske ali povojne angleške in ameriške) in sodelovanje s prepovedanimi komunisti, ta je ostal nevtralen doma. Kdor si je naslikal na steno hudiča v podobi sovjetskega komunista, da bi ohranil monopol oblasti izpred 6. aprila 1941, se je pridružil vsakokratni sili okupacije: najprej fašistični Italiji, po letu 1943 pa nacistični Nemčiji; oz. madžarski okupaciji v Prekmurju.

Ustanovitelji in najbolj agilni člani OF so bili oblikovani intelektualci in javno vplivne osebnosti. Šlo je za premišljene, reflektirane, informirane, razgledane Evropejce in svetovljane. Ne samo dobre, temveč najboljše poznavalce slovenstva, slovenskega narodnega vprašanja, razredne in slojevske strukture družbe. Ljudi z idejami, močnimi značaji in energijo. Šlo je za kombinacijo političnih izkušenj v javnem in tajnem delovanju, vključili so se ljudje z vojaškimi znanji in izkušnjami iz starojugoslovanske vojske in zagrizeni pravičniški mladci iz španske vojne, kar je bilo v razmerah okupacije najbolj pomembno.

Osvobodilna fronta je bila tudi nek cvet slovenske pameti, ne neka pocestna banda nezadovoljnežev, odpadnikov, marginalcev, ki bi jih vojna vihra zajela na cesti med vandranjem za izgubljenimi cilji. Bili so to družba strateških premišljevalcev: izhajali so s stališča, kam gre ta svet, kje smo mi kot Slovenci, kot prebivalci tega dela sveta, kaj so načrti velikih sil in kje so naši zavezniki za preživetje in okrepitev naroda, delovnih slojev ljudskih množic. Vsak od njih je izhajal iz tega, kaj je »moja« naloga: ne egoistična kariera, temveč zgodovinska naloga. Kaj sem jaz dolžan storiti v tem zgodovinskem trenutku!

Ni takšne politične forme drugje in v katerem koli času, kot je bila OF. Ko danes gledamo nazaj lahko to samo občudujemo. Jasni cilji, usmerjenost k ljudstvu, narodu, najvišjim človeškim vrednotam, sistematična graditev ljudske države, nacionalne države Slovencev, poznavanje razmerij sil v svetu, jasne orientacije, iskanje in vzdrževanje zaveznikov na Slovenskem, v Jugoslaviji, v Evropi in svetu, neizmerna energija, predanost.

Osvobodilni fronti je uspelo združiti veliko večino slovenskega naroda v politični organizaciji, ki je nadgradila do tedaj ustvarjene narodne ustanove, ustvarila še nove in jih povezala v tvorbo, ki je bila prva nacionalna država Slovencev, Ljudska republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado. Ustvarila je zametke svoje vojske, ki so potem prešli v enotno armado federalne skupne države.

Ta vojska je pridobila tretjino dodatnega ozemlja v primerjavi  s situacijo pred vojno (pridobila je tudi Prekmurje, ki bi gotovo brez te vojske pripadlo Madžarski) in uspela dvigniti slovensko politično zavest do te stopnje, da od OF naprej Slovenci skupaj z drugimi znamo in zmoremo upravljati in voditi svojo državo. Da znamo iskati in najti zaveznike za realizacijo svojih ciljev. S to popotnico je bila možna samostojna pot v mednarodnem prostoru na čelu gibanja neuvrščenih, možna je bila samostojna pot v samoupravno ureditev in nato pot v popolno formalno neodvisnost samostojne države Republike Slovenije leta 1991, vstop v Evropsko Unijo 2004, NATO in OECD.

Ljudske fronte so v tridesetih letih 20. stoletja le tu in tam zmagale, a jih je militaristično-veleposesestniško-velikokapitalska naveza hitro odnesla v pozabo zgodovine. Naša je zmagala in se obdržala. Danes se v glavnem drži v še stoječi samostojni Republiki Sloveniji, nacionalni državi, drži se še malo v državnem prazniku, ki pa je vse bolj moteč za vse tiste, ki simpatizirajo z likvidacijo dosežkov delavsko-podrejenih slojev povsod po svetu.

V spomin na 26. april, ta veliki združevalni dogodek slovenskega naroda in na 27. april, dan upora proti okupatorju,  pa še program OF v temeljnih devetih točkah in glavna gesla OF:

Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda:

  1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
  7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način.
  8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Gesla OF:

  1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
  2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
  3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
  4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
  5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
  6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
  7. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

 

dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Link to: Pristopna izjava
Link to: Doniraj
Link to: Prijava na novice
Follow a manual added link
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!